Komentar

Prvi esej o Evropi ali "nekaj krepkih" pred lastnim ogledalom

Spomnite se časov, ko smo evropsko zastavico kot značko začeli nositi na zavihkih suknjičev. To so bili časi sredi osemdesetih let, časi naših iskanj in stremljenj, značka pa je bila manifestacija naših političnih, civilizacijskih vrednot. Označevala je drugačnost od vsega, kar smo doživljali v desetletjih naše jugoslovanske izkušnje. Evropska zastavica je bila značka naše generacije.

03.07.2018 23:54
Piše: Igor Bavčar
Ključne besede:   Evropa   Zahod   Vzhod   Slovenija   SFRJ   partizani   Stalin   Churchill   Tito   Korošec   SHS   Evropska unija

Foto: Mediaspeed

Sedanja slovenska vlada je razočarana nad Evropo, a ne zna delovati tako, da bi svoje cilje in interese kljub nasprotovanju uresničila.

Ko rečemo Evropa, vedno mislimo na Zahodno Evropo. Ne na Mitteleuropo, kaj šele na Vzhodno Evropo. Evropski vzhod je, se zdi, vse, kar Evropa ni. Evropa je v času socialistične Slovenije vedno pomenila naš pogled na Zahod. Zahod je bil prepovedana smer v socializmu. JLA je delala načrte za obrambo pred napadom iz Zahoda in, seveda, tudi iz Vzhoda. Strah pred Vzhodom je pripeljal do ustanovitve Teritorialne obrambe, pogledovanje na Vzhod pa do njene razorožitve. Pojem Evrope je svojevrsten unikum tudi sicer. Evropa je hkrati kontinent, torej geografski pojem, a obenem je tudi označba politične pripadnosti. Noben drug svetovni kontinent nima politične konotacije. Ne Afrika, ne Azija, tudi Amerika in Avstralija ne, slednji sta hkrati s kontinentom tudi državi. V Evropi pa je več deset držav in vendarle velja, da, če se imaš za Evropejca, poveš tudi, da deliš politično pripadnost demokraciji, pravni državi in človekovim pravicam.

 

 

Naša evropska pričakovanja in razočaranja

 

Zato smo Slovenci raje gledali na Zahod, v Evropo. Nikoli na Vzhod, čeprav je to prejšnja oblast želela. Ker smo črtili Vzhod, je padel Stane Kavčič, so bili zaprti Jože Pučnik, Franc Miklavčič, Viktor Blažič, zato sta bila preganjana Edvard Kocbek in Boris Pahor, zato je služba državne varnosti aretirala Janšo in Tasića in ju izročila na Vzhod, kjer ju je vojaško sodišče obsodilo hkrati z Zavrlom in Borštnerjem. Gledanje na Zahod je zato pomenilo tudi bežanje pred samim seboj. V neko drugo pravno varnost, v neko drugo pravosodje. Danes vidimo, da bi bilo dobro, ko bi se tudi svojega pravosodja lotili bolj zavzeto.

 

A naša pričakovanja do Evrope se niso vedno uresničila. Domobranska vojska je ves čas vojne čakala, kdaj bo prišla v Slovenijo zavezniška vojska, ki bo prinesla svobodo. Na koncu jo je evropska britanska armada poslala nazaj v smrt. Partizani so se postavljali proti okupatorski in zavezniški Evropi, a so poleg socializma pridobili še nekaj, kar bi zavezniki najbrž ne prinesli. Primorsko namreč. Zavezniški prodor skozi Ljubljanska vrata bi zelo verjetno ohranil rapalsko mejo. Slovenski partizani so bili preslabotni, da bi, kot je to načrtoval Tito, v Dalmaciji ustavili zavezniško invazijo, za kar se je Tito v znanih marčevskih pogovorih pogajal celo o sodelovanju z Wehrmachtom.

 

Tako da bi se zlahka zgodilo, da bi družina moje mame, ki so ji italijanski fašisti priimek Krivec preimenovali v Crivellari, še danes nosila poitalijančeno ime. Ampak to so špekulacije, kot so špekulacije, da če ne bi bilo jugoslovanskih divizij Drapšina in Dapčevića, cone B ne bi imeli. Odločala je čista moč. Primorska partizanska Gradnikova brigada mojega mladoletnega očeta bi skupaj z IX. korpusom najbrž ne zadoščala, da bi mednarodno priznano mejo med Italijo in Jugoslavijo premaknili v škodo Italije. Tako bi morda moral spet stražiti pred cerkvijo, ko bi njegovi sovaščani iz Sela pri Ajdovščini skrivaj peli Buči, buči morje Adrijansko.

 

Churchill je Titu v Caserti leta 1944 jasno povedal, da med vojno meja ne bodo pustili premikati, tako je določala Atlantska listina. Poleg tega je bila Italija že leto in pol zaveznica zmagovalne zavezniške armade. Feldaršal Alexander je imel jasna Churchillova navodila, da mora za ceno vojaškega spopada s partizani osvojiti Trst. Nič ni pomagalo njegovo prigovarjanje, češ kako naj to razloži svojim vojakom, ki jim že tri leta dopoveduje, da so partizani njihovi zavezniki. V knjigi Unthinkable je objavljena zanimiva korespondenca med njima. Tista Evropa je bila proti priključitvi Primorske Sloveniji.

 

 

Prešerni Milan Kučan s tovarišijo pri Putinu v Moskvi na lanski proslavi ob Dnevu zmage.

 

 

Vzhodu je bilo itak vseeno, ruski zunanji minister Molotov je na pariški mirovni konferenci rekel Kardelju, da "vsak okraj ne more imeti svojega morja". Novodobno bratenje ZZB NOV Slovenije z Milanom Kučanom na čelu z veterani Rdeče armade in predsednikom Putinom na moskovski vojaški paradi je zato spet le neko novo slovensko pogledovanje proti Vzhodu. Prijateljevanje resničnih zgodovinskih zaveznikov pa to ne more biti. Partizanska vojska je pridobila na moči zaradi kapitulacije Italije in zasega orožja njenih divizij, ne pa zaradi pomoči Rdeče armade. Nenazadnje, ruska vojaška misija je prišla v Titov štab tik pred jaltsko konferenco, v začetku leta 1944, več kot leto za Britanci in Američani, in še tedaj je Molotov rekel britanskemu zunanjemu ministru Ednu, da bi bilo morda primerneje, ko bi misijo poslali k Draži Mihajloviću. In Tito je med vojno, ko od Rusov ni dobil nobene pomoči, sporočil Stalinu, naj ga vsaj ne podučuje, če mu že ne more pomagati.

 

A ta mit o ruski vojski, ki nas naj bi osvobajala, kar vztraja. Najmlajši slovenski policijski upokojenec in župan Aleksander Jevšek z javnim denarjem zavzeto skrbi za ruski spomenik v Murski Soboti. Ne samo pri levi politični eliti, temu mitu pomagajo tudi nekateri iz desnice v znanih slovenskih polemikah o državljanski vojni. Verjetno zaradi komunizma, ki so ga partizani uvedli takoj po osvoboditvi.

 

Zavezniška vojska bi, če bi prodrla skozi Ljubljanska vrata do Dunaja, najbrž prinesla demokracijo in odnesla komunizem. Zelo verjetno bi tudi odnesla Slovenijo in Hrvaško iz Jugoslavije, za kar se je zavzemal ameriški predsednik Roosevelt, ki je Churchillu še konec leta 1944 pisal, da Hrvati in Srbi ne morejo živeti v isti državi. Vemo, da je Churchill to formuliral s številkami 50/50, Stalin pa parafiral na prtiček na kosilu v Moskvi istega leta. V kakšnih mejah bi živeli Slovenci v tem primeru, pa ni gotovo. Zato ne bi preveč zameril partizanom, da po vojni niso hoteli samostojne Slovenije, kot jim je to pred kratkim oporekel Vojko Volk.

 

 

Odsotnost slovenske državne misli in Evropa

 

Leta 1991 smo bili nad Evropo spet razočarani. Zato, ker nas niso podpirali pri osamosvojitvi. Če ne bi zmagali v vojni z jugoslovansko armado, bi Evropa mirno sprejela poraz majhnega svobodomiselnega evropskega naroda in podprla Markovićevo Jugoslavijo, ali pa bi utegnili biti spet kakšen material za trgovanje z Italijo. Drugič smo bili razočarani nad Evropo, ko je dopustila zločine v Bosni in Hercegovini. Srebreniške žrtve so najhujši pomnik našega razočaranja nad Evropo. Šele ZDA, ki danes napovedujejo trgovinsko vojno Evropi in jo zapuščajo tudi sicer, so skupaj z zavezništvom NATO preprečile nadaljnje ubijanje.

 

Naša zgodovina v zadnjih sto letih je polna razočaranj nad državami, v katerih smo živeli - in nad Evropo. Zgodovina zadnjih sto let nas je bolj potiskala v te državne tvorbe, kot pa smo si jih izbirali sami. Kljub mnogim dobrim zamislim o samostojni slovenski državi namreč nismo premogli nobene operativno sposobne generacije, ki bi svoje državniške ideje znala uresničiti. Oktobra letos bo minilo sto let od našega vstopa v prvo Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Medtem, ko sta druga dva konstitutivna naroda premogla odločno ravnanje svojih najvišjih narodnih teles, je sklep o vključitvi Slovenije v to novo državno tvorbo sprejel - hrvaški sabor! France Dolinar v zanimivi študiji Odsotnost slovenske državne misli ob prevratu 1918, pove, kako so Slovenci odlašali z ustanovitvijo Slovenskega narodnega sveta, kako so najprej želeli ustanoviti Narodni svet vseh Jugoslovanov v monarhiji, kako je Anton Korošec v Zagrebu razlagal, da so "Slovenci, Hrvati in Srbi en narod" itd. Tako je nastal nekakšen Narodni svet za Slovenijo kot odsek jugoslovanskega "viječa" v Zagrebu. In s sklepi teh organov, konkretno sabora, smo Slovenci nekako invalidno pristali v državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tako je 29. oktobra 1918 na velikem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani zbrana množica pozdravila to novo državo in zapela - Lepo našo, hrvaško himno!!!

 

Zgodovina Slovencev zadnjih sto let v resnici premore eno samo generacijo, ki je ne samo želela, ampak bila tudi sposobna pripeljati do samostojne slovenske države. Okoliščine so tej Veliki generaciji, kot jo imenuje Dimitrij Rupel, naklonile priložnost, ki je ni izpustila. Razočarana nad Jugoslavijo in polna upanj v Evropo je ta generacija ujela trenutek, ko je Evropa omahovala in preurejala svoja razmerja med Zahodom in Vzhodom in ko so komunisti doma izgubili toliko moči, da Jugoslavije niso mogli ohraniti. Toda najprej je morala zmagati doma in ustanoviti nacionalno državo v času, ko so nam dopovedovali, da ta ni več moderna. Vsaj tako je v svojem nasprotovanju slovenski samostojnosti zatrjevala slovenska levica. Zmagovita generacija je slovensko državo ustanovila hkrati s proklamacijo, da želi vstopiti v Evropsko unijo. Njen pogled je bil, kljub mnogim razočaranjem, spet usmerjen prav v Evropo.  A tokrat na srečo brez velikih iluzij o njej.

 

 

Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!

 

Zadnje dni doživljamo novo razočaranje nad Evropo. Predsednik vlade v odhajanju Miro Cerar, je, beremo, napel "nekaj krepkih" predsedniku evropske komisije, ker Evropa Slovenije ne podpira v tožbi zoper Hrvaško zaradi nespoštovanja arbitražne sodbe. V slovenski politiki očitno vlada generacija, ki s tisto, ki ji je uspelo ustanoviti državo, nima veliko skupnega. Veliko več skupnega ima s politiko, ki je vila roke nad neugodnimi zgodovinskimi okoliščinami v zadnjih stotih letih, ki je jadikovala nad nepoštenostjo evropskih politkov in nespoštovanjem norm. Bolj je podobna tisti ljubljanski vladi (Pogačnik, Tavčar), ki generalu Maistru ni pustila zasesti Celovca, češ da bi nastal problem s prehrano (sic!).

 

Sedanja slovenska vlada je razočarana nad Evropo, a ne zna delovati tako, da bi svoje cilje in interese kljub nasprotovanju uresničila. V tem razočaranju išče neka nova stara ravnotežja in naenkrat, začuda, spet gleda na Vzhod bolj kot na Zahod. Ne le, da je v tej konkretni zadevi idealen čas za uveljavitev naših interesov zamudila, ne znajde se v politiki današnje Evrope. In potem je presenečena, da ima naša soseda več simpatizerjev v Evropi kot mi. Če slovenska politika ni znala zaščititi svojih interesov pred vstopom Hrvaške v EU, ji je ostalo le malo vzvodov za realen pritisk; poleg Schengna, ki itak ne deluje, kaže, da le še OECD.

 

 

Je mar to Evropa, za katero smo si prizadevali? Je!

 

 

Danes je Evropa Zahod z 28 državami, šele pred nekaj desetletji je bil to Zahod šestih in potem devetih držav in tako naprej. Vedno je, kljub združevanju, vrela od različnih interesov. Vmes je recimo De Gaulle nasprotoval vključitvi Velike Britanije v EU, ta zdaj res odhaja. Ta isti De Gaulle je na obisku pri Ceausescu prostodušno rekel, da je tak režim, ki ga ima Romunija, dober za to državo in morda za Sovjetsko zvezo, v Evropi pa ne more obstati. A Romunija je danes Zahod. Koliko se je res spremenila je veliko vprašanje, še posebej, ko beremo, da jo še danes obvladuje ekipa bivše Securitate. In tudi v mnogih postsocialističnih državah - tudi pri nas - se soočamo z vračanjem "starih sil".

 

Je mar to Evropa, za katero smo si prizadevali?

 

Je! Schumanova Deklaracija 9. maja 1950 je nastala zaradi premoga in jekla, na tem je tedaj slonelo 90 % evropskega gospodarstva. Zaradi nemško-francoskih nasprotij v drugi in po drugi svetovni vojni pa so nastali problemi. Ta deklaracija je pomenila preboj v odnosih v Evropi, ni pa bila nikakršna novost v Evropi. Leta 1926 je nastal International Steel Cartel med Nemčijo, Francijo, Belgijo, Luksemburgom in Saško, ki je bila po Versaillesu ločena od Nemčije. Leto pozneje so se tej pogodbi pridružile še Češkoslovaška, Avstrija in Madžarska. Trajala je do krize 1929. Podoben poskus je bil Oslo Group skandinavskih dežel in Beneluksa leta 1930, pa Rimski protokol med Italijo, Avstrijo in Madžarsko leta 1934. Še leta 1938 so skušali Nemci in Francozi skleniti sporazum, po katerem bi Nemčija izvažala kemične proizvode v zameno za hrano iz Francije. Nemški industrialci so bili navdušeni in so skorajda končali v Dachauu, če jih ne bi reševal mladi kontroverzni direktor nemške obveščevalne službe (Sicherheitdienst) Walter Schellenberg. In potem je kljub jasnim pozitivnim učinkom takega ekonomskega sodelovanja prišlo do druge svetovne vojne in Dachau je pomenil smrt za stotisoče.

 

Evropska skupnost je nastala kot ekonomski in manj kot političen pojem. Potrebovala je koncept liberalizacije trgovine zaradi hladne vojne, ki je zaprla možnosti trgovanja z Vzhodom, zaradi dolgoletnih posledic Velike vojne, recesije 1929 in druge svetovne vojne in agrarne revolucije, ki je zelo hitro ustvarila velike presežke v proizvodnji hrane. Spodbujena z Marshallovim planom je produkcija hitro dosegla in presegla stare nivoje. Potreben je bil nov trg in vse širitve z novimi državami. Štiri velike svoboščine so šle z roko v roki z naraščajočim ekonomskim sodelovanjem, dokler se niso začele recesije in migrantske krize.

 

 

Nacionalna država, Evropska unija in Nemčija

 

Do zdaj se je zdelo, da so ti pozitivni ekonomski učinki dovolj za pacifikacijo Evrope po drugi svetovni vojni. A Evropa je danes spet pred pomembnimi dilemami. Ena zadeva ekonomske migracije in grožnjo z veliko spremembo etničnih, nacionalnih, kulturnih, političnih in verskih razmerij. To na eni strani ogroža vse, kar iz Evrope dela politični in ne le geografski pojem, na drugi strani pa načenja strukture evropskih nacionalnih držav.

 

Druga dilema zadeva vztrajno ameriško blokiranje svobodne svetovne trgovine in ponudbe, kot je bila Trumpova Macronu, da Francija izstopi iz EU za ceno bilateralnega sporazuma z ZDA. Tako kot se je zaradi jekla začela združevati Evropa, tako utegnejo ameriške carine na jeklo resno zamajati Evropsko unijo.

 

Tretja dilema so vesti o nameravanem umiku ameriške vojske iz oporišč v Nemčiji in s tem spremembo temeljev evropske kolektivne varnosti in svetovnega ravnotežja z zvezo NATO. Spomnite se Putinovega komentarja, da je bila Rusija po združitvi Nemčij prevarana, češ da ji je bilo rečeno, da bo NATO odšel iz Evrope. Da Poljska prav zdaj spet odpira vprašanje vojne odškodnine za nemško okupacijo Poljske med drugo svetovno vojno, tudi ne more biti slučajno. V ospredju vseh teh vprašanj je moč evropskega gospodarstva v svetu in še posebej položaj Nemčije, v zgodovini Evrope ključne evropske velesile. Nemčija očitno ostaja centralno vprašanje obstoja Evropske unije, ki povzroča tudi močne politične konflikte znotraj Nemčije same.

 

 

Prisrečni objemi kot predstava za javnost? Evropska komisija v arbitražni razsodbi ni želela podpreti Slovenije.

 

 

Prvi odgovor na te dileme je krepitev vloge nacionalnih držav v Evropi, kar je eden od razlogov za brexit in zmago radikalnih politik v Italiji in krepitev takih politik v drugih državah v EU. Razprave o Evropi dveh hitrosti, skupni valuti in proračunski politiki, evropski varnosti, evropskih oboroženih silah in podobno so iskanje odgovorov na te izzive, obenem pa gre postavljanje novih razmerij med močjo nacionalnih držav v Evropi in močjo njihove zveze. V igri ni samo obstoj Evropske unije, v igri je prihodnost Evrope kot politične entitete z vrednotami parlamentarne demokracije, pravne države in človekovih pravic. Gre za prihodnost Evrope kot političnega pojma, ki ga še najbolj označujejo štiri velike svoboščine s prostim pretokom ljudi, blaga, kapitala in storitev.

 

V Evropi navkljub vsem proklamacijam in načelom in letih konjukture in sožitja nikoli ni bilo nič samoumevno in zdaj je spet, kot tolikokrat v njeni zgodovini, veliko na preizkušnji. Če kdaj, je zdaj jasno, da imamo Slovenci v primerjavi s podobnimi kriznimi razmerami v evropskimi zgodovini vsaj boljši položaj. Imamo svojo državo, ki so ji nekateri tako nasprotovali. Da ne bo cena, ki jo je Slovenija plačala za vstop v EU, neka naša nova marginalizacija, tokrat znotraj Zahoda, je zdaj odvisno od naše države. Naša vlada, ki odhaja, njen zunanji minister (ki recimo v svoji ignoranci sploh ne pozna pogajanj o Piranskem zalivu, kar je izpričal na predvolilnem soočenju, tako, da se človek vpraša, kako lahko sploh zastopa slovenske interese), naša evropska komisarka, ki je pomembna bolj zaradi lastne pomembnosti, efektov od nje pa ni čutiti ne doma ne v EU, naša evropska diplomatska in administrativna in cela vladna ekipa, ki ni znala izpeljati niti korektnega sodelovanja s sodiščem v Haagu, niso nikakršno zagotovilo, da bo Sloveniji uspelo.

 

Zato naj tistih "nekaj krepkih" naš odhajajoči premier raje naslovi sam nase. Čas je za drugačno slovensko politiko, ki bo znala vleči prave poteze v Evropi, ki je soočena z resnimi preizkušnjami.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
9
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Ko človekove pravice ne temeljijo na dostojanstvu človeka, ampak na 1500 let starih islamskih verskih predpisih
7
23.12.2019 20:00
Šeriatsko pravo vse bolj prodira na Zahod. VVeliki Britanijivzporedno s posvetno pravno državo že delujejo šeriatska sodišča. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,434
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,549
03/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,486
04/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,857
05/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,729
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,650
07/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 1,392
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,288
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,045
10/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,464