Strinjam se z vrsto javnih mnenj v zadnjem času, da smo se znašli v popolni zagati med ZA Janšo in PROTI Janši. Ko nihče ne vidi več ničesar tretjega. Premakniti se naprej od točke A. Ne odmahniti z roko in reči "saj se itak ne da nič narediti". Jordan Peterson pravi, da je ta vzgon od točke A nujen, celo biološko nujen za posameznika; če ne gremo naprej od točke A, bomo obstali, zapravili življenje v prazno. Ostali bomo v zagati, v zmedi, v vsem, kar nas dela nesrečne in zamorjene.

Obstati na mestu, kot smo obstali pri problemu narodne sprave. In je bil narejen vsaj en korak, tj. spomenik narodni spravi na Kongresnem trgu v Ljubljani Če se pač večina ne strinja z njegovo likovno podobo (meni kot arhitektu se zdi čisto korekten), pa verjamem, da se večina državljanov strinja z napisom na spomeniku, z verzom Otona Župančiča:

"Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt."

Prav nobene kritike, ne posmeha ali še kaj hujšega ni bilo ne videti ne slišati okrog tega verza. In kot da lahko vzamemo ta verz za določljivo skupnostno vrednostno sodbo. In gremo od točke A lahko naprej.

Koraka od točke A v zvezi z zagato, v kateri smo se znašli po zadnjih parlamentarnih volitvah, pa očitno ne more narediti noben državljan, ki je glasoval ZA Janeza Janšo, niti noben državljan, ki je glasoval PROTI njemu. Ta korak lahko naredi le - Janez Janša. Pričakovati od njega, da sprejme nasvet, kaj narediti za premaknitev od točke A, sedaj ko je odklonil mandatarstvo, je verjetno zelo nenavadno, morda celo naivno, toda ravno v tem trenutku je to po mojem tudi edino upanje. Jaz lahko to svetujem, ker nisem glasoval ne ZA Janšo, ne PROTI Janši. Ta nasvet sloni tudi na fenomenu nastanka skupnostne vrednostne sodbe v primeru narodne sprave. Prav tako sloni ta nasvet na dejstvu, da je edino močna vlada dober obet za vsako obliko uspešne kontrole te iste vlade (kar je fokus mojega angažiranja zadnjih dvajset let in o čemer pišem skoraj v vsakem prispevku na portalu+). Nadalje, ta nasvet se opira na ugotovitev, da bi bilo zelo slabo, da bi stranka, ki je dosegla okoli 12 % volilnih udeležencev - kar pomeni okoli 6 % vseh volilnih upravičencev, torej vseh polnoletnih državljanov Slovenije -, vodila vlado te države, ker bi bila zelo šibka in ki je, navsezadnje, največ gradila na edini razpoznavni doktrini, tj. biti PROTI (Janši). In predvsem lahko Miha Burger svetujem, ker si želim za svoje vnuke varno Slovenijo, kjer bodo boljši pogoji za njihovo življenje in ustvarjalno delovanje.

Moj nasvet? Operacionalizacija Župančičevega verza! Postavitev vrednostne sodbe, ki bo sprejemljiva za večino slovenskih državljanov. Z drugimi besedami, velika koalicija brez predsednika vlade, le z rotirajočim upraviteljem vlade z mandatom pol leta (podobno kot pol leta predseduje posamezna država članica Evropski uniji), ki ga izmenjavajoče postavljajo (trije ali štirje) koalicijski partnerji. Vlado oz. resorje v njej se postavi po proporcionalnem principu glede na uspeh posamezne stranke na volitvah.

Veliko koalicijo lahko postavi le SDS kot relativni zmagovalec volitev.

Verjamem da je velika verjetnost, da bi med voditelji koalicijskih partnerjev prevladala državniška logika, da bodo resorje, kjer je potrebno več strateških sposobnosti (vojska, notranje zadeve, zunanje zadeve, finance itd.) vodili koalicijski partnerji, ki izkazujejo več kadra s tem znanjem, in da bi resorje, kjer pa je potrebno več sprotnega reševanja problemov na posvetovalni način (šolstvo, zdravstvo, sociala itd.), vodili  koalicijski partnerji, ki premorejo ljudi, ki so sposobni takšnega reševanja javnih problemov.

Vedno smo upali da bomo nekoč postali podobni Švici. Pa kdo v Sloveniji sploh ve, kdo je predsednik vlade v Švici?