Sprašujem se, če imajo bralci v zadnjem času občutek že videnega, déjà vu. Obstaja cel kup dejavnikov, ki vzbujajo skrb glede Nemčije in ki s časom postajajo vse očitnejši. Običajno sem pronemški, tudi zato, ker so se bolje soočili z nacističnimi zločini kot druge države in skušali postati dobri državljani sveta. Kakorkoli, v kolumni izpred 18 mesecev sem se spraševal, če je Nemčija res komunitarna.Odkar sem slišal, da ruski Gazprom prodaja 1000 m3 plina Nemčiji po 200 dolarjev, Poljski pa po 350, me je zamikalo, da se o tem spet sprašujem. Nedavna delna odločba švedskega arbitra o pravici poljske družbe, da zahteva znižanje cene na tržno, potrjuje to nesorazmerje. Ne morem razumeti, zakaj Evropska zveza ni raziskala te nelojalne konkurence, zlasti zaradi tesne zveze nekdanjega nemškega kanclerja Schröderja s Putinom v povezavi s Severnim tokom in Rosneftom. Zdi se, da so ruske usluge Nemčiji, ruski pritisk na Poljsko in nedavno Schröderjevo prorusko razpoloženje ravno tako zaskrbljujoči.

Še enkrat več lahko beremo v tisku, da zmešnjava z begunci, ki jo je celini prinesla Angela Merkel, še vedno povzroča globoke delitve v Evropski uniji. Mar Nemčija ne razume globokega, zgodovinsko pogojenega občutka Madžarov, Avstrijcev in tudi Slovencev glede otomanskih vpadov v preteklosti? Ta otomanski imperij je bil militantna islamska sila, ki je vdirala v Evropo, si podjarmila Balkan in polovico Madžarske za 150 let, nekatere dele pa za skoraj 300 let. Seveda so tudi Grki v tem pogledu ravno tako občutljivi kot Avstrija.

Nemčija je občutljiva do svoje črne preteklosti, vendar mora razumeti tudi občutljivost drugih držav, ko je v Evropo povabila več kot milijon migrantov, večinoma muslimanov, in potem pričakovala, da ji bodo ostale članice EU ubogljivo sledile in sprejele svoj delež. Istočasno ko od drugih pričakuje, da si bodo porazdelile breme, Nemčija sama ne zmore priskrbeti primernega prispevka stroškov zveze NATO in tvega razpad zavezništva, kajti ZDA postajajo frustrirane, še posebej ker skuša Nemčija z ostalimi članicami ustanoviti skupno evropsko vojsko, ki je videti konkurenca zvezi NATO, čeprav na zelo nizki ravni.

Razmislimo o  evrski krizi, v kateri se je reševanje držav zdelo zunanjim opazovalcem evroobmočja prvenstveno reševanje nemških in francoskih bank, ki je preobremenilo države, kot je Grčija. Vemo, da celo pred tem prve države, ki so prekršile Pakt o stabilnosti in rasti, niso bile majhne države, temveč Nemčija in Francija. Zdi se, da ima največ koristi od uvedbe evra prav Nemčija.

Schengensko območje je administrativna nočna mora velikih držav, ki se zanašajo, da bodo tiste na zunanjih mejah izvajale prizadevno in učinkovito kontrolo. Zanimivo, neposredna administracija na nemška mejah je sila majhna, ampak se lahko zanesemo na nemško učinkovitost, če pomislimo na škandal pri testiranju motornih izpušnih plinov? Mimogrede, kje je bila takrat EU? Morali smo se zanesti na učinkovite ameriške preizkuševalce, ki so razkrili težavo.

Seveda vemo za korist Slovenije in Hrvaške leta 1991, ko je Nemčija ravnala v nasprotju s svojimi evropskimi zavezniku pri priznanju obeh držav. Dobro za Slovenijo, toda slabo za komunitarnost. Na splošno se mi namreč zdi, da Nemčija ni zelo komunitarna, in če bi bil Poljak in bi premišljeval o svoji zgodovini, bi me resno skrbelo zaradi možnosti, četudi oddaljeni, novega nemško-ruskega pakta o nenapadanju. To zveni zelo za lase privlečeno, vendar je tako zvenelo tudi, dokler ni avgusta 1939 Hitler podpisal sporazuma s Stalinom, po katerem sta si razdelila Poljsko. 

Prosim, Nemčija, dokaži, da je moj déjà vu zmoten; prva stvar, ki jo lahko narediš, je, da Poljski preskrbiš pošteno ceno ruskega plina.