Zagreb je zame - poleg Ljubljane in Moskve - najpomembnejše mesto, v katerem intenzivno živim svoje umetniško življenje. Je neizpodbitno pomembno središče svetovne umetnosti! Če ne bi intoniral svojih premislekov s tistim, kar me zelo zelo navdušuje in bi se ne izogibal komentirati resničnosti, bi se moral današnji tekst začeti tako: Kljub temu, da je Zagreb zelo pomembno središče svetovne umetnosti, ga nenehno dekonstruira proto ruralna nacionalistična kulturna srenja in primestna nacistična subkultura. Zaradi tega zelo težko ohranja lastno sodobnost, s tem pa si onemogoča globinsko bodočnost. A navkljub sovraštvu, ki ga podžiga hrvaška kulturna kurija, je Zagreb upoštevanja vredna "mestna država umetnosti".

"Tak je i tak vezda bude", tako je in tako bode na veke vekov.

Prejšnji teden sem vanj vstopil skozi dve impresivni knjigi, ki govorita dva povsem različna jezika. Skupno jima je to, da ju je opremila na eni strani lepota, na drugi pa neverjeten intelektualni napor. Teologi bi rekli, da se je knjiga s svojim obredom izven liturgičnega prostora čaščenja s črkovnim zaporedjem napolnila z absolutno vsebino. Sam bi izgovoril skoraj identičen stavek s tem, da bi v izteku stavka napisal: Umetnost je s svojim obredom napolnila knjigo z razsvetljensko svetlobo. Obe knjigi povezuje vizualna umetnost. To je tekst o knjigi dr. Vere Horvat-Pintarić in o knjigi umetniške skupine Gorgona, avtorjev Marinka Sudca in dr. Ješe Denegrija.

Mimogrede: Pred kratkim sem videl v Mestni galeriji v Ljubljani razstavo mojega dolgoletnega zagrebškega prijatelja Tomislava Gotovca, ki ga že nekaj časa ni med nami. Naslov njegove razstave je bil: Ne sprašujte, kam gremo.

Eksplozijska shema prvega izdeleka: Knjiga Tradicija i moderna je veličastna znanstvena umetniško-zgodovinska študija, knjiga razprav. To je obdukcija umetnin velikanov evopske vizualne umetnosti. V knjigi beremo komprimirano preteklost, s pomočjo katere bomo lahko modelirali našo bodočnost. Knjiga je analiza in istočasno vrhunska sinteza. Predvsem to ni splošna zgodovina umetnosti, temveč problemska knjiga, ki temelji na izbranih umetninah pionirskega vala modernizma in avantgarde.

Knjiga je že devet let na knjižnih policah, a je končno dobila prostor tudi v moji knjižnici. S hrvaško besedo moderna v naslovu je mišljena stilna formacija - modernizem, ki je v knjigi obravnavan kot del svetovne tradicije, istočasno pa izhaja iz logičnih izhodišč velike tradicije, kar v svetovnem kontekstu ni ravno pogosta teza, ko premišljujemo modernizem. Knjiga je izšla kot prva v zbirki Artis Historia Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.

Parafraziram: Umetnost je tisto, kar umetnostni zgodovinarji in drugi izbrani humanistični strokovnjaki napišejo o umetnosti v svojih zajetnih knjigah.

Nadaljujem: To je knjiga, ki sledi stotim letom, začne se v petdesetih letih XIX. stoletja in se konča sredi XX. stoletja. Umetniške tokove XIX. in XX. stoletja razume kot logično prehajanje iz ene celote v dugo. Predvsem modernizma ne razume kot zarezo v odnosu do preteklih stilov. Toda ne vem, kako bi se Horvat-Pintarićeva sočila s tezo dr. Petra Krečiča, ki več kot prepričljivo utemljuje, da ves modernizem temelji na anti-pozicijah, na zarezi, celo na dvojni zarezi med modernizmom in avantgardo.

Menim, da takšno knjigo lahko napiše samo nekdo, ki je rojen bolj na začetku stoletja, zaradi tega, ker se mu prehod iz stoletja v stoletje ne zdi tako zelo oddaljen, istočasno pa lahko brez zadržkov svoje vitalne energije usmerja v razumevnje nastalih aktualnih umetniških praks. Seveda ni "zgodovinjenja" brez zgodovinske distance.

Umetnostna zgodovinarka Vera Horvat-Pintarić je poleg knjige Tradicija i moderna napisala zame nadvse pomembno knjigo z naslovom Od kiča do večnosti (1979), ki sem jo v času objave kar pogoltnil. Že ob nastanku knjige je bilo jasno, da beremo knjigo za vse čase, knjigo industrijskega sveta in postindustrijskega sveta, ki bo razvil jasne nastavke za razumevanje tistega, kar se nam bo šele zgodilo. Poleg tega je konec šestdesetih let urednikovala umetniški reviji Bit Internacional, ki jo je ustanovil dr. Božo Bek. Danes revijo razumemo kot nosilko avantgardnih računalniško generiranih oblik umetnosti in drugih sodobnih prakas, ki izhajajo iz konstruktivistično-suprematističnega bazena. Naslovi tematskih številk revije Bit Internacional: Teorija informacij in nova estetika / Računalniki in vizualne raziskave / Ko stroji proizvajajo umetniška dela

V svoji knjigi Tradicija i moderna uprizarja predstave o umetniških idejah. Z virtuozno lahkoto je svoja strokovna orodja pripravila za razumevanje abstraktne stvarnosti. Zelo veliko umetnikov je na začetku XX. stoletja prišlo do robov raziskav abstrakcije, na noben način jih niso zmogli preseči.

Neplačan oglas: Sposodite si v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) obe knjigi - Tradicija i moderna in Od kiča do večnosti. Oglaševalci knjige radi napišejo, da je knjiga napisana v razumljivem jeziku!

Avtorica je v uvodu v knjigo Tradicija i moderna zapisala: Težko je razumeti sedanjost, še težje pa jo je razumeti kot zgodovino. Ali je zgodovina umetnosti le nabor in glorija umetniških produktov, ali pa ima zgodovina umetnosti svojo zgodovino? Zakaj veda sploh obstaja? Kaj je z zgodovino metodologij?

Peter Weibel v tem kontekstu zapiše: "Včasih se ustrašim, da smo živeli v popolnoma napačnen preričanju, navkljub temu, da smo se udeleževali in bili selektorji različnih umetniških manifestacij, da navkljub temu, da smo pisali debele knjige o umetnosti, organizirali velike pregledne razstave izbranim umetnikom, da na koncu odloča o tem katera umetnost bo potovala v bodočnost tisto, kar podpirajo in kupujejo banke ter hranijo v svojih trezorjih kapitalski mandarini. To je seveda le strah, na katerega moramo biti pozorni. Ker kakšen svet bi bil to, če bi ta misel obveljala?"

Tudi sam menim, da je abstraktna umetnost največji dosežek prejšnjega stoletja. Natančno se zavedam, da cena zagovarja popestetiko, vrednost pa opeva abstrakcijo. Vera Horvat-Pintarić: "Umetniško delo je lahko politični ali ekološki manifest, proziveden s kakršnimikoli sredstvi. Vsa sredstva so dopuščena ... s pomočjo novih tehnologij smo odkrili popolnoma nove možnosti: trenutna slika stvarnosti se digitalno preureja v novo sliko ali v serije slik."

Hej, to zapiše konec šestdesetih let!

Vera Horvat-Pintarić pozicijo postmodernističnega zgodovinjenja preprosto preskoči. Kot da bi preskočila to nepotrebno zarezo v naših življenjih, ki smo jo morali odživeti. Ni nam bila prihranjenja. Vse svoje življenje živi v visokem modernizmu, kljub temu, da je prijateljevala z ultimativnim postmodernistom Umbertom Ecom.

V knjigi lahko beremo o Draganu Aleksiću. V knjigi lahko beremo tudi o Ljubomirju Miciću. V knjigi je prisoten tudi Ervin Piscator. Ampak to, kar me je resnično razveselilo, je bilo to, da sem med več kot tisoč navedenimi imeni zagledal ime in delo arhitekta Josipa Seissela na straneh od 383 do 413.

Eksplozijska shema drugega izdeleka: Knjigo Gorgona avtorjev Marinka Sudca in Jaše Denegrija bom reflektiral naslednjo nedeljo.