Film Zvezda, ki ima naslov zapisan z znakom zvezde, je imel projekcijo najprej v Izoli, šele kasneje v Kinu Dvor v Ljubljani. Najbrž je bil Johann Lurf prisoten na obeh projekcijah. Ni mi znano kako sta ga sprejela avditorija in ali sta ga sploh reflektirala. Sam sem si ga ogledal na posebni projekciji. Splet okoliščin je sprožil dogodke tako, da si filma nisem ogledal v kinematografu, temveč na ekranu. Le moji ekrani mi kažejo, da živim v XXI. stoletju. Tako sem vstopil v devetindevetdesetminutno filmsko nežnost. Že žanr filma mi je dal takoj vedeti, da imam pred sabo filmskega anarhista. Vse režiserje, ki proizvajajo filme postprodukcijske zvrsti, imam za anarhiste. Tako jih doživljam, tudi če to niso. Johann Lurf je proizvedel žanrovski film, ki je v mojem vrednostnem sistemu postavljen zelo visoko. To je postprodukcijska zvrst. Tako jo sam imenujem. Ne vem, od kod mi to? Filmarji jih označujejo s "found fottage" filmi. To so filmi, ki preskočijo fazo snemanja. Po konceptualizaciji je njihovo snemanje preprosto nepotrebno. V postprodukciji izvedejo montažni manever, ki proizvede produktni fenomen - film. Zato ga imenujem, verjetno pa še kdo, postprodukcijski film.

Digresija I. / Na samem vrhu moje vrednoste lestvice filmske umetnosti so filmi: Sence pozabljenih prednikov, Sergej Parajanov, Salo ali 120 dni Sodome, Pier Paolo Pasolini, Ura, Christan Marclay. Konec I. digresije.

Digresija II. / Ura Christana Marclaya je postprodukcijski film! Med drugimi postprodukcijskimi filmi mojega izbora so: Blazni Fritz, Tatjana Didenko in Vladimir Sorokin, Finalni rez: Gospe in gospodje, Gyorgy Palfi. Konec II. digresije.

Postprodukcijski film je film cineasta, ki je narejen najprej za cineaste in šele kasneje za vse druge. Film Zvezda je konceptualiziran tako, da v njem gledamo nočno zvezdno nebo iz petstotriinpetdesetih filmov. Zmontiranih je petstotriinpetdeset prizorov zvezdnega neba v nežno celoto. Gledamo zvezdno mapiranje filmske zgodovine, zbirko enorodnih motivov od leta 1905 do leta 2017. Filmski režiser jih ima namen neneho dopolnjevati z novimi in novimi kadri zvezd in zvezdnega neba do konca svojih dni.

Tako je, v filmu gledamo zvezde!

To je film za zaljubljene v film, za filmske odvisnike. Njegovo zajemanje zvezdnih kadrov izhaja iz kronološkega zaporedja filmske zgodovine. V novi filmski celoti kadri dobijo svoj transcendetni dom. Še zdaj ne vem, ali je film antinarativna brzica ali je upočasnjen ravninski veletok. V vsakem primeru je to velefilm. Ko vstopimo vanj, mu lahko pristopimo na različne načine. Lahko ga gledamo skozi oči razvoja filmske umetnosti ali razumevanje zvezdnega prostora. Vse to proizvedejo ultimativni ultra rezi.

Prva bližnja asociacija in prvi mit. Ponovimo, mit je kratko povedana pripoved: Ko so na Hubblovi astronomski opazovalnici od 24. septembra leta 2003 do 16. januarja leta 2004 znotraj projekta Ultra Deep Space Field opazovali ozvezdje Fornax, je bila znotraj njenega izbranega kvadrata, na katerem ni bilo do takrat vidnega nobenega ozvezdja, zvezd, kaj šele galaksij, vidna samo črnina. Astronomi so se morali pri direkciji orbitalne opazovalnice zelo potruditi, da so dobili privoljenje in omejen čas za opazovanje izbrane koordinate. Seveda si lahko mislite, da je vsaka ura opazovanja na tako dragoceni napravi zelo draga in da je več kot razumljivo, da morajo biti opazovanja smisleno projektirana. Načrt opazovanja Ultra Deep Space Field pa je bil samo na videz nesmiselen. Želel je opazovati kavadrat, na katerem ni bilo vidinih nobenih znakov zvezdnih pulsacij ali drugih senzacij. Po končanem astronomskem opazovanju smo dobili presenetljive rezultate: izza črnega nebesnega svoda ja zasvetilo na desettisoče ozvezdij in galaksij, na stotisoče zvezd. Tako je, za nebesno črno se nahaja neverjetna množica zvezdnega življenja. Konec asociacije.

Film Zvezda je film o vesolju, ki tematizira mimetični realizem zvezdnega polja, mimezis v različnih A in B filmskih produkcijah. To je film, ki pomiri predvsem obsesivno nervozne, z operacijo enoznačnosti odpre v nas religiozna čustva. Gledalec med filmom gleda v svojo notranjost, če vstopi v projekcijo nepripravljen, ga ta v hipu vrže ven iz kino dvorane tako kot demona popeče blagoslovljena voda, ko vstopi v posvečen protor.

Druga bližnja asociacija in drugi mit: Ko sem se leta 1998 na selekciji za kozmonavta v Zvezdnem mestu znašel v simulatorju medplanetarnega poleta, v kokpitu vesoljskega plovila Buran (Nevihta), mi je inštruktor najprej določil smer poleta na zvezdni karti ter hitrost plovila. Kmalu se je na sferičnem ekranu pokazalo črno zvezdno nebo in istočasno dinamika leta. Nobene hitrostne dinamike ali spreminjanja obdajanja ni bilo. Ta je bila minimalna, mini-minimalna. Simulacija hitrosti je bila velika, vse pa se odvijalo počasi. Razmerja prostora so bila ogromna, subjektivni čas pa upočasnjen. Da, vesolje je res ogomna potrata prostora. Konec asociacije.

V izvornih filmih, ki sestavljajo Lurfov film, vidimo zvezdno nebo gledano skozi trik kamero, vidimo izumljanje pogleda, premikanje med zvezdami v trodimenzionalni črni. Svojo idelano publiko ima na filmskih festivalih eksperimentalnega filma in v programih muzejev za sodobno umetnost, kjer je auditorij senzibiliziran za različne dimenzionalnosti in formate umetnin. V prostorih, kjer ima gledalec zavest o tehnologiji. Tehnologija je manifestacija metafizike. Postprodukcijske filme gledamo v izoliranem času v izbranem kontekstu. S tem, ko gledamo spremembo filmske tehnologije, se spreminja naše razumevanje kozmičnega prostora.

Montaža v Lurfovem filmu je drugačna kot pri drugih postprodukcijskh izdelkih, ker bolj poudarjeno sledi zvočnemu korpusu montiranih kadrov. Minimalne spremembe motivike z različno zvočno maso in glasbeno strukturo proizvajajo zvočno intonacijo kadra. Gledalec nežno pada po slapovih zvočnih prehajanj, ki na določenih mestih ilustrirajo vesoljskost, na določenih pa artikulirajo elektronsko pulsiranje.

Spoji v filmu so diskretni in tiho privlačni, posegi pa navdušujoči - kot da bi hoteli dešifrirati nekaj zelo zahtevnega, zakritega. Seveda gledamo popolnoma nov film, velik kozmistični stolp nedoumljivega in hkrati minimalističnega. Vesolje je, navkljub vsemu, prostor materije. Mogoče pa je vseeno matrica, verjetno montaža obojega.

Zgodovina filma je v svojih tisočih in tisočih filmih proizvedla neverjetno količino kadrov in sekvenc, ki se vrtijo okrog izbranih motivov. Postprodukcijski film je tehnika posvajana in uvrščanja tega materiala, urejenega in pripravljenega za interpretacijo.

Takoj, ko sem prepoznal konceptualizacijo filma, sem pogledal na seznam, iz katerega je Johann Lurf črpal svoj montažni inventar. Moj komični um si je takoj zadal nalogo: Poglej, če je uvrščen fenomenalen znanstveno-izobraževalen film Doroga k zvezdam (Pot k zvezdam) Pavla Kušanceva iz leta 1958, ker če je, potem za filmom stoji resna raziskava. Seveda je uvrščen! In čisto na koncu: vedno me je pri postprodukcijskem filmu zanimalo, kako rešujejo vprašanja avtorski pravic.