Včasih se zdi, da v vsem tem ni nobene logike. Če pomislim na položaj Šarca, ko je, vsaj ko gre za državno politiko, zelo neizkušen politik, in na to, da si mož želi dolge kariere v politiki, potem bi bila zanj najbolj logična odločitev ta, da gre v koalicijo z Janšo in si pribori visok položaj, da bi tako pridobil praktične izkušnje. Morda notranji ali obrambni minister ali pa minister za delo, družino in socialne zadeve. To mu ne bi dalo le praktičnih izkušenj, ampak tudi izgovor, da lahko v primeru, če bi šlo vse po zlu, krivdo zvali na Janšo. Na drugi strani pa, če ga njegov ego žene, da bi postal predsednik vlade mavrične koalicije*, bo imel Šarec nenehne težave in bo nase prevzemal tudi vso krivdo, kar bi lahko končalo njegovo politično kariero za veke vekov.

Vendar pa nas zgodovina uči, da v takšni politiki praktična logika težko vedno prevlada. Izvolitev Pahorja, ki je bil premier propadle vlade, je že en takšen primer. Spodletelo mu je kot premierju, da je dobil vrhunsko službo predsednika? Čeprav pa mora človek priznati, da je imel proti sebi zelo razklanega nasprotnika. Vlada Bratuškove ni bila logična in premierka je poskušala nadaljevati propadlo levičarsko politiko, toda kasneje je bila zaradi pritiska Evropske unije prisiljena posvojiti Šušteršičeve načrte za reševanje gospodarstva. Potem smo gledali amatersko Cerarjevo vlado, ki je padla navzlic izboljšanju ekonomskih razmer po celi Evropi. Brez besed ostaneš, ko spoznaš, da je bil najbolj uspešen politik v smislu, da je bil zelo pogosto minister, Erjavec.

Priznati moram, da se mi zdi izjemno težko v celoti razumeti volilni sistem v Sloveniji - in brez dvoma velja to tudi za večino volilne populacije. Morda je to tudi eden izmed razlogov za res skromno volilno udeležbo na zadnjih volitvah, ki je komaj presegla 50 %. V Sloveniji so mi večkrat povedali, da je obstoječi volilni sistem bolj pošten od britansko-ameriškega "first past the post system", kar pa ne drži, če pogledamo podrobnosti, denimo že omenjeno volilno udeležbo.

Toda tudi 4-odstotni prag za vstop v državni zbor, ki je bil mišljen, da bi iz politike izključil nepomembne stranke, je dejansko na letošnjih volitvah razvrednotil volilne glasove 104.000 ljudem oziroma okoli 11 % tistih, ki so prišli na volišča. Ko torej dodamo razvrednotene volilne glasove in število abstinentov (tj. volivcev, ki niso volili), pridemo v bistvu do večine, kar pomeni, da nobena vlada, ki bo po teh volitvah formirana, ne bo uživala podpore večine kvalificiranih volivcev.

Če se razgledamo po kontinentu, potem vidimo, da je rezultat slovenskih volitev nadaljevanje drugih čudnih rezultatov. V Grčiji, kjer je na oblasti trda levičarska vlada, ki izpolnjuje voljo Bruslja in Berlina. V Nemčiji, kjer vlada koalicija političnih sovražnikov, ki je na zadnjih volitvah izgubila nekaj podpore. V Franciji, kjer imamo neke vrste napoleonsko vlado s skoraj absolutno oblastjo v rokah predsednika Macrona, nekdanjega ministra v socialistični vladi. V Italiji, kjer so frustrirani volivci glasovali za nekdaj obrobne stranke zaradi frustracij z ekonomskimi razmerami in dejstvom, da je držaba postala migrantsko taborišče. V t.i. višegrajskih državah so se medtem v glavnem obrnili vase, da bi zavarovali svoje pred kratkim ponovno pridobljene demokratične državnosti. Pa Španija, kjer so premierja zamenjali po škandalu in težavami s Katalonijo. In še Švedska, ki se bori z uporom proti imigracijski politiki. In tako dalje ...

V teh turbolentnih časih bi logika povedala, da bi moral biti premier izkušeni Janša, Slovenci pa bi se morali truditi in delati skupaj ter tako naposled normalizirali ekonomijo in družbo.

Vendar ne dam roke v ogenj, da se bo to tudi zgodilo.

* Keith Miles uporablja sintagmo "Rainbow Coallition", kar smo prevedli kot mavrična koalicija.