Komentar

Pri Šarčevih ali zgodba o nemem gusarju in njegovi zgovorni papigi

To je zgodba o okolju, kjer vlada politikanstvo namesto zrele politike, kjer uspevajo sfalirani igralci namesto ozaveščenih politikov, ki se zavedajo svoje odgovornosti do družbe, ki jo predstavljajo, kjer privatni interesi prevladujejo pred javnim dobrim, ki je njegovim samozvanim zaščitnikom v glavnem deveta skrb, in to je ne nazadnje zgodba o spodletelem poskusu vrniti ljudem vero v možnost njihovega soodločanja pri javnih zadevah, ki se tičejo vseh nas in ne samo peščice tistih, ki so se po naključju znašli pri koritu in se zdaj brez trohice slabe vesti mastijo na tuj račun.

08.07.2018 19:00
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   Marjan Šarec   kultura   program   Vid Sagadin Žigon   Kamnik   Janez Janša

Fotografije: Mediaspeed

Edino, kar je gospod Šarec v vseh petinštiridesetih minutah, kolikor je trajalo to zasliševanje, izjavil, je bilo bolj podobno predvolilni floskuli kot pa resnemu odgovoru na vse skupaj, in sicer je rekel, da njegova stranka predstavlja edini resni branik pred Janezom Janšo v slovenskem političnem prostoru, potem pa nekako sramežljivo utihnil, kot bi se bal, da je rekel nekaj, česar ne bi smel.

Naj začnem od začetka. Na pobudo prijateljice sem napisal odprto pismo Marjanu Šarcu, ki je bilo objavljeno tudi na portalu+ (vir), pa niti ne zaradi tega, ker sem zavohal priložnost, da si še sam odškrnem kos javne pogače, ampak predvsem zaradi tega, ker mi ni vseeno, kam plava naša družba, ki v sferi politike ni sposobna ponuditi nič novega, svežega, konstruktivnega, nič takega torej, kar bi ustvarilo razliko v dosedanjem splošnem dojemanju politike kot nečesa, kar je v lasti peščice vladajočih in kar nima nobene prave zveze z življenjem navadnih državljanov.

 

Sam se s politiko doslej nisem resno ukvarjal, moje področje je umetniško ustvarjanje, po poklicu sem književnik, torej nekaj, kar pri "resni" politiki in v političnih debatah sodi pod točko razno, saj pri nas še vedno vlada splošno sprejeto prepričanje, da narod brez težav lahko shaja brez kulture in umetnosti, ki torej nista temelj družbene stvarnosti, ampak kvečjemu nekakšen priboljšek, ki si ga, potopljeni v sfero fiskalne ekonomije, trenutno pač ne moremo privoščiti.

 

Izhajal sem iz temeljnega prepričanja, ki je veljalo že v antični demokraciji, in sicer da je človek, ki se ne briga za javne zadeve in sledi zgolj lastnim sebičnim interesom, pravzaprav idiot v izvornem pomenu te besede. Enostavno nisem mogel biti tiho in samo nemo spremljati, kako neoliberalizem in njegovi podaniki našo družbo oblikujejo po meri megakorporativne politike, ki v službi treh največjih industrij - farmacevtske, vojaške in naftne - ustvarja razmere, v katerih človek kot enkratno in neponovljivo bitje nima nobene vrednosti več, ampak je zgolj odvečni strošek v produkcijskem procesu, katerega izključni namen je ustvarjanje potreb po nepotrebnem, s katerimi se napaja kolesje potrošniške družbe, ki takšen razčlovečen sistem z ideologijo neobrzdanega trošenja sploh ohranja pri življenju.

 

Skratka, v nekem trenutku se mi je zazdelo neodgovorno, da ne bi s svojimi idejami o boljši družbi stopil v javnost, in sem namerno ohranil v sebi izvorno naivnost, da je na tem polju kljub vsesplošnemu cinizmu mogoče karkoli spremeniti. Napisal sem torej pismo Marjanu Šarcu kot človeku, ki je kljub svojemu preteklemu županovanju v slovenski politiki ohranil podobo nepopisanega lista papirja in je imel prav zaradi tega dovolj široko javnomnenjsko podporo, da se mu je na prihajajočih državnozborskih volitvah nasmihal velik uspeh. V pismu sem se osredotočil predvsem na področje kulture in umetnosti, ki je ne samo po mojem mnenju, ampak po mnenju večine pripadnikov izginjajočega visoko izobraženega srednjega razreda ključno za preživetje skupnosti, medtem ko mu v dosedanjem poteku dogodkov resno grozi izumrtje oziroma totalen izbris iz sfere javnega zanimanja. Opozoril sem na to, da kultura, katere ključen element je ravno jezikovna kultura, ki je našemu maloštevilnemu narodu skozi zgodovino sploh omogočila preživetje, nedvomno zahteva precej večjo pozornost, kot jo je dobila do zdaj.

 

Na moje pismo so se v štabu Šarčeve stranke LMŠ zelo korektno in kultivirano odzvali in me prijazno povabili na pogovor v Kamnik. Marjan Šarec mi je celo osebno odgovoril s pismom, v katerem se je strinjal z mojimi izhodišči in je obljubil, da bo v svoji politiki kulturi in umetnosti posvetil večjo pozornost, saj se zaveda njenega pomena za družbo kot celoto.

 

V času mojega, kot se bo izkazalo pozneje, nesojenega poskusa vključevanja v visoko politiko, je bilo nedvomno mnogo ljudi, ki so me opozarjali pred cinizmom slovenske politike, češ da eno govori, počne pa nekaj povsem drugega, vendar njihovega svarila nisem upošteval, saj sem hotel na lastni koži občutiti resničnost teh svaril, še več, verjel sem, da njihova opozorila izhajajo iz neproduktivnega skepticizma, ki naj bi ga moja gesta postavila na laž. Iz tega razloga sem tudi sprejel povabilo na razgovor in se nekega sivega spomladanskega dne kak teden pred volitvami tudi odpravil z vlakom v Kamnik, kjer sem imel določen termin za sestanek s Šarcem in njegovo ekipo. Še pred tem sem na željo vodstva stranke nič hudega sluteč spisal in po mejlu poslal svojo vizijo kulturnega programa, v katerem nisem samo orisal problematičnih razmer na področju kulture, ampak sem predstavil tudi svoje predloge in rešitve.

 

Ko sem kako uro pred sestankom pil jutranjo kavo v nekem kamniškem lokalu in se v mislih pripravljal na nastop, nisem niti slutil, kakšen bo izid sestanka, čeprav bi ga, resnici na ljubo, lahko predvidel, saj sem bil, kot že rečeno, nanj z več strani opozorjen. Pri Šarcu so me seveda pričakovali, v preddverju njegove pisarne sem čakal samo deset minut, potem pa sem vstopil vanjo in pred sabo zagledal gospoda Šarca, levo in desno ob njem pa še dva gospoda, ki sta bila kot njegova svetovalca, kot napovedano v povabilu, prisotna, da bi se vključila v najin razgovor.

 

Že po uvodnih taktih pogovora pa se je izkazalo, da se sploh ne bom pogovarjal s Šarcem kot predsednikom stranke, ampak z njegovim svetovalcem za kulturo, ki je sedel na njegovi desni in me je začel kar takoj, in medias res, zasliševati v zvezi z mojim kulturnim programom, ki je ležal sprintan in z različnimi barvami podčrtan pred njim na veliki ovalni mizi. Medtem ko sem odgovarjal na njegova vprašanja, ki so se nanašala na moj program, sem skrivaj opazoval Šarca, ki ves čas pogovora praktično ni črhnil niti besede, ampak me je samo prestrašeno gledal, najbrž v strahu, da ne bi kakšno svoje vprašanje namenil direktno njemu, čemur se je omenjena trojica v času našega sestanka spretno izogibala.

 

Svetovalčevo zaslišanje je trajalo precej časa, njegova vprašanja so bila tehtna, smiselna in elokventna, tako da se mi je tudi po slogu njihovega podajanja vse bolj utrjeval vtis, da je bilo Šarčevo pismo pravzaprav njegovo avtorstvo, edino, kar je gospod Šarec v vseh petinštiridesetih minutah, kolikor je trajalo to zasliševanje, izjavil, je bilo bolj podobno predvolilni floskuli kot pa resnemu odgovoru na vse skupaj, in sicer je rekel, da njegova stranka predstavlja edini resni branik pred Janezom Janšo v slovenskem političnem prostoru, potem pa nekako sramežljivo utihnil, kot bi se bal, da je rekel nekaj, česar ne bi smel.

 

Med zasliševanjem o svojem kulturnem programu sem se počutil kot na sprejemnem izpitu, in ko se je končalo, je omenjeni svetovalec, ki se je edini sploh pogovarjal z mano, predal besedo svetovalcu na drugi strani, ki je prav tako kot Šarec ves čas razgovora molčal, da poda končno oceno, ki naj bi odločala o moji vlogi v stranki glede na to, da je bilo že v povabilu rečeno, da se bo po razgovoru odločalo o tem, na kakšen način bi lahko s svojim znanjem in sposobnostmi sodeloval z njimi. Seveda nisem pričakoval, da me bodo kar takoj uvrstili med kandidate za položaj kulturnega ministra, nikakor pa nisem niti slutil, da bom žrtev takšne prevare, ki se je po pogovoru v pičlih nekaj minutah odvrtela pred mojimi očmi.

 

Namreč, po tistem, ko sva s svetovalcem na Šarčevi desni skrbno in natančno prerešetala moj program, o katerem se je ta zelo pozitivno izrazil, me je svetovalec na Šarčevi levi, kot se temu reče, postavil na trdna tla, ko mi je dejal, da lahko glede na svoje jezikovne sposobnosti po volitvah brezplačno oziroma prostovoljno, kakor baje vsi počnejo, sodelujem tako, da jezikovno pregledujem oziroma prečiščujem besedila strankarskih veljakov, po teh besedah pa so se vsi trije precej na hitro poslovili, svetovalec na desni je vstal, mi sicer čvrsto stisnil roko in se mi zahvalil za sodelovanje z besedami, da se jim mudi, ker hitijo na sestanek v Maribor, vstal je tudi Šarec, njegov stisk roke je bil precej manj čvrst in njegove oči so se še vedno upirale temu, da bi se soočile z mojimi, kot bi imele slabo vest, medtem ko mi je svetovalec na levi, tisti, ki je podal sodbo o mojem sodelovanju v stranki, rekel, naj pustim podatke v administraciji in da me bodo še kontaktirali.

 

Preden sem se zavedel, sem se znašel sam na ulici z neko posebno grenkobo v srcu, spomnil sem se, s kakšno natančnostjo so strankarski veljaki skupaj z mano prerešetali moj tekst, in jasno mi je bilo, da so dobili tisto, kar so hoteli, predvsem pa, da so se znebili tistega, ki jim je to, kar so hoteli, prinesel, in to sem bil seveda jaz. Njihova logika je bila več kot transparentna: po uporabi odvrzi, in počutil sem se več kot opeharjenega.

 

Ponavljam, da ta občutek ni izhajal iz osebne užaljenosti, ker me niso sprejeli tako, kot sem pričakoval, ampak mi je ves dogodek prinesel ključno spoznanje, kako deluje novodobna slovenska politika. Od visokoletečih besed Šarčevega štaba, da je namen razgovora plodno sodelovanje na perečem področju kulture, je ostalo bore malo, nekakšen predlog prostovoljnega dela v njihovem povolilnem kolesju, z nekakšnim samoumevnim prepričanjem o moji neomajni zvestobi njihovemu nikoli pojasnjenemu poslanstvu, ne da bi s svoje strani ponudili karkoli oprijemljivega. Nikoli poprej nisem dobil tako intenzivnega občutka, da me je nekdo pravkar na suho nategnil, kot se temu reče, in me nato, potem ko je očitno dobil od mene, kar je hotel, odvrgel na ulico kot zadnjo smet.

 

Zdaj vem, česar si poprej nisem hotel priznati, čeprav sem bil na to z več strani opozorjen, kako globok in neporemostljiv je prepad med samozvano visoko politiko in navadnimi državljani, in da so karte v politiki na splošno že zdavnaj pred volitvami porazdeljene, pač ne glede na vsebino, ampak predvsem glede na mukotrpno lobiranje med istomislečimi, pri čemer sploh ni pomembno, kakšno dodano vrednost prinašaš vanjo, samo da dovolj vztrajno vztrajno tuliš v isti rog s tistimi, ki so te postavili.

 

Gospod Šarec je v tej zgodbi igral vlogo nekakšne maskote in me je spominjal na vlogo gusarja v tisti risanki Tom in Jerry, v kateri je namesto nemega gusarja govorila papiga, medtem ko je gusar samo mračno gledal in nekaj mrmral v svoj brk. Tako neslavno se je torej končalo moje nesojeno sodelovanje z Marjanom Šarcem in njegovo stranko, ki imajo zdaj, če ne drugega, vsaj moj, z njihove strani natančno naštudiran program, in upam lahko vsaj to, da ga bodo uporabili v korist slovenske kulture, ne glede na to, da sam od tega ne bom imel nobene koristi.

 

Edina korist, ki sem jo imel od tega razgovora, pa je spoznanje, da je svet samozvane visoke politike, ki kroji našo usodo, vesolje zase, ki nima in niti ne želi imeti nobene zveze s svetom, ki ga predstavlja oziroma zastopa, vse ostalo so prazne marnje, ki pripadajo sferi visokoletečih besed, teh pa smo vsi že do grla siti. Navsezadnje so pomembna edinole dejanja, in način, kako so me odpravili v Šarčevi stranki, zgovorno kaže na to, da dejanja nikakor ne sledijo temu, kar obljubljajo, kvečjemu nasprotno.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Manjka samo še akcija zbiranja plastičnih zamaškov za otroške kardiologe iz tujine
5
17.07.2018 00:36
Naprošam proizvajalce pijač, če lahko v prehodnem obdobju, dokler se trajno ne razreši problem otroške kardiologije in ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Nemško-ruske plinske spletke: Lahko Nemčija spet postane problem?
4
16.07.2018 01:11
Nemčija je občutljiva do svoje črne preteklosti, vendar mora razumeti tudi občutljivost drugih držav, ko je v Evropo povabila ... Več.
Piše: Keith Miles
Hommage Ješi Denegriju: Umetnost oblikuje čas, ne pa ideologija
0
15.07.2018 08:45
Evropa 20. in 21. stoletja izhaja predvsem iz razsvetljenske tradicije in pridobljene antinacistične pozicije. Seveda tudi iz ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tožba proti Hrvaški zaradi propadle arbitraže in Cerarjeva bolezen norih krav
22
13.07.2018 23:00
Kocka je padla. Vlada Mira Cerarja v odstopu je kljub drugačnim napovedim in pomislekom v petek, 13. julija vložila tožbo proti ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Drugi esej o Evropi ali o kdo tu igra na drugo žogo
6
13.07.2018 14:15
Zdi se, da je čas, ki je pred nami, prej čas neprestanih improvizacij pri urejanju skupnega evropskega življenja, kot pa čas ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Vojne obletnice: Med Dobom in Brioni
3
12.07.2018 16:30
Pogovori z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem so bili odločilni.7. julija, praktično sredi vojnega meteža, je naBrioneodšla ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Monopolna ZZZS v službi zdravniško-dobaviteljske mafije ali naslednji socialistični kretenizem
7
11.07.2018 21:40
Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) poziva politiko, naj jim omogoči porabo 35 milijonov davkoplačevalskih evrov, ki jih še ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Toninova dilema: Ali bo vlado sestavil Janša, ali pa gremo jeseni spet na predčasne volitve
7
10.07.2018 23:00
Še ta teden bo znano, ali bo Janša odklonil ponujeno mandatarstvo. Po vsej verjetnosti ga bo. Prihodnji teden pa se bo bržkone ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za Aleša Šabedra so zdravniki v UKC Ljubljana kot kmetje na šahovnici, bolnica pa postaja mentalno koncentracijsko taborišče
21
09.07.2018 21:30
Je Aleš Šabeder nadčlovek? Je bermensch, kot se je vprašala Milena Zupanič v svojem prispevku pred nekaj meseci? Ni. Ker nihče ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Projekt Gorgona kot odgovor na nacionalkomunistično vznesenost Balkanije
1
08.07.2018 11:00
Še dobro, da umetnost med Ljubljano, Zagrebom in Beogradom ni bila nikoli vključena v imperialno-osvajalne pohode aktualnih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uboji na pediatriji: 2. del uvoda
5
07.07.2018 00:28
Slovensko zdravstvo je ta trenutek kritični bolnik slovenske države. Začeli so mu odmirati ključni organi. Je na poti v ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Slovenska otroška srčna kirurgija v spirali norosti
12
05.07.2018 00:40
Veleumi v Cerarjevi vladi, ki opravljajo tekoče posle, so 28. junija 2018 Državnemu zboru v obravnavo poslali dokument ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Esej o Evropi ali "nekaj krepkih" pred lastnim ogledalom
9
03.07.2018 23:54
Spomnite se časov, ko smo evropsko zastavico kot značko začeli nositi na zavihkih suknjičev. To so bili časi sredi osemdesetih ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Zgodovina in umetnost: Ne sprašujte, kam gremo
3
01.07.2018 08:59
Če me ne bi navduševalo mišljenje humanističnih znanstvenikov, umetnikov in filozofov, ne vem, ali bi se sploh še pustil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uboji na pediatriji: Uvod
8
30.06.2018 18:00
Jutri bo v zgodovini samostojne Slovenije in slovenske medicine prav poseben dan. Jutri bo namreč - 1. julij. Pa ne kakršenkoli ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
V obdobju kislih kumaric nas čaka odločitev o tem, ali nam bo vladala "Natureta koalicija" ali "JBTC koalicija
18
28.06.2018 17:42
Pri oblikovanju prihodnje vlade bosta ključna kriterija njena učinkovitost oziroma sposobnost upravljanja z državo ter odgovor ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O dobrodelnosti: Ko berem o otrocih v hudi stiski, se mi prikazujejo Milojka Kolar Celarc, Maja Makovec Brenčič in Anja Kopač Mrak
12
26.06.2018 23:54
S težkim srcem ugotavljam, da ljudje, ki prispevajo za dobrodelne namene, finančno podpirajo leno in neorganizirano državo. ... Več.
Piše: Kristjan Lapuh
Kako je klavrno končal džez v mestu, ki sovraži to kozmpolitsko, urbano in ameriško glasbeno zvrst
10
24.06.2018 19:27
Zaradi ideoloških predsodkov džeza pri nas nikoli nismo družbeno povsem sprejeli. Ker je ameriški, univerzalen, kozmopolitski in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vesolje je res ogomna potrata prostora
12
24.06.2018 07:59
Njegov film Zvezda ni zapisan z besedo, temveč z znakom zvezde. Če bi me še pred kratkim vprašali, ali poznam ime Johanna Lurfa ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ponovno odkrita Carole Pateman: "Ko ženske pridejo na oblast, je država nenadoma ogrožena"
12
22.06.2018 17:00
Pred tridesetimi leti je angleška filozofinja, politična teoretičarka in feministka Carole Pateman objavila esej o t.i. ženski ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Pri Šarčevih ali zgodba o nemem gusarju in njegovi zgovorni papigi
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 14.444
02/
Za Aleša Šabedra so zdravniki v UKC Ljubljana kot kmetje na šahovnici, bolnica pa postaja mentalno koncentracijsko taborišče
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2.876
03/
Toninova dilema: Ali bo vlado sestavil Janša, ali pa gremo jeseni spet na predčasne volitve
Dejan Steinbuch
Ogledov: 8.088
04/
Monopolna ZZZS v službi zdravniško-dobaviteljske mafije ali naslednji socialistični kretenizem
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2.108
05/
Tožba proti Hrvaški zaradi propadle arbitraže in Cerarjeva bolezen norih krav
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.978
06/
Vojne obletnice: Med Dobom in Brioni
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.557
07/
Nemško-ruske plinske spletke: Lahko Nemčija spet postane problem?
Keith Miles
Ogledov: 1.420
08/
Manjka samo še akcija zbiranja plastičnih zamaškov za otroške kardiologe iz tujine
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1.398
09/
Uboji na pediatriji: 2. del uvoda
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2.150
10/
Bivši policijski sindikalist Petrović, ki je prek Facebooka rušil Koprivnikarja, zdaj svetuje drugim sindikatom?
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1.877