Komentar

Kako je klavrno končal džez v mestu, ki sovraži to kozmpolitsko, urbano in ameriško glasbeno zvrst

Zaradi ideoloških predsodkov džeza pri nas nikoli nismo družbeno povsem sprejeli. Ker je ameriški, univerzalen, kozmopolitski in zlasti urban, so džez preganjali v povojnih letih, težave z umeščenostjo v kulturni prostor pa ima ta glasbena zvrst še danes. Narodnozabavne viže, ceneni pop in predvsem poplava južnjaškega melosa so za Ljubljano tudi po zaslugi osebnih preferenc gradonačelnika Jankovića postale del turistčne ponudbe edine evropske prestolnice, v kateri boste zaman iskali džezovski lokal. 

24.06.2018 19:27
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Drago Gajo   DSP   Ebenspangerjeva vila   PEN   Jazz Club Gajo   jazz   Ljubljana

Če bo več kot 300 članov DSP dalje pasivno spremljalo to mizerijo svojega vodstva, potem bosta na senčnem vrtu Ebenspergejeve vile na Tomšičevi še dolgo rastla trava in plevel.

Pred znamenitim ljubljanskim hotelom Slon azijski turisti, ki jih je vsak dan več, z zanimanjem opazujejo starega goslarja, ki jadikuje o srbskih nacionalnih tragedijah. Na Prešernovem trgu ne morete zgrešiti harmonikaša v slovenski narodni noši, ki poje o tem, kje cvetijo murke. Na Čopovi, Slovenski ali v podhodu pri Moderni galeriji, ki vodi v Tivoli, boste redno srečevali stare in mlade glasbenike, ki brenkajo na kitaro in - eni bolj, drugi manj talentirani - pobirajo bakšiš od mimoidočih. Še lani ob takem času je naključni obiskovalec slovenskega glavnega mesta med sprehodom proti Tivoliju nasproti Narodne galerije, tik pred njeno moderno sosedo, zaslišal džezovsko glasbo, ki je prihajala iz senčnatega, v zelenje skritega vrta Društva slovenskih pisateljev (DSP). Ta enkratni vrt, umeščen med naravoslovnim muzejem in obema omenjenima galerijama, torej med Tomšičevo in Cankarjevo ulico, letos sameva. Prostor, kjer je še lani kot tudi vrsto let pred tem od sredine pomladi do zgodnje jeseni deloval letni vrt Jazz Cluba Gajo, je zapuščen in zanemarjen. Senca, ki jo na vrt mečejo mogočna stara drevesa, je zlovešča. Nepograbljeno vejevje, ostanek zadnje zime, plevel in trohneče listje, pa vase pogrezajoča se stara lesena uta, ki je bila pred letom točilni pult, dajejo vtis propada in umiranja. Ko je pisateljsko društvo oktobra lani enostransko odločilo, da se “Gajotu” najemna pogodba ne podaljša, je bilo pričakovati, da bodo lastniki tako uveljavljen in prepoznan gostinsko-kulturniški prostor nemudoma in brez težav oddali novemu najmniku. In če se že z nekoliko samosvojim Dragom Gajom niso mogli več sporazumeti, potem, tako je razmišljal vsak nekdanji obiskovalec letnega vrta DSP, bodo za prihodnjo sezono pač našli nekoga drugega.

 

Takšna logika je, to je zdaj jasno, slonela na napačnih predpostavkah; pisateljsko društvo je namesto hitre, a ekonomsko upravičene rešitve raje pričelo z razpisom (ki ni bil javen) za novega najemnika vrta, restavracije Kluba kulturnih delavcev, legendarnega Pen kluba, ter načrtovane knjigarne in kavarne v kleti nekdanje Ebenspangerjeve vile. Tri gostinske enote pod enotnim najemnikom torej. Previdena mesečna najemnina je bila s 6.500 evri skorajda astronomska, pričakovanja več kot nerealna. Nerealna zato, ker s kletno kavarno še več let ne bo nič, prav tako pa vsaj letos ne bi nikogar niti na senčnem vrtu pisateljskega društva, kamor se je človek poleti prišel spočit od mestnega trušča, vročine, hord turistov in vedno bolj monotone ponudbe ljubljanskih gostinskih lokalov.

 

 

***

 

Edino, česar sedanje vodstvo DSP še ni uspelo uničiti, je restavracija Pen kluba, kjer so dosedanjemu najemniku pogodbo blagovolili podaljšati še za eno leto, sicer bi bili ubogi pisateljii in intelektualci primorani spremeniti svoje prehranjevalne navade in si poiskati kako oddaljenejšo restavracijo, denimo Operno klet, kar pa bi marsikoga med njimi navdalo s slabo voljo. Vseeno se je, stokajoč o težkem življenju, ki pesti subvencionirane pisatelje, bolj komodno na kosilo odpraviti po lesenih škripajočih stopnicah nastropje višje v nekdani Ebenspangerjevi vili, kjer je že pol stoletja, če ne dlje, legendarni Pen klub. A če je restavracija skozi vsa ta dolga leta ohranila svoj specifični interier, ki se po nekakšni metafizični logiki sklada z jedilnikom, potem so ostali prostori vile v precej drugačnem stanju. Pravzaprav je ta nekdaj imenitni objekt danes v precej klavrnem stanju; fasada odpada, žlebovi so načeti, streha dotrajana. Nič manj dramatično, čeprav očem nepovabljenih skrito, je na drugi strani zidov; notranja oprema, predvsem parket in leseni opaž sta bila v zadnjih šestdesetih letih, kolikor v vili domujejo slovenski pisatelji in intelektualci, prepuščena improvizaciji in zanemarjanju. Žeblji v stenah in nekoč plemenitem opažu so svojevrstna simbolika odnosa - ali bolje, ignorance -, ki je slovenski razumniški eliti vsaj na prvi pogled ne bi pripisal. Pa jim delamo krivico, kajti njihov odnos do arhitekturnega bisera, kakršen je Ebenspangerjeva vila, kaže ravno to; kot da jim je v bistvu vseeno za to, v kakšnem okolju delajo. Podobno vehemenco so do "nove lastnine" izkazali mnogi pridobitelji nacionaliziranih nepremičnin, zato v nekdanjem režimu ni bilo nič nenavadnega, če so iz fasad nekdanjih dvorcev in graščin štrlele televizijske antene, na balkonih in terasah pa se je bohotila najrazličnejša plastična navlaka.

 

 

***

 

Za džez sem uvodoma ugotavljal, da je bil v teh krajih od nekdaj problematičen, v bistvu celo nezaželjen in v prvih postrevolucionarnih letih zaradi svojega "amerikanskga pedigreja" ki je vključeval nemoralnost, celo prepovedan. Predsodki, ki so spremljali džez tudi zato, ker je bil kozmopolitski, univeralen in sam po sebi čista negacija slovenskega provincializma in zaplankanosti (nacionalne, politične in ideološke), so se ohranili. Če bi bil džez danes družbeno v celoti sprejet in neproblematiziran, potem bi premogli v Ljubljani, ker cvetijo murke narodnozabavnih viž, poceni pop in južnjaški melos (kar je deloma tudi zasluga sedanjega župana), najmanj dva džez lokala. Pa nimamo niti enega, pri čemer je argument, češ da ni toliko ljubiteljev džeza, za lase prevlečen. Jazz Club Gajo je četrt stoletja reševal ta manko, vendar pa se je konec lanskega leta končala tudi ta legenda. Vprašanje, zakaj se je to zgodilo, je del širše zgodbe o tem, kako naši pistelji oziroma njihova stanovska organizacija ne znajo gospodarno ravnati z (svojo) lastnino, do katere je DSP s pomočjo davkoplačevalske podpore prišel po zelo prijateljski ceni. Vila v strogem središču Ljubljane, streljaj od parlamenta, je sama po sebi veliko premoženje, ki zahteva posebno skrb. Predvsem pa odnos. Tega odnosa niti slovenski PEN niti pisateljsko društvo ne zmoreta spraviti skupaj.

 

Včasih imam občutek, da ljudje, kot so Ivo Svetina, Ifigenija Simonović, Veno Taufer postanejo nemirni že ob misli, da bi se lotili osnove ekonomije in razmislili, kaj bi bila za njihovo stanovsko organizacijo najboljša rešitev. Jasno, ni je večje blasfemije, kot jim omeniti možnost, ampak res samo možnost, prodaje te vile, ki bi na nepremičninskem trgu zanesljivo navrgla sedemestno evrsko številko, izkupiček pa bi namenili bodisi dolgoletnemu najemu bodisi nakupu ekonomsko racionalnejših prostorov. A ker, kot rečeno, vodstvo društva naših pisateljev enostavno ne zmore razmišljati v perspektivi širše ekonomske logike, se jim zgodi, da se najprej brutalno znebijo nekdanjega dolgoletnega najemnika, potem pa je zaradi nesposobnosti, da bi prostor oddali novemu, njihov letni vrt, ki je idealen za gostinsko-umetniško dejavnost, čez poletje enostavno - zaprt. Ker nimajo nikogar, ki bi mu prostor oddali.

 

 

***

 

Fenomen sui generis je tudi članstvo DSP, ki vsej tej nesposobnosti, samovolji in ignoranci svojega vodstva ne pripisuje nobene posebne skrbi. Če bi bil jaz njihov član, bi že videli! Tisoči evrov od najemnine, ki jih društvo tako vsak mesec izgublja, očitno nikogar ne zanimajo. A če so subvencije države dovolj, da lahko društvo pisateljev mirno izpusti najmanj 3.000 evrov mesečne najemnine od svojega letnega vrta, potem bi jim človek za prav toliko znižal tudi davkoplačevalsko apanažo … in kajpak požel vik in krik celotne privilegirane kulturniško-umetniške srenje, češ da gre za nedopustno poseganje v avtonomijo vseh teh ustvarjalcev. No, prav ta jebivetrovski odnos do denarja, ki naj bi bil privilegij te kulturniške "elite", me utrjuje v prepričanju, da bi bilo nekoč pametno ukiniti ministrstvo za kulturo v sedanjem obsegu, saj vse prevečkrat ne služi kulturi, pač pa nedotakljivim kulturniškim krogom, zaverovanim v svoj božanski status.

 

Toda zgodba o klavrnem koncu edinega ljubljanskega džezovskega lokala je pravzaprav mešanica medsebojnih nesporazumov na osebni ravni, ki so postali malodane patološki, ter trajne in dokazljive nesposobnosti vodstva naše pisateljske organizacije, da bi s svojim premoženjem, do katerega so očitno prepoceni prišli, ravnalo kot dober gospodar. In če bo več kot 300 članov DSP dalje pasivno spremljalo to mizerijo svojega vodstva, potem bosta na senčnem vrtu na Tomšičevi še dolgo rastla trava in plevel.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Primer Kobal: O plagiatorjih, imitatorjih in drugih subvencioniranih junakih našega časa
26
20.01.2019 18:00
Jasno, da so nekateri komaj čakali trenutek, ko so ujeli Borisa Kobala s spuščenimi hlačami.Lutkovnega gledališčain tiste pič** ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Janševo poročilo
8
20.01.2019 11:00
Pred nekaj dnevi jeJanez Janšaobjavil zanimiv, po mnenju pisca teh vrstic pa tudi prodoren spis z naslovomJanez Janša v štirih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
John Cage in diktatura tonalitete: Najboljša vlada je tista vlada, ki sploh ne vlada!
1
20.01.2019 01:00
John Cage je z glasbenim obratom sprožil grandiozno filozofsko razpravo, ki se še dolgo ne bo utrudila. Pozval je vse bodoče ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
5
15.01.2019 22:56
Verjamem, da mora priti do povezovanja individualnih ustvarjalnih energij, če hočemo, da se nekaj resnično zgodi. Kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
12
14.01.2019 20:00
Zadnji obisk slovenskega predsednika države ali vlade v Indiji in na Kitajskem se je zgodil, če so navedbe na straneh ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
Slovensko nezaupanje v Cerkev ni noben fenomen, podobni trendi so tudi na Zahodu
15
13.01.2019 22:12
Po sveži raziskavi Ogledalo Slovenije, ki jo izvaja Valicon, Slovenci in Slovenke najbolj zaupamo gasilcem, medicinskim sestram, ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Telefon je veliko več kot žična povezava dveh aparatov na razdaljo, priključenih na isto omrežje
3
13.01.2019 08:00
Staš Vrenkoje umetnik, ki je pri svojih sedemindvajsetih letih v produkcijiLjudmile, laboratorija za znanost in umetnost,Zavoda ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Plan Kalergi ali preprosta resnica o veliki in neresnični zaroti
8
11.01.2019 23:59
Na spletu in socialnih omrežjih se v zadnjih letih širi ideja o zaroti, imenovaniPlan Kalergi. Gre za domnevni načrt o uničenju ... Več.
Piše: Laris Gaiser
Šola prihodnosti: Da bi prenehali škodovati otrokom, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej!
15
09.01.2019 22:31
Ne moremo se več slepiti, da sedanji šolski sistem deluje, ugotavlja naša sodelavka Marjana Škalič, ki je nedavno izdala knjigo ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Ponovoletna razmišljanja: Mir v Evropi ni večen, slovensko igračkanje z državo pa zaskrbljujoče
11
09.01.2019 00:30
Podobno kot so Jugoslovani konec osemdesetih verjeli, da je njihova socialistična federativna republika večna, večina ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prestolnica in provinca: O visoki in malo manj visoki politiki med mestom in vasjo
14
07.01.2019 22:47
Slovenska država izvira iz opozicijskih, večinoma intelektualskih pobud, ki so bile praviloma povezane z Ljubljano, ta pa je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ukradene umetnine: Vrnitev lastnikom ali njihovim dedičem je moralna dolžnost države
12
06.01.2019 22:30
Glede na mnenje slovenskega ustavnega sodišča o razlastitvi se mi zdi, da bi se morala država aktivno zavzeti za popravo krivic ... Več.
Piše: Keith Miles
Umetnost je tista, ki me sili, da se ne umaknem na obrobje
0
05.01.2019 23:49
Kako bedno je gledati razumne ljudi, ki obnavljajo nacionalne romantične duše, rojene iz primestnih in ruralnih povesti, iz ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Novoletna razmišljanja: Kitajska nima časa za človekove pravice in humano politiko do migrantov
22
31.12.2018 21:00
Kakšna je verjetnost, da bo Evropska unija, kakršno imamo danes, preživela izzive našega časa? Ali je liberalna politika, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Parva componere magnis* ali kako se nam je vse to moglo zgoditi
5
30.12.2018 18:00
Slovensko politično izročilo ni preprosto. Morda bi ga lahko označili kot omahljivo, čeprav je bilo včasih - vsaj po drugi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Let nad Beethovnovimi fugami: Telo je prostor, v katerem živi življenje
5
29.12.2018 20:26
Vzporedno z današnjim dnem bi moral pogledati v včerajšni dan, hkrati z obema pa v jutrišnjega, ker ni preteklosti in ni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nenavadna usoda 26. decembra: Praznik, ki je izgubil besedo "neodvisnost"
13
26.12.2018 19:59
Parlament je 26. december uzakonil kot državni praznikDan samostojnosti- brez neodvisnosti, namesto katere je leta 2005 dodal ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Sovražni govor ne škoduje zdravju: Božični čevapčiči v najlepši palanki na svetu
24
26.12.2018 09:00
Pred dvema letoma sem na tem mestu napisal nekoliko jezen komentar o božično-novoletni Ljubljani z naslovom Božično-novoletna ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Božična lamentacija ob obletnicah plebiscita in začetka večstrankarskega sistema
16
24.12.2018 18:59
V teh dneh praznujemo 28. obletnico plebiscita, za katerega je dala pobudo Demokratična opozicija Slovenije - DEMOS, ki je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Hommage Eduardu Stepančiču
0
23.12.2018 07:00
Eduard Stepančič je bil tih in izjemno skromen mož, poudarjal je vse robove geometričnega izčrtavanja naših življenj. V ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Evropske volitve: Bo trmasta šamanka Violeta Bulc pokopala "liberalni trojček" Šarca, Cerarja in Bratuškove?
Uredništvo
Ogledov: 2,508
02/
Primer Kobal: O plagiatorjih, imitatorjih in drugih subvencioniranih junakih našega časa
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,330
03/
Plan Kalergi ali preprosta resnica o veliki in neresnični zaroti
Laris Gaiser
Ogledov: 2,054
04/
Janševo poročilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,927
05/
Slovensko nezaupanje v Cerkev ni noben fenomen, podobni trendi so tudi na Zahodu
Branko Cestnik
Ogledov: 1,515
06/
Esej o spoljenju: "Taki posegi v jezik so značilni za avtoritarne režime, ne pa za demokracije."
Uredništvo
Ogledov: 1,366
07/
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
Žiga Vavpotič
Ogledov: 1,179
08/
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
Miha Burger
Ogledov: 1,080
09/
Dolenjska vodovodna afera: Preplačane ruske cevi in izgubljeni milijoni, grozi celo vračanje evropskih sredstev!
Uredništvo
Ogledov: 1,966
10/
Šola prihodnosti: Da bi prenehali škodovati otrokom, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej!
Marjana Škalič
Ogledov: 1,472