Prvi je o zgodbi poročal portal Insajder.com (vir), ki je razkril svojevrstno ponižanje in diskriminatorno obravnavo državljana, kateremu je zaradi nerazumno dolgega sojenja državno pravobranilstvo v imenu Republike Slovenije ponudilo kar trikrat nižjo odškodnino kot razvpitemu Berislavu Popovu, nekdanjemu častniku JLA. Razvpitemu zato, ker gre za tistega oficirja poražene jugoarmade, ki je med desetdnevno vojno leta 1991 s svojo tankovsko enoto, ki je v Slovenijo vstopila iz smeri Varaždina, okupiral Gornjo Radgono, v bojih s Teritorialno obrambo in tedanjo slovensko milico pa so njegovi možje za seboj pustili pravo razdejanje, umrli so tudi civilisti. Slovenska sodišča so sicer kasneje "vojnemu zločincu" Popovu v odsotnosti sodila, vendar so na koncu na podlagi mnenj slovenskih sodnih izvedencev vseeno razsodila, da Berislav Popov ni kriv očitanih mu vojnih zločinov. Zaradi tega je bil gospod Popov, danes srbski državljan, tudi oproščen. Toda ker je sojenje potekalo sramotno počasi – kar je na žalost pogosto praksa slovenskih sodišč –, je Popov vložil odškodninsko tožbo zoper Slovenijo na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu. In sicer z argumetom, da mu je Republika Slovenija dolžna izplačati odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Glede na judikaturo ESČP je skoraj gotovo, da bi mu v Strasbourgu ugodili in Sloveniji dosodili plačilo primerne odškodnine. A za razliko od mnogih drugih primerov, kjer so tožniki slovenski državljani, se je naše pravobranilstvo tu odzvalo precej drugače, saj je z Berislavom Popovom izjemno hitro sklenilo izvensodno poravnavo. Zaradi predolgega sojenja mu je ponudilo odškodnino v višini 3.108 evrov in 47 centov. Popov je ponudbo sprejel. Mimogrede, na sojenje v Sloveniji Berislav Popov, sicer državljan Srbije, sploh nikoli ni prišel, branil pa ga je zagovornik po službeni dolžnosti. Gre za poravnavo št. PRR-F002-13/2016 z dne 16. maja 2016, ki jo je Republika Slovenija kot tožena stranka, ki jo je zastopalo Državno pravobranilstvo, sklenila z nekdanjim polkovnikom JLA Berislavom Popovom.

Uspešnost slovenskega pravosodja v primeru Popov nas je stala mnogo več kot 3.100 evrov.

Kjer je volja, tam je pot: izplačilo odškodnine v 30 dneh.

Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno ...

Da slovenska država v nekaterih primerih očitno hitro in rada plača odškodnino s poravnavo, s čemer se izogne novim in novim porazom na ESČP, je ugotovil tudi slovenski državljan, sicer naš novinarski kolega I.M. (identiteta je znana uredništvu), katerega postopek pred slovenskimi sodišči je trajal nekajkrat dlje kot postopek, ki ga je bil deležen Berislav Popov. Pri čemer je treba izpostaviti, da je bil Popov kot bivši častnik JLA vseeno obtožen resnih zločinov - namreč da je leta 1991 na območju Slovenije storil vojne zločine. Glede na zahtevnost primera je moč deloma opravičiti tudi dolžino sojenja v zadevi Popov, ki ni presegla petih let.

Na drugi strani, v primeru I.M., pa je je predsednik Vrhovnega sodišča že leta 2015 – po skoraj deset let dolgem postopku pred delovnim in socialnim sodiščem - ugotovil kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Navkljub temu je državno pravobranilstvo oškodovanemu I.M. za enkrat daljši postopek pred sodišči kot v primeru Popov ponudilo trikrat manjši znesek ...

 Za Popova 3.100 evrov, za slovenskega državljana pa zgolj 1.125 evrov ...

Oškodovanec, novinarski kolega, ki se je že nekaj let pred osamosvojitvijo Slovenije javno zavzemal za uvedbo večstrankarskega sistema in samostojno Slovenijo, je takšno nespodobno ponudbo Državnega pravobranilstva zavrnil, proti Republiki Sloveniji pa vložil tožbo na ESČP. Prav tako je sodišču predlagal, da poravnavo med Popovom in državnim pravobranilstvom, ki jo je priložil v spis, upošteva kot "dokaz prakse tožene stranke pri izplačilih podobnih odškodnin".

Kajti prav sodna poravnava med "nesojenim vojnim zločincem" in Slovenijo je še posebej pomembna zato, ker jasno kaže, da tožena stranka (Republika Slovenija) v primerljivih in časovno bistveno krajših sodnih postopkih, ki potekajo izven razumnega roka, drugim oškodovancem (tožnikom), celo tistim, ki so obtoženi za najhujša grozodejstva in agresijo na Slovenijo, ponuja bistveno višje odškodnine kot pa lastnim državljanom zaradi skoraj desetletja trajajočega delovnega spora.

Poravnava med državo in tujim državljanim je zaupne narave?!

Državno pravobranilstvo je nato v odgovoru na dokaze, ki jih je sodišču predložil I.M., celo zahtevalo, da sodišča poravnave med Popovom in Slovenijo ne sme upoštevati kot dokaz, ker naj bi šlo za "listino, ki je zaupne narave"! Takšna zahteva je seveda smešna in celo absurdna. Na listini - sodni poravnavi med Slovenijo in časnikom JLA Popovom - namreč ni ene same nobene oznake zaupnosti ali tajnosti.

Državno pravobranilstvo, ki se pod spise podpisuje kot "Republika Slovenija" (in ne z imenom in priimkom državnega uradnika, ki je odgovoren za sestavo takšne listine), vseeno zahteva, da se poravnava med Popovom in Slovenijo izloči kot dokaz, čeprav gre za ključen dokaz, ki kaže na to, kakšni so kriteriji države pri določanju odškodnin. Ali to pomeni, da ugodni kriteriji veljajo samo za nekdanje agresorje, ne pa tudi za oškodovance, ki so Slovenci oziroma slovenski državljani?!

I.M. namreč toži Slovenijo zaradi deset let trajajočega sodnega postopka. Proces proti Berislavu Popovu je trajal pet let. Po tej logiki bi morala biti višina odškodnine, ki jo Slovenija predlaga tožniku I.M. vsaj še enkrat višja od tiste, ki so jo s poravnavo dosegli v primeru Popov. In še nekaj je v tej zgodbi absurdno ter kaže na svojevrstveno miselno vesolje, v katerem živi slovensko pravosodje: Berislav Popov vse do poletja leta 2008 sploh ni vedel, da v Sloveniji poteka kakršen koli kazenski postopek zoper njega! Prav tako mu ni bilo znano, da bi bil v letu 2008 zoper njega vložen obtožni predlog.

Dvojna merila so nezakonita

Primera Popov in oškodovanega državljana I.M. kažeta, da Državno pravobranilstvo poskuša ustvariti vtis, kot da bi obstajala nekakšna zelo široka in neomejena "pravica do sojenja v razumnem roku", hkrati pa da poskuša država s sramotnim prikrivanjem vsebine poravnave s časnikom JLA Berislavom Popovom v primeru odškodninske tožbe I.M. skrajno zamegliti zadevo. Edina pravilna primerjava je seveda vzporednica med obema sodnima postopkoma, kjer pa je očitno, da je bil sodni postopek zoper Berislava Popova znatno krajši kot postopek v primeru tožnika I.M.. Pri B. Popovu gre namreč za obdobje pet let, pri slovenskem državljanu, ki se na primer Popova v svoji tožbi sklicuje, pa je sojenje v delovnopravni zadevi trajalo - skoraj desetletje!

Kafkovsko "pravosodje" v praksi

Zgodba, ki jo obravnavamo, ima še en vidik, na katerega bo Evropsko sodišče za človekove pravice gotovo pozorno. Sojenje Berislavu Popovu je potekalo v obtoženčevi odsotnosti, medtem ko se je slovenski državljan I.M. vseh narokov osebno udeleževal, saj je imelo sojenje zanj izjemno velik pomen: od postopka je bila namreč odvisna njegova poklicna novinarska usoda in preživetje njegove družine. V primeru upokojenega polkovnika JLA Berislava Popova, ki živi v drugi državi in tam prejema tudi pokojnino, pa to sojenje sploh ni bilo eksistencialno pomembno, saj niti v primeru njegove obsodbe sodba slovenskih sodišč v Srbiji ne bi bila izvršljiva. To pa pomeni, da ne bi v ničemer vplivala na njegov status ali pridobljene pravice.

Da je bila slovenskemu državljanu ponujena odškodnina s strani državnega pravobranilstva povsem neprimerna, pa kažejo tudi podatki o trajanju delovnopravnih postopkov, ki jih objavlja Vrhovno sodišče - ti namreč dokazujejo, da je v konkretnem primeru sporni postopek trajal vsaj sedemkrat dlje časa, kot traja povprečno odločanje sodišč v delovnopravnih primerih ...