Draga Spomenka, spoštovani predsednik!

Predsednik republike je 7. junija 2018 (neformalno) napovedal, da bo kot mandatarja za sestavo vlade predlagal relativnega zmagovalca volitev Janeza Janšo, 15. junija pa je bil - ob podpisovanju ukaza o sklicu prve seje Državnega zbora - za spoznanje bolj zadržan: omenil je sestanke z vodji poslanskih skupin, na katerih bo "preveril", ali obstaja možnost, da prvak zmagovite stranke dobi primerno parlamentarno večino, nakar je interpretiral Janšo. Ta je bil izjavil, da v primeru, če bi "parlamentarno večino užival nekdo drug", mandata sploh ne bi sprejel. Sobotna priloga Dela je 16. junija 2018 objavila odprto pismo Spomenke Hribar predsedniku Borutu Pahorju z naslovom "Da ne bo smeh naših otrok in otrok naših otrok bolj grenak" (vir). Hribarjeva predsedniku Pahorju očita, da je - v primeru podpore Janši - podlegel vtisu avtoritarnosti in "močne osebnosti", čeprav takšne osebnosti niso vedno verodostojne.

Zadeve, o katerih pišeta oz. govorita Spomenka Hribar in Borut Pahor, niso preproste, vendar so pomembne. Bojim se, da utegnejo povzročiti resne nesporazume in škodljive posledice. Da s svojim oglašanjem ne bi povzročil dodatnih zapletov in težav, bom - kot se reče - konstruktiven: čim bolj se bom izogibal kritiki, očitkom in obtožbam, z eno besedo, brezobzirnosti, ki je sicer značilna za aktualna politična soočanja. Obe osebi iz naslova tega prispevka spoštujem, ju do neke mere razumem in (do neke mere) celo podpiram.

Če se držim pravkar zapisanega pravila, moram Spomenki Hribar priznati veliko imenitnih dosežkov, povezanih z razkrivanjem zatemnjenih plati slovenske zgodovine. Bil sem urednik zbirke Znamenja, v kateri je po dolgih in dramatičnih pogajanjih - zaradi prispevka Spomenke Hribar "Krivda in greh" - leta 1987 izšel Kocbekov zbornik. Hribarjeva je bila privržena sodelavka in urednica Nove revije, po volitvah leta 1990 pa energična poslanka Slovenske demokratične zveze. Največ lovorik pa tudi sovražnih napadov si je prislužila zaradi nepopustljive drže glede narodne sprave. Bila je prepoznavna in značilna osebnost slovenske pomladi, trn v peti komunističnemu režimu, Udbi, navsezadnje pa se je sprla celo z nekdanjimi prijatelji in se oddaljila od izročila, ki ga v pomanjkanju boljše besede imenujem konservativno. Njen poziv iz leta 1992 - "Ustavite desnico" - je pomenil političen in mentalni preobrat. Po vsej priliki je bil slabo formuliran, izrabljen tudi v nasprotju s svojim namenom, na levici so ga sprejeli z navdušenjem, med konservativci ("na desnici") pa z ogorčenjem.

Na neki način se pri odprtem pismu Spomenke Hribar predsedniku Pahorju zgodba ponavlja.

Hribarjeva Pahorju zameri napoved, da bo za mandatarja predlagal Janšo. Na neki način strelja mimo tarče, saj se je Pahor v tednu po sestanku z Janšo že nekoliko popravil. Nato trka na odprta vrata, ko razlaga pomen narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno. Pahor najbrž ne bi ugovarjal njenemu stališču, da je "v temelju naše osamosvojitve in samostojnosti Republike Slovenije" prav ta boj, ne pa kolaboracija. Na tej točki bi Hribarjeva morala pojasniti, kaj pomeni "v temelju", saj se je Slovenija osamosvojila in postala samostojna šele leta 1991. Nemara bi lahko zagovarjali tezo, da je SFRJ predstavljala koristno etapo v razvoju slovenske državnosti, čeprav seveda ni predstavljala koristne etape v razvoju slovenske demokracije.

Glavno sporočilo odprtega pisma pa je seveda, da Janša ni primeren za predsednika vlade, kar pomeni, da bi predsednik vlade moral postati nekdo drug: bodisi Marjan Šarec, kateri drugi predsednik parlamentarne stranke ali nemara nekdo tretji. Ob tem sem se spomnil, da je Hribarjeva nekaj let nazaj za predsednico vlade predlagala Majo Brenčič-Makovec.

Pri vsem tem gre za vprašanje, ali se predsednik republike pri predlogu mandatarja lahko izogne relativnemu zmagovalcu oz. upoštevanju njegove prednosti pri sestavljanju vlade. Če pogledamo druge demokratične države, bomo ugotovili, da to ni mogoče. Po objavi volilnih rezultatov v Nemčiji ali v Avstriji nihče ni dvomil, da je prva na potezi zmagovalna stranka, drugouvrščena pa se poteguje za mesto v vladi ali pove - kot se je sprva zgodilo v Nemčiji pri socialnih demokratih - da bo ostala v opoziciji. Da bi vlado takoj po volitvah sestavljala drugouvrščena stranka, ki ima komaj polovico toliko poslancev kot prvouvrščena, je pravzaprav nezaslišano.

Nekateri so kot primer prevzemanja pobude s strani drugouvrščene stranke dajali Janševo koalicijo iz leta 2012. Pri tem pozabljajo, da je morala SDS, ki je za prvouvrščeno stranko zaostala samo za 2%, počakati, da je spodletelo Zoranu Jankoviću, ki so ga bili proti vsem merilom evropske politike - ali vsaj z dvojnimi merili - na nebo prikovali patentirani levičarski in drugi preganjalci Janeza Janše. Oktobra 2011 je Jankoviću oprostilo vse finančne domislice in se mu na Magistratu priklonilo 26 političnih zvezdnikov: Igor Arih, Franjo Bobinac, Renata Brunskole, Marko Bulc, France Bučar, Iztok Čop, Žiga Debeljak, Branko Đurić-Đuro, Vesna V. Godina, Miran Goslar, Rajko Kenda, Ana Nuša Kerševan, Matjaž Kmecl, Mateja Kožuh Novak, Milan Kučan, Magnifico, Svetlana Makarovič, Jože Mencinger, Jože Mermal, Jerca Mrzel, Ranko Novak, Zoran Predin, Herman Rigelnik, Mojmir Sepe, Janez Stanovnik, Lojze Ude. Ne da bi pomislili, kako bi se znašel na bruseljskem parketu, so Jankovića prosili, naj prevzame oblast v državi. Po volitvah so nastopili zapleti, do nastopa vlade pa sta minila dobra dva meseca.

Predsedniku Pahorju se nemara zdita osebnost in značaj Janeza Janše nekaj posebnega in morda celo problematičnega, vendar vsi ti predsodki ugasnejo, če si poleg Jankovićevih predstavljamo nastope Marjana Šarca na Evropskem svetu, na vrhu Nata, na morebitnih srečanjih s predsedniki Francije, Kitajske, Nemčije, Rusije, Velike Britanije ali ZDA.

Enako kot Spomenka Hribar je svojo politično kariero v Slovenski demokratični zvezi in v parlamentu - pred 29 leti - začel Janez Janša. V 29 letih je Janša nemara kdajpakdaj zašel v skrajnosti, vendar ni kršil temeljnih demokratičnih pravil. So ga pa tekmeci in gospodujoči mediji vseskozi označevali kot negativca. Če nas ne prepričajo njegovi nastopi na t.i. soočenjih in če nam ni všeč njegov humor; če ne upoštevamo njegovega predsedovanja Evropskemu svetu leta 2008 in če nas ne zanimajo njegova knjižna dela, sta bila njegova nesporna dosežka pač organizacija vojaške obrambe in zmaga v desetdnevni vojni za Slovenijo. Janša po vseh kriterijih spada v Veliko generacijo, ki je ustanovila Slovenijo kot narodno državo.

Pisec teh vrstic nima od tukajšnjega pisanja nobene osebne koristi, ne pričakuje zahvale ali množičnega pritrjevanja. Glede na to, da je mnogo let sodeloval z Janšo in čeprav se je z njim tudi razhajal, ugotavlja, da trenutno v Sloveniji ni boljšega kandidata za predsednika vlade, ki ima za povrh še to prednost, da je zmagal na volitvah. Očitki Hribarjeve na Janšev račun tupatam zvenijo prepričljivo, vendar je ta vtis bolj kot rezultat neodvisne analize posledica medijske masaže in dolgoletnega ponavljanja enakih argumentov, čeprav noben ni prestal sodne preizkušnje. Da pa Janez Janša ne bi podlegel skušnjavam močnih osebnosti, ki jih nekoliko nevljudno in neustrezno navaja Hribarjeva, potrebuje koalicijskega partnerja. Če to ne bo hotel biti Šarec, ki si po vsem videzu želi postati voditelj še bolj kot Janša, bi bil primeren Miro Cerar, da o Mateju Toninu sploh ne govorim.

S spoštovanjem!

Dimitrij Rupel

Ljubljana, 17. junija 2018