Slovenci smo veliki dobrodelniki in to sami sebi potrdimo vsakič, ko se v naših podalpskih krajih kaj neprijetnega zgodi. V bistvu ni potrebna ravno naravna katastrofa, kot je bil recimo nesrečni potolčeni Črnomelj, da vidimo, kako smo veliki kljub temu, da smo tako majhni. Otrok oziroma družin v pomanjkanju je vedno dovolj, tako da dobrodelnega duha ne zmanjka skozi celo leto. Daleč so časi, ko smo v Sloveniji srčno zbirali sredstva "za Darfur", takrat na filantropsko pobudo Janeza Drnovška.

In ravno v tem je problem.

Afriški otroci so se bolj ali manj popolnoma umaknili slovenskim in tu stvari počasi postanejo sumljive. Je slovenski otrok tako reven, da potrebuje toliko pomoči od preostalih Slovencev skozi celo leto? Ali nekateri Slovenci živijo tako blizu roba revščine, da odpove vse - razen sočutja sodržavljanov, ko jih prizadene malo hujše neurje? Pred dobrim desetletjem, ko smo - preko raznih ustanov - za Darfur zbrali poinflacijski miljon evrov, tega ne bi upali niti sanjati. Po počasni normalizaciji stanja pa nekritično zbiramo po en euro za strešnik v Črnomlju. A kaj s tem pravzaprav dosežemo? Na kratek rok je to zelo jasno in merljivo, kupimo namreč strešnik, zvezek, počitniški dan ali košček dostojnosti trem dečkom, ki so nekako še živi brez ogrevanja. Na dolgi rok pa smo Slovenci uspeli najti le še eno samouničujočo spiralo, ki jo bomo jezdili z vsem navdušenjem odvisnika in percepcijo mrtveca.

Celotna ideja večjega dela dobrodelnosti ima za predpostavko, da nekaj, kar bi morala biti osnovna človekova pravica, postane opcijsko, odvisno od tebe, mene, od nas, od ljudi okoli nas, od "civilne družbe". Ko berem o otrocih, ki so v hudi stiski in jim starši enostavno ne zmorejo več nuditi dostojnega življenja, rehabilitacije ali okolja, in sami ali nekdo drug za njih prosi za pomoč, si zadnje čase kot mentalno vajo predstavljam Milojko Kolar Celarc, ki mi pod nos porine šestletnika z možganskimi poškodbami in me skozi stisnjene ustnice sprašuje, zakaj mu ne privoščim dostojnega življenja.

Pridruži se ji še Maja Makovec Brenčič, ki me nagovarja, naj vendar premislim, zakaj bo zaradi mene toliko otrok brez šolskih potrebščin, če od mene potrebujejo samo en SMS in bo zadeva ad acta. Anja Kopač Mrak me po Ljubljani lovi z avtobusom, polnim otrok, ki želijo na počitnice. Saj samo na slovensko obalo. Le pet evrov od tebe, tebe in tebe, pa gredo lahko vsi. Letos. Za en teden. Se vidimo naslednje leto, ko pride nova generacija revežev, ki še niso uspeli videti morja. Imajo čisto nove izvorne zgodbe in vsaj polovica jih ima uši.

S težkim srcem ugotavljam, da ljudje, ki prispevajo za dobrodelne namene, finančno podpirajo leno in neorganizirano državo. Neposreden dokaz za to je projekt Botrstvo, ki nam z vsako novo akcijo in zgodbo pokaže zrcalo in nas opominja, da je Slovenija v bistvu - Darfur. Kako lahko nekritično posežemo k denarnicam in mobilnim telefonom, ko vendar zbiramo večino časa denar za nekaj, kar je tako globoko pod pragom revščine, da bi nas moralo biti vse kolektivno sram? Botrstvo je torej eden od projektov, ki je nastal v odgovor na vedno večjo potrebo po socialnih storitvah, ki jih država ni več zagotavljala v tolikšni meri in tako kakovostno, kot bi bilo za socialno šibke sploh še dostojno.

V povzetek - ena od organizacij, ki delujejo na področju socialnega varstva, se je uspela organizirati na način, da aktivno išče tiste najbolj socialno prizadete in jih, enostavno rečeno, povezuje z donatorji. Če v mislih zamenjamo Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, nosilca projekta Botrstvo, s Centrom za socialno delo, in donatorje za davkoplačevalce, dobimo sliko delujoče države. Sicer zelo izkrivljeno sliko, ampak sliko nečesa takega, kar bi moralo pri vsem, kar je še v tej državi poštenega, obstajati. V resnici pa lahko le zaključimo, da CSD pri vseh svojih zaposlenih in resursih, ki jih ima, s trenutno obstoječo zakonsko podlago ne more poskrbeti za nekaj, kar pri vsej zdravi pameti in siceršnji blaginji te države sploh ne bi smelo obstajati. Botrstvo je iz "skromnih" 443 otrok od maja 2012 prišlo na preko 5.000 trenutnih varovancev, gospodarstvo pa ta čas raste in raste.

In ker se nam vse to še ne zdi dovolj sprevrženo, da brez kritične misli ne bi nakazali tistih nekaj evrov tu in nekaj evrov tam, so se vsemu skupaj pridružili še donatorji, ki to v resnici sploh niso. Hofer, naprimer, prodaja piškote, ki so več kot to, saj rišejo nasmehe tako kupcem kot tistim, ki so jim sredstva namenjena. V svojem piar sporočilu pozabijo omeniti veliki državni nasmeh, saj je projekt Botrstva v svojem obstoju poskrbel za 12 milijonov evrov prihrankov za slovenski državni proračun, in nasmeh vodje marketinga.

Pa smo pri marketingu. Kdor pomisli na Botrstvo, v zadnjih letih hote ali nehote poleg na Hofer pomisli še na Bauhaus, Gorenje, A1 in druge korporativne podpornike. Ko Val 202 poroča o uspešnosti akcij, kot je bila recimo prodaja Dončićevih superg Bauhausu, bi namesto, da se v imenu Botrstva in njegovih varovancev zahvaljuje donatorjem, moral - če bi želel biti iskren - zgodbo obrniti. Na radiu bi se moral oglasiti predstavnik Bauhausa in se zahvaliti revnim, da so revni in da so jim omogočili tako poceni priti na nacionalno radijsko postajo. Dejstvo je, da bi to izpadlo precej manj cinično, kot se sliši.

Če izgleda, da sem se posebej spravil na Botrstvo, je to nekoliko res, ampak ne zato, ker bi ta projekt delal kaj slabega. Dejansko so en redkih primerov projekta, ki poleg kratkoročno poskuša delovati bolj trajnostno in vplivati na zakonske spremembe, ki bi zaščitile socialno šibke, posebej na področju izvršb in deložacij. A spet se moramo vprašati, kje živimo, da moramo take težave sploh reševati?

Kje smo v letu 2018? Darfur je out, Slovenija je in. Donacije so včasih le podaljšek marketinga (na zahodu nič novega), glasbeniki z dobrodelnimi koncerti porivajo svojo glasbo tja, kamor najbrž ne bi prišla, če ne bi imela pečata ene od socialno ogroženih skupin, znane osebnosti pa krepijo svoj lik, ko se pojavljajo zraven kot dobrodajke. Nekatere organizacije z dobrodelnostjo v osnovi širijo svoja verska prepričanja, nekatere bolj pragmatične organizacije pa sredstva, namenjene za dobrodelne namene, plemenitijo z dajanjem poceni kreditov. Uspešne so tiste dobrodelne akcije, ki imajo večjo medijsko podporo ali šok vrednost, da zavrejo "viralno". Slovenci, ki bi itak konec tedna tekali ali kolesarili, si vsake toliko časa nadenejo drugačne majice in tekajo ali kolesarijo za denar, pri čemer se spremenijo iz navadnih ljudi v nekaj čisto drugega. Državi se to zdi super in fino, ker nekaj malega prihrani in na koncu smo srečni vsi. Pomoči potrebni se počutijo morda malo ponižani, ampak se lahko tolažijo s tem, da so vsaj pošteni.

Dobrodelnost očitno lahko povzroči veliko škode. To, da Slovenci tako radi priskočimo na pomoč, dolgoročno utrjuje splošno zavest, da so problemi, ki jih rešujemo preko dobrodelnosti, drugače nerešljivi in da bodo prisotni zmeraj, če ne bomo odprli svoje denarnice. Trenutno vlada nek tihi konsenz, da se lokalne revščine in brezdomstva ne moremo znebiti, lahko le nekako blažimo posledice. Živimo v svetu, kjer za metaforično žrtev spolnega nasilja zbiramo prostovoljne prispevke za kontracepcijo. In živimo v svetu, kjer lahko z enim SMS kupimo en strešnik nekomu, ki misli, da je točo nanj poslal NATO, namesto da bi mu zagotovili boljšo izobrazbo. Če bi Slovenci tako množično in pogosto pritiskali na konkretne državne ustanove, kot pritiskamo na "pošlji", bi morali doseči vsaj nekaj.