Marsikoga je presenetila naglica, s katero se je predsednik republike Borut Pahor lotil neformalnih pogovorov po nedeljskih parlamentarnih volitvah. Uradna razglasitev rezultatov bo šele prihodnji teden, predsednik pa že razglaša najverjetnejšega novega mandatarja. Z Janezom Janšo se je včeraj celo srečal v predsedniški palači. Ne glede na 111. člen ustave, ki pravi, da kandidata za predsednika vlade predsednik predlaga "po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin", je Pahor še pred konstituiranjem državnega zbora precej zvito izpeljal manever, s katerim je levico prisilil k pospešenim pogajanjem, Janši pa je dal vedeti, da podeljeno mandatarstvo brez zagotovljenih 46 glasov ni vredno počenega groša. In Janša to seveda dobro ve. Daleč, daleč je teh 46 glasov; trenutno jih ima 25 v SDS, pogojno še 7 v NSi ter 4 v SNS. Če sta mu podporo slučajno ponudila oba manjšinska poslanca, ima Janez Janša največ 38 glasov. Kar pomeni, da nujno potrebuje še 10 poslancev, da ima šibko večino v parlamentu (48 glasov). Toda katera stranka bi lahko zagotovila teh 10 glasov? Po zelo jasnih stališčih Marjana Šarca, ki je pogovore že začel z Alenko Bratušek in SMC, je trenutno še najmanj pozornosti usmerjene v SD. Toda ali si lahko predstavljate takšno koalicijo? Janša in "komunisti"? Z nekoliko sarkazma gotovo ...
Da bi vsaj v javnosti ustvarili vtis, da so v imenu višjih interesov pripravljeni žrtvovati tudi načelnost in požreti nekatere "zaobljube", morajo zdaj potencialni osumljenci za sodelovanje v Janševi vladi predvsem počakati, da politično neizkušenemu Šarcu spodrsne na prvem olupku. Kajti kakorkoli obračamo, v prihodnji vladi vsaj uradno ne bo in ne more biti SNS, Levice in DeSUS-a. Karl Erjavec je sicer obljubil podporo levi vladi v vsakem primeru, vendar je jasno, da mu zaradi tega nihče ne bo nič dal. Stranke, ki so za Janšo torej strateško pomembne, so Stranka Alenke Bratušek, SMC, socialni demokrati in Lista Marjana Šarca. Toda kaj če se bodo tudi pri Cerarju in Židanu jasno in glasno opredilili proti kakršnemu koli sodelovanju z Janšo?
Takšen razplet bi pomenil, da z mandatarstvom ne bo nič v nobenem primeru in da tudi Janšev umik ne bi spremenil ničesar. SDS bi bila tako kot stranka izločena iz celotnega političnega življenja, kar v nobenem primeru ne bi nikomur koristilo. Posledice takšnega agresivnega ekskluzivizma, ki bi dejansko tudi volivce SDS prekvalificiral v neke vrste drugorazredne državljane, bi bile lahko nevarne za demokracijo. Zatiranje političnih svoboščin in svobode vesti v imenu demokracije in politične korektnosti ne vodi nikamor drugam kot v novodobni fašizem.
"Nacionalist" Janša kot kolateralna škoda Viktorja Orbana na sredini naslovnici mednarodne izdaje NYT.
Da bi se v čim večjem loku izognila takšnim čerem, bi se torej slovenska politika skoraj morala sporazumeti o kompromisu. Kajti če je naravni mandatar spričo popolne blokade SDS v političnem prostoru nezmožen zagotoviti zadostno podporo za sestavo vlade, njegov edini dosedanji konkurent pa na žalost nima nikakršnih referenc, še manj pa sposobnosti za vodenje izvršilne veje oblasti v tej državi, potem se lahko pozicijska vojna nadaljuje do jeseni, ko bo predsednik republike prisiljen ponovno razpustiti parlament in razpisati še ene predčasne volitve.
Lahko pa se, če bo slovensko politiko po kakšnem čudežu srečala pamet, začnejo pogovarjati o rešitvah. Kajti brezvladje v obdobju, ki prihaja in v katerem se nam očitno obeta nov migracijski val z juga, je naslabša možna kombinacija ob razpadli Slovenski vojski in policiji na robu nove stavke. V zaostrenih razmerah se lahko pojavijo tudi ideje in rešitve, ki bodo na prvi pogled delovale odrešilno, v resnici pa bodo prinašale darove Danajcev.
Janša ne bo mogel sestaviti vlade, Šarec jo sicer bo, a je ne bo sposoben voditi. Je lahko situacija še bolj ironična? Kaj bi morali storiti volivci oziroma civilna družba, da bi novoizvoljeni poslanci dojeli, kaj ljudstvo pričakuje od njih? Da bi bila najboljša vlada tista, v kateri bi bile proporcionalno zastopane vse parlamentarne stranke, vodil pa je ne bi niti Janša niti Šarec, kaj šele Židan ali Cerar, pač pa nekdo povsem tretji.
Išče se torej mandatar.