Komentar

Pred drugim migrantskim valom: Ali tudi Evropa potrebuje "Mehiški zid", ali kje je Mehika v Evropi?

Zaskrbljenost nad naraščajočim problemom beguncev je v Sloveniji večja kot volilni rezultat SDS na junijskih volitvah. Ni pričakovati, da bi Slovenci v primeru, če pride do begunskega vala, zavzeli stališče levega pola slovenske politike, ki je volilno kampanjo tako vehementno utemeljeval prav na nasprotovanju "orbanizaciji" Slovenije. To pomeni le, da nereševanje teh problemov, ko ta hip niso še tako veliki, lahko pripelje do eskalacij, ki jih ne bo več moč obvladovati, če bomo s tem valom soočeni.

19.06.2018 21:01
Piše: Igor Bavčar
Ključne besede:   migranti   Evropska unija   Evropa   Amerika   Dwight Eisenhower   begunci   2. svetovna vojna   komunizem   Sovjetska zveza   Tony Judt   Angela Merkel   brexit

Foto: Gettyimages

Evropa ni brez izkušenj, ko gre za begunce; bridkih, ki so kljub koncu vojne obudile mnoga sovraštva, in humanih, ki so rešile mnoga življenja. Lahko bi sklepali, da bo Evropa danes kos napovedanemu novemu begunskemu valu. Toda ta begunski val, ki se napoveduje, je nekaj povsem drugega in povsem drugačna je tudi današnja Evropa.

8. oktobra 1945 je poveljnik zavezniških sil v Evropi, general Dwight D. Eisenhower, predsedniku Združenih držav Amerike Harryu Trumanu poročal o reševanju evropske begunske krize in postopkih v zvezi z reševanjem preživelih iz nemških koncentracijskih taborišč. Zavezniška vojska je bila v zvezi s temi postopki ostro kritizirana. General Eisenhower je, ko je na začetku priznal, da so nekatere instance v vojski res odpovedale, rekel, da ima vojaški stroj, ki mu poveljuje, resne probleme. Iz neposrednih vojaških operacij se je morala ta mašinerija hitro preobraziti za administrativno in mirovno operacijo reševanja problemov repatriacije milijonov beguncev in razseljenih oseb v Evropi. Koncem vojne, leta 1945, je bilo v Evropi 227 taborišč za begunce, razseljene osebe in nekdanje zapornike koncentracijskih taborišč. Leta 1947 pa je število taborišč naraslo že na 762. UNRRA (The United Nations Relief and Rehabilitation Administration, Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo, op. uredn.), ki se jo Slovenci spominjajo po oranžnem siru in šunki v marmeladi, ki sta rešila mnoga življenja v naši porušeni domovini, je takrat v Evropi tako ali drugače reševala probleme 6.795.000 beguncev.

 

Na eni strani so bili milijoni razseljenih, ki so se sicer imeli kam vrniti, a niso vedno želeli nazaj domov. Tam jih je pogosto čakala smrt, še posebej, če so v času vojne kolaborilale z okupacijskimi silami. Velikokrat so te ljudi pobili ali jih takoj internirali tudi, če niso sodelovali z okupatorjem. Včasih je bilo dovolj, da so bili samo ujeti kot vojaki. To velja predvsem za tiste, ki so jih vrnili v Sovjetsko zvezo, ki se je sama ukvarjala še z dodatnimi 7 milijoni beguncev. Usoda teh ljudi, ki so bili vrnjeni bodisi na podlagi dogovora v Potsdamu ali Halleju maja 1945, je bila povsem nepredvidljiva. Slovenci, ki jih ni zadeval noben od teh sporazumov, in ki so jih Britanci takoj po vojni vrnili iz Avstrije, so žalostno končali na moriščih revolucionarnih oblasti v Sloveniji.

 

 

Nacionalne kalvarije po koncu vojne

 

Na drugi strani so bile množice beguncev, ki niso imeli kam, ker so zbežali pred novimi oblastmi ali pa so bili prisilno izseljeni. Ocena je, da je okoli 1.500.000 Poljakov, Madžarov, Bolgarov, Romunov, Slovencev, Srbov, Hrvatov, Slovakov, Rusov in Židov ostalo v tujini in ni bilo vrnjenih v svoje države, ker je bila tam vzpostavljena komunistična oblast. Medtem, ko je po prvi svetovni vojni večinoma prihajalo do sprememb držvnih meja, ljudje pa so ostajali na svojih domovih, je po drugi svetovni vojni prišlo do nasprotne situacije. Večinoma so meje ostajale nespremenjene, selili so ljudi in od tod novi begunci. Poljsko-nemška in poljsko-ruska meja sta najbolj izrazit primer, nekaj sprememb je bilo tudi v baltskih državah in na Finskem, kjer je sovjetska Rdeča armada anektirala nova ozemlja, kar je povzročilo begunske valove. Ena od teh sprememb meja je zadevala tudi Rapalsko mejo, ki je del slovenskih ozemelj priključila Jugoslaviji. Zato imamo danes Primorsko in še vedno pojavljajoče se vprašanje slovenske manjšine in ezulsko vprašanje.

 

Iz Slovenije so ljudje bežali pred komunisti, nekatere pa so izgnali. Izgon nemške etnične skupine iz Slovenije je bilo vprašanje naših pogajanj o vstopu v Evropsko unijo. Spomnim se, kako nas je zgodovina pocukala za rokav. Ko smo odprli nov mejni prehod Pavličevo sedlo, smo predsednik vlade Janez Drnovšek in Wolfgang Schüssel, Jörg Haider, danes že pokojni koroški politik, in moja malenkost sedli h kosilu. Med kosilom je Schüssel rekel, da ne morejo zaključiti pogajanj o finančnem poglavju pristopne pogodbe z nami, če ne rešimo vprašanja lastnine po vojni izgnanim Nemcem in avstrijskim veleposestnikom. Dodal je, da se Avstrija nahaja pred volitvami in da se tej temi ne more izogniti. Zoprna tema in eno ključnih poglavij v naših pogajanjih.

 

Drnovšek je na moje presenečenje rekel, da se strinja z vrnitvijo lastnine izgnanim Nemcem. Vendar, je dodal, po sodni poti. Ker je znano, da je okupacijsko nemško vojsko v Sloveniji sestavljalo veliko avstrijskih (takrat nemških) državljanov, podpora nekaterih pripadnikov nemške etnične skupine v Sloveniji je bila tudi očitna, naj, je rekel Drnovšek, po sodni poti dokažejo neupravičenost postopkov zoper njih. Avstrijska prijatelja sta zahtevala premor. Ko sta se vrnila, je Schüssel rekel, da tega ne morejo sprejeti, ker imajo dovolj en proces proti Kurtu Waldheimu, ki je Avstriji zelo škodil. Tako smo na tem kosilu (in pozneje s pomočjo Britancev in Nizozemcev, ki so nam stali ob strani, ko smo zavrnili vračanje veleposesti) zaključili tudi to poglavje v pogajanjih in vstopili v svet štirih velikih svoboščin - prostega pretoka blaga, ljudi, kapitala in storitev.

 

 

Evropa nekoč in Evropa danes

 

Zavezniška vojaška mašinerija je imela po vojni v Evropi absolutno oblast in njene odločitve in njena operativna sposobnost sta bili na koncu kos zahtevnemu begunskemu problemu. Do leta 1953 je bilo v svoje države vrnjenih 5.500.000 ljudi. Zadnje taborišče za begunce so v Evropi zaprli na Bavarskem leta 1957. Problem židovskih beguncev je bil na podlagi izrecnega Trumanovega ukaza reševan posebej. Razlog je bil v odnosu do naroda, ki je pretrpel velike strahote in smrt. Toda kljub temu praktično ni bilo države, ki bi hotela sprejeti nekaj 100.000 Židov, rešenih gotove smrti v plinskih celicah. Tako so ostali v - Nemčiji! In šele ustanovitev države Izrael jim je omogočila, da so dobili svojo domovino. Toliko o vrednotah v takrat pravkar od nacizma osvobojeni Evropi.

 

Po drugi svetovni vojni je razrušena Evropa lahko absorbirala veliko beguncev, ki se niso želeli ali se niso mogli vrniti v svoje domove. Integrirala jih je  v obnovo porušenih mest in vasi, industrije in podeželja. Velike smrtne žrtve so odprle meje držav, ki so ljudi potrebovale. Umrl je vsak peti Poljak, vsak osmi prebivalec Jugoslavije, vsak stopetindvajseti Britanec, vsak deseti Rus, in Francozi, Belgijci, Nizozemci in Norvežani. Potrebe po delavcih so bile velike. Britanci so zaposlili zelo veliko veteranov, tudi tistih iz nasprotne vojske. Znan je primer zaposlitve velikega dela Waffen SS Holchynya divizije. Belgijski rudniki v Valoniji so odprli vrata za nove rudarje. Ampak tudi v tisti evropski humanitarni epopeji države niso sprejemale žensk z otroci, ostarele in sirote.

 

Evropa torej ni brez izkušenj, ko gre za begunce; bridkih, ki so kljub koncu vojne obudile mnoga sovraštva, in humanih, ki so rešile mnoga življenja. Lahko bi sklepali, da bo Evropa danes kos napovedanemu novemu begunskemu valu. Toda ta begunski val, ki se napoveduje, je nekaj povsem drugega in povsem drugačna je tudi današnja Evropa. Evropa je danes ekonomsko in razvojno zgrajena. Je eden najrazvitejših kontinentov, njen socialni sistem pa eden najbogatejših. Res je, da je Evropa v začetku 20. stoletja predstavljala 35 % svetovnega prebivalstva, leta 2016 pa le še 6 %, drži, da je demografska struktura neugodna z visokim odstotkom starejšega dela evropske populacije. Zato sicer obstajajo potrebe po delovni sili. Tudi v Sloveniji ni moč dobiti dovolj delavcev v določenih branžah, kjer konjuktura poganja rast slovenske ekonomije. Toda te številke so neprimerljive z begunskim valom, ki se napoveduje.

 

Neposreden rezultat druge svetovne vojne je nacionalna in etnična homogenizacija evropskih nacionalnih držav, kjer nacionalne manjšine predstavljajo le manjši odstotek prebivalstva. Pa tudi med temi ni velikih kulturnih, verskih in etničnih razlik, multikulturnost in multilingvizem v Evropi jih uspešno premoščata, vprašanje pa je, ali to velja tudi za begunce, ki prihajajo. Po vojni sta v Evropi ostala le dva večnacionalna imperija, Sovjetska zveza in Jugoslavija, in tudi teh dveh ni več. Imamo Evropo nacionalnih držav in Evropsko unijo sedemindvajsetih  nacionalnih držav. Nimamo pa več zavezniške armade, bruseljska administracija ni nikakršna operativna moč, evropske oborožene sile ali evropske policijske enote so šele v zametkih in vse temelji na operativni (ne)sposobnosti nacionalnih državnih aparatov. Skupna evropska migracijska politika je mrtva črka na papirju, schengen ne deluje, zunanje meje Evropske unije niso varovane. To je Evropa današnje Evropske unije.

 

Zato prihaja do odgovorov na ravni posamičnih držav. In neposredna posledica tega so spori med evropskimi državami, ki zaenkrat ostajajo na politični ravni. A konflikte povzročajo prav organi sosednjih držav, spomnite se posnetka termo kamere, ko hrvaška policija usmerja begunce proti Sloveniji, pa bi jih po evropskih uzancah ne smela. Zadnji incident z ladjo Aquarius s 600 migranti na krovu, ki je nova italijanska vlada ni hotela sprejeti, je pokazal, da razpadajo tudi mednarodno sprejete norme, ne le človeške vrednote. Konvencija o varnosti življenja na morju iz leta 1974, pa Konvencija Združenih narodov o pomorskem pravu iz leta 1982 za nekatere države enostavno ne veljata več. Od tu do resnih spopadov ni dolga pot.

 

Direktna posledica begunskega problema je sprememba nacionalnih politik. Strah ljudi pred nenadzorovanimi migracijami je velik. En del razlogov za brexit je treba iskati tu. To je tudi razlog za zmago novih politik v Italiji, za podporo podobnim politikam v Nemčiji, na Nizozemskem in Madžarskem. Zaskrbljenost nad tem naraščajočim problemom je tudi v Sloveniji večja, kot je volilni rezultat SDS na junijskih volitvah. Ni realno pričakovati, da bi Slovenci v primeru, če do begunskega vala pride, zavzeli stališče levega pola slovenske politike, ki je volilno kampanjo tako vehementno utemeljeval prav na nasprotovanju "orbanizacije" Slovenije. To pa pomeni le, da nereševanje teh problemov, ko niso še tako veliki, lahko pripelje pozneje do eskalacij, ki jih ne bo več moč obvladovati.

 

 

Nemške travme in dileme glede migracij

 

Razlike med politikami obstajajo v vseh evropskih državah. Taka razlika je med Angelo Merkel in notranjim ministrom Horstom Seehoferjem v Nemčiji - in ta hrani merjenje moči v nemškem konzervativnem bloku. Več kot milijon ekonomskih beguncev iz Sirije in Libije, ki jim je leta 2015 Angela Merkel odprla vrata Nemčije, je takoj sprožilo ne le ostre polemike in konflikte v ekonomsko najmočnejši državi, pač pa v celotni Evropski uniji. S tem, ko se napovedujejo novi valovi ekonomskih migracij iz Pakistana, Bangladeša, Indije, Tunizije, Alžirije, se spori samo krepijo. In to kljub temu, da danes ni več evropskega politika, ki bi ne mislil, da je potrebno migracije omejiti in preprečiti. Mnogi se zgledujejo po aktualni politiki ZDA, kjer pa so v resnici v povsem drugačnem položaju. Ameriška ekonomija je slonela na integraciji ogromnega števila ekonomskih migrantov. Od leta 1970 do 2017 so jih sprejeli - 45 milijonov! Kot pravi Vojko Volk v članku Protislovja migracij in prihodnost EU je samo v letih 2016 in 2017 Amerika sprejela 1,5 milijona priseljencev.

 

Milijon priseljencev v Evropo leta 2015 je pomenil nekaj povsem drugega, napoved novih pa pravo histerijo. Bistvo je v odsotnosti evropskih odgovorov na ta vprašanja. Zanje se Angela Merkel sicer zavzema. A teh rešitev ni videti. Integracija tako velikega števila ekonomskih migrantov v evropsko družbo preprosto ni mogoča in to vedo vsi. Razvoj novih tehnologij, ki reducirajo vlogo posameznika in dajejo prednost novim tehničnim rešitvam v produkciji, ki ljudi ne potrebujejo več, zmanjšuje število novih delovnih mest, številni poklici izumirajo. Kljub negativnim demografskim trendom v Evropi potreb po novi delovni sili že na srednji rok ni in ne bo. Algoritmi vsepovsod ponujajo nove produkcijske rešitve. Ekonomski migranti so tudi notranji evropski fenomen. Veliko Slovencev dela zunaj Slovenije. Berite hrvaške medije o zaskrbljujočem trendu bega možganov iz sosednje države. In zdaj, v odsotnosti skupnih odgovorov, se napoveduje zapiranje notranjih evropskih meja in, kot beremo, celo meja med zveznimi deželami istih držav, recimo Bavarske.

 

Ta vprašanja neposredno prizadevajo nas same že danes. Na plačilni kuverti slovenskih ljudi so vsak mesec z velikimi črkami zapisane velike štiri evropske svoboščine. Občutimo jih vsak dan, ne le, ko greste zgodaj zjutraj prek Šentilja v Avstrijo v koloni Štajercev, ki se peljejo na delo v Gradec; še bolj, ko gre za slovensko odvisnost od izvoza v države Evropske unije.

 

 

Kaj storiti?

 

Se zgodovina ponavlja? In če se, mar se nam obetajo eskalacije, mednacionalni in medetični konflikti, masakri in pogromi? To ni podoba mračnega srednjega veka, to je podoba Evrope v prejšnjem stoletju. Danski gospodarski minister odprto govori o možnosti vojn kot posledici trgovinskih vojn, ki se očitno začenjajo. Če smo se kaj naučili iz zgodovine prejšnjega stoletja, je, da je do vojn prihajalo, četudi je bilo očitno, da bo. In, drugič, do vojn je prihajalo, ker so to vsi ali podcenjevali ali ignorirali in niso nič storili zoper to. Naučili smo se tudi, da so Združene države Amerike pred obema vojnama igrale podobno politiko izolacije, kot jo danes igra Donald Trump. V obe vojni tudi niso vstopile same ali zaradi kakšnih zahodnih vrednot. Nemška potopitev ameriške ladje dve leti po začetku Velike vojne in napad na Pearl Harbour leto in pol po nemškem napadu na Britanijo, je ZDA šele postavil na stran svobodnega sveta.

 

Samo zdi se nam torej, da sta bili Evropa in ZDA večni zaveznici. Ko se danes začudeni sprašujemo o njihovem aktualnem odnosu do Evrope, moramo to vedeti. Pa vendar so ZDA Evropo dvakrat rešile velike morije v prejšnjem stoletju. Naučili smo se tudi, da zgodovine ne moremo brati nazaj in predvidevati, da je demokracija nekaj zagotovljenega samo zato, ker se je tako končala hladna vojna. Kot je rekla Hannah Arendt, iz zgodovine si ne moremo preprosto izbrati nekega izteka kot zagotovljenega samo zato, ker se je zgodil, ker je v resnici rezultat nepredvidljivega in slučajnega.

 

Toda kaj storiti? Zmagovite in številne ter operativno sposobne zavezniške vojske ni, evropske pa ni slutiti. Zdi se, da se tudi Evropa ne bo mogla izogniti tako pogosto zasmehovanemu in kritiziranemu "Mehiškemu zidu" Donalda Trumpa. Toda kje je ta Mehika v Evropi in kje ga "zgraditi", da ne bomo imeli spet zidov na nacionalnih mejah evropskih držav, ki so s stokilometrsko ograjo na slovensko-hrvaški in madžarski meji že realnost? Mar naj se zgledujemo po Trumpu tudi zdaj, ko gradi še ekonomske zidove carinske zaščite? Kakšen paradoks, vedno bolj komunikacijsko, informacijsko, poslovno in razvojno povezan je svet, gradimo pa nove zidove. Še malo in Brechtova misel iz Poslov gospoda Julija Cezarja, češ da je trgovina edina artilerija, ki ruši vse zidove, bo le še literarna domislica!

 

V odsotnosti Strica Sama je potrebno rešitve iskati v Evropi. To pomeni ureditev odnosov z Veliko Britanijo, sicer v okviru izida glasovanja o brexitu, a kljub temu ureditev, ki to otoško državo ohranja znotraj evropskega horizonta, kar je bolj pomembno kot očitanje njenega izstopa iz EU v teh razmerah. Gotovo je tudi, da je potrebno ekonomsko dvigniti okolja in države, kjer je ekonomska migracija, ki grozi, najbolj številna. Francosko-nemška naveza predlaga nov Marshallov plan za države afriškega kontinenta, ki bi predvsem dal perspektivo mladi generaciji. Da bo moč ta begunski val ustaviti, bo potrebna resna evropska politika do teh držav in glede na kitajske ekonomske aspiracije do črnega kontinenta je to trilateralna tema vseh vpletenih. Na mizi so tudi odnosi z Rusijo, upoštevaje, da je s krimsko krizo začela s politiko enostranskega spreminjanja meja, kar je bilo načelo, ki so ga zavezniške države po drugi svetovni vojni absorbirale sporazumno. Reforma evroobmočja, večja možnost skupne fiskalne politike, generiranja večjih zneskov za investicije in enakomernejši razvoj evropskih držav pa anticipirajo premoščanje razlik v Evropi sami.

 

En del reform iz francosko nemškega paketa zadeva skupno evropsko azilno politiko, natančno razmejitev med razlogi za begunstvo in okrepitev zunanjih meja unije. Evropske oborožene sile ali "Evropski varnostni svet", možnost vojaške intervence evropskih sil v tujini (temu Nemčija nasprotuje) pa sprožajo velike polemike. Velik del slovenske politike ne nasprotuje le evropskim oboroženim silam, nasprotuje tudi slovenski vojski in NATO zvezi. Kako kratek je naš zgodovinski spomin, kaže, da se nihče več ne spomni, da je Evropa že imela skupne oborožene sile. Razlika je le, da so prvič razpadle na centralne sile in sile antante, drugič pa na sile osi s Tripartitnim paktom in zavezniške sile. To se je dvakrat zgodilo v prejšnjem stoletju in obakrat je pripeljalo do svetovnega spopada. Bodo evropske države zmogle toliko previdnosti in modrosti, ki jih sicer niso nikoli doslej, da bodo s skupno evropsko politiko in "evropskimi oboroženimi silami" to preprečile?

 

Problem je čas, problem je hitrost uvajanja sprememb, prav tisto torej, česar primanjkuje. Pomanjkanje in odsotnost sta vedno pripeljala do evropskih konfliktov in posledično do vojn. V okviru sedanjih trendov se zdijo rešitve še dosegljive, čeprav se je bati, da bodo le začasne. Če držijo napovedi o globalnem segrevanju in njegovih gospodarskih in okoljskih posledicah ter posledično o napovedanih migracijah, se nam obetajo res le Orwellova Oceania, Eurasia in Eastasia.

 

Britanski zgodovinar Tony Judt pravi, da je zgodovina povojne Evrope trajala dolgo, zdaj se dokončno poslavlja. Vstopamo v obdobje, ko se tresejo povojni tečaji sveta in Evrope, ki so omogočili tudi nastanek slovenske države. S to državo moramo znati zaščititi naše nacionalne interese, od nas zgodovina ne pričakuje nič več in nič manj.

 

Slovenska politika je pred veliko odgovornostjo in ni brez soli vprašanje, kakšna vlada po letošnjih volitvah bo temu izzivu kos. Če pomislim na to, da smo v tožbi zoper Hrvaško zaradi arbitraže ostali sami, me zaskrbi. Ko pomislim na nedavno izjavo predsednika UEFA Aleksandra Čeferina, da je že dve leti na enem najvplivnejših položajev v Evropi, pa ga še nihče iz slovenskega političnega vrha, ki je sicer na volitvah doživel poraz, ni še nič vprašal, me močno zaskrbi. Kot me zaskrbi, ko vidim, da je Jankovića sicer sprejel Vladimir Putin in mu podelil odlikovanje, slišati pa je, da naj bi odlikovanec svojih pet minut izkoristil zase, za službo v Agrokorju, ki je danes v lasti ruskih bank.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Manjka samo še akcija zbiranja plastičnih zamaškov za otroške kardiologe iz tujine
5
17.07.2018 00:36
Naprošam proizvajalce pijač, če lahko v prehodnem obdobju, dokler se trajno ne razreši problem otroške kardiologije in ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Nemško-ruske plinske spletke: Lahko Nemčija spet postane problem?
4
16.07.2018 01:11
Nemčija je občutljiva do svoje črne preteklosti, vendar mora razumeti tudi občutljivost drugih držav, ko je v Evropo povabila ... Več.
Piše: Keith Miles
Hommage Ješi Denegriju: Umetnost oblikuje čas, ne pa ideologija
0
15.07.2018 08:45
Evropa 20. in 21. stoletja izhaja predvsem iz razsvetljenske tradicije in pridobljene antinacistične pozicije. Seveda tudi iz ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tožba proti Hrvaški zaradi propadle arbitraže in Cerarjeva bolezen norih krav
22
13.07.2018 23:00
Kocka je padla. Vlada Mira Cerarja v odstopu je kljub drugačnim napovedim in pomislekom v petek, 13. julija vložila tožbo proti ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Drugi esej o Evropi ali o kdo tu igra na drugo žogo
6
13.07.2018 14:15
Zdi se, da je čas, ki je pred nami, prej čas neprestanih improvizacij pri urejanju skupnega evropskega življenja, kot pa čas ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Vojne obletnice: Med Dobom in Brioni
3
12.07.2018 16:30
Pogovori z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem so bili odločilni.7. julija, praktično sredi vojnega meteža, je naBrioneodšla ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Monopolna ZZZS v službi zdravniško-dobaviteljske mafije ali naslednji socialistični kretenizem
7
11.07.2018 21:40
Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) poziva politiko, naj jim omogoči porabo 35 milijonov davkoplačevalskih evrov, ki jih še ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Toninova dilema: Ali bo vlado sestavil Janša, ali pa gremo jeseni spet na predčasne volitve
7
10.07.2018 23:00
Še ta teden bo znano, ali bo Janša odklonil ponujeno mandatarstvo. Po vsej verjetnosti ga bo. Prihodnji teden pa se bo bržkone ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za Aleša Šabedra so zdravniki v UKC Ljubljana kot kmetje na šahovnici, bolnica pa postaja mentalno koncentracijsko taborišče
21
09.07.2018 21:30
Je Aleš Šabeder nadčlovek? Je bermensch, kot se je vprašala Milena Zupanič v svojem prispevku pred nekaj meseci? Ni. Ker nihče ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Pri Šarčevih ali zgodba o nemem gusarju in njegovi zgovorni papigi
12
08.07.2018 19:00
To je zgodba o okolju, kjer vlada politikanstvo namesto zrele politike, kjer uspevajo sfalirani igralci namesto ozaveščenih ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Projekt Gorgona kot odgovor na nacionalkomunistično vznesenost Balkanije
1
08.07.2018 11:00
Še dobro, da umetnost med Ljubljano, Zagrebom in Beogradom ni bila nikoli vključena v imperialno-osvajalne pohode aktualnih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uboji na pediatriji: 2. del uvoda
5
07.07.2018 00:28
Slovensko zdravstvo je ta trenutek kritični bolnik slovenske države. Začeli so mu odmirati ključni organi. Je na poti v ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Slovenska otroška srčna kirurgija v spirali norosti
12
05.07.2018 00:40
Veleumi v Cerarjevi vladi, ki opravljajo tekoče posle, so 28. junija 2018 Državnemu zboru v obravnavo poslali dokument ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Esej o Evropi ali "nekaj krepkih" pred lastnim ogledalom
9
03.07.2018 23:54
Spomnite se časov, ko smo evropsko zastavico kot značko začeli nositi na zavihkih suknjičev. To so bili časi sredi osemdesetih ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Zgodovina in umetnost: Ne sprašujte, kam gremo
3
01.07.2018 08:59
Če me ne bi navduševalo mišljenje humanističnih znanstvenikov, umetnikov in filozofov, ne vem, ali bi se sploh še pustil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uboji na pediatriji: Uvod
8
30.06.2018 18:00
Jutri bo v zgodovini samostojne Slovenije in slovenske medicine prav poseben dan. Jutri bo namreč - 1. julij. Pa ne kakršenkoli ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
V obdobju kislih kumaric nas čaka odločitev o tem, ali nam bo vladala "Natureta koalicija" ali "JBTC koalicija
18
28.06.2018 17:42
Pri oblikovanju prihodnje vlade bosta ključna kriterija njena učinkovitost oziroma sposobnost upravljanja z državo ter odgovor ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O dobrodelnosti: Ko berem o otrocih v hudi stiski, se mi prikazujejo Milojka Kolar Celarc, Maja Makovec Brenčič in Anja Kopač Mrak
12
26.06.2018 23:54
S težkim srcem ugotavljam, da ljudje, ki prispevajo za dobrodelne namene, finančno podpirajo leno in neorganizirano državo. ... Več.
Piše: Kristjan Lapuh
Kako je klavrno končal džez v mestu, ki sovraži to kozmpolitsko, urbano in ameriško glasbeno zvrst
10
24.06.2018 19:27
Zaradi ideoloških predsodkov džeza pri nas nikoli nismo družbeno povsem sprejeli. Ker je ameriški, univerzalen, kozmopolitski in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vesolje je res ogomna potrata prostora
12
24.06.2018 07:59
Njegov film Zvezda ni zapisan z besedo, temveč z znakom zvezde. Če bi me še pred kratkim vprašali, ali poznam ime Johanna Lurfa ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Pri Šarčevih ali zgodba o nemem gusarju in njegovi zgovorni papigi
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 14.442
02/
Za Aleša Šabedra so zdravniki v UKC Ljubljana kot kmetje na šahovnici, bolnica pa postaja mentalno koncentracijsko taborišče
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2.874
03/
Toninova dilema: Ali bo vlado sestavil Janša, ali pa gremo jeseni spet na predčasne volitve
Dejan Steinbuch
Ogledov: 8.087
04/
Monopolna ZZZS v službi zdravniško-dobaviteljske mafije ali naslednji socialistični kretenizem
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2.108
05/
Tožba proti Hrvaški zaradi propadle arbitraže in Cerarjeva bolezen norih krav
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.978
06/
Vojne obletnice: Med Dobom in Brioni
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.557
07/
Nemško-ruske plinske spletke: Lahko Nemčija spet postane problem?
Keith Miles
Ogledov: 1.420
08/
Manjka samo še akcija zbiranja plastičnih zamaškov za otroške kardiologe iz tujine
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1.397
09/
Uboji na pediatriji: 2. del uvoda
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2.149
10/
Bivši policijski sindikalist Petrović, ki je prek Facebooka rušil Koprivnikarja, zdaj svetuje drugim sindikatom?
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1.877