Komentar

Kako je klavrno končal džez v mestu, ki sovraži to kozmpolitsko, urbano in ameriško glasbeno zvrst

Zaradi ideoloških predsodkov džeza pri nas nikoli nismo družbeno povsem sprejeli. Ker je ameriški, univerzalen, kozmopolitski in zlasti urban, so džez preganjali v povojnih letih, težave z umeščenostjo v kulturni prostor pa ima ta glasbena zvrst še danes. Narodnozabavne viže, ceneni pop in predvsem poplava južnjaškega melosa so za Ljubljano tudi po zaslugi osebnih preferenc gradonačelnika Jankovića postale del turistčne ponudbe edine evropske prestolnice, v kateri boste zaman iskali džezovski lokal. 

24.06.2018 19:27
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Drago Gajo   DSP   Ebenspangerjeva vila   PEN   Jazz Club Gajo   jazz   Ljubljana

Če bo več kot 300 članov DSP dalje pasivno spremljalo to mizerijo svojega vodstva, potem bosta na senčnem vrtu Ebenspergejeve vile na Tomšičevi še dolgo rastla trava in plevel.

Pred znamenitim ljubljanskim hotelom Slon azijski turisti, ki jih je vsak dan več, z zanimanjem opazujejo starega goslarja, ki jadikuje o srbskih nacionalnih tragedijah. Na Prešernovem trgu ne morete zgrešiti harmonikaša v slovenski narodni noši, ki poje o tem, kje cvetijo murke. Na Čopovi, Slovenski ali v podhodu pri Moderni galeriji, ki vodi v Tivoli, boste redno srečevali stare in mlade glasbenike, ki brenkajo na kitaro in - eni bolj, drugi manj talentirani - pobirajo bakšiš od mimoidočih. Še lani ob takem času je naključni obiskovalec slovenskega glavnega mesta med sprehodom proti Tivoliju nasproti Narodne galerije, tik pred njeno moderno sosedo, zaslišal džezovsko glasbo, ki je prihajala iz senčnatega, v zelenje skritega vrta Društva slovenskih pisateljev (DSP). Ta enkratni vrt, umeščen med naravoslovnim muzejem in obema omenjenima galerijama, torej med Tomšičevo in Cankarjevo ulico, letos sameva. Prostor, kjer je še lani kot tudi vrsto let pred tem od sredine pomladi do zgodnje jeseni deloval letni vrt Jazz Cluba Gajo, je zapuščen in zanemarjen. Senca, ki jo na vrt mečejo mogočna stara drevesa, je zlovešča. Nepograbljeno vejevje, ostanek zadnje zime, plevel in trohneče listje, pa vase pogrezajoča se stara lesena uta, ki je bila pred letom točilni pult, dajejo vtis propada in umiranja. Ko je pisateljsko društvo oktobra lani enostransko odločilo, da se “Gajotu” najemna pogodba ne podaljša, je bilo pričakovati, da bodo lastniki tako uveljavljen in prepoznan gostinsko-kulturniški prostor nemudoma in brez težav oddali novemu najmniku. In če se že z nekoliko samosvojim Dragom Gajom niso mogli več sporazumeti, potem, tako je razmišljal vsak nekdanji obiskovalec letnega vrta DSP, bodo za prihodnjo sezono pač našli nekoga drugega.

 

Takšna logika je, to je zdaj jasno, slonela na napačnih predpostavkah; pisateljsko društvo je namesto hitre, a ekonomsko upravičene rešitve raje pričelo z razpisom (ki ni bil javen) za novega najemnika vrta, restavracije Kluba kulturnih delavcev, legendarnega Pen kluba, ter načrtovane knjigarne in kavarne v kleti nekdanje Ebenspangerjeve vile. Tri gostinske enote pod enotnim najemnikom torej. Previdena mesečna najemnina je bila s 6.500 evri skorajda astronomska, pričakovanja več kot nerealna. Nerealna zato, ker s kletno kavarno še več let ne bo nič, prav tako pa vsaj letos ne bi nikogar niti na senčnem vrtu pisateljskega društva, kamor se je človek poleti prišel spočit od mestnega trušča, vročine, hord turistov in vedno bolj monotone ponudbe ljubljanskih gostinskih lokalov.

 

 

***

 

Edino, česar sedanje vodstvo DSP še ni uspelo uničiti, je restavracija Pen kluba, kjer so dosedanjemu najemniku pogodbo blagovolili podaljšati še za eno leto, sicer bi bili ubogi pisateljii in intelektualci primorani spremeniti svoje prehranjevalne navade in si poiskati kako oddaljenejšo restavracijo, denimo Operno klet, kar pa bi marsikoga med njimi navdalo s slabo voljo. Vseeno se je, stokajoč o težkem življenju, ki pesti subvencionirane pisatelje, bolj komodno na kosilo odpraviti po lesenih škripajočih stopnicah nastropje višje v nekdani Ebenspangerjevi vili, kjer je že pol stoletja, če ne dlje, legendarni Pen klub. A če je restavracija skozi vsa ta dolga leta ohranila svoj specifični interier, ki se po nekakšni metafizični logiki sklada z jedilnikom, potem so ostali prostori vile v precej drugačnem stanju. Pravzaprav je ta nekdaj imenitni objekt danes v precej klavrnem stanju; fasada odpada, žlebovi so načeti, streha dotrajana. Nič manj dramatično, čeprav očem nepovabljenih skrito, je na drugi strani zidov; notranja oprema, predvsem parket in leseni opaž sta bila v zadnjih šestdesetih letih, kolikor v vili domujejo slovenski pisatelji in intelektualci, prepuščena improvizaciji in zanemarjanju. Žeblji v stenah in nekoč plemenitem opažu so svojevrstna simbolika odnosa - ali bolje, ignorance -, ki je slovenski razumniški eliti vsaj na prvi pogled ne bi pripisal. Pa jim delamo krivico, kajti njihov odnos do arhitekturnega bisera, kakršen je Ebenspangerjeva vila, kaže ravno to; kot da jim je v bistvu vseeno za to, v kakšnem okolju delajo. Podobno vehemenco so do "nove lastnine" izkazali mnogi pridobitelji nacionaliziranih nepremičnin, zato v nekdanjem režimu ni bilo nič nenavadnega, če so iz fasad nekdanjih dvorcev in graščin štrlele televizijske antene, na balkonih in terasah pa se je bohotila najrazličnejša plastična navlaka.

 

 

***

 

Za džez sem uvodoma ugotavljal, da je bil v teh krajih od nekdaj problematičen, v bistvu celo nezaželjen in v prvih postrevolucionarnih letih zaradi svojega "amerikanskga pedigreja" ki je vključeval nemoralnost, celo prepovedan. Predsodki, ki so spremljali džez tudi zato, ker je bil kozmopolitski, univeralen in sam po sebi čista negacija slovenskega provincializma in zaplankanosti (nacionalne, politične in ideološke), so se ohranili. Če bi bil džez danes družbeno v celoti sprejet in neproblematiziran, potem bi premogli v Ljubljani, ker cvetijo murke narodnozabavnih viž, poceni pop in južnjaški melos (kar je deloma tudi zasluga sedanjega župana), najmanj dva džez lokala. Pa nimamo niti enega, pri čemer je argument, češ da ni toliko ljubiteljev džeza, za lase prevlečen. Jazz Club Gajo je četrt stoletja reševal ta manko, vendar pa se je konec lanskega leta končala tudi ta legenda. Vprašanje, zakaj se je to zgodilo, je del širše zgodbe o tem, kako naši pistelji oziroma njihova stanovska organizacija ne znajo gospodarno ravnati z (svojo) lastnino, do katere je DSP s pomočjo davkoplačevalske podpore prišel po zelo prijateljski ceni. Vila v strogem središču Ljubljane, streljaj od parlamenta, je sama po sebi veliko premoženje, ki zahteva posebno skrb. Predvsem pa odnos. Tega odnosa niti slovenski PEN niti pisateljsko društvo ne zmoreta spraviti skupaj.

 

Včasih imam občutek, da ljudje, kot so Ivo Svetina, Ifigenija Simonović, Veno Taufer postanejo nemirni že ob misli, da bi se lotili osnove ekonomije in razmislili, kaj bi bila za njihovo stanovsko organizacijo najboljša rešitev. Jasno, ni je večje blasfemije, kot jim omeniti možnost, ampak res samo možnost, prodaje te vile, ki bi na nepremičninskem trgu zanesljivo navrgla sedemestno evrsko številko, izkupiček pa bi namenili bodisi dolgoletnemu najemu bodisi nakupu ekonomsko racionalnejših prostorov. A ker, kot rečeno, vodstvo društva naših pisateljev enostavno ne zmore razmišljati v perspektivi širše ekonomske logike, se jim zgodi, da se najprej brutalno znebijo nekdanjega dolgoletnega najemnika, potem pa je zaradi nesposobnosti, da bi prostor oddali novemu, njihov letni vrt, ki je idealen za gostinsko-umetniško dejavnost, čez poletje enostavno - zaprt. Ker nimajo nikogar, ki bi mu prostor oddali.

 

 

***

 

Fenomen sui generis je tudi članstvo DSP, ki vsej tej nesposobnosti, samovolji in ignoranci svojega vodstva ne pripisuje nobene posebne skrbi. Če bi bil jaz njihov član, bi že videli! Tisoči evrov od najemnine, ki jih društvo tako vsak mesec izgublja, očitno nikogar ne zanimajo. A če so subvencije države dovolj, da lahko društvo pisateljev mirno izpusti najmanj 3.000 evrov mesečne najemnine od svojega letnega vrta, potem bi jim človek za prav toliko znižal tudi davkoplačevalsko apanažo … in kajpak požel vik in krik celotne privilegirane kulturniško-umetniške srenje, češ da gre za nedopustno poseganje v avtonomijo vseh teh ustvarjalcev. No, prav ta jebivetrovski odnos do denarja, ki naj bi bil privilegij te kulturniške "elite", me utrjuje v prepričanju, da bi bilo nekoč pametno ukiniti ministrstvo za kulturo v sedanjem obsegu, saj vse prevečkrat ne služi kulturi, pač pa nedotakljivim kulturniškim krogom, zaverovanim v svoj božanski status.

 

Toda zgodba o klavrnem koncu edinega ljubljanskega džezovskega lokala je pravzaprav mešanica medsebojnih nesporazumov na osebni ravni, ki so postali malodane patološki, ter trajne in dokazljive nesposobnosti vodstva naše pisateljske organizacije, da bi s svojim premoženjem, do katerega so očitno prepoceni prišli, ravnalo kot dober gospodar. In če bo več kot 300 članov DSP dalje pasivno spremljalo to mizerijo svojega vodstva, potem bosta na senčnem vrtu na Tomšičevi še dolgo rastla trava in plevel.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
7
08.12.2019 08:52
Predstava Izreka je prisluškovanje tistemu, ki bo ravnokar zapelo in že v naslednjem hipu obnemelo. Izreka uprizarja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
20
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
7
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
8
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
16
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
20
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 3,885
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,365
03/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 2,227
04/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,936
05/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,856
06/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,137
07/
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
Shane Quinn
Ogledov: 1,069
08/
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
Angel Polajnko
Ogledov: 1,306
09/
(Prikaz nasprotnih dejstev) Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec res tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,321
10/
Kaj v resnici prinaša novi proračun za leto 2020
Bine Kordež
Ogledov: 1,206