Ko je leta 2015 Angela Merkel sporočila, da je Nemčija pripravljena sprejeti vsaj en milijon migrantov, je zasledovala dva cilja. Prvi cilj je bil povezan z željo, da bi njena država, ki se mora kot sila v mednarodnem sistemu zaradi lastne zgodovinske odgovornosti omejiti le na gospodarsko področje, pridobila na mehki moči tako, da bi postala prepoznavna kot etična sila. Za državo, ki ne more uporabljati ali izkazovati svoje pomembnosti na obrambnem področju, bi takšno identificiranje pomenilo pridobitev menevrskega prostora ter ugleda v zunanji politiki, ki ga je Nemčija izgubila ob arogantnem in za EU škodljivem vodenju finančne krize pet let pred tem.

Zasledovanje etičnega imperativa pa je sprožilo eno najhujših humanitarnih kriz v zgodovini Evrope; destabiliziralo je balkansko regijo in, kot je pred kratkim potrdil tudi angleški zgodovinar Niall Ferguson, odkrit podpornik evropske integracije, povzročilo brexit. Brez strahu pred nekontroliranimi migracijami in nemočjo Unije pri upravljanju s krizo, prebivalci Združenega Kraljestva v večini nikoli ne bi glasovali za izstop iz Unije.

S svojo unilateralno potezo, zaradi katere se je znašla pod težkim pritiskom tudi Slovenija, je Merklova naredila nepopravljivo škodo evropski integraciji. Drugi cilj je bil zasledovanje dolgoročne vzdržnosti nemškega socialnega sistema ali - bolje rečeno - dolgoročno financiranje pokojninskih proračunov. Angela Merkel, tako kot večina politično korektne elite, je verjela, ali pa je vsaj zaradi etičnega imperativa, ki si ga je sama zadala, morala verjeti strokovnjakom, ki so trdili, da stara celina nujno potrebuje vsaj pet milijonov gospodarskih migrantov, ki bodo v družbi nadomestili negativne demografske trende, s katerimi se sooča večina evropskih držav. Malokateri analitik si je v tistem času upal javno oporekati nikoli dokazani teoriji in zanetiti dvom o smiselnosti pozitivne povezave med migracijskimi tokovi iz Bližnjega vzhoda in Afrike ter dolgoročno stabilnostjo javnih financ s preprostim razmislekom, da omenjeni migracijski tokovi do danes niso prinesli v Evropo delovne sile z visoko dodano vrednostjo, ki bi lahko že na samem začetku znatno prispevala v davčne blagajne.

Zaradi tega se je do danes v nemško gospodarstvo resnično vključilo le nekaj sto (!) pribežnikov od 1,3 milijona prispelih v letu 2015. Za vse ostale, kot je še lansko leto za Financial Times poudarila komisarka berlinske vlade za migracijska vprašanja in pripadnica socialdemokratske stranke Aydan Özoguz, bo potrebnih med pet do deset let priprav za vstop na trg dela. Dobra tri leta po začetku humanitarne krize, ki se je razvila po tako imenovani balkanski poti in skoraj povzročila razpad Unije, je eden od zgodovinsko najbolj neodvisnih inštitutov, Italijanska centralna banka, Banca d'Italia, publiciral znanstveno raziskavo, v kateri dokazuje, da tudi s strani izvenevropskih priseljencev dolgoročno ni moč pričakovati pozitivnih efektov na gospodarstvo.

Analiza italijanske centralne banke postavlja na laž precejšen del evropskih političnih elit.

Banca d'Italia je vodilna ustanova na področju ekonomije in velja za enega od politično najbolj nevtralnih inštitutov na svetu. V italijanski centralni banki so zaposleni najboljši kadri na področju bančništva in gospodarstva. Njene raziskave nikoli niso vsebovale političnega partizanstva in prav zato je Raziskava 431: "Prispevek demografije k ekonomski rasti: Dvesto let italijanske zgodovine" (vir) še bolj udarna. Strokovnjaki centralne banke namreč zavračajo teorijo o nujnosti uvoza tuje delovne sile za dolgoročno preživetje italijanskih financ.

V dokumentu, prvem tovrstnem v Evropi, utemeljijo in nasprotujejo prevladujočemu mišljenju o neizbežnosti multikulturne družbe s trditvijo, da "bodo pričakovani migracijski tokovi sicer omilili obseg negativnega prispevka demografije k vzdržnosti državnih proračunov in socialnih sistemov", vendar "ga ne bodo spremenili". Vse analize namreč dokazujejo, da se druge in tretje generacije priseljencev prilagodijo okolju, v katerem živijo, in enako kot vsi ostali avtohtoni prebivalci padejo v demografsko depresijo, s katero se sooča tako Italija kot večina evropskih držav.

Ne glede na ukrep uvoza tuje delovne sile – brez upoštevanja morebitnih trenj zaradi neprilagojenega socialnega okolja, kar bi lahko vplivalo tudi na stabilnost celotnega politično-gospodarskega sistema – bo odstotek delovno aktivnega prebivalstva dosegel najnižjo raven v letu 2031 (izpod 59 % populacije) in bo posledično leta 2061 četrtinsko sestavljen s strani migrantov. Vendar, kot poudarjajo avtorji raziskave, že danes več kot 10 % italijanskega prebivalstva prihaja iz tujine in če bi v tem trenutku ustavili vse migracijske tokove in bi migranti, kot kažejo analize, dejansko prevzeli demografske parametre Italijanov, bi bile posledice katastrofalne.

Demografska depresija, prenizka rodnost naroda z vedno višjim odstotkom starejše generacije državljanov povzročajo dolgoročno nevzdržnost javnih financ, toda zdaj je prvič neka neodvisna raziskava pokazala na dejstvo, da uvoz delovne sile ne predstavlja rešitve. Uvoz bo zgolj ublažil problem, s katerim se v danih okoliščinah lahko soočamo le s podaljšanjem delovne dobe do 69. leta starosti, z dodatnim vključevanjem ženskega prebivalstva v gospodarstvu in predvsem s kvalitetnejšo izobrazbo.

Analiza italijanske centralne banke se je sicer res osredotočila na težave domačega trga. Vsaka država ima nedvomno svoje posebnosti. Vendar se večina evropskih držav enako kot Italija sooča z negativnimi demografskimi trendi, ki ogrožajo stabilnost finančnih oz. pokojninskih proračunov bodočih generacij. Znotraj tega okvira postane italijanski primer referenčen tudi za ostale narode in mora spodbuditi bolj trezna razmišljanja ter bolj zrelo politično dialektiko okrog migracijskega vprašanja.

Vse kaže, da je pri iskanju rešitve za bodočo stabilnost naših sistemov potreben globok kritičen premislek glede razvoja družbe in gospodarstva, ki bo pripeljal do drugačnih ekonomskih izhodišč. Takšnih, ki bodo družbam v Evropi omogočila stabilnejši razvoj na podlagi lastnih sposobnosti, lastnega zgodovinskega izročila in v duhu kulture, ki bo omogočila razvoj dodane vrednosti in tako preprečila negativne računovodske učinke, povezane z razvojem starostne strukture.