Komentar

Prvi esej o Evropi ali "nekaj krepkih" pred lastnim ogledalom

Spomnite se časov, ko smo evropsko zastavico kot značko začeli nositi na zavihkih suknjičev. To so bili časi sredi osemdesetih let, časi naših iskanj in stremljenj, značka pa je bila manifestacija naših političnih, civilizacijskih vrednot. Označevala je drugačnost od vsega, kar smo doživljali v desetletjih naše jugoslovanske izkušnje. Evropska zastavica je bila značka naše generacije.

03.07.2018 23:54
Piše: Igor Bavčar
Ključne besede:   Evropa   Zahod   Vzhod   Slovenija   SFRJ   partizani   Stalin   Churchill   Tito   Korošec   SHS   Evropska unija

Foto: Mediaspeed

Sedanja slovenska vlada je razočarana nad Evropo, a ne zna delovati tako, da bi svoje cilje in interese kljub nasprotovanju uresničila.

Ko rečemo Evropa, vedno mislimo na Zahodno Evropo. Ne na Mitteleuropo, kaj šele na Vzhodno Evropo. Evropski vzhod je, se zdi, vse, kar Evropa ni. Evropa je v času socialistične Slovenije vedno pomenila naš pogled na Zahod. Zahod je bil prepovedana smer v socializmu. JLA je delala načrte za obrambo pred napadom iz Zahoda in, seveda, tudi iz Vzhoda. Strah pred Vzhodom je pripeljal do ustanovitve Teritorialne obrambe, pogledovanje na Vzhod pa do njene razorožitve. Pojem Evrope je svojevrsten unikum tudi sicer. Evropa je hkrati kontinent, torej geografski pojem, a obenem je tudi označba politične pripadnosti. Noben drug svetovni kontinent nima politične konotacije. Ne Afrika, ne Azija, tudi Amerika in Avstralija ne, slednji sta hkrati s kontinentom tudi državi. V Evropi pa je več deset držav in vendarle velja, da, če se imaš za Evropejca, poveš tudi, da deliš politično pripadnost demokraciji, pravni državi in človekovim pravicam.

 

 

Naša evropska pričakovanja in razočaranja

 

Zato smo Slovenci raje gledali na Zahod, v Evropo. Nikoli na Vzhod, čeprav je to prejšnja oblast želela. Ker smo črtili Vzhod, je padel Stane Kavčič, so bili zaprti Jože Pučnik, Franc Miklavčič, Viktor Blažič, zato sta bila preganjana Edvard Kocbek in Boris Pahor, zato je služba državne varnosti aretirala Janšo in Tasića in ju izročila na Vzhod, kjer ju je vojaško sodišče obsodilo hkrati z Zavrlom in Borštnerjem. Gledanje na Zahod je zato pomenilo tudi bežanje pred samim seboj. V neko drugo pravno varnost, v neko drugo pravosodje. Danes vidimo, da bi bilo dobro, ko bi se tudi svojega pravosodja lotili bolj zavzeto.

 

A naša pričakovanja do Evrope se niso vedno uresničila. Domobranska vojska je ves čas vojne čakala, kdaj bo prišla v Slovenijo zavezniška vojska, ki bo prinesla svobodo. Na koncu jo je evropska britanska armada poslala nazaj v smrt. Partizani so se postavljali proti okupatorski in zavezniški Evropi, a so poleg socializma pridobili še nekaj, kar bi zavezniki najbrž ne prinesli. Primorsko namreč. Zavezniški prodor skozi Ljubljanska vrata bi zelo verjetno ohranil rapalsko mejo. Slovenski partizani so bili preslabotni, da bi, kot je to načrtoval Tito, v Dalmaciji ustavili zavezniško invazijo, za kar se je Tito v znanih marčevskih pogovorih pogajal celo o sodelovanju z Wehrmachtom.

 

Tako da bi se zlahka zgodilo, da bi družina moje mame, ki so ji italijanski fašisti priimek Krivec preimenovali v Crivellari, še danes nosila poitalijančeno ime. Ampak to so špekulacije, kot so špekulacije, da če ne bi bilo jugoslovanskih divizij Drapšina in Dapčevića, cone B ne bi imeli. Odločala je čista moč. Primorska partizanska Gradnikova brigada mojega mladoletnega očeta bi skupaj z IX. korpusom najbrž ne zadoščala, da bi mednarodno priznano mejo med Italijo in Jugoslavijo premaknili v škodo Italije. Tako bi morda moral spet stražiti pred cerkvijo, ko bi njegovi sovaščani iz Sela pri Ajdovščini skrivaj peli Buči, buči morje Adrijansko.

 

Churchill je Titu v Caserti leta 1944 jasno povedal, da med vojno meja ne bodo pustili premikati, tako je določala Atlantska listina. Poleg tega je bila Italija že leto in pol zaveznica zmagovalne zavezniške armade. Feldaršal Alexander je imel jasna Churchillova navodila, da mora za ceno vojaškega spopada s partizani osvojiti Trst. Nič ni pomagalo njegovo prigovarjanje, češ kako naj to razloži svojim vojakom, ki jim že tri leta dopoveduje, da so partizani njihovi zavezniki. V knjigi Unthinkable je objavljena zanimiva korespondenca med njima. Tista Evropa je bila proti priključitvi Primorske Sloveniji.

 

 

Prešerni Milan Kučan s tovarišijo pri Putinu v Moskvi na lanski proslavi ob Dnevu zmage.

 

 

Vzhodu je bilo itak vseeno, ruski zunanji minister Molotov je na pariški mirovni konferenci rekel Kardelju, da "vsak okraj ne more imeti svojega morja". Novodobno bratenje ZZB NOV Slovenije z Milanom Kučanom na čelu z veterani Rdeče armade in predsednikom Putinom na moskovski vojaški paradi je zato spet le neko novo slovensko pogledovanje proti Vzhodu. Prijateljevanje resničnih zgodovinskih zaveznikov pa to ne more biti. Partizanska vojska je pridobila na moči zaradi kapitulacije Italije in zasega orožja njenih divizij, ne pa zaradi pomoči Rdeče armade. Nenazadnje, ruska vojaška misija je prišla v Titov štab tik pred jaltsko konferenco, v začetku leta 1944, več kot leto za Britanci in Američani, in še tedaj je Molotov rekel britanskemu zunanjemu ministru Ednu, da bi bilo morda primerneje, ko bi misijo poslali k Draži Mihajloviću. In Tito je med vojno, ko od Rusov ni dobil nobene pomoči, sporočil Stalinu, naj ga vsaj ne podučuje, če mu že ne more pomagati.

 

A ta mit o ruski vojski, ki nas naj bi osvobajala, kar vztraja. Najmlajši slovenski policijski upokojenec in župan Aleksander Jevšek z javnim denarjem zavzeto skrbi za ruski spomenik v Murski Soboti. Ne samo pri levi politični eliti, temu mitu pomagajo tudi nekateri iz desnice v znanih slovenskih polemikah o državljanski vojni. Verjetno zaradi komunizma, ki so ga partizani uvedli takoj po osvoboditvi.

 

Zavezniška vojska bi, če bi prodrla skozi Ljubljanska vrata do Dunaja, najbrž prinesla demokracijo in odnesla komunizem. Zelo verjetno bi tudi odnesla Slovenijo in Hrvaško iz Jugoslavije, za kar se je zavzemal ameriški predsednik Roosevelt, ki je Churchillu še konec leta 1944 pisal, da Hrvati in Srbi ne morejo živeti v isti državi. Vemo, da je Churchill to formuliral s številkami 50/50, Stalin pa parafiral na prtiček na kosilu v Moskvi istega leta. V kakšnih mejah bi živeli Slovenci v tem primeru, pa ni gotovo. Zato ne bi preveč zameril partizanom, da po vojni niso hoteli samostojne Slovenije, kot jim je to pred kratkim oporekel Vojko Volk.

 

 

Odsotnost slovenske državne misli in Evropa

 

Leta 1991 smo bili nad Evropo spet razočarani. Zato, ker nas niso podpirali pri osamosvojitvi. Če ne bi zmagali v vojni z jugoslovansko armado, bi Evropa mirno sprejela poraz majhnega svobodomiselnega evropskega naroda in podprla Markovićevo Jugoslavijo, ali pa bi utegnili biti spet kakšen material za trgovanje z Italijo. Drugič smo bili razočarani nad Evropo, ko je dopustila zločine v Bosni in Hercegovini. Srebreniške žrtve so najhujši pomnik našega razočaranja nad Evropo. Šele ZDA, ki danes napovedujejo trgovinsko vojno Evropi in jo zapuščajo tudi sicer, so skupaj z zavezništvom NATO preprečile nadaljnje ubijanje.

 

Naša zgodovina v zadnjih sto letih je polna razočaranj nad državami, v katerih smo živeli - in nad Evropo. Zgodovina zadnjih sto let nas je bolj potiskala v te državne tvorbe, kot pa smo si jih izbirali sami. Kljub mnogim dobrim zamislim o samostojni slovenski državi namreč nismo premogli nobene operativno sposobne generacije, ki bi svoje državniške ideje znala uresničiti. Oktobra letos bo minilo sto let od našega vstopa v prvo Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Medtem, ko sta druga dva konstitutivna naroda premogla odločno ravnanje svojih najvišjih narodnih teles, je sklep o vključitvi Slovenije v to novo državno tvorbo sprejel - hrvaški sabor! France Dolinar v zanimivi študiji Odsotnost slovenske državne misli ob prevratu 1918, pove, kako so Slovenci odlašali z ustanovitvijo Slovenskega narodnega sveta, kako so najprej želeli ustanoviti Narodni svet vseh Jugoslovanov v monarhiji, kako je Anton Korošec v Zagrebu razlagal, da so "Slovenci, Hrvati in Srbi en narod" itd. Tako je nastal nekakšen Narodni svet za Slovenijo kot odsek jugoslovanskega "viječa" v Zagrebu. In s sklepi teh organov, konkretno sabora, smo Slovenci nekako invalidno pristali v državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tako je 29. oktobra 1918 na velikem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani zbrana množica pozdravila to novo državo in zapela - Lepo našo, hrvaško himno!!!

 

Zgodovina Slovencev zadnjih sto let v resnici premore eno samo generacijo, ki je ne samo želela, ampak bila tudi sposobna pripeljati do samostojne slovenske države. Okoliščine so tej Veliki generaciji, kot jo imenuje Dimitrij Rupel, naklonile priložnost, ki je ni izpustila. Razočarana nad Jugoslavijo in polna upanj v Evropo je ta generacija ujela trenutek, ko je Evropa omahovala in preurejala svoja razmerja med Zahodom in Vzhodom in ko so komunisti doma izgubili toliko moči, da Jugoslavije niso mogli ohraniti. Toda najprej je morala zmagati doma in ustanoviti nacionalno državo v času, ko so nam dopovedovali, da ta ni več moderna. Vsaj tako je v svojem nasprotovanju slovenski samostojnosti zatrjevala slovenska levica. Zmagovita generacija je slovensko državo ustanovila hkrati s proklamacijo, da želi vstopiti v Evropsko unijo. Njen pogled je bil, kljub mnogim razočaranjem, spet usmerjen prav v Evropo.  A tokrat na srečo brez velikih iluzij o njej.

 

 

Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!

 

Zadnje dni doživljamo novo razočaranje nad Evropo. Predsednik vlade v odhajanju Miro Cerar, je, beremo, napel "nekaj krepkih" predsedniku evropske komisije, ker Evropa Slovenije ne podpira v tožbi zoper Hrvaško zaradi nespoštovanja arbitražne sodbe. V slovenski politiki očitno vlada generacija, ki s tisto, ki ji je uspelo ustanoviti državo, nima veliko skupnega. Veliko več skupnega ima s politiko, ki je vila roke nad neugodnimi zgodovinskimi okoliščinami v zadnjih stotih letih, ki je jadikovala nad nepoštenostjo evropskih politkov in nespoštovanjem norm. Bolj je podobna tisti ljubljanski vladi (Pogačnik, Tavčar), ki generalu Maistru ni pustila zasesti Celovca, češ da bi nastal problem s prehrano (sic!).

 

Sedanja slovenska vlada je razočarana nad Evropo, a ne zna delovati tako, da bi svoje cilje in interese kljub nasprotovanju uresničila. V tem razočaranju išče neka nova stara ravnotežja in naenkrat, začuda, spet gleda na Vzhod bolj kot na Zahod. Ne le, da je v tej konkretni zadevi idealen čas za uveljavitev naših interesov zamudila, ne znajde se v politiki današnje Evrope. In potem je presenečena, da ima naša soseda več simpatizerjev v Evropi kot mi. Če slovenska politika ni znala zaščititi svojih interesov pred vstopom Hrvaške v EU, ji je ostalo le malo vzvodov za realen pritisk; poleg Schengna, ki itak ne deluje, kaže, da le še OECD.

 

 

Je mar to Evropa, za katero smo si prizadevali? Je!

 

 

Danes je Evropa Zahod z 28 državami, šele pred nekaj desetletji je bil to Zahod šestih in potem devetih držav in tako naprej. Vedno je, kljub združevanju, vrela od različnih interesov. Vmes je recimo De Gaulle nasprotoval vključitvi Velike Britanije v EU, ta zdaj res odhaja. Ta isti De Gaulle je na obisku pri Ceausescu prostodušno rekel, da je tak režim, ki ga ima Romunija, dober za to državo in morda za Sovjetsko zvezo, v Evropi pa ne more obstati. A Romunija je danes Zahod. Koliko se je res spremenila je veliko vprašanje, še posebej, ko beremo, da jo še danes obvladuje ekipa bivše Securitate. In tudi v mnogih postsocialističnih državah - tudi pri nas - se soočamo z vračanjem "starih sil".

 

Je mar to Evropa, za katero smo si prizadevali?

 

Je! Schumanova Deklaracija 9. maja 1950 je nastala zaradi premoga in jekla, na tem je tedaj slonelo 90 % evropskega gospodarstva. Zaradi nemško-francoskih nasprotij v drugi in po drugi svetovni vojni pa so nastali problemi. Ta deklaracija je pomenila preboj v odnosih v Evropi, ni pa bila nikakršna novost v Evropi. Leta 1926 je nastal International Steel Cartel med Nemčijo, Francijo, Belgijo, Luksemburgom in Saško, ki je bila po Versaillesu ločena od Nemčije. Leto pozneje so se tej pogodbi pridružile še Češkoslovaška, Avstrija in Madžarska. Trajala je do krize 1929. Podoben poskus je bil Oslo Group skandinavskih dežel in Beneluksa leta 1930, pa Rimski protokol med Italijo, Avstrijo in Madžarsko leta 1934. Še leta 1938 so skušali Nemci in Francozi skleniti sporazum, po katerem bi Nemčija izvažala kemične proizvode v zameno za hrano iz Francije. Nemški industrialci so bili navdušeni in so skorajda končali v Dachauu, če jih ne bi reševal mladi kontroverzni direktor nemške obveščevalne službe (Sicherheitdienst) Walter Schellenberg. In potem je kljub jasnim pozitivnim učinkom takega ekonomskega sodelovanja prišlo do druge svetovne vojne in Dachau je pomenil smrt za stotisoče.

 

Evropska skupnost je nastala kot ekonomski in manj kot političen pojem. Potrebovala je koncept liberalizacije trgovine zaradi hladne vojne, ki je zaprla možnosti trgovanja z Vzhodom, zaradi dolgoletnih posledic Velike vojne, recesije 1929 in druge svetovne vojne in agrarne revolucije, ki je zelo hitro ustvarila velike presežke v proizvodnji hrane. Spodbujena z Marshallovim planom je produkcija hitro dosegla in presegla stare nivoje. Potreben je bil nov trg in vse širitve z novimi državami. Štiri velike svoboščine so šle z roko v roki z naraščajočim ekonomskim sodelovanjem, dokler se niso začele recesije in migrantske krize.

 

 

Nacionalna država, Evropska unija in Nemčija

 

Do zdaj se je zdelo, da so ti pozitivni ekonomski učinki dovolj za pacifikacijo Evrope po drugi svetovni vojni. A Evropa je danes spet pred pomembnimi dilemami. Ena zadeva ekonomske migracije in grožnjo z veliko spremembo etničnih, nacionalnih, kulturnih, političnih in verskih razmerij. To na eni strani ogroža vse, kar iz Evrope dela politični in ne le geografski pojem, na drugi strani pa načenja strukture evropskih nacionalnih držav.

 

Druga dilema zadeva vztrajno ameriško blokiranje svobodne svetovne trgovine in ponudbe, kot je bila Trumpova Macronu, da Francija izstopi iz EU za ceno bilateralnega sporazuma z ZDA. Tako kot se je zaradi jekla začela združevati Evropa, tako utegnejo ameriške carine na jeklo resno zamajati Evropsko unijo.

 

Tretja dilema so vesti o nameravanem umiku ameriške vojske iz oporišč v Nemčiji in s tem spremembo temeljev evropske kolektivne varnosti in svetovnega ravnotežja z zvezo NATO. Spomnite se Putinovega komentarja, da je bila Rusija po združitvi Nemčij prevarana, češ da ji je bilo rečeno, da bo NATO odšel iz Evrope. Da Poljska prav zdaj spet odpira vprašanje vojne odškodnine za nemško okupacijo Poljske med drugo svetovno vojno, tudi ne more biti slučajno. V ospredju vseh teh vprašanj je moč evropskega gospodarstva v svetu in še posebej položaj Nemčije, v zgodovini Evrope ključne evropske velesile. Nemčija očitno ostaja centralno vprašanje obstoja Evropske unije, ki povzroča tudi močne politične konflikte znotraj Nemčije same.

 

 

Prisrečni objemi kot predstava za javnost? Evropska komisija v arbitražni razsodbi ni želela podpreti Slovenije.

 

 

Prvi odgovor na te dileme je krepitev vloge nacionalnih držav v Evropi, kar je eden od razlogov za brexit in zmago radikalnih politik v Italiji in krepitev takih politik v drugih državah v EU. Razprave o Evropi dveh hitrosti, skupni valuti in proračunski politiki, evropski varnosti, evropskih oboroženih silah in podobno so iskanje odgovorov na te izzive, obenem pa gre postavljanje novih razmerij med močjo nacionalnih držav v Evropi in močjo njihove zveze. V igri ni samo obstoj Evropske unije, v igri je prihodnost Evrope kot politične entitete z vrednotami parlamentarne demokracije, pravne države in človekovih pravic. Gre za prihodnost Evrope kot političnega pojma, ki ga še najbolj označujejo štiri velike svoboščine s prostim pretokom ljudi, blaga, kapitala in storitev.

 

V Evropi navkljub vsem proklamacijam in načelom in letih konjukture in sožitja nikoli ni bilo nič samoumevno in zdaj je spet, kot tolikokrat v njeni zgodovini, veliko na preizkušnji. Če kdaj, je zdaj jasno, da imamo Slovenci v primerjavi s podobnimi kriznimi razmerami v evropskimi zgodovini vsaj boljši položaj. Imamo svojo državo, ki so ji nekateri tako nasprotovali. Da ne bo cena, ki jo je Slovenija plačala za vstop v EU, neka naša nova marginalizacija, tokrat znotraj Zahoda, je zdaj odvisno od naše države. Naša vlada, ki odhaja, njen zunanji minister (ki recimo v svoji ignoranci sploh ne pozna pogajanj o Piranskem zalivu, kar je izpričal na predvolilnem soočenju, tako, da se človek vpraša, kako lahko sploh zastopa slovenske interese), naša evropska komisarka, ki je pomembna bolj zaradi lastne pomembnosti, efektov od nje pa ni čutiti ne doma ne v EU, naša evropska diplomatska in administrativna in cela vladna ekipa, ki ni znala izpeljati niti korektnega sodelovanja s sodiščem v Haagu, niso nikakršno zagotovilo, da bo Sloveniji uspelo.

 

Zato naj tistih "nekaj krepkih" naš odhajajoči premier raje naslovi sam nase. Čas je za drugačno slovensko politiko, ki bo znala vleči prave poteze v Evropi, ki je soočena z resnimi preizkušnjami.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Primer Kobal: O plagiatorjih, imitatorjih in drugih subvencioniranih junakih našega časa
26
20.01.2019 18:00
Jasno, da so nekateri komaj čakali trenutek, ko so ujeli Borisa Kobala s spuščenimi hlačami.Lutkovnega gledališčain tiste pič** ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Janševo poročilo
8
20.01.2019 11:00
Pred nekaj dnevi jeJanez Janšaobjavil zanimiv, po mnenju pisca teh vrstic pa tudi prodoren spis z naslovomJanez Janša v štirih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
John Cage in diktatura tonalitete: Najboljša vlada je tista vlada, ki sploh ne vlada!
1
20.01.2019 01:00
John Cage je z glasbenim obratom sprožil grandiozno filozofsko razpravo, ki se še dolgo ne bo utrudila. Pozval je vse bodoče ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
5
15.01.2019 22:56
Verjamem, da mora priti do povezovanja individualnih ustvarjalnih energij, če hočemo, da se nekaj resnično zgodi. Kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
12
14.01.2019 20:00
Zadnji obisk slovenskega predsednika države ali vlade v Indiji in na Kitajskem se je zgodil, če so navedbe na straneh ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
Slovensko nezaupanje v Cerkev ni noben fenomen, podobni trendi so tudi na Zahodu
15
13.01.2019 22:12
Po sveži raziskavi Ogledalo Slovenije, ki jo izvaja Valicon, Slovenci in Slovenke najbolj zaupamo gasilcem, medicinskim sestram, ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Telefon je veliko več kot žična povezava dveh aparatov na razdaljo, priključenih na isto omrežje
3
13.01.2019 08:00
Staš Vrenkoje umetnik, ki je pri svojih sedemindvajsetih letih v produkcijiLjudmile, laboratorija za znanost in umetnost,Zavoda ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Plan Kalergi ali preprosta resnica o veliki in neresnični zaroti
8
11.01.2019 23:59
Na spletu in socialnih omrežjih se v zadnjih letih širi ideja o zaroti, imenovaniPlan Kalergi. Gre za domnevni načrt o uničenju ... Več.
Piše: Laris Gaiser
Šola prihodnosti: Da bi prenehali škodovati otrokom, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej!
15
09.01.2019 22:31
Ne moremo se več slepiti, da sedanji šolski sistem deluje, ugotavlja naša sodelavka Marjana Škalič, ki je nedavno izdala knjigo ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Ponovoletna razmišljanja: Mir v Evropi ni večen, slovensko igračkanje z državo pa zaskrbljujoče
11
09.01.2019 00:30
Podobno kot so Jugoslovani konec osemdesetih verjeli, da je njihova socialistična federativna republika večna, večina ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prestolnica in provinca: O visoki in malo manj visoki politiki med mestom in vasjo
14
07.01.2019 22:47
Slovenska država izvira iz opozicijskih, večinoma intelektualskih pobud, ki so bile praviloma povezane z Ljubljano, ta pa je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ukradene umetnine: Vrnitev lastnikom ali njihovim dedičem je moralna dolžnost države
12
06.01.2019 22:30
Glede na mnenje slovenskega ustavnega sodišča o razlastitvi se mi zdi, da bi se morala država aktivno zavzeti za popravo krivic ... Več.
Piše: Keith Miles
Umetnost je tista, ki me sili, da se ne umaknem na obrobje
0
05.01.2019 23:49
Kako bedno je gledati razumne ljudi, ki obnavljajo nacionalne romantične duše, rojene iz primestnih in ruralnih povesti, iz ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Novoletna razmišljanja: Kitajska nima časa za človekove pravice in humano politiko do migrantov
22
31.12.2018 21:00
Kakšna je verjetnost, da bo Evropska unija, kakršno imamo danes, preživela izzive našega časa? Ali je liberalna politika, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Parva componere magnis* ali kako se nam je vse to moglo zgoditi
5
30.12.2018 18:00
Slovensko politično izročilo ni preprosto. Morda bi ga lahko označili kot omahljivo, čeprav je bilo včasih - vsaj po drugi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Let nad Beethovnovimi fugami: Telo je prostor, v katerem živi življenje
5
29.12.2018 20:26
Vzporedno z današnjim dnem bi moral pogledati v včerajšni dan, hkrati z obema pa v jutrišnjega, ker ni preteklosti in ni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nenavadna usoda 26. decembra: Praznik, ki je izgubil besedo "neodvisnost"
13
26.12.2018 19:59
Parlament je 26. december uzakonil kot državni praznikDan samostojnosti- brez neodvisnosti, namesto katere je leta 2005 dodal ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Sovražni govor ne škoduje zdravju: Božični čevapčiči v najlepši palanki na svetu
24
26.12.2018 09:00
Pred dvema letoma sem na tem mestu napisal nekoliko jezen komentar o božično-novoletni Ljubljani z naslovom Božično-novoletna ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Božična lamentacija ob obletnicah plebiscita in začetka večstrankarskega sistema
16
24.12.2018 18:59
V teh dneh praznujemo 28. obletnico plebiscita, za katerega je dala pobudo Demokratična opozicija Slovenije - DEMOS, ki je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Hommage Eduardu Stepančiču
0
23.12.2018 07:00
Eduard Stepančič je bil tih in izjemno skromen mož, poudarjal je vse robove geometričnega izčrtavanja naših življenj. V ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Evropske volitve: Bo trmasta šamanka Violeta Bulc pokopala "liberalni trojček" Šarca, Cerarja in Bratuškove?
Uredništvo
Ogledov: 2,506
02/
Primer Kobal: O plagiatorjih, imitatorjih in drugih subvencioniranih junakih našega časa
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,309
03/
Plan Kalergi ali preprosta resnica o veliki in neresnični zaroti
Laris Gaiser
Ogledov: 2,053
04/
Janševo poročilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,921
05/
Slovensko nezaupanje v Cerkev ni noben fenomen, podobni trendi so tudi na Zahodu
Branko Cestnik
Ogledov: 1,515
06/
Esej o spoljenju: "Taki posegi v jezik so značilni za avtoritarne režime, ne pa za demokracije."
Uredništvo
Ogledov: 1,361
07/
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
Žiga Vavpotič
Ogledov: 1,178
08/
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
Miha Burger
Ogledov: 1,080
09/
Dolenjska vodovodna afera: Preplačane ruske cevi in izgubljeni milijoni, grozi celo vračanje evropskih sredstev!
Uredništvo
Ogledov: 1,966
10/
Šola prihodnosti: Da bi prenehali škodovati otrokom, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej!
Marjana Škalič
Ogledov: 1,469