Konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let so bile v razmaku petih let v Zagrebu, Beogradu in - pozor! - v Idriji postavljene tri izjemno vplivne pregledne razstave, ki so reflektirale historično avantgardo in neoavantgardno preteklost Zagreba, Beograda in po idrijski razstavi še Ljubljane. Logično bi bilo, da bi se tedanja ideološka avantgarda prepoznala in poistovetila z umetniškimi avantgardami, a še zdaleč ni bilo tako ne v globoki preteklosti, še manj pa v socialistični stvarnosti. Nasprotno, potrebni so bili veliki umetniško-zgodovinski manevri umetnostnih zgodovinarjev, da sta lahko historična avantgarda in neoavantgarda dobili svoj vidni prostor, da sta lahko neobremenjeno uveljavljali in prenašali skozi čas svoje izume. Proces dokončne zgodovinske umestitve se je zaključil šele v XXI. stoletju.

Idrijska historično konstruktivistična razstava je bila postavljena v popolnoma nepričakovanem okolju. Še danes ne razumem tega komičnega mini mesta, ki se nenehno istoveti s klekljarsko mentaliteto. A res v tem mestu nihče ne vidi besede klekljanje? O.K., čipke in beseda čip, ampak znotraj nje je tudi beseda "very cheap". Namesto da bi se sklicevali na famozno konstruktivistično razstavo in jo ponotranjili za svoj civilizacijski razvoj, če že punk benda Kuzle ne morejo.

Zaneslo me je, še preden sem se zaletel v smisel današnjega komentarja, ki sem ga prejšnji teden napovedal ob izidu nove knjige z naslovom Gorgona avtorjev Marinka Sudca in dr. Ješe Denegrija.

Prva razstava: Osrednji akter konstruktivističnega gibanja Avgust Černigoj je bil ob otvoritvi idrijske razstave še živ. Kustosa sta bila dr. Peter Krečič in Aleksander Bassin, ki sta s primerjalno in rekonstrukcijsko logiko opazovala zahodni civilizacijski prelom na telesu slovanske skupnosti. Konstruktivistični projektor v Idriji je leta 1978 projeciral predvsem pionirsko delo od leta 1924 do leta 1929. Na razstavi je bilo polje analitske razprave usmerjeno predvsem v Avgusta Černigoja, ki je s svojim umetniško intelektualnim aparatom nasprotoval italijanski futuristično-fašistični akciji, točno tako kot je mnogo let kasneje to počel mladenič, ki je tudi živel pred drugo svetovno vojno v Idriji, veliki Pier Paolo Pasollini!

Naj na hitro obnovim travmo: Po premieri prvega igranega povojnega filma Na svoji zemlji iz leta 1948 je Avgust Černigoj neposredno napadel nacionalkomunistično filmsko naracijo (poslovenjeno iz slovenskega tržaškega dialekta): "Zagotovo se nismo borili za takšne oblike!"

Druga razstava: Leto dni prej, leta 1977, je bila prva pregledna razstava umetniške skupine Gorgona v Galeriji suvremene umetnosti v Zagrebu. Umetnostna zgodovinarka Nena Dimitrijević je bila kustodinja razstave, ki je zaobjela njenih šest let obstajanja, od leta 1959 do leta 1965.

Naj še enkrat spomnim, da je sprožilec današnjega komentarja fascinantna, najnovejša knjiga o skupini, ki se ni nikoli formalno ustanovila. Z jezikom ranih šestdesetih let bi lahko rekli, da se je izoblikovala v šest let dolgem morfološkem maršu. Izoblikovala se je tako, da je preprosto umetniško delovala! S pomočjo teoretske in razstavne taktike v Studiu G, ki ni bil nič drugega kot majcena obrtniška delavnica za izdelavo slikarskih okvirjev. Njeni karizmatični in izobraženi posamezniki so bili. Verjetno so zaradi narave vizualne procesualnosti in mladosti hlepeli po medsebojni komunikaciji, ta pa jim je že v naslednjem trenutku oblikovala skupinsko identiteto. Ime Gorgona je v svojem času prepričljivo kljubovalo ideološki vznesenosti socmodernizma. Danes pa mitološko bitje Gorgona s svojo množico kač na glavi mrgoli v tavtološkem vesolju zagrebške in newyorške resničnosti. To je tisto mitološko bitje, ki s svojim pogledom okameni vsakega, ki jo pogleda.

Nena Dimitrijević je skupino leta 1977 opredelila z atributi kot so:

a.) močno izražen absurdizem,

b.) praznina,

c.) monotonost,

d.) nihilizem

e.) metafizična ironija.

V besedilu, namenjenemu razstavi, se je Dimitrijevićeva spraševala in si istočasno odgovarjala, da se ji zdijo našteti atributi premalo prepričljivi, da bi se lahko z njimi definiral ravoj modernizma. A je istočasno dodala, da so bile vse naštete značilnisti Gorgone kljub vsemu dovolj napadalne na prevladujoči socmodernizem. V Balkaniji se je umetnost pred tem, po emancipaciji od stalinističnega socrealizma, spremenila v državni modernizem. Dr. Ješa Denegri, avtor uvodnega teksta v knjigo Gorgona, ki je sicer nadprijazen, nadizobražen, naduglajen mož in radikalno vesten, bi dejal, da je to bil zmerni modernizem. Da, zagrebška Gorgona je bila grandiozen dogodek, večji od katerekoli nastale države na tem ozemlju.

A vedno bolj, ko želim vstopiti v vsebino komentarja in v delo Julija Kniferja Menadar u kutu, vedno bolj mi postaja jasno, da je moj današnji tekst poklon umetniško-znanstveni skupnosti, umetnostnim zgodovinarjem, ki s svojim opazovanjem dragocenih incidentov razporejajo umetnine in umetniške metode v prav posebno znanje. V prejšnjem komentarju je bila to umetnostna zgodovinarka Vera Horvat- Pintarić, danes je to Nena Dimitrijević, dr. Peter Krečič, Aleksander Bassin in prav posebej bi rad izpostavil dr. Ješo Denegrija ter na koncu dr. Irino Subotić.

Tretja razstava: dr. Irina Subotič je kurirala leta 1982 fascinantno, nepričakovano razstavo umetniške zapuščine evropskih velikanov, ki jo je imel v lasti Zenitist Ljubomir Micić. Ljubomir Micić, vau kakšna famozna biografija je to, polna poblaznelega paradoksizma Balkanije. Na eni strani njegovo mladostniško zagovarjanje internacionalizma, po porazu svojih želja, ki jih je doživel od ruralnih komunističnih brutistov, je končal v zblojenem nacionalizmu z manifestom srbijanstva na ustih. Da, čudežni Micić - umetnik je umrl leta 1968 od lakote. In zdaj pozor! V svoji zbirki je imel umetnine evropskih velikanov, ki dosegajo najvišje svetovne cene, da o njihovi vrednosti sploh ne govorimo. Da, neprecenljive umetnine so bile njegova last! Če se ne motim, so jih našli po njegovi smrti v kletnih prostorih stanovanjske hiše. Prva jih je razstavila leta 1982 ravno dr. Irina Subotič. Nikoli je ne bom pozabil, kako neskončno prijazno me je sprejela v muzeju in kako mi je zaupala, zelo podobno kot dr. Peter Krečič v Plečnikovi hiši leto dni kasneje.

Leta 1921 je genialni umetnik in teoretik Pavel Filonov zapisal (po spominu): "Muzeji ne morejo več biti le skladišča za vstajenje predmetov, spremeniti se morajo v aktivne laboratorije, kjer bodo potekale analize, eksperimenti, kjer se bo dokumentirala tudi ekspertiza in se bo v njih asocirala bodočnost". Verjetno je imel v mislih muzeje bodočnosti, kakršne danes že poznamo.

Ker vem, da uporabljam kar nekaj presežnikov, moram kljub vsemu brezpogojno izraziti fascinacijo s predogledom knjige, ki mi jo je predstavil zbiratelj in urednik Marinko Sudac. Izdal jo je njegov Inštitut za raziskave avntgardne umetnosti iz Zagreba ravno s pomočjo dr. Ješe Denegrija. Marinko Sudac je v napovedi knjige izgovoril nadvse elegantno misel o skupini: " ... da po zaključku vseh raziskav, mit o posamezniku v skupini Gorgona ni tako ključen, saj so se vsi umetniki odrekli svoji usodi predvsem zato, ker jim je bila pomembnejša usoda umetniškega gibanja samega."

Tako lahko danes leta 2018 dr. Boris Grojs brez zadržka in brez polemike v XXI. stoletju zapiše, da je socialistični realizem specifična forma futurizma. Zanj je socialistični realizem bazično futuristična realpolitika. Mogoče. Zame ni, toda to je že drug komentar! Naj živi polemična umetnostna zgodovina!

Pod črto komentarja: Poseben moment je bil, ko so v arhivu Josipa Vanište našli poseben projekt Piera Manzonija Tavole accerctamento, ki ima danes status originala, ker ni bil nikoli realiziran. Tiskan bi moral biti v velikem številu izvodov. Piero Manzoni je tisti umetnik, ki je konzerviral svoje govno. Danes ima vsaka njegova konzerva ogromno duhovno vrednost, kakor tudi visoko ceno.