"Ta sklep s tipičnim slovenskim zamudništvom in na pretirano mehaničen način sledi intencam drugega vala feminizma iz sedemdesetih let. Že Simone de Beauvoir je izpostavila kritiki identifikacijo dveh pomenov besede homme v francoščini – človek in moški, še posebej v pravno ključni formulaciji les droits de l'homme, kar prevajamo kot človekove pravice, kar pa je v kontekstu francoskega jezika nujno imelo nadih večvrednosti pravic moških. Polemika o pravicah žensk in moških na Francoskem ni bila zgolj "črkarska pravda", ampak za ženske skrajno nevaren boj, ki se je bíl predvsem okoli pravice do splava; velikanskemu osebnemu pogumu vrhunskih francoskih intelektualk in umetnic na čelu z dvema Simonama, deBeauvoir in Veil, gre zgodovinska zasluga za padec izjemno strogega francoskega zakona o kazenskem preganjanju splava.

V kontekstu polemik, ki jih je sklep o izključni rabi ženskih oblik v pravilnikih treh fakultet zanetil na Slovenskem, je še posebej zanimiva teorija lingvistke in radikalne feministke Monique Wittig, ki je trdila, da obstaja en sam jezikovni spol – ženski, češ da moški jezikovni spol vključuje in označuje vse in je torej abstrakten. Prav Monique Wittig je promovirala ženske variante besed, ki dotlej niso bile v rabi, npr. iz moške besede écrivain (pisatelj) po običajnih pravilih francoske slovnice izpeljano žensko različico écrivaine (pisateljica). Ta beseda se je sicer prijela, vendar se je drži določen slabšalni prizvok. Podobno zaznamovana je nizozemska beseda schrijfster (pisateljica) v primerjavi z moško obliko schrijver. Zato v obeh jezikih pisateljice rajši uporabljajo nevtralne izraze, pogosto auteur (avtor), ki ga kljub moški francoski obliki avtorice v teh dveh jezikih ne doživljajo diskriminatorno. Pač pa francoščina enakovredno uporablja izraza poete in poétesse, podobno pa se obnašata nizozemski besedi dichter in dichteres ...

Kar zadeva možnosti besednega izražanja ženskega spola, je slovenščina neprimerno bogatejša kot francoščina in nizozemščina ter večina drugih jezikov. Tudi v živi rabi ne čutimo vrednostne razlike med pisateljem in pisateljico, pesnikom in pesnico, v slovenščini premoremo celo avtorico, ki je avtorju jezikovno enakovredna. Slovensko jezikoslovje je opravilo hvalevredno delo pri ženski nomenklaturi poklicev. Zakaj torej ne izkoristimo te primerjalne prednosti slovenščine in uveljavimo posebno imenovanje za vsak spol posebej? Postopek s podčrtaji je naporen in zamuden, a je korak v pravo smer. V javni rabi jezika se čedalje bolj uveljavlja vzporedno navajanje ženskih in moških oblik. Naloga tega zgodovinskega trenutka je čim intenzivnejše aktiviranje izredno bogatega potenciala slovenskega jezika, nadvse primernega za izražanje ženskih oblik. 

Od kod torej nenadna potreba dokazovanja enakopravnosti z vsiljevanjem izključne rabe besednih končnic, kjer en sam spol znova označuje celoto človeške vrste? Jezikovni dekret senatov treh fakultet o ženskih oblikah v tem smislu perpetuira patriarhalno logiko, in sicer tako, da jo zgolj obrne na glavo. Gre za logiko moči. In prav vprašanje moči pri dosedanjem razpravljanju o tem problemu ni bilo ustrezno reflektirano.

Naj bo piscu te izjave dovoljeno razgrniti lastne izkušnje. Sam večkrat uporabljam ženske oblike, tako pri predavanjih in seminarjih kot pri svojih literarnih nastopih, ki jih radzačnem s stavkom: "Jaz sem tri tisoč let stara pesnica." Po uvodni osuplosti in smehu ta potujitveni učinek omogoči avditoriju zavedanje o pogojnosti družbenih vlog. V svoji poeziji kar pogosto pišem v prvi osebi ženske ednine, npr. v epu Vrata nepovrata (1. knjiga: Zemljevidi domotožja, spev Rodovnik):

(...) bil sem ženska, ki ni mogla

bežati zaradi otroka, ki sem ga nosila,

otroka, ki sem ga zgubila, ko me je cokla

vojaka zadela v trebuh, jaz sem skrila

dojenčka, ki mu je umrla mati, protestantka,

jaz sem ga redila, jaz sem ga krstila

z imenom, namenjenem mrtvemu sinu, čakam,

že tisočletja čakam, da se strašne tolpe

umaknejo in da se ni treba bati koraka,

ki gluho odzvanja sredi mraka (...)

Kot pesnik in kot moški sem se veliko naučil iz ženske rabe jezika. Uveljavljam torej pravico, da pri pisanju in nastopih spremenim svojo jezikovno spolno vlogo – nimam pa nikakršne pravice, da bi to vsiljeval drugim, da bi ženske naslavljal z moškimi oblikami in moške z ženskimi oblikami. To še posebej velja za naslavljanje študentk in študentov. Kot profesor, ki imam večjo moč od njih, nimam pravice, da bi študente naslavljal s kolegicami in študentke s kolegi. Tako naslavljanje bi med drugim sprožilo tudi skrajno neokusne in nesprejemljive seksualne konotacije. Prav neupoštevanje vseh vidikov ključnega momenta moči je moj najhujši očitek dekretu o izključni rabi ženskih oblik.