Pred znamenitim ljubljanskim hotelom Slon azijski turisti, ki jih je vsak dan več, z zanimanjem opazujejo starega goslarja, ki jadikuje o srbskih nacionalnih tragedijah. Na Prešernovem trgu ne morete zgrešiti harmonikaša v slovenski narodni noši, ki poje o tem, kje cvetijo murke. Na Čopovi, Slovenski ali v podhodu pri Moderni galeriji, ki vodi v Tivoli, boste redno srečevali stare in mlade glasbenike, ki brenkajo na kitaro in - eni bolj, drugi manj talentirani - pobirajo bakšiš od mimoidočih. Še lani ob takem času je naključni obiskovalec slovenskega glavnega mesta med sprehodom proti Tivoliju nasproti Narodne galerije, tik pred njeno moderno sosedo, zaslišal džezovsko glasbo, ki je prihajala iz senčnatega, v zelenje skritega vrta Društva slovenskih pisateljev (DSP). Ta enkratni vrt, umeščen med naravoslovnim muzejem in obema omenjenima galerijama, torej med Tomšičevo in Cankarjevo ulico, letos sameva. Prostor, kjer je še lani kot tudi vrsto let pred tem od sredine pomladi do zgodnje jeseni deloval letni vrt Jazz Cluba Gajo, je zapuščen in zanemarjen. Senca, ki jo na vrt mečejo mogočna stara drevesa, je zlovešča. Nepograbljeno vejevje, ostanek zadnje zime, plevel in trohneče listje, pa vase pogrezajoča se stara lesena uta, ki je bila pred letom točilni pult, dajejo vtis propada in umiranja. Ko je pisateljsko društvo oktobra lani enostransko odločilo, da se “Gajotu” najemna pogodba ne podaljša, je bilo pričakovati, da bodo lastniki tako uveljavljen in prepoznan gostinsko-kulturniški prostor nemudoma in brez težav oddali novemu najmniku. In če se že z nekoliko samosvojim Dragom Gajom niso mogli več sporazumeti, potem, tako je razmišljal vsak nekdanji obiskovalec letnega vrta DSP, bodo za prihodnjo sezono pač našli nekoga drugega.

Takšna logika je, to je zdaj jasno, slonela na napačnih predpostavkah; pisateljsko društvo je namesto hitre, a ekonomsko upravičene rešitve raje pričelo z razpisom (ki ni bil javen) za novega najemnika vrta, restavracije Kluba kulturnih delavcev, legendarnega Pen kluba, ter načrtovane knjigarne in kavarne v kleti nekdanje Ebenspangerjeve vile. Tri gostinske enote pod enotnim najemnikom torej. Previdena mesečna najemnina je bila s 6.500 evri skorajda astronomska, pričakovanja več kot nerealna. Nerealna zato, ker s kletno kavarno še več let ne bo nič, prav tako pa vsaj letos ne bi nikogar niti na senčnem vrtu pisateljskega društva, kamor se je človek poleti prišel spočit od mestnega trušča, vročine, hord turistov in vedno bolj monotone ponudbe ljubljanskih gostinskih lokalov.

***

Edino, česar sedanje vodstvo DSP še ni uspelo uničiti, je restavracija Pen kluba, kjer so dosedanjemu najemniku pogodbo blagovolili podaljšati še za eno leto, sicer bi bili ubogi pisateljii in intelektualci primorani spremeniti svoje prehranjevalne navade in si poiskati kako oddaljenejšo restavracijo, denimo Operno klet, kar pa bi marsikoga med njimi navdalo s slabo voljo. Vseeno se je, stokajoč o težkem življenju, ki pesti subvencionirane pisatelje, bolj komodno na kosilo odpraviti po lesenih škripajočih stopnicah nastropje višje v nekdani Ebenspangerjevi vili, kjer je že pol stoletja, če ne dlje, legendarni Pen klub. A če je restavracija skozi vsa ta dolga leta ohranila svoj specifični interier, ki se po nekakšni metafizični logiki sklada z jedilnikom, potem so ostali prostori vile v precej drugačnem stanju. Pravzaprav je ta nekdaj imenitni objekt danes v precej klavrnem stanju; fasada odpada, žlebovi so načeti, streha dotrajana. Nič manj dramatično, čeprav očem nepovabljenih skrito, je na drugi strani zidov; notranja oprema, predvsem parket in leseni opaž sta bila v zadnjih šestdesetih letih, kolikor v vili domujejo slovenski pisatelji in intelektualci, prepuščena improvizaciji in zanemarjanju. Žeblji v stenah in nekoč plemenitem opažu so svojevrstna simbolika odnosa - ali bolje, ignorance -, ki je slovenski razumniški eliti vsaj na prvi pogled ne bi pripisal. Pa jim delamo krivico, kajti njihov odnos do arhitekturnega bisera, kakršen je Ebenspangerjeva vila, kaže ravno to; kot da jim je v bistvu vseeno za to, v kakšnem okolju delajo. Podobno vehemenco so do "nove lastnine" izkazali mnogi pridobitelji nacionaliziranih nepremičnin, zato v nekdanjem režimu ni bilo nič nenavadnega, če so iz fasad nekdanjih dvorcev in graščin štrlele televizijske antene, na balkonih in terasah pa se je bohotila najrazličnejša plastična navlaka.

***

Za džez sem uvodoma ugotavljal, da je bil v teh krajih od nekdaj problematičen, v bistvu celo nezaželjen in v prvih postrevolucionarnih letih zaradi svojega "amerikanskga pedigreja" ki je vključeval nemoralnost, celo prepovedan. Predsodki, ki so spremljali džez tudi zato, ker je bil kozmopolitski, univeralen in sam po sebi čista negacija slovenskega provincializma in zaplankanosti (nacionalne, politične in ideološke), so se ohranili. Če bi bil džez danes družbeno v celoti sprejet in neproblematiziran, potem bi premogli v Ljubljani, ker cvetijo murke narodnozabavnih viž, poceni pop in južnjaški melos (kar je deloma tudi zasluga sedanjega župana), najmanj dva džez lokala. Pa nimamo niti enega, pri čemer je argument, češ da ni toliko ljubiteljev džeza, za lase prevlečen. Jazz Club Gajo je četrt stoletja reševal ta manko, vendar pa se je konec lanskega leta končala tudi ta legenda. Vprašanje, zakaj se je to zgodilo, je del širše zgodbe o tem, kako naši pistelji oziroma njihova stanovska organizacija ne znajo gospodarno ravnati z (svojo) lastnino, do katere je DSP s pomočjo davkoplačevalske podpore prišel po zelo prijateljski ceni. Vila v strogem središču Ljubljane, streljaj od parlamenta, je sama po sebi veliko premoženje, ki zahteva posebno skrb. Predvsem pa odnos. Tega odnosa niti slovenski PEN niti pisateljsko društvo ne zmoreta spraviti skupaj.

Včasih imam občutek, da ljudje, kot so Ivo Svetina, Ifigenija Simonović, Veno Taufer postanejo nemirni že ob misli, da bi se lotili osnove ekonomije in razmislili, kaj bi bila za njihovo stanovsko organizacijo najboljša rešitev. Jasno, ni je večje blasfemije, kot jim omeniti možnost, ampak res samo možnost, prodaje te vile, ki bi na nepremičninskem trgu zanesljivo navrgla sedemestno evrsko številko, izkupiček pa bi namenili bodisi dolgoletnemu najemu bodisi nakupu ekonomsko racionalnejših prostorov. A ker, kot rečeno, vodstvo društva naših pisateljev enostavno ne zmore razmišljati v perspektivi širše ekonomske logike, se jim zgodi, da se najprej brutalno znebijo nekdanjega dolgoletnega najemnika, potem pa je zaradi nesposobnosti, da bi prostor oddali novemu, njihov letni vrt, ki je idealen za gostinsko-umetniško dejavnost, čez poletje enostavno - zaprt. Ker nimajo nikogar, ki bi mu prostor oddali.

***

Fenomen sui generis je tudi članstvo DSP, ki vsej tej nesposobnosti, samovolji in ignoranci svojega vodstva ne pripisuje nobene posebne skrbi. Če bi bil jaz njihov član, bi že videli! Tisoči evrov od najemnine, ki jih društvo tako vsak mesec izgublja, očitno nikogar ne zanimajo. A če so subvencije države dovolj, da lahko društvo pisateljev mirno izpusti najmanj 3.000 evrov mesečne najemnine od svojega letnega vrta, potem bi jim človek za prav toliko znižal tudi davkoplačevalsko apanažo … in kajpak požel vik in krik celotne privilegirane kulturniško-umetniške srenje, češ da gre za nedopustno poseganje v avtonomijo vseh teh ustvarjalcev. No, prav ta jebivetrovski odnos do denarja, ki naj bi bil privilegij te kulturniške "elite", me utrjuje v prepričanju, da bi bilo nekoč pametno ukiniti ministrstvo za kulturo v sedanjem obsegu, saj vse prevečkrat ne služi kulturi, pač pa nedotakljivim kulturniškim krogom, zaverovanim v svoj božanski status.

Toda zgodba o klavrnem koncu edinega ljubljanskega džezovskega lokala je pravzaprav mešanica medsebojnih nesporazumov na osebni ravni, ki so postali malodane patološki, ter trajne in dokazljive nesposobnosti vodstva naše pisateljske organizacije, da bi s svojim premoženjem, do katerega so očitno prepoceni prišli, ravnalo kot dober gospodar. In če bo več kot 300 članov DSP dalje pasivno spremljalo to mizerijo svojega vodstva, potem bosta na senčnem vrtu na Tomšičevi še dolgo rastla trava in plevel.