Komentar

Pri Šarčevih ali zgodba o nemem gusarju in njegovi zgovorni papigi

To je zgodba o okolju, kjer vlada politikanstvo namesto zrele politike, kjer uspevajo sfalirani igralci namesto ozaveščenih politikov, ki se zavedajo svoje odgovornosti do družbe, ki jo predstavljajo, kjer privatni interesi prevladujejo pred javnim dobrim, ki je njegovim samozvanim zaščitnikom v glavnem deveta skrb, in to je ne nazadnje zgodba o spodletelem poskusu vrniti ljudem vero v možnost njihovega soodločanja pri javnih zadevah, ki se tičejo vseh nas in ne samo peščice tistih, ki so se po naključju znašli pri koritu in se zdaj brez trohice slabe vesti mastijo na tuj račun.

08.07.2018 19:00
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   Marjan Šarec   kultura   program   Vid Sagadin Žigon   Kamnik   Janez Janša

Fotografije: Mediaspeed

Edino, kar je gospod Šarec v vseh petinštiridesetih minutah, kolikor je trajalo to zasliševanje, izjavil, je bilo bolj podobno predvolilni floskuli kot pa resnemu odgovoru na vse skupaj, in sicer je rekel, da njegova stranka predstavlja edini resni branik pred Janezom Janšo v slovenskem političnem prostoru, potem pa nekako sramežljivo utihnil, kot bi se bal, da je rekel nekaj, česar ne bi smel.

Naj začnem od začetka. Na pobudo prijateljice sem napisal odprto pismo Marjanu Šarcu, ki je bilo objavljeno tudi na portalu+ (vir), pa niti ne zaradi tega, ker sem zavohal priložnost, da si še sam odškrnem kos javne pogače, ampak predvsem zaradi tega, ker mi ni vseeno, kam plava naša družba, ki v sferi politike ni sposobna ponuditi nič novega, svežega, konstruktivnega, nič takega torej, kar bi ustvarilo razliko v dosedanjem splošnem dojemanju politike kot nečesa, kar je v lasti peščice vladajočih in kar nima nobene prave zveze z življenjem navadnih državljanov.

 

Sam se s politiko doslej nisem resno ukvarjal, moje področje je umetniško ustvarjanje, po poklicu sem književnik, torej nekaj, kar pri "resni" politiki in v političnih debatah sodi pod točko razno, saj pri nas še vedno vlada splošno sprejeto prepričanje, da narod brez težav lahko shaja brez kulture in umetnosti, ki torej nista temelj družbene stvarnosti, ampak kvečjemu nekakšen priboljšek, ki si ga, potopljeni v sfero fiskalne ekonomije, trenutno pač ne moremo privoščiti.

 

Izhajal sem iz temeljnega prepričanja, ki je veljalo že v antični demokraciji, in sicer da je človek, ki se ne briga za javne zadeve in sledi zgolj lastnim sebičnim interesom, pravzaprav idiot v izvornem pomenu te besede. Enostavno nisem mogel biti tiho in samo nemo spremljati, kako neoliberalizem in njegovi podaniki našo družbo oblikujejo po meri megakorporativne politike, ki v službi treh največjih industrij - farmacevtske, vojaške in naftne - ustvarja razmere, v katerih človek kot enkratno in neponovljivo bitje nima nobene vrednosti več, ampak je zgolj odvečni strošek v produkcijskem procesu, katerega izključni namen je ustvarjanje potreb po nepotrebnem, s katerimi se napaja kolesje potrošniške družbe, ki takšen razčlovečen sistem z ideologijo neobrzdanega trošenja sploh ohranja pri življenju.

 

Skratka, v nekem trenutku se mi je zazdelo neodgovorno, da ne bi s svojimi idejami o boljši družbi stopil v javnost, in sem namerno ohranil v sebi izvorno naivnost, da je na tem polju kljub vsesplošnemu cinizmu mogoče karkoli spremeniti. Napisal sem torej pismo Marjanu Šarcu kot človeku, ki je kljub svojemu preteklemu županovanju v slovenski politiki ohranil podobo nepopisanega lista papirja in je imel prav zaradi tega dovolj široko javnomnenjsko podporo, da se mu je na prihajajočih državnozborskih volitvah nasmihal velik uspeh. V pismu sem se osredotočil predvsem na področje kulture in umetnosti, ki je ne samo po mojem mnenju, ampak po mnenju večine pripadnikov izginjajočega visoko izobraženega srednjega razreda ključno za preživetje skupnosti, medtem ko mu v dosedanjem poteku dogodkov resno grozi izumrtje oziroma totalen izbris iz sfere javnega zanimanja. Opozoril sem na to, da kultura, katere ključen element je ravno jezikovna kultura, ki je našemu maloštevilnemu narodu skozi zgodovino sploh omogočila preživetje, nedvomno zahteva precej večjo pozornost, kot jo je dobila do zdaj.

 

Na moje pismo so se v štabu Šarčeve stranke LMŠ zelo korektno in kultivirano odzvali in me prijazno povabili na pogovor v Kamnik. Marjan Šarec mi je celo osebno odgovoril s pismom, v katerem se je strinjal z mojimi izhodišči in je obljubil, da bo v svoji politiki kulturi in umetnosti posvetil večjo pozornost, saj se zaveda njenega pomena za družbo kot celoto.

 

V času mojega, kot se bo izkazalo pozneje, nesojenega poskusa vključevanja v visoko politiko, je bilo nedvomno mnogo ljudi, ki so me opozarjali pred cinizmom slovenske politike, češ da eno govori, počne pa nekaj povsem drugega, vendar njihovega svarila nisem upošteval, saj sem hotel na lastni koži občutiti resničnost teh svaril, še več, verjel sem, da njihova opozorila izhajajo iz neproduktivnega skepticizma, ki naj bi ga moja gesta postavila na laž. Iz tega razloga sem tudi sprejel povabilo na razgovor in se nekega sivega spomladanskega dne kak teden pred volitvami tudi odpravil z vlakom v Kamnik, kjer sem imel določen termin za sestanek s Šarcem in njegovo ekipo. Še pred tem sem na željo vodstva stranke nič hudega sluteč spisal in po mejlu poslal svojo vizijo kulturnega programa, v katerem nisem samo orisal problematičnih razmer na področju kulture, ampak sem predstavil tudi svoje predloge in rešitve.

 

Ko sem kako uro pred sestankom pil jutranjo kavo v nekem kamniškem lokalu in se v mislih pripravljal na nastop, nisem niti slutil, kakšen bo izid sestanka, čeprav bi ga, resnici na ljubo, lahko predvidel, saj sem bil, kot že rečeno, nanj z več strani opozorjen. Pri Šarcu so me seveda pričakovali, v preddverju njegove pisarne sem čakal samo deset minut, potem pa sem vstopil vanjo in pred sabo zagledal gospoda Šarca, levo in desno ob njem pa še dva gospoda, ki sta bila kot njegova svetovalca, kot napovedano v povabilu, prisotna, da bi se vključila v najin razgovor.

 

Že po uvodnih taktih pogovora pa se je izkazalo, da se sploh ne bom pogovarjal s Šarcem kot predsednikom stranke, ampak z njegovim svetovalcem za kulturo, ki je sedel na njegovi desni in me je začel kar takoj, in medias res, zasliševati v zvezi z mojim kulturnim programom, ki je ležal sprintan in z različnimi barvami podčrtan pred njim na veliki ovalni mizi. Medtem ko sem odgovarjal na njegova vprašanja, ki so se nanašala na moj program, sem skrivaj opazoval Šarca, ki ves čas pogovora praktično ni črhnil niti besede, ampak me je samo prestrašeno gledal, najbrž v strahu, da ne bi kakšno svoje vprašanje namenil direktno njemu, čemur se je omenjena trojica v času našega sestanka spretno izogibala.

 

Svetovalčevo zaslišanje je trajalo precej časa, njegova vprašanja so bila tehtna, smiselna in elokventna, tako da se mi je tudi po slogu njihovega podajanja vse bolj utrjeval vtis, da je bilo Šarčevo pismo pravzaprav njegovo avtorstvo, edino, kar je gospod Šarec v vseh petinštiridesetih minutah, kolikor je trajalo to zasliševanje, izjavil, je bilo bolj podobno predvolilni floskuli kot pa resnemu odgovoru na vse skupaj, in sicer je rekel, da njegova stranka predstavlja edini resni branik pred Janezom Janšo v slovenskem političnem prostoru, potem pa nekako sramežljivo utihnil, kot bi se bal, da je rekel nekaj, česar ne bi smel.

 

Med zasliševanjem o svojem kulturnem programu sem se počutil kot na sprejemnem izpitu, in ko se je končalo, je omenjeni svetovalec, ki se je edini sploh pogovarjal z mano, predal besedo svetovalcu na drugi strani, ki je prav tako kot Šarec ves čas razgovora molčal, da poda končno oceno, ki naj bi odločala o moji vlogi v stranki glede na to, da je bilo že v povabilu rečeno, da se bo po razgovoru odločalo o tem, na kakšen način bi lahko s svojim znanjem in sposobnostmi sodeloval z njimi. Seveda nisem pričakoval, da me bodo kar takoj uvrstili med kandidate za položaj kulturnega ministra, nikakor pa nisem niti slutil, da bom žrtev takšne prevare, ki se je po pogovoru v pičlih nekaj minutah odvrtela pred mojimi očmi.

 

Namreč, po tistem, ko sva s svetovalcem na Šarčevi desni skrbno in natančno prerešetala moj program, o katerem se je ta zelo pozitivno izrazil, me je svetovalec na Šarčevi levi, kot se temu reče, postavil na trdna tla, ko mi je dejal, da lahko glede na svoje jezikovne sposobnosti po volitvah brezplačno oziroma prostovoljno, kakor baje vsi počnejo, sodelujem tako, da jezikovno pregledujem oziroma prečiščujem besedila strankarskih veljakov, po teh besedah pa so se vsi trije precej na hitro poslovili, svetovalec na desni je vstal, mi sicer čvrsto stisnil roko in se mi zahvalil za sodelovanje z besedami, da se jim mudi, ker hitijo na sestanek v Maribor, vstal je tudi Šarec, njegov stisk roke je bil precej manj čvrst in njegove oči so se še vedno upirale temu, da bi se soočile z mojimi, kot bi imele slabo vest, medtem ko mi je svetovalec na levi, tisti, ki je podal sodbo o mojem sodelovanju v stranki, rekel, naj pustim podatke v administraciji in da me bodo še kontaktirali.

 

Preden sem se zavedel, sem se znašel sam na ulici z neko posebno grenkobo v srcu, spomnil sem se, s kakšno natančnostjo so strankarski veljaki skupaj z mano prerešetali moj tekst, in jasno mi je bilo, da so dobili tisto, kar so hoteli, predvsem pa, da so se znebili tistega, ki jim je to, kar so hoteli, prinesel, in to sem bil seveda jaz. Njihova logika je bila več kot transparentna: po uporabi odvrzi, in počutil sem se več kot opeharjenega.

 

Ponavljam, da ta občutek ni izhajal iz osebne užaljenosti, ker me niso sprejeli tako, kot sem pričakoval, ampak mi je ves dogodek prinesel ključno spoznanje, kako deluje novodobna slovenska politika. Od visokoletečih besed Šarčevega štaba, da je namen razgovora plodno sodelovanje na perečem področju kulture, je ostalo bore malo, nekakšen predlog prostovoljnega dela v njihovem povolilnem kolesju, z nekakšnim samoumevnim prepričanjem o moji neomajni zvestobi njihovemu nikoli pojasnjenemu poslanstvu, ne da bi s svoje strani ponudili karkoli oprijemljivega. Nikoli poprej nisem dobil tako intenzivnega občutka, da me je nekdo pravkar na suho nategnil, kot se temu reče, in me nato, potem ko je očitno dobil od mene, kar je hotel, odvrgel na ulico kot zadnjo smet.

 

Zdaj vem, česar si poprej nisem hotel priznati, čeprav sem bil na to z več strani opozorjen, kako globok in neporemostljiv je prepad med samozvano visoko politiko in navadnimi državljani, in da so karte v politiki na splošno že zdavnaj pred volitvami porazdeljene, pač ne glede na vsebino, ampak predvsem glede na mukotrpno lobiranje med istomislečimi, pri čemer sploh ni pomembno, kakšno dodano vrednost prinašaš vanjo, samo da dovolj vztrajno vztrajno tuliš v isti rog s tistimi, ki so te postavili.

 

Gospod Šarec je v tej zgodbi igral vlogo nekakšne maskote in me je spominjal na vlogo gusarja v tisti risanki Tom in Jerry, v kateri je namesto nemega gusarja govorila papiga, medtem ko je gusar samo mračno gledal in nekaj mrmral v svoj brk. Tako neslavno se je torej končalo moje nesojeno sodelovanje z Marjanom Šarcem in njegovo stranko, ki imajo zdaj, če ne drugega, vsaj moj, z njihove strani natančno naštudiran program, in upam lahko vsaj to, da ga bodo uporabili v korist slovenske kulture, ne glede na to, da sam od tega ne bom imel nobene koristi.

 

Edina korist, ki sem jo imel od tega razgovora, pa je spoznanje, da je svet samozvane visoke politike, ki kroji našo usodo, vesolje zase, ki nima in niti ne želi imeti nobene zveze s svetom, ki ga predstavlja oziroma zastopa, vse ostalo so prazne marnje, ki pripadajo sferi visokoletečih besed, teh pa smo vsi že do grla siti. Navsezadnje so pomembna edinole dejanja, in način, kako so me odpravili v Šarčevi stranki, zgovorno kaže na to, da dejanja nikakor ne sledijo temu, kar obljubljajo, kvečjemu nasprotno.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
9
19.03.2019 19:55
Jugoslavija je v svojih različnih državnih oblikah določala svoje zunanje meje predvsem na račun slovenskega narodnostnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Ukrajina pred volitvami: Trije predsedniški favoriti in kar 36 neresnih kandidatov
2
18.03.2019 21:13
31. marca bodo v Ukrajini predsedniške volitve. Od tega, kdo bo prihodnji predsednik Ukrajine, je v marsičem odvisna prihodnost ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
7
17.03.2019 08:00
Na portalu+ smo večkrat pozvali naše najbolj aktivne spletne komentatorje, naj nam pošljejo svoje prispevke in se seveda tudi ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Redek je trenutek, ko filozofija preraste v umetnost arhitekture
0
16.03.2019 22:00
Peter Noever je najprej arhitekt, takoj zatem pa je že muzealec, načrtovalec tektonike arhitekturne gradnje in njenega spomina. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Hinavci
22
13.03.2019 23:30
Aktualni primer dvoličnega obnašanja je Venezuela, ena najbogatejših držav vJužni Amerikiper capita, kjer so ljubljenci ... Več.
Piše: Keith Miles
Koalicijska veselica na Brdu: Če je premier komik, potem bo na programu komedija
19
12.03.2019 23:59
Srečanje koalicijskih strank na Brdu pri Kranju je eden izmed vrhuncev partitokracije, ki se je razpasla do te mere, da v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Emmanuel Macron, ki je sam del problema, bo težko ponudil nekakšen "preporod Evrope"
8
10.03.2019 23:05
Macronov manifest je prepozen in iz obupa ustvarjeni PR poskus mobilizacije evropskih - dejansko pa domačih - volilcev, da bi na ... Več.
Piše: Peter Golob
Četrt stoletja zakona o NUK2: Knjižnica nam je vsem kot mati
4
10.03.2019 09:57
Izgubljen čas, ki je nastal zaradi neizvajanja zakona o gradnji NUK iz leta 1994, je postal pridobljen čas. Zakaj se ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Macronovo pismo o evropski renesansi: Kaj je tisto vezivo, ki drži skupaj Evropsko unijo?
4
08.03.2019 18:00
Zahodna Evropa je bila v času hladne vojne v razmerju doZDAin Sovjetske zveze bolj ali manj enotna. Ta enotnost je veljala v ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Predlagane davčne spremembe v 2019: Še najbolj odmeva to, da regres ne bo več obdavčen
3
07.03.2019 21:00
Kot smo razbrali iz predlogov finančnega ministrstva, so ocenili, da bi si lahko privoščili do 300 milijonov evrov skupne ... Več.
Piše: Bine Kordež
Osmi marec: Izkoriščanje dneva žena za propagiranje enakosti spolov ni v interesu žensk
7
06.03.2019 23:34
Kaže, da bo letošnji 8. marec poseben. Mojega je zaznamovalo vabilo na posvet Komisije za enake možnosti, ki na praznik žensk ... Več.
Piše: Saška Štumberger
In memoriam Marjan Vagaja, v spomin mojemu profesorju matematike
4
06.03.2019 02:37
Danes bodo na Žalah pokopali profesorsko legendo ljubljanske Poljanske gimnazije. Nisem še pisal In memoriam za svoje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zlorabe v katoliški cerkvi: Sum spolne zlorabe se prijavi policiji, ne pa neki kongregaciji v Vatikanu!
10
04.03.2019 01:04
Na končanem škofovskem srečanju v Vatikanu je papež Franščišek ponovno ostro obsodil spolne zlorabe in pedofilijo v ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Karpo Godina: Ko se režija, kamera in montaža združijo v eni in isti osebi
0
02.03.2019 22:51
Karpo Godina je edinstven umetnik filmskega sveta, sestavljen je iz balkanskih južnih in severnih vetrov, kultiviran in poln ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zlorabe v katoliški cerkvi: Duhovniki nam sporočajo, da ne bodo naši grešni kozli
17
28.02.2019 21:45
V mehanizmu grešnega kozla se namreč obnašamo kot v nekakšnem kolektivnem transu: vsi vemo, kje nam je mesto v ritualu; vsi ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Vračanje izgubljenih iluzij: Slovenija kot "sovjetska vazalna država"
16
25.02.2019 19:00
V vsakem primeru bi Cerar lahko rekel, da Slovenija ni bila sovjetska vazalna država, ker v časuSovjetske zvezeSlovenija še ni ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Vse manj staršev bo pripravljenih "ubogati", kar nalaga šola
13
24.02.2019 21:00
Šola ni narejena in nikoli ni bila v skladu z znanstvenimi spoznanji, kako se otroci razvijajo in učijo. Niti niso tisti ... Več.
Piše: Marjana Škalič
"Vse, česar se dotakneš v umetniškem delu, je umetnost!"
0
23.02.2019 06:00
Ivana Popović je bila avantgardna umetnica zadnje umetniške avantgarde XX. stoletja. Nikoli se ni metodološko odmaknila od ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tajani, Salvini in na koncu predsednik Mattarella: O slovensko-italijanskih odnosih
5
22.02.2019 20:45
Polemika me ne prizadeva samo zato, ker sem podpisnik uravnovešenega poročila mešane italijansko-slovenske komisije od odnosih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
EU po brexitu: Odhod Združenega kraljestva bi lahko pomenil zaton Evrope, kakršno poznamo danes
19
21.02.2019 21:00
Po seriji prispevkov o prihodnosti Evropske unije se tokrat osredotočamo na posledice brexita; kakšne posledice bi lahko imel ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj bi jezni Milan Kučan počasi že lahko postal naravni predsednik Zveze borcev
Uredništvo
Ogledov: 2,746
02/
Koalicijska veselica na Brdu: Če je premier komik, potem bo na programu komedija
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,738
03/
Hinavci
Keith Miles
Ogledov: 2,048
04/
Gospod Bidovec in njegov boj z ljubljanskimi ignoranti za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev italijanskega fašizma
Uredništvo
Ogledov: 1,322
05/
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
Angel Polajnko
Ogledov: 1,621
06/
Dosje Venezuela: V ozadju je res nafta, a gre tudi za geostrateško bitko med Američani in Rusi
Igor Mekina
Ogledov: 1,386
07/
Predlagane davčne spremembe v 2019: Še najbolj odmeva to, da regres ne bo več obdavčen
Bine Kordež
Ogledov: 1,735
08/
Emmanuel Macron, ki je sam del problema, bo težko ponudil nekakšen "preporod Evrope"
Peter Golob
Ogledov: 1,467
09/
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
Iztok Mirošič
Ogledov: 1,147
10/
Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)
Uredništvo
Ogledov: 930