Komentar

Prvi esej o Evropi ali "nekaj krepkih" pred lastnim ogledalom

Spomnite se časov, ko smo evropsko zastavico kot značko začeli nositi na zavihkih suknjičev. To so bili časi sredi osemdesetih let, časi naših iskanj in stremljenj, značka pa je bila manifestacija naših političnih, civilizacijskih vrednot. Označevala je drugačnost od vsega, kar smo doživljali v desetletjih naše jugoslovanske izkušnje. Evropska zastavica je bila značka naše generacije.

03.07.2018 23:54
Piše: Igor Bavčar
Ključne besede:   Evropa   Zahod   Vzhod   Slovenija   SFRJ   partizani   Stalin   Churchill   Tito   Korošec   SHS   Evropska unija

Foto: Mediaspeed

Sedanja slovenska vlada je razočarana nad Evropo, a ne zna delovati tako, da bi svoje cilje in interese kljub nasprotovanju uresničila.

Ko rečemo Evropa, vedno mislimo na Zahodno Evropo. Ne na Mitteleuropo, kaj šele na Vzhodno Evropo. Evropski vzhod je, se zdi, vse, kar Evropa ni. Evropa je v času socialistične Slovenije vedno pomenila naš pogled na Zahod. Zahod je bil prepovedana smer v socializmu. JLA je delala načrte za obrambo pred napadom iz Zahoda in, seveda, tudi iz Vzhoda. Strah pred Vzhodom je pripeljal do ustanovitve Teritorialne obrambe, pogledovanje na Vzhod pa do njene razorožitve. Pojem Evrope je svojevrsten unikum tudi sicer. Evropa je hkrati kontinent, torej geografski pojem, a obenem je tudi označba politične pripadnosti. Noben drug svetovni kontinent nima politične konotacije. Ne Afrika, ne Azija, tudi Amerika in Avstralija ne, slednji sta hkrati s kontinentom tudi državi. V Evropi pa je več deset držav in vendarle velja, da, če se imaš za Evropejca, poveš tudi, da deliš politično pripadnost demokraciji, pravni državi in človekovim pravicam.

 

 

Naša evropska pričakovanja in razočaranja

 

Zato smo Slovenci raje gledali na Zahod, v Evropo. Nikoli na Vzhod, čeprav je to prejšnja oblast želela. Ker smo črtili Vzhod, je padel Stane Kavčič, so bili zaprti Jože Pučnik, Franc Miklavčič, Viktor Blažič, zato sta bila preganjana Edvard Kocbek in Boris Pahor, zato je služba državne varnosti aretirala Janšo in Tasića in ju izročila na Vzhod, kjer ju je vojaško sodišče obsodilo hkrati z Zavrlom in Borštnerjem. Gledanje na Zahod je zato pomenilo tudi bežanje pred samim seboj. V neko drugo pravno varnost, v neko drugo pravosodje. Danes vidimo, da bi bilo dobro, ko bi se tudi svojega pravosodja lotili bolj zavzeto.

 

A naša pričakovanja do Evrope se niso vedno uresničila. Domobranska vojska je ves čas vojne čakala, kdaj bo prišla v Slovenijo zavezniška vojska, ki bo prinesla svobodo. Na koncu jo je evropska britanska armada poslala nazaj v smrt. Partizani so se postavljali proti okupatorski in zavezniški Evropi, a so poleg socializma pridobili še nekaj, kar bi zavezniki najbrž ne prinesli. Primorsko namreč. Zavezniški prodor skozi Ljubljanska vrata bi zelo verjetno ohranil rapalsko mejo. Slovenski partizani so bili preslabotni, da bi, kot je to načrtoval Tito, v Dalmaciji ustavili zavezniško invazijo, za kar se je Tito v znanih marčevskih pogovorih pogajal celo o sodelovanju z Wehrmachtom.

 

Tako da bi se zlahka zgodilo, da bi družina moje mame, ki so ji italijanski fašisti priimek Krivec preimenovali v Crivellari, še danes nosila poitalijančeno ime. Ampak to so špekulacije, kot so špekulacije, da če ne bi bilo jugoslovanskih divizij Drapšina in Dapčevića, cone B ne bi imeli. Odločala je čista moč. Primorska partizanska Gradnikova brigada mojega mladoletnega očeta bi skupaj z IX. korpusom najbrž ne zadoščala, da bi mednarodno priznano mejo med Italijo in Jugoslavijo premaknili v škodo Italije. Tako bi morda moral spet stražiti pred cerkvijo, ko bi njegovi sovaščani iz Sela pri Ajdovščini skrivaj peli Buči, buči morje Adrijansko.

 

Churchill je Titu v Caserti leta 1944 jasno povedal, da med vojno meja ne bodo pustili premikati, tako je določala Atlantska listina. Poleg tega je bila Italija že leto in pol zaveznica zmagovalne zavezniške armade. Feldaršal Alexander je imel jasna Churchillova navodila, da mora za ceno vojaškega spopada s partizani osvojiti Trst. Nič ni pomagalo njegovo prigovarjanje, češ kako naj to razloži svojim vojakom, ki jim že tri leta dopoveduje, da so partizani njihovi zavezniki. V knjigi Unthinkable je objavljena zanimiva korespondenca med njima. Tista Evropa je bila proti priključitvi Primorske Sloveniji.

 

 

Prešerni Milan Kučan s tovarišijo pri Putinu v Moskvi na lanski proslavi ob Dnevu zmage.

 

 

Vzhodu je bilo itak vseeno, ruski zunanji minister Molotov je na pariški mirovni konferenci rekel Kardelju, da "vsak okraj ne more imeti svojega morja". Novodobno bratenje ZZB NOV Slovenije z Milanom Kučanom na čelu z veterani Rdeče armade in predsednikom Putinom na moskovski vojaški paradi je zato spet le neko novo slovensko pogledovanje proti Vzhodu. Prijateljevanje resničnih zgodovinskih zaveznikov pa to ne more biti. Partizanska vojska je pridobila na moči zaradi kapitulacije Italije in zasega orožja njenih divizij, ne pa zaradi pomoči Rdeče armade. Nenazadnje, ruska vojaška misija je prišla v Titov štab tik pred jaltsko konferenco, v začetku leta 1944, več kot leto za Britanci in Američani, in še tedaj je Molotov rekel britanskemu zunanjemu ministru Ednu, da bi bilo morda primerneje, ko bi misijo poslali k Draži Mihajloviću. In Tito je med vojno, ko od Rusov ni dobil nobene pomoči, sporočil Stalinu, naj ga vsaj ne podučuje, če mu že ne more pomagati.

 

A ta mit o ruski vojski, ki nas naj bi osvobajala, kar vztraja. Najmlajši slovenski policijski upokojenec in župan Aleksander Jevšek z javnim denarjem zavzeto skrbi za ruski spomenik v Murski Soboti. Ne samo pri levi politični eliti, temu mitu pomagajo tudi nekateri iz desnice v znanih slovenskih polemikah o državljanski vojni. Verjetno zaradi komunizma, ki so ga partizani uvedli takoj po osvoboditvi.

 

Zavezniška vojska bi, če bi prodrla skozi Ljubljanska vrata do Dunaja, najbrž prinesla demokracijo in odnesla komunizem. Zelo verjetno bi tudi odnesla Slovenijo in Hrvaško iz Jugoslavije, za kar se je zavzemal ameriški predsednik Roosevelt, ki je Churchillu še konec leta 1944 pisal, da Hrvati in Srbi ne morejo živeti v isti državi. Vemo, da je Churchill to formuliral s številkami 50/50, Stalin pa parafiral na prtiček na kosilu v Moskvi istega leta. V kakšnih mejah bi živeli Slovenci v tem primeru, pa ni gotovo. Zato ne bi preveč zameril partizanom, da po vojni niso hoteli samostojne Slovenije, kot jim je to pred kratkim oporekel Vojko Volk.

 

 

Odsotnost slovenske državne misli in Evropa

 

Leta 1991 smo bili nad Evropo spet razočarani. Zato, ker nas niso podpirali pri osamosvojitvi. Če ne bi zmagali v vojni z jugoslovansko armado, bi Evropa mirno sprejela poraz majhnega svobodomiselnega evropskega naroda in podprla Markovićevo Jugoslavijo, ali pa bi utegnili biti spet kakšen material za trgovanje z Italijo. Drugič smo bili razočarani nad Evropo, ko je dopustila zločine v Bosni in Hercegovini. Srebreniške žrtve so najhujši pomnik našega razočaranja nad Evropo. Šele ZDA, ki danes napovedujejo trgovinsko vojno Evropi in jo zapuščajo tudi sicer, so skupaj z zavezništvom NATO preprečile nadaljnje ubijanje.

 

Naša zgodovina v zadnjih sto letih je polna razočaranj nad državami, v katerih smo živeli - in nad Evropo. Zgodovina zadnjih sto let nas je bolj potiskala v te državne tvorbe, kot pa smo si jih izbirali sami. Kljub mnogim dobrim zamislim o samostojni slovenski državi namreč nismo premogli nobene operativno sposobne generacije, ki bi svoje državniške ideje znala uresničiti. Oktobra letos bo minilo sto let od našega vstopa v prvo Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Medtem, ko sta druga dva konstitutivna naroda premogla odločno ravnanje svojih najvišjih narodnih teles, je sklep o vključitvi Slovenije v to novo državno tvorbo sprejel - hrvaški sabor! France Dolinar v zanimivi študiji Odsotnost slovenske državne misli ob prevratu 1918, pove, kako so Slovenci odlašali z ustanovitvijo Slovenskega narodnega sveta, kako so najprej želeli ustanoviti Narodni svet vseh Jugoslovanov v monarhiji, kako je Anton Korošec v Zagrebu razlagal, da so "Slovenci, Hrvati in Srbi en narod" itd. Tako je nastal nekakšen Narodni svet za Slovenijo kot odsek jugoslovanskega "viječa" v Zagrebu. In s sklepi teh organov, konkretno sabora, smo Slovenci nekako invalidno pristali v državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tako je 29. oktobra 1918 na velikem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani zbrana množica pozdravila to novo državo in zapela - Lepo našo, hrvaško himno!!!

 

Zgodovina Slovencev zadnjih sto let v resnici premore eno samo generacijo, ki je ne samo želela, ampak bila tudi sposobna pripeljati do samostojne slovenske države. Okoliščine so tej Veliki generaciji, kot jo imenuje Dimitrij Rupel, naklonile priložnost, ki je ni izpustila. Razočarana nad Jugoslavijo in polna upanj v Evropo je ta generacija ujela trenutek, ko je Evropa omahovala in preurejala svoja razmerja med Zahodom in Vzhodom in ko so komunisti doma izgubili toliko moči, da Jugoslavije niso mogli ohraniti. Toda najprej je morala zmagati doma in ustanoviti nacionalno državo v času, ko so nam dopovedovali, da ta ni več moderna. Vsaj tako je v svojem nasprotovanju slovenski samostojnosti zatrjevala slovenska levica. Zmagovita generacija je slovensko državo ustanovila hkrati s proklamacijo, da želi vstopiti v Evropsko unijo. Njen pogled je bil, kljub mnogim razočaranjem, spet usmerjen prav v Evropo.  A tokrat na srečo brez velikih iluzij o njej.

 

 

Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!

 

Zadnje dni doživljamo novo razočaranje nad Evropo. Predsednik vlade v odhajanju Miro Cerar, je, beremo, napel "nekaj krepkih" predsedniku evropske komisije, ker Evropa Slovenije ne podpira v tožbi zoper Hrvaško zaradi nespoštovanja arbitražne sodbe. V slovenski politiki očitno vlada generacija, ki s tisto, ki ji je uspelo ustanoviti državo, nima veliko skupnega. Veliko več skupnega ima s politiko, ki je vila roke nad neugodnimi zgodovinskimi okoliščinami v zadnjih stotih letih, ki je jadikovala nad nepoštenostjo evropskih politkov in nespoštovanjem norm. Bolj je podobna tisti ljubljanski vladi (Pogačnik, Tavčar), ki generalu Maistru ni pustila zasesti Celovca, češ da bi nastal problem s prehrano (sic!).

 

Sedanja slovenska vlada je razočarana nad Evropo, a ne zna delovati tako, da bi svoje cilje in interese kljub nasprotovanju uresničila. V tem razočaranju išče neka nova stara ravnotežja in naenkrat, začuda, spet gleda na Vzhod bolj kot na Zahod. Ne le, da je v tej konkretni zadevi idealen čas za uveljavitev naših interesov zamudila, ne znajde se v politiki današnje Evrope. In potem je presenečena, da ima naša soseda več simpatizerjev v Evropi kot mi. Če slovenska politika ni znala zaščititi svojih interesov pred vstopom Hrvaške v EU, ji je ostalo le malo vzvodov za realen pritisk; poleg Schengna, ki itak ne deluje, kaže, da le še OECD.

 

 

Je mar to Evropa, za katero smo si prizadevali? Je!

 

 

Danes je Evropa Zahod z 28 državami, šele pred nekaj desetletji je bil to Zahod šestih in potem devetih držav in tako naprej. Vedno je, kljub združevanju, vrela od različnih interesov. Vmes je recimo De Gaulle nasprotoval vključitvi Velike Britanije v EU, ta zdaj res odhaja. Ta isti De Gaulle je na obisku pri Ceausescu prostodušno rekel, da je tak režim, ki ga ima Romunija, dober za to državo in morda za Sovjetsko zvezo, v Evropi pa ne more obstati. A Romunija je danes Zahod. Koliko se je res spremenila je veliko vprašanje, še posebej, ko beremo, da jo še danes obvladuje ekipa bivše Securitate. In tudi v mnogih postsocialističnih državah - tudi pri nas - se soočamo z vračanjem "starih sil".

 

Je mar to Evropa, za katero smo si prizadevali?

 

Je! Schumanova Deklaracija 9. maja 1950 je nastala zaradi premoga in jekla, na tem je tedaj slonelo 90 % evropskega gospodarstva. Zaradi nemško-francoskih nasprotij v drugi in po drugi svetovni vojni pa so nastali problemi. Ta deklaracija je pomenila preboj v odnosih v Evropi, ni pa bila nikakršna novost v Evropi. Leta 1926 je nastal International Steel Cartel med Nemčijo, Francijo, Belgijo, Luksemburgom in Saško, ki je bila po Versaillesu ločena od Nemčije. Leto pozneje so se tej pogodbi pridružile še Češkoslovaška, Avstrija in Madžarska. Trajala je do krize 1929. Podoben poskus je bil Oslo Group skandinavskih dežel in Beneluksa leta 1930, pa Rimski protokol med Italijo, Avstrijo in Madžarsko leta 1934. Še leta 1938 so skušali Nemci in Francozi skleniti sporazum, po katerem bi Nemčija izvažala kemične proizvode v zameno za hrano iz Francije. Nemški industrialci so bili navdušeni in so skorajda končali v Dachauu, če jih ne bi reševal mladi kontroverzni direktor nemške obveščevalne službe (Sicherheitdienst) Walter Schellenberg. In potem je kljub jasnim pozitivnim učinkom takega ekonomskega sodelovanja prišlo do druge svetovne vojne in Dachau je pomenil smrt za stotisoče.

 

Evropska skupnost je nastala kot ekonomski in manj kot političen pojem. Potrebovala je koncept liberalizacije trgovine zaradi hladne vojne, ki je zaprla možnosti trgovanja z Vzhodom, zaradi dolgoletnih posledic Velike vojne, recesije 1929 in druge svetovne vojne in agrarne revolucije, ki je zelo hitro ustvarila velike presežke v proizvodnji hrane. Spodbujena z Marshallovim planom je produkcija hitro dosegla in presegla stare nivoje. Potreben je bil nov trg in vse širitve z novimi državami. Štiri velike svoboščine so šle z roko v roki z naraščajočim ekonomskim sodelovanjem, dokler se niso začele recesije in migrantske krize.

 

 

Nacionalna država, Evropska unija in Nemčija

 

Do zdaj se je zdelo, da so ti pozitivni ekonomski učinki dovolj za pacifikacijo Evrope po drugi svetovni vojni. A Evropa je danes spet pred pomembnimi dilemami. Ena zadeva ekonomske migracije in grožnjo z veliko spremembo etničnih, nacionalnih, kulturnih, političnih in verskih razmerij. To na eni strani ogroža vse, kar iz Evrope dela politični in ne le geografski pojem, na drugi strani pa načenja strukture evropskih nacionalnih držav.

 

Druga dilema zadeva vztrajno ameriško blokiranje svobodne svetovne trgovine in ponudbe, kot je bila Trumpova Macronu, da Francija izstopi iz EU za ceno bilateralnega sporazuma z ZDA. Tako kot se je zaradi jekla začela združevati Evropa, tako utegnejo ameriške carine na jeklo resno zamajati Evropsko unijo.

 

Tretja dilema so vesti o nameravanem umiku ameriške vojske iz oporišč v Nemčiji in s tem spremembo temeljev evropske kolektivne varnosti in svetovnega ravnotežja z zvezo NATO. Spomnite se Putinovega komentarja, da je bila Rusija po združitvi Nemčij prevarana, češ da ji je bilo rečeno, da bo NATO odšel iz Evrope. Da Poljska prav zdaj spet odpira vprašanje vojne odškodnine za nemško okupacijo Poljske med drugo svetovno vojno, tudi ne more biti slučajno. V ospredju vseh teh vprašanj je moč evropskega gospodarstva v svetu in še posebej položaj Nemčije, v zgodovini Evrope ključne evropske velesile. Nemčija očitno ostaja centralno vprašanje obstoja Evropske unije, ki povzroča tudi močne politične konflikte znotraj Nemčije same.

 

 

Prisrečni objemi kot predstava za javnost? Evropska komisija v arbitražni razsodbi ni želela podpreti Slovenije.

 

 

Prvi odgovor na te dileme je krepitev vloge nacionalnih držav v Evropi, kar je eden od razlogov za brexit in zmago radikalnih politik v Italiji in krepitev takih politik v drugih državah v EU. Razprave o Evropi dveh hitrosti, skupni valuti in proračunski politiki, evropski varnosti, evropskih oboroženih silah in podobno so iskanje odgovorov na te izzive, obenem pa gre postavljanje novih razmerij med močjo nacionalnih držav v Evropi in močjo njihove zveze. V igri ni samo obstoj Evropske unije, v igri je prihodnost Evrope kot politične entitete z vrednotami parlamentarne demokracije, pravne države in človekovih pravic. Gre za prihodnost Evrope kot političnega pojma, ki ga še najbolj označujejo štiri velike svoboščine s prostim pretokom ljudi, blaga, kapitala in storitev.

 

V Evropi navkljub vsem proklamacijam in načelom in letih konjukture in sožitja nikoli ni bilo nič samoumevno in zdaj je spet, kot tolikokrat v njeni zgodovini, veliko na preizkušnji. Če kdaj, je zdaj jasno, da imamo Slovenci v primerjavi s podobnimi kriznimi razmerami v evropskimi zgodovini vsaj boljši položaj. Imamo svojo državo, ki so ji nekateri tako nasprotovali. Da ne bo cena, ki jo je Slovenija plačala za vstop v EU, neka naša nova marginalizacija, tokrat znotraj Zahoda, je zdaj odvisno od naše države. Naša vlada, ki odhaja, njen zunanji minister (ki recimo v svoji ignoranci sploh ne pozna pogajanj o Piranskem zalivu, kar je izpričal na predvolilnem soočenju, tako, da se človek vpraša, kako lahko sploh zastopa slovenske interese), naša evropska komisarka, ki je pomembna bolj zaradi lastne pomembnosti, efektov od nje pa ni čutiti ne doma ne v EU, naša evropska diplomatska in administrativna in cela vladna ekipa, ki ni znala izpeljati niti korektnega sodelovanja s sodiščem v Haagu, niso nikakršno zagotovilo, da bo Sloveniji uspelo.

 

Zato naj tistih "nekaj krepkih" naš odhajajoči premier raje naslovi sam nase. Čas je za drugačno slovensko politiko, ki bo znala vleči prave poteze v Evropi, ki je soočena z resnimi preizkušnjami.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Scenarija odpiranja gospodarstva še ni, zagon bo potekal postopoma
4
05.04.2020 20:57
Čeprav se bo gospodarstvo v prihodnjih tednih verjetno začelo zaganjati, bodo ukrepi veljali še nekaj časa, saj virus ne bo ... Več.
Piše: Tine Kračun
Vidne posledice nevidnega orožja
15
05.04.2020 11:00
Trenutna kriza je ob številnih okuženih v domovih za ostarele in ob splošnem eksistenčnem polomu upokojencev dobro pokazala, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Nebo se nam je v tem tisočletju že drugič zrušilo na glavo
6
05.04.2020 01:05
Sovraštvo do drugih ras, do sosednjih nacij, do ozdravelega z virusom, do novinarjev in novinark, do žensk, da o sovraštvu do ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pandemija in partikularizem: Velike sile kljub koronavirusu še naprej bolj kot skupne zasledujejo svoje lastne interese
2
04.04.2020 11:40
Prihodnji tedni bodo pokazali, ali bo človeštvo uspelo strniti vrste in ali so države v prizadevanjih za skupno dobro sposobne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
4
03.04.2020 22:27
Tistim, ki odločate o naših usodah danes in v bodočnosti, namenjam tole pisanje. Tudi mojemu prvemu delodajalcu dr.Dimitriju ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
13
30.03.2020 23:59
Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
9
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Spletke na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje: Je bil izpad Ivana Eržena posledica sladkega maščevanja njegove predhodnice Nine Pirnat?
Uredništvo
Ogledov: 2,836
02/
"Lobiranje" za gradnjo avtosalona AC Pentlja vse bolj divje, javnim uslužbencem zdaj grozijo že kar po telefonu!
Uredništvo
Ogledov: 2,684
03/
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,032
04/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,616
05/
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
Igor Vlačič
Ogledov: 1,819
06/
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
Mark Stemberger
Ogledov: 1,381
07/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,791
08/
Vidne posledice nevidnega orožja
Simona Rebolj
Ogledov: 929
09/
Kaj prinaša megazakon, "protikorona paket" v bilance gospodarskih družb?
Bine Kordež
Ogledov: 1,003
10/
Scenarija odpiranja gospodarstva še ni, zagon bo potekal postopoma
Tine Kračun
Ogledov: 759