Komentar

Kako je klavrno končal džez v mestu, ki sovraži to kozmpolitsko, urbano in ameriško glasbeno zvrst

Zaradi ideoloških predsodkov džeza pri nas nikoli nismo družbeno povsem sprejeli. Ker je ameriški, univerzalen, kozmopolitski in zlasti urban, so džez preganjali v povojnih letih, težave z umeščenostjo v kulturni prostor pa ima ta glasbena zvrst še danes. Narodnozabavne viže, ceneni pop in predvsem poplava južnjaškega melosa so za Ljubljano tudi po zaslugi osebnih preferenc gradonačelnika Jankovića postale del turistčne ponudbe edine evropske prestolnice, v kateri boste zaman iskali džezovski lokal. 

24.06.2018 19:27
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Drago Gajo   DSP   Ebenspangerjeva vila   PEN   Jazz Club Gajo   jazz   Ljubljana

Če bo več kot 300 članov DSP dalje pasivno spremljalo to mizerijo svojega vodstva, potem bosta na senčnem vrtu Ebenspergejeve vile na Tomšičevi še dolgo rastla trava in plevel.

Pred znamenitim ljubljanskim hotelom Slon azijski turisti, ki jih je vsak dan več, z zanimanjem opazujejo starega goslarja, ki jadikuje o srbskih nacionalnih tragedijah. Na Prešernovem trgu ne morete zgrešiti harmonikaša v slovenski narodni noši, ki poje o tem, kje cvetijo murke. Na Čopovi, Slovenski ali v podhodu pri Moderni galeriji, ki vodi v Tivoli, boste redno srečevali stare in mlade glasbenike, ki brenkajo na kitaro in - eni bolj, drugi manj talentirani - pobirajo bakšiš od mimoidočih. Še lani ob takem času je naključni obiskovalec slovenskega glavnega mesta med sprehodom proti Tivoliju nasproti Narodne galerije, tik pred njeno moderno sosedo, zaslišal džezovsko glasbo, ki je prihajala iz senčnatega, v zelenje skritega vrta Društva slovenskih pisateljev (DSP). Ta enkratni vrt, umeščen med naravoslovnim muzejem in obema omenjenima galerijama, torej med Tomšičevo in Cankarjevo ulico, letos sameva. Prostor, kjer je še lani kot tudi vrsto let pred tem od sredine pomladi do zgodnje jeseni deloval letni vrt Jazz Cluba Gajo, je zapuščen in zanemarjen. Senca, ki jo na vrt mečejo mogočna stara drevesa, je zlovešča. Nepograbljeno vejevje, ostanek zadnje zime, plevel in trohneče listje, pa vase pogrezajoča se stara lesena uta, ki je bila pred letom točilni pult, dajejo vtis propada in umiranja. Ko je pisateljsko društvo oktobra lani enostransko odločilo, da se “Gajotu” najemna pogodba ne podaljša, je bilo pričakovati, da bodo lastniki tako uveljavljen in prepoznan gostinsko-kulturniški prostor nemudoma in brez težav oddali novemu najmniku. In če se že z nekoliko samosvojim Dragom Gajom niso mogli več sporazumeti, potem, tako je razmišljal vsak nekdanji obiskovalec letnega vrta DSP, bodo za prihodnjo sezono pač našli nekoga drugega.

 

Takšna logika je, to je zdaj jasno, slonela na napačnih predpostavkah; pisateljsko društvo je namesto hitre, a ekonomsko upravičene rešitve raje pričelo z razpisom (ki ni bil javen) za novega najemnika vrta, restavracije Kluba kulturnih delavcev, legendarnega Pen kluba, ter načrtovane knjigarne in kavarne v kleti nekdanje Ebenspangerjeve vile. Tri gostinske enote pod enotnim najemnikom torej. Previdena mesečna najemnina je bila s 6.500 evri skorajda astronomska, pričakovanja več kot nerealna. Nerealna zato, ker s kletno kavarno še več let ne bo nič, prav tako pa vsaj letos ne bi nikogar niti na senčnem vrtu pisateljskega društva, kamor se je človek poleti prišel spočit od mestnega trušča, vročine, hord turistov in vedno bolj monotone ponudbe ljubljanskih gostinskih lokalov.

 

 

***

 

Edino, česar sedanje vodstvo DSP še ni uspelo uničiti, je restavracija Pen kluba, kjer so dosedanjemu najemniku pogodbo blagovolili podaljšati še za eno leto, sicer bi bili ubogi pisateljii in intelektualci primorani spremeniti svoje prehranjevalne navade in si poiskati kako oddaljenejšo restavracijo, denimo Operno klet, kar pa bi marsikoga med njimi navdalo s slabo voljo. Vseeno se je, stokajoč o težkem življenju, ki pesti subvencionirane pisatelje, bolj komodno na kosilo odpraviti po lesenih škripajočih stopnicah nastropje višje v nekdani Ebenspangerjevi vili, kjer je že pol stoletja, če ne dlje, legendarni Pen klub. A če je restavracija skozi vsa ta dolga leta ohranila svoj specifični interier, ki se po nekakšni metafizični logiki sklada z jedilnikom, potem so ostali prostori vile v precej drugačnem stanju. Pravzaprav je ta nekdaj imenitni objekt danes v precej klavrnem stanju; fasada odpada, žlebovi so načeti, streha dotrajana. Nič manj dramatično, čeprav očem nepovabljenih skrito, je na drugi strani zidov; notranja oprema, predvsem parket in leseni opaž sta bila v zadnjih šestdesetih letih, kolikor v vili domujejo slovenski pisatelji in intelektualci, prepuščena improvizaciji in zanemarjanju. Žeblji v stenah in nekoč plemenitem opažu so svojevrstna simbolika odnosa - ali bolje, ignorance -, ki je slovenski razumniški eliti vsaj na prvi pogled ne bi pripisal. Pa jim delamo krivico, kajti njihov odnos do arhitekturnega bisera, kakršen je Ebenspangerjeva vila, kaže ravno to; kot da jim je v bistvu vseeno za to, v kakšnem okolju delajo. Podobno vehemenco so do "nove lastnine" izkazali mnogi pridobitelji nacionaliziranih nepremičnin, zato v nekdanjem režimu ni bilo nič nenavadnega, če so iz fasad nekdanjih dvorcev in graščin štrlele televizijske antene, na balkonih in terasah pa se je bohotila najrazličnejša plastična navlaka.

 

 

***

 

Za džez sem uvodoma ugotavljal, da je bil v teh krajih od nekdaj problematičen, v bistvu celo nezaželjen in v prvih postrevolucionarnih letih zaradi svojega "amerikanskga pedigreja" ki je vključeval nemoralnost, celo prepovedan. Predsodki, ki so spremljali džez tudi zato, ker je bil kozmopolitski, univeralen in sam po sebi čista negacija slovenskega provincializma in zaplankanosti (nacionalne, politične in ideološke), so se ohranili. Če bi bil džez danes družbeno v celoti sprejet in neproblematiziran, potem bi premogli v Ljubljani, ker cvetijo murke narodnozabavnih viž, poceni pop in južnjaški melos (kar je deloma tudi zasluga sedanjega župana), najmanj dva džez lokala. Pa nimamo niti enega, pri čemer je argument, češ da ni toliko ljubiteljev džeza, za lase prevlečen. Jazz Club Gajo je četrt stoletja reševal ta manko, vendar pa se je konec lanskega leta končala tudi ta legenda. Vprašanje, zakaj se je to zgodilo, je del širše zgodbe o tem, kako naši pistelji oziroma njihova stanovska organizacija ne znajo gospodarno ravnati z (svojo) lastnino, do katere je DSP s pomočjo davkoplačevalske podpore prišel po zelo prijateljski ceni. Vila v strogem središču Ljubljane, streljaj od parlamenta, je sama po sebi veliko premoženje, ki zahteva posebno skrb. Predvsem pa odnos. Tega odnosa niti slovenski PEN niti pisateljsko društvo ne zmoreta spraviti skupaj.

 

Včasih imam občutek, da ljudje, kot so Ivo Svetina, Ifigenija Simonović, Veno Taufer postanejo nemirni že ob misli, da bi se lotili osnove ekonomije in razmislili, kaj bi bila za njihovo stanovsko organizacijo najboljša rešitev. Jasno, ni je večje blasfemije, kot jim omeniti možnost, ampak res samo možnost, prodaje te vile, ki bi na nepremičninskem trgu zanesljivo navrgla sedemestno evrsko številko, izkupiček pa bi namenili bodisi dolgoletnemu najemu bodisi nakupu ekonomsko racionalnejših prostorov. A ker, kot rečeno, vodstvo društva naših pisateljev enostavno ne zmore razmišljati v perspektivi širše ekonomske logike, se jim zgodi, da se najprej brutalno znebijo nekdanjega dolgoletnega najemnika, potem pa je zaradi nesposobnosti, da bi prostor oddali novemu, njihov letni vrt, ki je idealen za gostinsko-umetniško dejavnost, čez poletje enostavno - zaprt. Ker nimajo nikogar, ki bi mu prostor oddali.

 

 

***

 

Fenomen sui generis je tudi članstvo DSP, ki vsej tej nesposobnosti, samovolji in ignoranci svojega vodstva ne pripisuje nobene posebne skrbi. Če bi bil jaz njihov član, bi že videli! Tisoči evrov od najemnine, ki jih društvo tako vsak mesec izgublja, očitno nikogar ne zanimajo. A če so subvencije države dovolj, da lahko društvo pisateljev mirno izpusti najmanj 3.000 evrov mesečne najemnine od svojega letnega vrta, potem bi jim človek za prav toliko znižal tudi davkoplačevalsko apanažo … in kajpak požel vik in krik celotne privilegirane kulturniško-umetniške srenje, češ da gre za nedopustno poseganje v avtonomijo vseh teh ustvarjalcev. No, prav ta jebivetrovski odnos do denarja, ki naj bi bil privilegij te kulturniške "elite", me utrjuje v prepričanju, da bi bilo nekoč pametno ukiniti ministrstvo za kulturo v sedanjem obsegu, saj vse prevečkrat ne služi kulturi, pač pa nedotakljivim kulturniškim krogom, zaverovanim v svoj božanski status.

 

Toda zgodba o klavrnem koncu edinega ljubljanskega džezovskega lokala je pravzaprav mešanica medsebojnih nesporazumov na osebni ravni, ki so postali malodane patološki, ter trajne in dokazljive nesposobnosti vodstva naše pisateljske organizacije, da bi s svojim premoženjem, do katerega so očitno prepoceni prišli, ravnalo kot dober gospodar. In če bo več kot 300 članov DSP dalje pasivno spremljalo to mizerijo svojega vodstva, potem bosta na senčnem vrtu na Tomšičevi še dolgo rastla trava in plevel.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
18
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 1,996
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,104
03/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,269
04/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,292
05/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,701
06/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,997
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,367
08/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,377
09/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,194
10/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,466