Intervju

Intervju z Alojzom Ihanom: Kot družbo nas je dohitela realnost, ker je mi nismo pravočasno hoteli in znali slediti in obvladovati

Nas je v pogovoru z Alojzom Ihanom zanimal predvsem njegov pogled na aktualna politična dogajanja, saj je veliko preučeval družbene pojave in vzroke zanje.

24.07.2014 19:56
Piše: Boris Meglič

Če bo zmanjkalo denarja, na kratko. Potem se nam prijazni diktator nenadoma ne bo več zdel prijazen, ker se nam bodo začele dogajati prisilne spremembe. Foto: www.mediaspeed.net

Kučan je ostanek želje po Titu.

 

DeSUS-ovi volivci se pravzaprav tudi gredo povsem svojo zgodbo, ki nima zveze z usmerjanjem države kot celote.

 

Človek bi pričakoval, da bo na desnici kar vršalo od novih družbenih in političnih iniciativ.

 

Našemu volivcu se na primer pozna, da niti v zasebnem niti v javnem življenju ni vajen postavljati preprostih, a življenjsko pomembnih finančnih vprašanj.

 

Slovenci smo nenadoma soočeni z računi, ki so plod 23 let neodgovornosti in amaterizma pri upravljanju države.

 

Bolj, ko nam bo obtoženi diktator zatrjeval, da v resnici sploh ni diktator, bolj mu bomo zamerili ravno to– da ni.

 

Volitve so nadomestek za prastari ritual izbiranja bojnega vodje.

 

Mi od voditelja torej pričakujemo, da bo šibek, neodločen, in se ne bo vpletal v naše privatistične načine preživetja.

 

Židan je v strahu pred konkurenco skrajne levice amatersko in na vrat na nos planil naravnost v njihov kokošnjak – in izpadel bedast.

 

Janković je bil leta 2011 povsem odkrito, celo demonstrativno pozvan in določen, da za levico odigra anti-Janša vlogo, kar mu je že samo po sebi prineslo 10, 15 odstotkov glasov. Druga polovica je šla dejansko na račun priznavanja njegove "uspešnosti", čeprav so že takrat vsi podatki o njegovih projektih govorili obratno.

 

V vseh uspešnih ekonomijah ljudje mislijo ravno obratno. Tam vedo, da se resnične življenjske zgodbe in izzivi dogajajo v gospodarstvu, javni sektor pa je le servis, v katerem imajo zaposleni sicer nekaj bolj zanesljivo zaposlitev, ampak hkrati slabše plačano in manj atraktivno delo.

Alojz Ihan je zdravnik mikrobiolog in imunolog ter pesnik, pisatelj in esejist. Leta 1987 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani, leta 1988 pa začel z delom na Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Leta 1990 je magistriral iz imunologije. Naziv doktor medicinskih znanosti je Alojz Ihan pridobil leta 1993. Zaposlen je kot profesor medicinske mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani in je tudi vodja Oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Alojz Ihan je tudi glavni urednik zdravniške revije Isis. Bil je urednik revij Problemi, Literatura, in Sodobnost ter knjižne zbirke Alpeh. Za pesniško zbirko Južno dekle je leta 1986 prejel Jenkovo nagrado ter leta 1987 nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Srebrnik, lansko leto pa je Alojz Ihan za zbirko Državljanskih esejev prejel še Rožančevo nagrado.

 

Nas je v pogovoru z Alojzom Ihanom zanimal predvsem njegov pogled na aktualna politična dogajanja, saj je veliko preučeval družbene pojave in vzroke zanje.

 

 

Kaj je narobe s hormonsko sliko Slovencev, da del volivcev sprejema zgolj politične sive miši, ki se trudijo dati čim bolj nevpadljive in od konkretnosti oddaljene izjave, del volivcev pa želi slediti najbolj histeriziranim političnim nastopom? Povedano drugače, zakaj se zdi, da je racionalnost umaknjena iz volilnih kampanj?

 

Povsem racionalnih volitev ni nikjer, volitve so nadomestek za prastari ritual izbiranja bojnega vodje, ko gre za življenje ali smrt. Zato so volitve bojna tekma, kot nogomet, kjer skupinski adrenalin izrine racionalnost. Arhetipski namen volitev je dobiti najmočnejšega, najbolj ubijalskega zmagovalca. Pri tem se večinoma išče testosteronskega zmagovalca, ki je vešč bojevitega napadanja in dobrih obramb in zna izkoristiti napake nasprotnikov zato, da jih zmelje v prah. Točno tisto, kar vodja potrebuje, če naj  on in njegovi cilji vodijo državo v neko jasno smer – sicer začnejo interesi ljudi iz ozadja brez mandata in odgovornosti voditi in trgati državo po svoje in to ni več demokracija. 

 

Zato je racionalnost volitev paradoksna zahteva. Takoj, ko imaš bojno polje, to pač privleče iracionalne bojevnike, zato je tudi tudi želja po ženskih kvotah v politiki podobna želji, da bi ženske enako ljubile nogomet kot moški. Če hočeš pri volitvah racionalnost in ženske, potem je potrebno ukiniti bojne obrede kandidatur, soočenj in volilnih zborovanj, ter jih nadomestiti s pisanjem in všečkanjem volilnih esejev na družabnih omrežjih. Če bi volitve spremenili v glasovanje za eseje, bi šele dobili racionalnost in spontan vdor žensk v politiko, če si tega zares želimo. Do takrat pa bodo volitve iracionalno bojno polje, kjerkoli, pri nas in v tujini, razlike so le v načinih bojevanja.

 

Pri nas je to bojno polje posebno le po tem, da kot zmagovalca ne iščemo "normalnega bojnega voditelja", torej testosteronskega vodje, ki bi nas združil, angažiral, obvezal in vodil v zmage, ampak imamo raje šibkega, odsotnega upravitelja, ki bi nas pustil čim bolj pri miru. Neredko iščemo celo defektnega voditelja, da nas zaradi svojih lastnosti in pomanjkljivosti sploh ne bo sposoben urediti in voditi.

 

Mi od voditelja torej pričakujemo, da bo šibek, neodločen, in se ne bo vpletal v naše privatistične načine preživetja, zaradi katerih imamo sicer kot arhetipski tihotapci vseskozi slabo vest. Slovenski Martin Krpan potrebuje oddaljenega, šlevastega, poženščenega dunajskega cesarja, to je vedel že Levstik in tako napisal. Slovenska fantazma voditelja je torej odsoten diktator. Diktator zato, da prevzame odgovornost za naša življenja, za katera sami nočemo odgovarjati; po drugi strani pa čim bolj odsoten, oddaljen, nejasen, šlevast, neodločen, da nas ne more, tudi če bi hotel, zmotiti pri naših načinih privatističnega preživetja. Zato smo torej tudi tokrat izbrali odsotnega diktatorja, kot ga tako ali tako vedno.

 

 

Cerarja?

 

Ne govorim o Cerarju kot osebi, ampak o arhetipski želji volivcev, ki skušajo pri omejeni ponudbi človeških modelov izbrati najprimernejši obešalnik za svoje želje in sanje. Čim bolj je realnost kompleksna, konkretna in neprijetna, bolj metafizičen in splošen mora biti obešalnik, da prenese vse nemogoče in nelogične želje in projekcije. Glejte, zdaj smo kot družba zares trčili ob zid, računi za 23 nespametnih let so nam tik pred nosom, odgovorni pa so se poskrili v upokojenske, bruseljske, bančne in druge mišje luknje. Kaj mi torej pomaga danes obtoževati vse naše certifikatske, privatizacijske, bančne in nacionalno-interesne bleferje in amaterske bedake, saj trenutno v svoji senilnosti zvečine niti lastnega urina ne morejo več kontrolirati. 

 

Zato smo tokrat kot volilno telo izbrali sanje, anestezijo, slabše ne more biti, smo si rekli, in brez okolišenja obkrožili sanjsko fantazmo odsotnega diktatorja, nekoga, ki je prijazen, ki molči; naša izbira molčečneža pomeni, da mu prepuščamo, da stori, kar želi, ker smo sami nad sabo obupali. 

 

Ampak opozarjam, da smo v osnovi odsotnega dikratorja volili že ves čas naših osamosvojenih sanj o državi; le da smo ga volili navadno v dveh polariziranih osebah, ki sta vedno nastopali kot nerazdružljiva siamska dvojčka, Jekyll in Hyde. Najprej na primer odsotni in tudi konkretno zaprt Janša in diktatorski šef partije Kučan; potem odsotni Drnovšek, zaradi katerega je moral Janša prevzeti demonično, diktatorsko funkcijo; kasneje je po umiku Drnovška in v kadrovski stiski na mesto odsotneža vskočil spet Kučan, čeprav v nasprotni vlogi. Kot celota smo torej tudi do sedaj izbirali tisto, kar želimo, odsotnega diktatorja.

 

Posebnost teh volitev je le to, da smo zdaj oba pola naše nevrotične želje prvič projicirali v enega človeka, ker je ta zaradi svoje eterične nedorečenosti to tudi omogočil. Arhetipska revolucija teh volitev je to, da Janša v resnici ni več tradicionalni, nasprotni pol odsotneža, ampak je potisnjen v ločeno zgodbo in s tem odstranjen, zaživa ubit. To je za Janšo gotovo pošastna sprememba, in si bo na vse načine prizadeval, da bi postal Cerarjev arhetipski protipol, vendar dvomim, da mu bo uspelo, ker smo volivci z veliko večino obe vlogi, odsotneža in diktatorja, tokrat pač namenili enemu človeku. 

 

 

V vašem eseju o kralju na Betajnovi in izvirnem političnem grehu iz zbirke Državljanski eseji postavljate tezo, da se politiki identificirajo s pozicijo, na katero so izvoljeni in začnejo živeti od realnosti odmaknjeno življenje. Če k temu dodamo vašo tezo, da so se volitve transformirale v proces, v katerem zmagujejo tisti politiki, ki kar najbolj preslikajo povprečnega volivca, ali bi iz obeh tez lahko izpeljali, da so volivci odmaknjeni od realnosti?

 

Vsekakor bo imel Cerar težavo, kako prenesti nemogočo projekcijo prijaznega diktatorja, ker ni čarovnik, da bi Slovence v skladu z njihovo željo odrešil odgovornosti za spremembe, jih pustil pri miru, da delajo še naprej vse po starem in hkrati poskrbel, da Slovenija v nasprotju z vsemi zakonitostmi ekonomije in življenja vseeno preživi taka, kot je. Seveda bo ob tem, ko se bo spopadal z nemogočimi željami volivcev, tudi on trčil na problem vsakega novega "kralja na Betajnovi", torej nekoga, ki iz "navadnega človeka" postane "vloga vladarja". Napadov in prilizovanj ne sme interpretirati osebno, ampak v njih gledati odziv na vloge, ki jih predstavlja. Vladar je v resnici samo vloga, služba, funkcija, podobno kot funkcija poštarja ali uradnika; in bistveno je, da je človek ne poosebi. To rutinirani, dedni vladarji večinoma vedo, ker so tako vzgojeni.

 

Novopečeni amaterski vladarji pa imajo s tem težave, kot jih je imel Kantor, ko je zakraljeval Betajnovi. Mislil je, da ljudje hočejo za vladarja njega osebno, in ker je vedel za svoja osebna prevarantstva, je začel cinično zaničevati ljudi, ki so ga hoteli za vladarja. Ni se zavedal,  da ljudje nočejo njega osebno, ampak vladarsko žezlo, funkcijo, ki vlada in v svetu dela red. Kantor bi se kot vladar moral razosebiti, kar pa vladarskemu amaterju ni enostavno, saj so projekcije do vladarja  mnogo bolj osebne in silovitejše kot projekcije do kake druge funkcije, na primer do poštarja. Sploh pa je ubijalsko močna projekcija diktatorskega gospodarja, kot jo želimo in izvajamo za svojega voditelja Slovenci.

 

Diktator je namreč zaradi samotnega vladanja že sam po sebi vedno nagnjen k poosebljanju svojega vladarstva in zato na koncu znori in propade. Sprejeti torej vlogo diktatorja in jo obdržati kot vlogo – to je skoraj nemogoča naloga, sploh za Cerarja, ki ima določene mesijanske komplekse, od njih do poosebljanja voditeljske funkcije pa je samo majhen korak. Po drugi strani pa, če se Cerar odloči zdaj, po volitvah, zavrniti vlogo diktatorja, ki so mu jo ljudje v begu pred odgovornostjo namenili, bo hudo užalil svoje volivce. To je dejstvo.

 

 

Lahko morda rečeva, da bolj kot so gospodarske in socialne razmere slabe, bolj se volivci odmikajo od realnosti oziroma, ali je to sploh v odvisnosti?

 

Ne. Tudi, ko so bile gospodarske razmere dobre, nismo še nikoli kot volivci bili kaj zelo blizu realnosti. Naša totalitarna tradicija neudeležbe v realni politiki nas je pol stoletja prikrajšala za učenje demokracije in ta odsotnost političnih veščin se pozna, ne moreš jih nadoknaditi kar tako, sploh, ker si te odsotnosti veščin nikoli nismo priznali. Mi smo bili v osemdesetih večinsko prepričani, da živimo v samoupravni demokraciji, in še zdaj smo večinsko prepričani, da smo v osemdesetih še kar živeli v demokraciji, čeprav malo posebni, kot smo pač posebni Slovenci. In ob takem mišljenju seveda nimamo zavedanja o lastnem pomanjkanju demokratičnih in političnih veščin, niti želje, da bi se jih naučili.

 

To je ta zaplankanost, ki nas vseskozi drži proč od aktivnosti in realnosti, dokler nas realnost ne bo dobesedno in fizično treščila v glavo. Dokler ne bo fizično, se ne bomo premaknili. V tej zaplankani nepremičnosti smo izjemno homogeni, vsi, levičarji in desničarji, čeprav se počutimo, da smo med seboj izredno različni. A to je iluzija otrok, ki se igrajo kavbojce in indijance iz filmov. V resnici smo od zunaj videti kot ena sama ladijska posadka, ki skupaj pluje preko morja proti povsem očitni skupni usodi. Za zunanjega opazovalca je povsem nepomembno, da nekateri potniki trmasto vztrajajo samo na kljunu te ladje, drugi pa so izključno na krmi in se enim in drugim zato zdi, da so iz povsem drugih planetov. V resnici pa se bomo vsi skupaj in po skupni volji zaleteli v isto ledeno goro privatističnega bežanja pred odgovornostjo za skupno usodo. 

 

 

Egalitarnost nam je vendarle blizu.

 

Paradoks je, da se sploh ne zavedamo, kako  blazno in pretirano unificirana družba smo že zdaj. Miselno, materialno, nacionalno, genetsko, naša homogenost in unificiranost je že bolezenska in nam dela težave, zaradi nje na primer nismo imeli priliva tujcev in bomo imeli zato kmalu nemogočo demografsko piramido in razpad pokojninskega istema. Pravzaprav smo vsi en sam socialni razred, če nas  primerjaš z Nemčijo, Anglijo ali pa recimo z ZDA. In to, da se mi obkladamo z nekimi uvoženimi ideološkimi imeni, ki pri nas sploh nimajo socialnega substrata, je smešno. Če en Janez obtožuje drugega, da brani kapitalske in neoliberalne interese, je to smešno in bedasto obenem, saj vendar oba živita domala v istem bloku in vozita enak avto nižjega srednjega razreda in se trudita privarčevati za kakšne počitnice v slogu nemških delavskih penzionistov.

 

Pri nas ni tovarnarjev in dednih bogatašev in finančnih oligarhov, ki imajo v resnici in tudi logično svoje parcialne politične interese. Ob vsej tej realni unificiranosti pa imamo vseeno toliko razpenjenih borcev, na primer proti neoliberalizmu, hkrati pa niti enega resničnega, bogatunskega neoliberalca z milijardami v žepu. In imamo toliko širokoustnih borcev za javno zdravstvo, čeprav smo praktično brez zasebnega zdravstva že 70 let  – ja, proti komu se potem vsi ti borci penijo in borijo, saj tudi brez njih, sproti, uspešno uničimo vsako zasebno pobudo, že zaradi "foušije", da kdo ne bi naredil kaj izstopajočega.

 

Slovenci torej zgolj iz potrebe po medsebojni diferenciaciji, ne iz realnih potreb, uporabljamo ideološke psovke, s katerimi se obkladamo in ki so pravzaprav pri nas brez pomena. Ker smo itak vsi socialno neverjetno enaki, se na silo diferenciramo, da bi drug drugega morda izrinili stran in prišli do boljše službe ali boljšega kosa zemlje. To je domet naših ideoloških delitev. Navsezadnje imamo v tem svetlo tradicijo vse od 2. svetovne vojne, ko so številni lastniki kmetij in lepih hiš doživeli ideološke obtožbe izključno zato, da so jih lahko deložirali in v tisto vilo vselili kakšnega nekdanjega reveža, ki si je v vlogi novega oblastnika zaželel živeti v udobnejšem domovanju od tistega, ki si ga je sam zgradil.

 

 

V katerem trenutku volivci s trona sesujejo izbranega politika? Ko se pojavi nov pretendent okoli katerega se zgradi iluzija mesijanstva? Lahko sklepamo, da so volitve iskanje v politiki materializiranega božanstva?

 

Če govorimo o volitvah kot normalni rutini, torej ne o izrednih vstajah in podobnem, ljudje politika ne sesujejo, ampak preprosto izgubijo zanimanje zanj in njegovo zgodbo, ker najdejo boljšo v njegovih tekmecih. Gre torej za ignoranco, ki usmrti politika, in ta se lahko zgodi že na nivoju amaterske artikulacije, če politik  ne zna oblikovati skladne volilne zgodbe. Tokrat je na primer rekordno število politikov povsem amatersko zgrešilo skladnost svojih volilnih zgodb s svojimi osebnostnimi profili, kar je bistveno za zaupanje volivcev.  Morda zato, ker stranke nimajo več denarja za profesionalne svetovalce.

 

Najprej velja med temi omeniti Židana, ki je na kilometer prepoznan kot tip prijetno zmernega, kmečkega zastopnika sredine ali celo konzervativne sredine, skratka tip za voditelja ljudske stranke. Zato se mi je zamenjava levo-nevrotičnega Lukšiča, ki ga ljudje niso sprejeli, s kmečkim Židanom najprej zdela zmagovalna poteza SD-ja, ker sem bil prepričan, da bo Židan stranko odpeljal v sredino, preteklost gor ali dol. Ampak Židan je v strahu pred konkurenco skrajne levice amatersko in na vrat na nos planil naravnost v njihov kokošnjak – in izpadel bedast. Njegovo levičarsko radikaliziranje je smešno, neskladno z njegovo kmečko ljudsko prezenco – in volivci se takih smešnic pač ne gredo. 

 

Vpadljivo neskladni so v volilni tekmi izpadli tudi Šoltes, Bogovič in Janković; vse tri so boljše politične službe v žepih delale izrazito nezainteresirane za parlamentarno borbo, in kot so oni z nejevoljo hodili na volilna sprenevedanja, so jih enako težko gledali tudi volivci.  

 

Zares zanimiva volilna zgodba o neskladnosti pa je letos udarila Janšo. On je v zadnjih letih oportunistično  in ležerno ter z veliko pomočjo Cerkve zasedel mesto na konservativni desnici, kamor bi seveda sodila NSi s svojim krščanstvom na praporju. Ob tem pa je Janša prototip povsem nereligioznega, materialistično prepričanega človeka brez kančka poduhovljenega, verskega odmika od materialne stvarnosti. Janša je ortodoksni materialist, pri nas to navadno pomeni levičar, ki je po sili razmer zavzel desni teritorij, ker mu levega zaradi hude konkurence pač ni uspelo. In verni, konzervativni volivci to Janševo neskladnost že dolgo zaznavajo, in zato samo na silo, spodbujeni z izrednimi dogodki in akcijami Cerkve, volijo Janšo s stisnjenimi zobmi, ker ni druge izbire.

 

Do letošnjih volitev, ko se je paradoksno, nekje z leve pojavil vernik Cerar, ki je brez dvoma bližje poduhovljenemu, krščanstvu, kot je bil kadarkoli Janša. Poleg tega Cerar samodeklarativno zavzema politični center, ki je še sprejemljiv za konservativne, verne volivce. Zato je Cerarja v veliki meri volila tudi krščanska desnica, kajti Janša je v svoji osebnostni neskladnosti s svojo politično pozicijo za te volivce vseskozi bil frustracija. Zato so ti volivci svetovnonazorsko neskladnost Janše in krščanske desnice prepoznali prej kot vodstvo katoliške cerkve, kar poraja vprašanja o tem, kakšno vodstvo je to.

 

 

Kaj je tisto, kar se mora zgoditi, da nekega politika volilno telo sesuje? Kaj je tisto, kar mora ta politik storiti, ali pa, kaj je tisto, kar se mora v družbi zgoditi, da se družba odloči, da obstoječi lider ni več sprejemljiv?

 

Če govoriva o pravem sesuvanju mimo rednih volitev, je dejstvo, da se mora v Sloveniji zgoditi kaj zelo dramatičnega, kar vpliva na materialni položaj in življenje ljudi. Ljudje, ki se bodo v svojih osnovnih preživetvenih skupinah počutili ogrožene, bodo začeli aktivno delati proti aktualni vladi. Ker je dejstvo, da v Sloveniji danes živimo v konspirativnih preživetvenih skupinah, ki smo jim lojalni bolj kot državi in zakonom. Te naše cehovske, zdravniške, agrarne, novinarske, cestarske, dimnikarske, znanstvene in druge preživetvene skupine so naše sodobne vasi, vsaka s svojo moralo, svojo konspiracijo in z absolutno, prisilno lojalnostjo vseh udeleženih, da branijo njen teritorij za vsako ceno, pa če crkne cela država ali še kaj več. 

 

Izvolitev prijaznega diktatorja je močno povezana s psihologijo preživetvenih skupin. Kot člani teh skupin želimo imeti neoperativno, odsotno državno diktaturo, ki se ne more vtikati v delovanja naših skupin. Kot okoreli konspirativci in tihotapci torej iščemo diktatorja, ki je dovolj nesposoben, da se ne bi zmogel vtikati v naš paradržavni in parazakonski način življenja in preživetja, ki smo ga tekom let izpilili do popolnosti. Se pravi to voljenje neke prazne prijaznosti, ki jo želimo imeti, je pravzaprav  voljenje nekega praznega prostora, ki ga potrebujejo naše skupine, da delajo po starem.

 

Vsi sicer vemo, da bi bilo potrebno imeti učinkovito ekonomijo, ki potrebuje jasna pravila in posledice za vsakogar in brez izjem, ampak mi se hkrati borimo, da to ne bi veljalo za naše skupine, za vseh naših 10.000 različnih skupin, ki tvorijo našo celotno ekonomijo, saj zunaj njih praktično ničesar ni ... Seveda se ob taki dobronamernosti vseh potem človek vpraša, za koga pa naj potem pravila veljajo, za Marsovce? Zato bo gotovo tudi v bodoče nastal ravs takoj, ko bo šolski minister rekel, dajte še 5 učencev sprejeti na šolo in zato ne nastavite še enega profesorja. Takoj bodo vsi popenili s standardi in propadom šolskega sistema. Tega smo se navadili in smo kolektivno alergizirani na kakršnokoli spremembo. Zato volimo voditelje, ki  so čim večja garancija, da se nič ne bo spremenilo. In zato bo v Sloveniji zelo težko priti iz stanja državne in družbene neoperativnosti.

 

 

Postaviva lahko dva primera: Jankovića in Pahorja. Jankovića so sesuli takoj, ko so ga imeli dovolj, Pahorja pa se zdi, da nikoli ne bodo imeli dovolj.

 

Jankovića nismo sesuli, ampak prezrli kot slabo, nelogično, nesmiselno volilno zgodbo. Janković bo sesut šele v Ljubljani, če bo kak njegov nasprotnik znal prepričati meščane, da župana, ki tako počez meša zasebne in mestne posle, preprosto ni prav, higienično in spodobno imeti. Pahor je druga zgodba, on je idealna fantazma odsotnega vladarja, ki  jo od slovenskih politikov presega le še tisti bruseljski birokrat, ki se imenuje Potočnik in ga Slovenci sodeč po anketah močno spoštujemo, čeprav nihče nima pojma, kaj pravzaprav počne. Mazzini bi obema rekel, da sta vaška posebneža, ki ju imamo radi, ker sta popolnoma neoperativna in zato nenevarna komurkoli.  

 

A če bo tokratni volilni eksperiment s Cerarjem uspel in bo človek zdržal in v neko smiselno smer speljal projekcijo odsotnega vladarja v eni osebi, potem to ne bo v ignoranco potisnilo le Janše, ampak bo tudi Pahor postal povsem nepotreben in celo čudaški pojav še pred zaključkom svojega mandata. Na naslednjih volitvah, če bo kandidiral, se nam bo zdel podoben padalec z Lune, kot je bil tokrat Janković.  

 

 

Kaj je torej tisto, kar povzroči odpor ljudstva do voditelja?

 

Voditelj je iracionalno privlačen, dokler izpolnjuje neko našo nevrotično potrebo. Pahor nam služi kot prijazen, neškodljiv vaški posebnež v sistemu naše odsotne, prijazne diktature; seveda na drugem polu potrebuje svojega diktatorskega dvojčka, če naj funkcionira. Pahorju v prid govori še tradicija, ker smo se v vseh teh letih, odkar je bil polizan, priden partijski mladinec, nanj navadili kot na neškodljivega klovna. Kot tak lahko počne, kar želi, dokler ne poseže v kaj resnega, materialnega.

 

 

Se pravi, da se Pahorju sploh ne izplača reševati težav in razmer, ker bi nas lahko na ta način zgolj razburil?

 

Absolutno. Vsaka poteza, ki bi jo pri njem in njegovi vlogi dojeli kot zaresno, odločno in s posledicami, bi nam bila moteča, ker to pač ni njegova vloga. Klovna imaš rad v cirkusu, ne bi pa mu dal pilotirati letala, to je jasno.  Ko gre zares, imamo v svojem dualizmu pač druge zastopnike, takrat se obrnemo na diktatorja, da namesto nas prevzame odgovornost, mi pa se lahko nad svojim najljubšim diktatorjem zgražamo, protestiramo in demonstriramo. A kot rečeno, s Cerarjem se je morda zgodil premik, ker smo prvič namesto siamskih dvojčkov voditeljev izvolili enega človeka, prijazneža in diktatorja v eni osebi. Če se bo eksperiment kolikor toliko posrečil, bo to pometlo tudi s Pahorjem, ker enostavno ne bo več ničemur služil.

 

 

Lahko potem rečeva, da bo pri nas najbolj prosperiral tak politik, ki se bo najmanj ukvarjal z usodnimi zadevami v smislu reform in uvajal čim manj novitet in puščal življenje čim bolj ustaljeno na način, kot je?

 

To je zagotovo model za uspeh našega politika, dokler smo, kot smo. Seveda pa je vprašanje, kako nas bo ob takem obnašanju udarila realnost. Če bo zmanjkalo denarja, na kratko. Potem se nam prijazni diktator nenadoma ne bo več zdel prijazen, ker se nam bodo začele dogajati prisilne spremembe, in tega vsekakor ne bomo razumeli kot prijaznost tistega, na katerega smo prenesli odgovornost za svojo usodo. Takrat bo pri nas zelo kratka pot do ulice in vpitja proti diktaturi. In bolj, ko nam bo obtoženi diktator zatrjeval, da v resnici sploh ni diktator, bolj mu bomo zamerili ravno to– da ni. Saj smo ga vendar natančno v to izvolili, da bo diktator, ki nas bo odrešil odgovornosti in bomo hkrati zaradi njegove prijaznosti imeli pred njim mir in bomo lahko brez sprememb živeli po svoje.

 

 

Govorila sva že o Jankoviću, pa bi morda potegnila to še naprej. V kontekstu tudi predhodnega pogovora me zanima vaša analiza fenomena Zorana Jankovića, ki je bil leta 2011 politični zmagovalec, leta 2014 pa velja za političnega spačka. In to kljub temu da so bile informacije o Jankoviću vsem znane in na očeh in bi ga moralo racionalno volilno telo leta 2011 zavrniti, kar pa se je zgodilo šele 2014, ko je zares razpadel mit o njegovi kraljevskosti. Kako to, da se zmagovalna predvolilna strategija samo v treh letih transformira iz podjetniške učinkovitosti, ki hodi po robu zakona (direktor paradržavnega Mercatorja in MOL Janković) do administrativne dolgočasnosti, ki jo vzpostavlja atribut pravnosti (doktor prava Cerar)?

 

Janković je bil leta 2011 povsem odkrito, celo demonstrativno pozvan in določen, da za levico odigra anti-Janša vlogo, kar mu je že samo po sebi prineslo 10, 15 odstotkov glasov. Druga polovica je šla dejansko na račun priznavanja njegove "uspešnosti", čeprav so že takrat vsi podatki o njegovih projektih govorili obratno. A mislim, da takrat nismo upali spregledati Jankovića, ker nismo želeli pogledati v oči naši celotni ekonomski realnosti in samim sebi. Zdaj, ko smo se zaradi bančnih lukenj, uničenih podjetih in brezposelnosti soočili z našo ekonomsko katastrofo, pa Jankovićevo hvalisanje dojemamo kot žalitev za zdrav razum. Naša nacionalna samozavest je padla na najnižjo točko in izvolitev Cerarja, ki ne obljublja nič razen poštenja, samo odraža, kako obupani smo nad politiko in našimi voditelji. Od politike sploh ne pričakujemo več kaj dobrega, zadovoljni bomo, če ne dobimo preveč slabega. 

 

 

Je možno, da smo se zaradi obupa obrnili k pravniku Cerarju? V njem namreč, se zdi, vidimo, da pooseblja neko etičnost in moralo.

 

Ja, vzrok za izbiro Cerara je gotovo povsem zrušena nacionalna samozavest. Slovenci smo nenadoma soočeni z računi, ki so plod 23 let neodgovornosti in amaterizma pri upravljanju države. Kot država nismo zmožni preživeti brez neznosnega zadolževanja, ki nas ne glede na naše besede in deklaracije poriva v odvisniški, suženjski položaj. Še huje je, ker gospodarskega življenja nismo znali nastaviti tako, da bi bila udeležba v njem mladini izziv in glavna življenjska priložnost. Pri nas še vedno velja prepričanje, da je gospodarstvo zaradi tega, da hrani javni sektor in da se življenje, ki si ga naj človek želi, dogaja v javnem sektorju. V vseh uspešnih ekonomijah ljudje mislijo ravno obratno. Tam vedo, da se resnične življenjske zgodbe in izzivi dogajajo v gospodarstvu, javni sektor pa je le servis, v katerem imajo zaposleni sicer nekaj bolj zanesljivo zaposlitev, ampak hkrati slabše plačano in manj atraktivno delo. Podjetništvo pri nas politiki vsaj v besedah sicer spodbujajo, a le zato, da bi z davki hranilo javni sektor. Kar je popolna bedarija. Podjetništvo je potrebno spodbujati zato, ker lahko ljudem nudi mnogo več življenjskih možnosti in svobode in izpolnitve kot katerakoli pisarna v javnem sektorju. 

 

 

Kaj bi lahko rekli o zasebnem življenju našega iracionalnega volivca? Ali tudi tam prevladujejo iracionalne izbire?

 

Seveda, ampak to ni naša posebnost. Pri večini pomembnih odločitev ljudje delujemo iracionalno, ker je naš racionalni kalkulator prešibek, da bi predvidel vse posledice take ali drugačne odločitve. Zato pa imamo v glavi in telesu mnogo večji super računalnik, ki se mu reče podzavest, in ta pri naših odločitvah potegne skupaj desetkrat ali stokrat več niti, kot bi jih zmogli naši racionalni možgani. Je pa res, da se niti, iz katerih odločitve štrika podzavest, pogosto vlečejo iz raznoraznih davnih zgodb in dogodkov, zlasti travmatičnih. Slednje pa zaradi svojega velikega vpliva lahko povzročijo, da realnost zaznavamo drugačno, kot dejansko je, in zato tudi odločitve niso najboljše.

 

Pomembne odločitve, torej tudi volilne, so vedno iracionalne, in prav zato bolj pravilne, kot če bi delali čisto kalkulacijo. Saj tudi sicer v življenju največje in najboljše odločitve sprejemamo iracionalno in neredko v trenutku. Pameten človek porabi veliko časa za odločanje o malih stvareh, o nakupih tega in onega, ko se splača prebrati veliko informacij prej, da ti ni žal pozneje. Po drugi strani pa se o zares velikih in pomembnih stvareh odločamo brez posebnega razmisleka, ker razmislek tako ali tako ne more preračunati vsega, kar iz velikih odločitev sledi. Za poklicno ali partnersko odločitev človek enostavno ve v sekundi, in preračunavanje 100.000 neznank nič ne koristi, ker jih je preveč.  

 

A kot rečeno, vsebujejo iracionalne odločitve vedno tudi odtise naših preteklih doživetij, zgodb in travm. Čustvene izkušnje skratka. Za dobre odločitve pa so pomembne tudi veščine, ki jih obvladamo in sestavljajo nabor naših možnih odzivov na probleme in dejanja. Če nimamo ustreznega nabora veščin, je problem, saj se ne moremo odločiti za dejanje, ki ga ne obvladamo, enako kot brodolomec ne more skleniti, da bo odplul z otoka, če nima ustreznega plovila.

 

Našemu volivcu se na primer pozna, da niti v zasebnem niti v javnem življenju ni vajen postavljati preprostih, a življenjsko pomembnih finančnih vprašanj. Ne mislim zapletene makroekonomike, ampak na primer vprašanje o tem, koliko denarja me bo stal otrok, ko bo šel študirat. Če bi znali to, bi znali tudi na političnem nivoju vprašati, koliko nas stane sedanje visoko šolstvo, ki ustvarja množice nesrečnikov z najnižjo možno človeško samopodobo. Mislim, da  nimamo samostojne zgodovine, kot hlapci smo vajeni o financah in načrtih molčati in vse prepuščati gospodarju. Zato smo molčali, ko so lastninili podjetja in ta molk je eden najdražjih luksuzov, ki smo si jih v zadnjega pol stoletja privoščili Slovenci. 

 

 

Postavljate tezo, da v volilnem procesu zmaguje tisti, ki najbolje izpelje preslikavo hotenj povprečnega volivca na trditve, s katerimi tekmuje na političnem prizorišču. Če je temu tako in če vemo, da delujeta koncepta birokratskega in všečnega birokrata na eni strani ter koncept histeriziranega avtoritarneža na drugi strani, ali znotraj volilnega procesa še drži vaša teza o vaški morali? Zdi se namreč, da sta koncepta politične izbire tako zelo na različnih polih, da bi težko enolično določili skupni imenovalec volilnega telesa in s tem moralne etnogeneze.

 

Volitve so ena sama predstava in volilni rezultat je rezultat vseh, ne le zmagovalcev, saj tudi pri nogometni tekmi ne govorimo posebej o tekmi zmagovalcev in poražencev. Dokaz o naši politični enotnosti je tudi to, da smo še na vseh volitvah do sedaj vsi skupaj, levi in desni volivci, enoglasno izvolili istega odsotnega, prijaznega diktatorja, ki je po našem nareku delal enake poteze, ne glede na to, katera polarnost tega prijaznega diktatorja je bila formalno na oblasti. Tudi takrat, ko je vladal Janša, se ni režim odgovornosti za državo prav nič spremenil, in tudi ekonomski realnosti se kot družba nismo niti za milimeter bolj približali.

 

To je dokaz, kako zelo volivci poskrbimo, da naše preživetvene skupine in njihova parcialna vaška morala niso ogrožene niti za hip. In tudi izvolitev Cerarja gre v isti smeri, volivci so s tem odločili, naj vse še naprej ostane isto. Tokrat je razlika le v tem, da smo zaradi določenih okoliščin prvič tega prijaznega diktatorja izvolili v podobi enega človeka. Je pa res, da so bile letošnje volitve posebne v tem, da so se privrženci Janše namesto volitev šli povsem drugo, disidentsko zgodbo in se na ta način pravzaprav izločili iz volitev. Človek bi rekel, da letos volilna udeležba ni bila 50 % ampak 40 %, če odštejem zgodbo Janševih privržencev. Ali celo 35 %, če odštejem še DeSUS-ove volivce, ki se pravzaprav tudi gredo povsem svojo zgodbo, ki nima zveze z usmerjanjem države kot celote. 

 

 

Ali je Cerarjeva zmaga, v okoliščinah, ko so državo ugrabile interesne skupine, garant politične stabilnosti ali garant stabilizacije delitve rent s strani interesnih skupin? Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni, da bi videli politično in ne rentniško stabilnost?

 

Paranoiki bodo rekli, da je Cerar tako ali tako lansiran s strani rentniških skupin, ki so postrgali ekonomsko smetano države zato, da se bodo varno poskrili v svoje bogate luknje, Cerar pa naj v prihodnjih letih zganja mesijansko spokorništvo s Slovenci in jih z naivno iskrenostjo miri, ko bodo zaradi ekonomskih zakonitosti drseli v vedno večjo revščino.  Realisti bodo rekli isto kot paranoiki, le brez trditve o načrtnem lansiranju iz ozadja. Iz obojega sledi, da nas je kot družbo dohitela realnost, ker je mi nismo pravočasno hoteli in znali slediti in obvladovati. In ta realnost, s Cerarjem ali brez njega, nas bo v prvi vrsti naučila samostojnega življenja, iz tega pa šele pride znanje demokratične politike. 

 

 

Kako prepričljivo je po vašem mnenju SDS prelila tezo o Janši kot političnem zaporniku v predvolilno kampanjo? Čeprav se morda sliši sprevrženo, toda ali je bila to najboljša izmed vseh predvolilnih strategij za to stranko?

 

Volilni uspeh starih strank ni odvisen od predvolilnih strategij, ampak od njihovih dejanj v zadnjih letih. Mislim, da SDS plačuje svojo katastrofalno odločitev po poročilu KPK, da so bili raje za sesutje lastne vlade, kot pa da bi jo namesto Janše prevzel kdo drug, na primer Šušteršič. Ta odločitev je bila tako sebična in nedržavotvorna, da zmerni volivci s SDS ne računajo več kot z resno stranko, vsaj, dokler se ne bo v njej kaj temeljitega spremenilo. 

 

 

Kakšno je sklepanje človeka, ki verjame, da so tudi njegovi najbližji del zarote in v resnici njegovi sovražniki? Govorim o primeru, ko je SDS napadal NSi in SLS, da gre za dva komunistična trojanska konja v pomladanskem zavezništvu? Ali tu vendarle nastopi racionalni premislek, da želi SDS monopolizirati desni politični pol ali gre po vašem mnenju za popolnoma iracionalne vzgibe ali pa za zastrnitev volilnega telesa SDS na osnovi iracionalnega? 

 

To so simptomi želje SDS, da bi vodila in kontrolirala desnico. Ta želja sicer ni nič napačnega, vendar so načini, kako želi SDS to uresničiti, povsem destruktivni, ker razbijajo in ubijajo desnico, namesto, da bi jo krepili. Očitno je pri tem levica mnogo uspešnejša, saj nenehno spodbuja nastanek novih političnih skupin. SDS sicer vpije, da so to strici iz ozadja, ampak naj še oni spodbudijo kaj novega, saj je vseeno, če iz ospredja ali ozadja. Tu bi se desnica lahko veliko naučila od levice, ki očitno dopušča dovolj spontano formiranje novih političnih grupacij in nekaterim od teh potem uspe, da ujamejo želje volivcev.

 

Desnica se mora vprašati, zakaj se to ne dogaja pri njej, saj bi glede na cerkveno infrastrukturo mladinskih verskih skupin in župnijskih skupnosti človek pričakoval, da bo na desnici kar vršalo od novih družbenih in političnih iniciativ. Ampak očitno je politični preboj na desnici pretirano kontroliran in sili ljudi, da se vklopijo v pretirano organizirano in vnaprej določeno  hierarhijo, ki normalnega človeka odvrne od nadaljnega angažiranja. Simptom naše desnice je, da mora človek najprej biti čisto in preverjeno njihov in pokoren njihovi nomenklaturi, šele potem mu počasi dopustijo kaj malega povedati in delati. 

 

 

Kako naj si razlagamo dejstvo, da avtoritativnost in vpliv Milana Kučana v javnem prostoru nista problematizirana? Ali to dela problem volivcem levega prepričanja pri razumevanju realnosti in preprečuje vsebinsko in retorično prestrukturiranje levice v smer tega, kar definiramo v sodobni politični zgodovini s pojmom evropske in ameriške levice?

 

Kučan je primer, koliko v naši politiki šteje pripisana moč, ki poteka mimo formalne in realne formalne in izvršne moči. Ampak pripisana moč ni stvar tistega, ki se mu moč pripisuje, ampak tistih, ki jim ustreza, da moč pripisujejo nekomu, ki je formalno nima. Zato pojav Kučana pri nas ni problem njega osebno, ampak problem paradržavnega delovanja in odločanja preživetvenih in rentniških skupin, ki jim pripisana, neformalna moč nekega upokojenca daje alibi, da mimo države in zakonov delajo po svoje.

 

Kako zapleteno je paradržavno odločanje pri nas je najbolj razkrila naša privatizacija, saj so bile bistvene in najbolj usodne odločitve okoli nje sprejete takorekoč tajno, brez zapisanih zakonov, brez parlamentarne in javne razprave, izvajalci paradržavnega miniranja demokracije pa so bili takrat prav demokratično izvoljeni politiki z vsemi formalnimi pooblastili. Najbolj odgovorni so torej minirali in negirali lastne funkcije. Sam Drnovšek je kot predsednik vlade takrat obljubljal vodilnim v podjetjih, da jim bo politika stala ob strani pri zastonjskem prevzemanju podjetij, sploh tistim, ki se bodo vključili v njegovo stranko.

 

Take obljube so bile čista paradržavna konspiracija, saj se v parlamentu in v javnosti o tem ni razpravljalo. Kar samo dokazuje, kako zelo smo oddaljeni od od transparentne politične kulture. Kasneje, ko je na oblast prišel Janša, se je to konspirativno, paradržavno improvizirano lastninjenje nadaljevalo, le drugo omrežje je pri tem dobilo prevladujoč vpliv. Rezultat teh paradržavnih in parapolitičnih procesov, organiziranih s strani legalno izvoljenih oblastnikov, je uničenje zaupanja v slovensko politiko in demokracijo, po drugi strani pa uničenje slovenske ekonomije in dolžniška luknja, ki je iz Slovenije naredila republiko brezupa. 

 

Kučan je politik, ki je po osamosvojitvi hitro spoznal, da ga zaradi njegove partijske preteklosti Evropa ne bo hotela gledati na izvršnih funkcijah oblasti. Zato je svojo moč vplivanja odkril v tem, da mu različne preživetvene skupine pripisujejo neformalno moč, on pa temu ne oporeka. Jaz sem sicer premalo v teh krogih, da bi vedel, ali je Kučan dejanski organizator oziroma koliko časa več ni in koliko je Kučan samo jagnje božje okrog katerega se toliko in toliko preživetvenih skupin zbira, da so močnejše samo zaradi tega, ker se okoli nečesa pač združujejo, pa pri tem sploh ni važno, če v imenu Kučana ali božjega jagnjeta. Kučan je torej nekakšen bogec s pripisano močjo, ki ji on ne oporeka; to je za zbiranje in učinkovitost posameznih preživetvenih in rentniških skupin popolnoma dovolj. Saj vemo iz zgodovine, koliko vojaških pohodov od križarjev naprej je uspešno organiziral en sam droben otročiček in tebernakelj s pripisano močjo. 

 

 

Ali je možno, da Kučan s strani javnosti dobi odpustke za to svojo avtoritarnost in poseganje v družbeni in politični prostor brez demokratično utemeljenega mandata samo zato, ker ljudstvo v njem vidi varuha predhodnega sistema ali pa celo nekoga, ki bi bil predhodni sistem sposoben restavrirati? Simpatije do predhodnega sistema so namreč v javnosti vse bolj žive. Je možno, da dobiva odpustek, ker ga javnost s tistim predhodnim sistemom enači in mu dovoli početi svoje mimo demokratičnega mandata?

 

Ne, Kučan je realno upokojenec, ki mu zaradi ogromnega, čeprav dobro skrivanega narcisizma ni odveč, da mu z raznih koncev pripisujejo mnogo več kot penzijo, ki jo dobiva. Vsa patologija okrog Kučana je patologija tistih, ki nekemu nemočnemu upokojencu pripisujejo vsemogoče. Želja po tem, da bi imel Kučan še danes vso to orjaško moč, je pravzaprav del že opisane želje po pravljičnem, dobrem diktatorju. Je želja po državi brez gospodarja, po družbi brez obveznosti in odgovornosti. Kučan kot veliki oče, ki vse vodi  mimo vseh pravil, je simptom naše otročjosti in politične nezrelosti.

 

Kučan je ostanek želje po Titu. Psihopatološko zanimivo je le to, da Kučan te želje nekako dopušča  in celo podpira, ko kdaj mimogrede na svojih upokojenskih sprehodih zavije v vladne prostore, morda koga obišče ali pa mu telefonira. A resnega vpliva na teh obiskih gotovo nima, saj vemo, kako se Slovenci obnašamo do upokojencev, ki več nimajo kompetenc. V našem značaju je, da takšne upokojence zelo hitro odslovimo in ne glede na njihove besede delamo po svojih interesih. Zato bi bilo povsem presenetljivo, če bi nekega Kučana brez kompetenc in pooblastil kdo resno poslušal. Razen z vljudnostjo, ki pritiče nekim uglajenim krogom. Tako kot kak ostarel profesor, ki pride na kakšno fakulteto in so do njega vsi spoštljivi. Ampak tak profesor si nikoli ne bo niti drznil pomisliti, da bi se vtikal v organizacijo, saj ve, da je zunaj vsega.

 

 

Mislite, da bo Cerarju uspelo vladati do konca celotnega mandata in da mu bo uspelo preobrniti negativne trende?

 

To je nemogoče reči. Slovenija ima srečo, da ima že precej avtonomnega gospodarskega življenja. Vsa trgovina, turizem, gostinstvo, prevozništvo, vse to je danes že privatizirano in ima možnosti za neodvisen razvoj. Imamo tudi mnoge zasebne industrijske firme, ki veliko delajo, precej izvažajo, ustvarjajo desetine miljonov letno. Če bodo okoliščine takšne, da bodo te firme prosperirale še naprej, ni nujno, da se bo vse zrušilo. Rušili pa nas bodo računi, ki jih bo treba plačevati za vse dolgove in predvsem za rente tisočev preživetvenih skupin, ki so si v naši paradržavni ureditvi poleg dela, ki ga opravljajo, zagotovile tudi precej priboljškov, ki močno dražijo delovanje naše družbe. Zaradi teh priboljškov imajo vse te skupine obilo slabe vesti, in se prav zato z neskončo močjo borijo, da bi vse ostalo isto še naprej, če že ne za vse druge, pa vsaj za njih. 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
"Ko Helmut Kohl pravi, da želi politično zvezo in reče, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav, je to oksimoron."
5
26.02.2019 20:08
Na začetku meseca je francoski portal Atlantico objavil ekskluzivni pogovor z indijskim ekonomistom, ki je lani zaslovel s ... Več.
Piše: Uredništvo
"Slovenska politika je v bistvu nasilna, ne ozira se na protiargumente, le poniglavo s silo preglasovanja doseže svoje."
9
31.01.2019 20:59
Za intervju s predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se odločili, ker nas je v zadnjih mesecih pozitivno presenetilo ... Več.
Piše: Uredništvo
Andraž Teršek: "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev"
12
21.11.2018 20:31
Za ene je kontroverzen, za druge ekscentričen, za tretje samosvoj. Eni ga obožujejo, drugi bi ga utopili v kozarcu vode. Zavrača ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko"
8
28.09.2018 00:30
Srđa Trifković naj bi bil eden od najeminentnejših sodobnih srbskih političnih mislecev in komentatorjev. Pogojnik smo ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Mislim, da nisem "grožnja" za avstrijsko svobodo in demokracijo."
3
20.05.2016 20:00
Ekskluzivno objavljamo pogovor z zmagovalcem prvega kroga avstrijskih predsedniških volitev Norbertom Hoferjem, ki se bo jutri ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Slovensko pravosodje je proces proti Tošiću vodilo amatersko!"
7
15.05.2016 20:00
Stevan Dojčinović, letnik 1985, je kljub mladosti večkrat mednarodno nagrajeni srbski preiskovalni novinar, ki je napisal knjigo ... Več.
Piše: Gašper Lubej
"Finančna kriza in begunska kriza sta napad na evropski sistem. O tem ni dvoma."
12
21.04.2016 21:14
Z Larisom Gaiserjem, predsednikom slovenskega Panevropskega gibanja, smo se pogovarjali o izzivih Evrope in strahovi pred črnim ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 

Najbolj brano

01/
Bye Bye, Schengen!* Zunanji minister Cerar z norimi idejami škoduje nacionalnim interesom Slovenije!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,819
02/
Vzporedna država
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 3,036
03/
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
Edvard Kadič
Ogledov: 2,587
04/
Psihološki portret narcisoidnega perverzneža ali kako se upreti takemu izprijencu
Uredništvo
Ogledov: 1,180
05/
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
Angel Polajnko
Ogledov: 1,353
06/
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
Oskar M. Salobir
Ogledov: 1,210
07/
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
Urša Zgojznik
Ogledov: 1,039
08/
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,491
09/
Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,312
10/
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
Mihael Brejc
Ogledov: 969