Zadnjič sem bral, da je Forum 21 med desetimi programskimi točkami obravnaval tudi izhodišča za zunanjo in varnostno politiko Slovenije. Na moje veliko presenečenje je zapisano tudi, naj "Republika Slovenija svoje interese na obrambnem področju uveljavlja s poklicno vojaško sestavo, dopolnjeno z naborniško vojsko, ki jo mora vzpostaviti, okrepiti in učinkovito organizirati".

Forum 21 se je torej pridružil tistim, ki predlagajo ponovno uvedbo vojaškega roka v Sloveniji. Ukinjen je bil leta 2003, mislim, da na predlog obrambnega ministra Antona Grizolda. Potem pa se je pred leti najprej pojavil predlog SDS za ustanovitev narodne garde, potem se je za ponovno uvedbo služenja vojaškega roka zavzel tudi DeSUS. Kakšen paradoks, sem najprej pomislil. Ljudje, ki so leta 1990 gradili slovensko vojsko, so 25 let kasneje mirno sprejeli ukinitev obveznega služenja vojaškega roka in zdaj predlagajo ustanovitev Narodne garde. Ljudje pa, ki so botrovali razorožitvi Teritorialne obrambe leta 1990 in potem istega leta, ko smo vojsko najbolj potrebovali, podpisovali Mirovniško deklaracijo za Slovenijo brez vojske, danes, trideset let pozneje, predlagajo ponovno uvedbo služenja vojaškega roka in vzpostavitev naborniške vojske.

Churchill in Pucko

Ljudje spreminjajo svoja stališča. To je dobro. Slovenci pa tega ne marajo. Praviloma ostro zavračajo vsakogar, ki spreminja svoje mnenje in se ne strinja več s tem, kar je včasih mislil. To gre tako daleč, da recimo na volitvah najraje volijo kar nove obraze. Najraje imajo nepopisane liste. Bognedaj, da bi bila oseba že v politiki, kaj šele, da bi zamenjala stranko. Churchill jo je recimo vsaj trikrat. Če se ne motim, je bil vse: od laburista, liberalca do konzervativca. Celo kandidiral je za te stranke, no, vsaj za dve. In bil je izvoljen. Pri nas je to nepredstavljivo. Mi imamo raje tiste, ki vztrajajo v svoji nevednosti, zmoti ali napačnemu prepričanju. Da bi podprl pametnejšega ali sposobnejšega, čeprav ni iz tvoje stranke, to je pa že na ravni incesta, ki se kaznuje s popolnim izobčenjem. Spomnite se samo Cirila Pucka.

Še huje se godi tistim, ki so naredili kakšno napako. Churchill je bil med odgovornimi za vojaški poraz Britancev pri Gallipoliju. V edini veliki bitki, ki jo je Otomanski imperij dobil v Veliki vojni, so Britanci utrpeli hude žrtve, več kot 300.000 mrtvih, ranjenih in obolelih. Britanci so neuspešno posredovali tudi ob nemškem napadu na Norveško v začetku druge svetovne vojne. Britanski ekspedicijski korpus je okleval in Norveška je padla Nemcem v roke. To je bila druga velika neuspešna vojaška epizoda Lorda admiralitete. Kljub temu je bil Churchill po obeh porazih izvoljen za predsednika vlade in je Britanijo povedel v epohalno zmago nad silami osi.

V Sloveniji Churchill ne bi imel nobenih možnosti.

Slovenci ne sprememb stališč in ne poraza ne oproščajo. Zanje to ni sestavni del življenja. Trump je recimo nekajkrat bankrotiral, a se je spet pobral in postal predsednik najmočnejše države na svetu. Tam velja, podobno kot v ligi NBA, da je jutri nova tekma. Zato stališče Foruma 21 do slovenskega naborništva pozdravljam. To ne pomeni, da ga podpiram, pač pa sem vesel, da ljudje v odnosu do slovenske države čutijo odgovornost, ki je prej niso.

Vidim, da tudi Jože P. Damijan podpira naborniško zamisel. Iz ekonomskih, socializacijskih in drugih razlogov. Ne le za fante, tudi za dekleta. Socializacijski vidik je gotovo relevanten. Ima socialne implikacije. S tem ne mislim tiste običajne reakcije, češ, se bodo vsaj naučili malo reda, današnji mladini tega manjka, mamini sinovi niti postelje ne znajo več pospraviti, tam bi pa morali zgodaj vstati, pa jutranja telovadba, itak so mladostniki predebeli, motorično zaostali, niso vajeni življenja v okoljih, kjer se morajo ne le prilagajati, ampak tudi podrejati itd itd ... Vojska kot šola življenja, moderna iniciacija torej, mi ni blizu. A to argumentacijo, ki meri na nek socializacijski efekt, lahko razumem.

Moji resni dvomi so drugje.

Geopolitika, Balkan in NATO

Naslednji argument je državniški, češ, geopolitika še ni mrtva. Odpisali so jo pred Veliko vojno, pa pred II. svetovno vojno, da o znanih iluzijah koncem osemdesetih let in "koncu zgodovine" niti ne govorim. Konec koncev tudi mi nimamo še priznane meje s Hrvaško in italijanski sacro egoismo je čakal na svojo priložnost nedolgo tega, leta 1991. Kaj lahko se ponovi v tem svetu, ko institucije, kot je EU, doživljajo zavrnitev celo od ustanovnih članic.

Ob tem smo še na Balkanu, no, čisto blizu. Zavedam se, da je Balkan nekaj posebnega, vojna je na tem delu Evrope tudi med politikami, ki dolgo živijo v miru, vedno možna opcija. In njen značaj je drugačen od drugih vojn, kar dobro poznamo sami iz zgodovine prejšnjega stoletja. Hermann Neubacher, ki je bil visok predstavnik nemškega zunanjega ministrstva za Grčijo, Romunijo, Albanijo, Srbijo in kar je ostalo od Jugoslavije v drugi svetovni vojni, je v knjigi Sonderauftrag Südost 1940-1945 (vir), opisal svoje presenečenje nad tem, kako malo so vedeli v Hitlerjevem generalštabu o Balkanu in so mu zato skoraj po pravilu zavračali vse ideje o pacifikaciji tega področja. CIA je v dokumentih - ti arhivi so zdaj dostopni tudi prek spleta - leta 1990 zelo natančno napovedovala, kaj se bo zgodilo z Jugoslavijo v primeru vojaškega konflikta. Vendar ni nikoli pozabila omeniti, da so razmere na Balkanu nekaj posebnega, drugačnega in pogosto nepredvidljivega.

Tudi sistem kolektivne varnosti od nas zahteva, da imamo svoje bataljone. Ne le NATO, tudi potreba po evropskih oboroženih silah ima ob modernih razhajanjih med Evropo in Ameriko vedno večji pomen. In tu se začenja moj dvom. Obvezno služenje vojaškega roka ne pomeni le znanega Natovega bataljona in tudi ne le še evropskega zraven. Pomeni nove bataljone, brigade, celo divizije mladih nabornikov? In potem se vprašam, kakšno vojno se pa bomo šli? Napad pehotne brigade, tankovskega bataljona, motorizirane brigade, helikopterski desant, raketiranje vojaških ciljev? Nekaj tega smo izkusili v osamosvojitveni vojni, a v glavnem smo se temu s hitro zmago izognili.

Na televiziji gledam hrvaškega obrambnega ministra Krstičevića kako v ZDA leti z F-16 in hvali ta lovec bombnik, ki ga je Hrvaška pred kratkim uvedla v obrambni sistem. Samo čakam, da bo nekdo v Sloveniji, recimo zaradi aktualnih sporov s Hrvati, predlagal, da tudi mi nabavimo kakšno podobno, morda celo zmoglivejše in modernejše vojaško letalo, in nehamo brneti s pilatusi po mirenski dolini in motiti prebivalce Šentruperta in Slovenske vasi. Hrvatje so, se spomnite, vlado pozivali, da pošlje vojno ladjo v Piranski zaliv nad naše policijske čolne. Z F-16 pa so odgovorili na srbsko nabavo ruskih lovcev bombnikov.

Moramo tudi mi slediti tej logiki?

Ne, sistem nacionalne garde se mi zdi veliko primernejši. Lahko vzpostavi kombinacijo s sistemom pomoči in reševanja, ustreznejše soočenje z naravnimi nesrečami, ki so vse bolj pogoste, pa z begunsko krizo, terorizmom itd. Bomo končno dobili vsaj reševalni helikopter.

Blockchain, algoritmi in F-16

Moj dvom o smiselnosti klasičnega naborništva zadeva ključne dileme razvoja moderne družbe. Ta se povsem spreminja, predvsem pa v temelju spreminja vlogo posameznika v družbi, gospodarstvu, politiki in tudi v vojski. Svet algoritmov, robotizacije, blockchain tehnologije, umetne inteligence, biotehnologije, cyborg tehnologije in podobno radikalno spreminja podobo planeta in same temelje moderne civilizacije, ki jo označujejo stoletja liberalnega humanizma. Po obdobju centralne vloge človeka kot posameznika, njegovih pravic, ki temeljijo na njegovi centralni vlogi v produkciji, politiki, vojski, posameznik postaja vse bolj obroben, celo nepotreben. Izumira večina poklicev, položaj človeka v produkciji, kjer prevladuje sodobna tehnologija, postaja obroben.

Celotna družba in ekonomija doživljata epohalne spremembe. To vpliva tudi na moderno vojsko, ki postaja povsem drugačna, vojne pa prav tako. Danes iz oporišča v Nevadi z droni brez posadk raketirajo po Siriji in Afganistanu in z njimi upravljajo v realnem času iz drugega konca planeta. Ti vojaki neposrednega soočenja z nasprotnikom ne bodo nikoli doživeli. S hekerskim vdorom v energetski, komunikacijski in infrastrukturni sistem posamezne države je moč narediti več škode, kot bi jo naredila eskadrilja lovcev bombnikov F-16 v neposrednem napadu. In to je le majhna ponazoritev moje trditve. Toda rekel bi, da dovolj aktualna, da zahteva resen premislek o stališču Foruma 21.

Danes trditve o nepremagljivih balkanskih gorskih masivih, ozkih ljubljanskih vratih in zagrizenih južnoslovanskih bojevnikih postajajo zelo relativne. Zavezniški prodor skozi ljubljanska vrata namesto skozi jug Francije leta 1944, kamor naj bi udaril zavezniški poveljnik Wilson in pozneje Alexander, bi najbrž spremenil povojno politično podobo vzhodne Evrope, severozahodnega dela Balkana, Slovenije in Hrvaške. Vojaško najbrž pa najbrž ne bi pospešil poraza Nemčije. A danes z vojsko ni več potrebno skozi ljubljanska vrata, da bi iz Jadrana prišli do Ljubljane in naprej do Dunaja. Ne da bi sprožili strel ali sploh vžgali letalske motorje, je moč povsem onesposobiti obe mesti in državi in pri tem vanju sploh ne vstopiti.

Že leta 1991 smo s popolno blokado vse infrastrukture jugoslovanske armade na najbolj enostaven način, s preprostim odklopom elektrike, vode, telekomunikacij, blokado cest itd. dosegli izjemno prednost kljub njeni bistveno večji ognjeni moči. Kaj bi bilo šele danes, ko bi preko modernih kibernetskih orodij in algoritmov neposredno posegli v njene sisteme. Tudi na individualni ravni so moderni vojaki, ki prihajajo, nekaj povsem drugega. Že leta 2012 je Sally Adee v reviji New Scientist (vir) opisala svojo izkušnjo, ko so ji v simuliranem spopadu s teroristično skupino nadeli posebno čelado, ki je stimulirala njene možgane in s tem njene psihofizične sposobnosti dvignila do nepredstavljivega nivoja, ki je botroval njeni popolni supremaciji. Kaj pomeni nekaj tako opremljenih posameznikov proti četi nabornikov, si lahko le predstavljamo.

Imamo samo gozdove in ljudi

Razprava o ponovnem služenju vojaškega roka je v resnici razprava o razvoju naše mlade države. Očitek, ki si ga pogosto naslavljamo, da gradimo državno administracijo, kot bi imeli 50 milijonov ljudi, je aktualen tudi, ko premišljamo, kakšno slovensko vojsko potrebujemo. Deregulacija državne uprave gre z roko v roki z deregulacijo v sistemu nacionalne varnosti. Uvedba nacionalne garde, ki kombinira civilne sisteme s klasičnimi vojaškimi, gre v to smer. Hkrati pa sem prepričan, da bi za našo nacionalno varnost in za naš prispevek h kolektivni varnosti naredili več, ko bi namesto klasičnega naborniškega sistema ustanovili še dva Instituta Jožef Sfefan, dva Kemijska inštituta, še dve fakulteti za matematiko in fiziko in goriško mehatroniko ali elektro fakultete.

V stoletju, ki se je začelo, je veliko večja verjetnost, da bo naša nacionalna varnost ogrožena zaradi našega tehnološkega zaostanka in posledično ranljivosti vseh podsistemov in ljudi, kot pa klasičnega spopada lahkih pehotnih brigad. To, da smo takorekoč brez posebnih spodbud med vodilnimi v kriptosvetu, da je razmislek o blockchainih za slovensko generacijo, ki danes vstopa v aktivno življenje, nekaj samoumevnega, da naši srednješolci zmagujejo na matematičnih in računalniških olimpijadah, je nekaj, kar nas mora navdihovati pri odločitvah.

Osnove za dober razvoj so tu. Obstaja Slovenija, ki je mnogi, ki danes odločajo o njej, v resnici ne poznajo. Že nabor gostov radijske oddaje Nine Zagoričnik "V četrtek spet ta dež" odkriva Slovenijo, ki je pogosto neupravičeno spregledana. 

Danes gre za to, ali bomo na pravi strani epohalnih tehnoloških sprememb in znanstvenega razvoja, kar v pred kratkim izdani knjigi Homo Deus, A Brief History of Tommorow (vir) dobro razlaga Yuval Noah Harari. Ta ne bo, kot ni nikoli v zgodovini, dosegel vseh naenkrat. V resnici bo zelo verjetno na novo razdelil človeštvo in na eno stran postavil moderne nacije, na drugo pa tiste, ki bodo ostale zavezane starim paradigmam. Spremembe bodo radikalne in postavlja se že vprašanje zakaj bodo ljudje sploh še potrebni? Ali pa bolje, koliko jih bo še potrebno, recimo za zagotavljanje varnosti posamezne države.

Slovenija ima samo gozdove in ljudi. Z obemi velja pametno ravnati. Gozdovi so omejeni, kljub veliki zaraščenosti naše države, ljudi je res le dva milijona, a njihovo znanje s tem ni omejeno. Če bo znala Slovenija s svojimi odločitvami že danes anticipirati ta razvoj in poskrbeti za svoje največje bogatstvo, za ljudi in njihovo znanje, bo za sistem nacionalne varnosti naredila največ. Morda bo to res lahko vključevalo tudi kakšno obvezno obliko služenja vojaškega roka, toda ta naborniški sistem in ta vojska morata v korak s tem razvojem, kar naši zavezniki vedo najbrž bolje od nas in se z njimi to lahko dogovorimo. Temu premisleku moramo podrediti naše odločitve o prihodnji podobi naše države in tudi o njeni nacionalni varnosti, ki je, kot ugotavlja njen vrhovni komandant, že danes na katastrofalni ravni. Dvomim, da je vrnitev h klasični naborniški vojski pravo zdravilo za to.