Komentar

Pri nas in drugje: Kratek pregled političnih razmer v Sloveniji, Avstriji, Češki, Italiji in Nemčiji

V parlamentih večine evropskih držav se redno izmenjujejo konservativci in socialni demokrati, važna sestavina oz. jeziček na tehtnici pa so liberalci. Učinek je podoben kot v drugih (večinskih, predsedniških) sistemih. Stranke niso organizacije različnih lobijev, izraz okusa ali interesa različnih družbenih skupin, ampak mehanizmi, ki skrbijo za učinkovito odločanje in družbeno ravnotežje.

15.06.2018 22:59
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   volitve   vlada   Avstrija   Češka   Italija   Nemčija   Evropa

Mnogi se sprašujejo, ali postaja Slovenija nekakšen socialistični otok sredi desnosredinske Evrope?

Nekaj let je že tega, kar je pisca teh vrstic presenetila in spodbudila k premišljevanju na videz drobna politična izjava. Oseba iz tako imenovane civilne družbe, znana predvsem v avantgardnih kulturnih oz. akademskih krogih, je izjavila, da se ne bo udeležila volitev, ker ji ne ustreza nobena od obstoječih strank, češ da ne predstavlja njenih interesov ali njenih pogledov na družbeno življenje. Oseba je bila prepričana, da bi bilo za ljudi njenega kova potrebno ustanoviti še eno stranko, posebne stranke pa bi si zaslužile tudi druge družbene skupine. Stranke - tako je bilo mogoče razumeti tisto pritožbo - naj ne bi služile odločanju za in proti, ampak naj bi izražale mavrično raznolikost modernega življenja. Takšne pritožbe so botrovale, najbrž ne le pri nas, navalu na parlament, ki se v nasprotju z izjavo njegovega nekdanjega predsednika Franceta Bučarja - da je parlament pač glasovalni stroj - spreminja v debatni klub.

 

Tu se - predvsem za demokracije novejšega datuma - odpirajo mnoga zanimiva vprašanja. Po eni strani je mogoče ugotoviti, da so politične stranke v mnogih demokratičnih deželah predvsem sredstva za učinkovito odločanje o važnih družbenih in državnih vprašanjih; delitev na oblast/koalicijo in opozicijo pa preprečuje vse mogoče neumnosti in zlorabe oblasti. V Sloveniji je občutek za takšno vlogo strank nekako popustil, na političnem prizorišču je vedno več igralcev, gneče in zmede. To velja tudi ali še posebej za razmere po letošnjih volitvah. Nekateri se sprašujejo, od kod tako veliko, vendar razpršeno navdušenje nad levičarskimi ali (domnevno) levičarsko-liberalnimi strankami?

 

Drugi se sprašujejo, ali je mogoče slovensko levico ali kar ves levičarski grozd primerjati z aktualno nemško Levico (Die Linke), ki črpa moč iz političnih ostankov nekdanje Vzhodne Nemčije? Tretji poudarjajo, da so zahodnoevropske komunistične stranke (v Avstriji, Franciji, Italiji ...) propadle kmalu po koncu druge svetovne vojne, ali pa so bile neuspešne. Četrti ugotavljajo, da se v vseh novih demokracijah - kot hudič križu - izogibajo koalicijskim partnerjem oz. strankam, ki izvirajo iz nekdanjih komunističnih režimov. (Nekatere takšne stranke o dejanskem izvoru molčijo oz. se iz taktičnih razlogov trudijo postarati za kakšno stoletje.) Ponekod dokazujejo, da Slovenija vendar ni različna od drugih držav in pri tem dokazovanju aktualno strankarsko množico primerjajo s številom strank na začetku slovenske demokracije, npr. s pestro sestavo Demosa leta 1990. Pri tem hote pozabljajo, da je bil Demos sicer notranje raznolik, vendar je sklenil predvolilno koalicijo. Nekaj podobnega, kot je nemška koalicija med CDU in CSU.

 

Mnogi se torej sprašujejo, ali postaja Slovenija nekakšen socialistični otok sredi desnosredinske Evrope? Da bi si razjasnili nekatera takšna vprašanja, si je treba ogledati, kako funkcionirajo stranke, koalicije in vlade v drugih deželah. Za največje evropske in ameriške države (Francija, Kanada, Nemčija, ZDA, Združeno kraljestvo) je značilen relativno preprost in stabilen politični sistem. Ponekod (Francija, ZDA) imajo predsedniški sistem, sicer v tekmi za oblast največkrat tekmujeta dve stranki, v nekaterih primerih je strank več, vendar ne preveč. Do padca Berlinskega zidu je na Vzhodu, tudi v Jugoslaviji (da o Sloveniji ne govorimo) veljal enopartijski sistem, ki je bil seveda preprost, vendar, kot se je izkazalo v začetku 90. let, nestabilen.

 

Evropska unija pozna več vrst mnogostrankarskih sistemov, za analizo slovenskih razmer pa so najbolj zanimive primerjave z razmerami v sosednih, sorodnih in prijateljskih državah, kot so Avstrija, Češka, Italija in Nemčija.

 

 

Avstrija: zgodovinska tripolarnost

 

Po drugi svetovni vojni so bile v Avstriji glavne stranke Avstrijska ljudska stranka (ÖVP), Avstrijska socialistična/socialdemokratska stranka (SPÖ) in Svobodnjaška stranka (FPÖ). Za Avstrijo so značilne koalicije, ki vsebujejo po dve stranki: SPÖ - ÖVP, SPÖ - FPÖ in ÖVP - FPÖ. Aktualno vladno koalicijo - pod vodstvom - Sebastiana Kurza sestavljata ljudska in svobodnjaška stranka, sicer pa so bile najbolj trdožive vlade Juliusa Raaba (ÖVP), Bruna Kreiskega (SPÖ) in Franza Vranitzkega (SPÖ). Raab (1953-1961) si je pomagal s socialisti, Kreisky (1970-1983) koalicije ni potreboval, Vranitzky (1986-1997) pa je vladal najprej s svobodnjaki (1986-1987), nato deset let skupaj z ljudsko stranko. Ta je bila pod vodstvom Wolfganga Schüssla med letoma 2000 in 2007 povezana s svobodnjaki.  Zanimivo je, da v Avstriji največkrat ni bilo mogoče sestaviti vlade brez socialistov ali ljudske stranke. Brez socialistov sta le Schüsslova in Kurzova vlada, brez ljudske stranke pa so bile (skupaj 17 let) tri socialistične vlade (Kreisky, Sinowatz, Vranitzky). Za Avstrijo, predvsem za socialiste in za leve medije je po letu 1986 postala problematična svobodnjaška stranka, ki jo je vodil Jörg Haider. Slab glas o FPÖ ("S Haiderjem pa nikakor!") so širili po vsej Evropski uniji in kanclerja Schüssla zaradi koalicije z njo - vendar le za kratek čas in neuspešno - celo bojkotirali. Predsednik slovenske vlade Drnovšek se bojkotu ni pridružil.

 

 

Češka: Komunistov ne marajo

 

Na Češkem, kjer imajo samostojno državo od leta 1993, je število strank večje. Najvažnejše stranke so tri: ANO, ODS in ČSSD. Prvi dve vladi Vaclava Klausa (1992-1998) sta bili sestavljeni iz konservativcev, liberalcev in krščanskih demokratov. Sledila je Zemanova socialdemokratska vlada (1998-2002), tej pa Špidlova, Grossova in Paroubkova socialdemokratska trojna koalicija s krščanskimi demokrati in liberalci (2002-2006). Sledila je Topolanekova konservativna trojna koalicija ODS - KDU/ČSL - SZ (2006-2009), ki jo je nekoliko preoblikoval Petr Nečas (2010-2013). Naslednja je bila kratkotrajna dvojna koalicija socialnih in krščanskih demokratov, tej pa je (do konca 2017) sledila trojna koalicija socialnih demokratov, liberalcev in krščanskih demokratov pod vodstvom Bohuslava Sobotke. Aktualno sredinsko liberalno vlado vodi Andrej Babiš. Značilnost češke politike je, da se vse koalicije izogibajo komunistom, nobena pa ne šteje več kot tri stranke.

 

 

Italija: večina vlad koalicijskih

 

Kar zadeva politiko, politične stranke, koalicije in trajanje vlad, je najbolj pestra in dinamična Italija. Na oblasti je najdlje in nepretrgoma (7 let) zdržal krščanski demokrat Alcide De Gasperi, ki je takoj v začetku v koalicijo pritegnil še tri stranke (komuniste, socialiste in republikance), leta 1947 prekinil s komunisti in jih nadomestil z liberalci, na koncu pa je največ časa (1951-1953) vladal v koaliciji z republikanci. Krščanski demokrat Aldo Moro je vladal 7 let, vendar s šestletno prekinitvijo (1963-1968, 1974-1976), njegovi partnerji so bili sprva socialisti, socialistični demokrati in republikanci, na koncu pa je krščanska demokracija vladala sama. Pomembni dejstvi v zvezi z Morom sta, da si je prizadeval za sodelovanje s komunisti ("zgodovinski kompromis") in da so ga umorili člani Rdečih brigad. Skupaj štiri leta (v treh obrokih) je bil predsednik vlade krščanski demokrat Amintore Fanfani (1954, 1958-1959, 1960-1963). Deloma je vladal brez pomoči, deloma s socialističnimi demokrati in republikanci. Skoraj devet let s prekinitvami (1994-1995, 2001-2006, 2008-2011) je vladal Silvio Berlusconi (s široko in raznoliko koalicijo največ 5 strank); štiri leta (1983-1987) Bettino Craxi; tri leta (1989-1992) Giulio Andreotti ... Veliko (16) italijanskih vlad brez koalicij in brez pomoči drugih strank je vodila krščanska demokracija (DC), preko 40 vlad pa je bilo koalicijskih. Večino teh je že spet vodila krščanska demokracija. Kadar njeni voditelji niso bili predsedniki vlade, so bili zunanji ministri, večinoma pa so bili tudi predsedniki republike. Poleg DC so italijanske vlade vodile še Socialistična stranka (Craxi), Forza Italia, Demokratična stranka levice (PDS), Oljka, Levi demokrati, Marjetica, Ljudstvo svobode in Demokratska stranka.

 

Na italijanskem prizorišču se je večkrat pojavila koalicija petih strank, ki jo imenujejo pentapartito. Vlad s tolikšnim številom strank je bilo 13. Več kot dve leti so zdržale tri, manj kot leto je zdržalo pet takšnih vlad, najbolj trdožive pa so bile Craxijeva vlada (1983-1986) in dve Berlusconijevi vladi (2001-2005, 2008-2011). Vlade, ki so vsebovale pet strank, so bile - z izjemo Berlusconijevih in Craxijeve - šibke. Značilnost italijanskega političnega prizorišča je, da ga je večino časa obvladovala stranka DC, in da komunisti - kljub temu, da so bili relativno močni - niso imeli dostopa do vladnih položajev. To se je začelo spreminjati z Aldom Morom, prelom pa je - ko je postal zanesljiv konec komunizma - predstavljal Romano Prodi, ki je prevzel vlado leta 1996.

 

Postavlja se vprašanje, kaj po vsem tem pomenita zmaga in vlada t.i. populistov Gibanja 5 zvezdic (Di Maio) in Lige (Salvini)?

 

 

Nemčija: rdeči in črni

 

Preprostejša je zgodba o strankarski politiki Zvezne republike Nemčije. Glavni igralci na tamkajšnjem prizorišču so krščanski demokrati (CDU), krščanski socialisti (CSU), socialni demokrati (SPD), liberalci (FDP) in Zeleni, manj pomembni pa sta Levica in Alternativa za Nemčijo (AfD). Pri krmilu države sta se vsa leta menjavali konservativna in socialdemokratska stranka, za vladno večino pa je na tej ali oni strani skrbela FDP. Črno-rdeča koalicija (CDU/CSU + SPD) se je pojavila šele leta 2005, prenehala leta 2009, nakar se je ponovila leta 2013 in 2017. Rdeče-črna koalicija je postala nujna zaradi povečanega števila strank in zaradi nezadovoljstva državljanov.

 

 

***

 

Na nei način je posledica nezadovoljstva s politiko in velikega števila strank tudi zmaga populistov v Italiji. Vendar se je v vseh drugih primerih (Avstrija, Češka, Nemčija) nekako uveljavilo pojmovanje parlamenta kot glasovalnega stroja, ki deluje bolj ali manj uravnoteženo. V parlamentih večine evropskih držav se redno izmenjujejo konservativci in socialni demokrati, važna sestavina oz. jeziček na tehtnici pa so liberalci. Učinek je podoben kot v drugih (večinskih, predsedniških) sistemih. Stranke niso organizacije različnih lobijev, izraz okusa ali interesa različnih družbenih skupin, ampak mehanizmi, ki skrbijo za učinkovito odločanje (za oz. proti nekemu zakonu, za ali proti takšni ali drugačni razdelitvi proračunskega denarja…) in za družbeno ravnotežje.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Primer Kobal: O plagiatorjih, imitatorjih in drugih subvencioniranih junakih našega časa
26
20.01.2019 18:00
Jasno, da so nekateri komaj čakali trenutek, ko so ujeli Borisa Kobala s spuščenimi hlačami.Lutkovnega gledališčain tiste pič** ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Janševo poročilo
8
20.01.2019 11:00
Pred nekaj dnevi jeJanez Janšaobjavil zanimiv, po mnenju pisca teh vrstic pa tudi prodoren spis z naslovomJanez Janša v štirih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
John Cage in diktatura tonalitete: Najboljša vlada je tista vlada, ki sploh ne vlada!
1
20.01.2019 01:00
John Cage je z glasbenim obratom sprožil grandiozno filozofsko razpravo, ki se še dolgo ne bo utrudila. Pozval je vse bodoče ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
5
15.01.2019 22:56
Verjamem, da mora priti do povezovanja individualnih ustvarjalnih energij, če hočemo, da se nekaj resnično zgodi. Kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
12
14.01.2019 20:00
Zadnji obisk slovenskega predsednika države ali vlade v Indiji in na Kitajskem se je zgodil, če so navedbe na straneh ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
Slovensko nezaupanje v Cerkev ni noben fenomen, podobni trendi so tudi na Zahodu
15
13.01.2019 22:12
Po sveži raziskavi Ogledalo Slovenije, ki jo izvaja Valicon, Slovenci in Slovenke najbolj zaupamo gasilcem, medicinskim sestram, ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Telefon je veliko več kot žična povezava dveh aparatov na razdaljo, priključenih na isto omrežje
3
13.01.2019 08:00
Staš Vrenkoje umetnik, ki je pri svojih sedemindvajsetih letih v produkcijiLjudmile, laboratorija za znanost in umetnost,Zavoda ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Plan Kalergi ali preprosta resnica o veliki in neresnični zaroti
8
11.01.2019 23:59
Na spletu in socialnih omrežjih se v zadnjih letih širi ideja o zaroti, imenovaniPlan Kalergi. Gre za domnevni načrt o uničenju ... Več.
Piše: Laris Gaiser
Šola prihodnosti: Da bi prenehali škodovati otrokom, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej!
15
09.01.2019 22:31
Ne moremo se več slepiti, da sedanji šolski sistem deluje, ugotavlja naša sodelavka Marjana Škalič, ki je nedavno izdala knjigo ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Ponovoletna razmišljanja: Mir v Evropi ni večen, slovensko igračkanje z državo pa zaskrbljujoče
11
09.01.2019 00:30
Podobno kot so Jugoslovani konec osemdesetih verjeli, da je njihova socialistična federativna republika večna, večina ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prestolnica in provinca: O visoki in malo manj visoki politiki med mestom in vasjo
14
07.01.2019 22:47
Slovenska država izvira iz opozicijskih, večinoma intelektualskih pobud, ki so bile praviloma povezane z Ljubljano, ta pa je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ukradene umetnine: Vrnitev lastnikom ali njihovim dedičem je moralna dolžnost države
12
06.01.2019 22:30
Glede na mnenje slovenskega ustavnega sodišča o razlastitvi se mi zdi, da bi se morala država aktivno zavzeti za popravo krivic ... Več.
Piše: Keith Miles
Umetnost je tista, ki me sili, da se ne umaknem na obrobje
0
05.01.2019 23:49
Kako bedno je gledati razumne ljudi, ki obnavljajo nacionalne romantične duše, rojene iz primestnih in ruralnih povesti, iz ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Novoletna razmišljanja: Kitajska nima časa za človekove pravice in humano politiko do migrantov
22
31.12.2018 21:00
Kakšna je verjetnost, da bo Evropska unija, kakršno imamo danes, preživela izzive našega časa? Ali je liberalna politika, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Parva componere magnis* ali kako se nam je vse to moglo zgoditi
5
30.12.2018 18:00
Slovensko politično izročilo ni preprosto. Morda bi ga lahko označili kot omahljivo, čeprav je bilo včasih - vsaj po drugi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Let nad Beethovnovimi fugami: Telo je prostor, v katerem živi življenje
5
29.12.2018 20:26
Vzporedno z današnjim dnem bi moral pogledati v včerajšni dan, hkrati z obema pa v jutrišnjega, ker ni preteklosti in ni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nenavadna usoda 26. decembra: Praznik, ki je izgubil besedo "neodvisnost"
13
26.12.2018 19:59
Parlament je 26. december uzakonil kot državni praznikDan samostojnosti- brez neodvisnosti, namesto katere je leta 2005 dodal ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Sovražni govor ne škoduje zdravju: Božični čevapčiči v najlepši palanki na svetu
24
26.12.2018 09:00
Pred dvema letoma sem na tem mestu napisal nekoliko jezen komentar o božično-novoletni Ljubljani z naslovom Božično-novoletna ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Božična lamentacija ob obletnicah plebiscita in začetka večstrankarskega sistema
16
24.12.2018 18:59
V teh dneh praznujemo 28. obletnico plebiscita, za katerega je dala pobudo Demokratična opozicija Slovenije - DEMOS, ki je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Hommage Eduardu Stepančiču
0
23.12.2018 07:00
Eduard Stepančič je bil tih in izjemno skromen mož, poudarjal je vse robove geometričnega izčrtavanja naših življenj. V ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Evropske volitve: Bo trmasta šamanka Violeta Bulc pokopala "liberalni trojček" Šarca, Cerarja in Bratuškove?
Uredništvo
Ogledov: 2,508
02/
Primer Kobal: O plagiatorjih, imitatorjih in drugih subvencioniranih junakih našega časa
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,366
03/
Plan Kalergi ali preprosta resnica o veliki in neresnični zaroti
Laris Gaiser
Ogledov: 2,055
04/
Janševo poročilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,935
05/
Slovensko nezaupanje v Cerkev ni noben fenomen, podobni trendi so tudi na Zahodu
Branko Cestnik
Ogledov: 1,515
06/
Esej o spoljenju: "Taki posegi v jezik so značilni za avtoritarne režime, ne pa za demokracije."
Uredništvo
Ogledov: 1,374
07/
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
Žiga Vavpotič
Ogledov: 1,179
08/
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
Miha Burger
Ogledov: 1,080
09/
Dolenjska vodovodna afera: Preplačane ruske cevi in izgubljeni milijoni, grozi celo vračanje evropskih sredstev!
Uredništvo
Ogledov: 1,966
10/
Šola prihodnosti: Da bi prenehali škodovati otrokom, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej!
Marjana Škalič
Ogledov: 1,472