Komentar

Pri Šarčevih ali zgodba o nemem gusarju in njegovi zgovorni papigi

To je zgodba o okolju, kjer vlada politikanstvo namesto zrele politike, kjer uspevajo sfalirani igralci namesto ozaveščenih politikov, ki se zavedajo svoje odgovornosti do družbe, ki jo predstavljajo, kjer privatni interesi prevladujejo pred javnim dobrim, ki je njegovim samozvanim zaščitnikom v glavnem deveta skrb, in to je ne nazadnje zgodba o spodletelem poskusu vrniti ljudem vero v možnost njihovega soodločanja pri javnih zadevah, ki se tičejo vseh nas in ne samo peščice tistih, ki so se po naključju znašli pri koritu in se zdaj brez trohice slabe vesti mastijo na tuj račun.

08.07.2018 19:00
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   Marjan Šarec   kultura   program   Vid Sagadin Žigon   Kamnik   Janez Janša

Fotografije: Mediaspeed

Edino, kar je gospod Šarec v vseh petinštiridesetih minutah, kolikor je trajalo to zasliševanje, izjavil, je bilo bolj podobno predvolilni floskuli kot pa resnemu odgovoru na vse skupaj, in sicer je rekel, da njegova stranka predstavlja edini resni branik pred Janezom Janšo v slovenskem političnem prostoru, potem pa nekako sramežljivo utihnil, kot bi se bal, da je rekel nekaj, česar ne bi smel.

Naj začnem od začetka. Na pobudo prijateljice sem napisal odprto pismo Marjanu Šarcu, ki je bilo objavljeno tudi na portalu+ (vir), pa niti ne zaradi tega, ker sem zavohal priložnost, da si še sam odškrnem kos javne pogače, ampak predvsem zaradi tega, ker mi ni vseeno, kam plava naša družba, ki v sferi politike ni sposobna ponuditi nič novega, svežega, konstruktivnega, nič takega torej, kar bi ustvarilo razliko v dosedanjem splošnem dojemanju politike kot nečesa, kar je v lasti peščice vladajočih in kar nima nobene prave zveze z življenjem navadnih državljanov.

 

Sam se s politiko doslej nisem resno ukvarjal, moje področje je umetniško ustvarjanje, po poklicu sem književnik, torej nekaj, kar pri "resni" politiki in v političnih debatah sodi pod točko razno, saj pri nas še vedno vlada splošno sprejeto prepričanje, da narod brez težav lahko shaja brez kulture in umetnosti, ki torej nista temelj družbene stvarnosti, ampak kvečjemu nekakšen priboljšek, ki si ga, potopljeni v sfero fiskalne ekonomije, trenutno pač ne moremo privoščiti.

 

Izhajal sem iz temeljnega prepričanja, ki je veljalo že v antični demokraciji, in sicer da je človek, ki se ne briga za javne zadeve in sledi zgolj lastnim sebičnim interesom, pravzaprav idiot v izvornem pomenu te besede. Enostavno nisem mogel biti tiho in samo nemo spremljati, kako neoliberalizem in njegovi podaniki našo družbo oblikujejo po meri megakorporativne politike, ki v službi treh največjih industrij - farmacevtske, vojaške in naftne - ustvarja razmere, v katerih človek kot enkratno in neponovljivo bitje nima nobene vrednosti več, ampak je zgolj odvečni strošek v produkcijskem procesu, katerega izključni namen je ustvarjanje potreb po nepotrebnem, s katerimi se napaja kolesje potrošniške družbe, ki takšen razčlovečen sistem z ideologijo neobrzdanega trošenja sploh ohranja pri življenju.

 

Skratka, v nekem trenutku se mi je zazdelo neodgovorno, da ne bi s svojimi idejami o boljši družbi stopil v javnost, in sem namerno ohranil v sebi izvorno naivnost, da je na tem polju kljub vsesplošnemu cinizmu mogoče karkoli spremeniti. Napisal sem torej pismo Marjanu Šarcu kot človeku, ki je kljub svojemu preteklemu županovanju v slovenski politiki ohranil podobo nepopisanega lista papirja in je imel prav zaradi tega dovolj široko javnomnenjsko podporo, da se mu je na prihajajočih državnozborskih volitvah nasmihal velik uspeh. V pismu sem se osredotočil predvsem na področje kulture in umetnosti, ki je ne samo po mojem mnenju, ampak po mnenju večine pripadnikov izginjajočega visoko izobraženega srednjega razreda ključno za preživetje skupnosti, medtem ko mu v dosedanjem poteku dogodkov resno grozi izumrtje oziroma totalen izbris iz sfere javnega zanimanja. Opozoril sem na to, da kultura, katere ključen element je ravno jezikovna kultura, ki je našemu maloštevilnemu narodu skozi zgodovino sploh omogočila preživetje, nedvomno zahteva precej večjo pozornost, kot jo je dobila do zdaj.

 

Na moje pismo so se v štabu Šarčeve stranke LMŠ zelo korektno in kultivirano odzvali in me prijazno povabili na pogovor v Kamnik. Marjan Šarec mi je celo osebno odgovoril s pismom, v katerem se je strinjal z mojimi izhodišči in je obljubil, da bo v svoji politiki kulturi in umetnosti posvetil večjo pozornost, saj se zaveda njenega pomena za družbo kot celoto.

 

V času mojega, kot se bo izkazalo pozneje, nesojenega poskusa vključevanja v visoko politiko, je bilo nedvomno mnogo ljudi, ki so me opozarjali pred cinizmom slovenske politike, češ da eno govori, počne pa nekaj povsem drugega, vendar njihovega svarila nisem upošteval, saj sem hotel na lastni koži občutiti resničnost teh svaril, še več, verjel sem, da njihova opozorila izhajajo iz neproduktivnega skepticizma, ki naj bi ga moja gesta postavila na laž. Iz tega razloga sem tudi sprejel povabilo na razgovor in se nekega sivega spomladanskega dne kak teden pred volitvami tudi odpravil z vlakom v Kamnik, kjer sem imel določen termin za sestanek s Šarcem in njegovo ekipo. Še pred tem sem na željo vodstva stranke nič hudega sluteč spisal in po mejlu poslal svojo vizijo kulturnega programa, v katerem nisem samo orisal problematičnih razmer na področju kulture, ampak sem predstavil tudi svoje predloge in rešitve.

 

Ko sem kako uro pred sestankom pil jutranjo kavo v nekem kamniškem lokalu in se v mislih pripravljal na nastop, nisem niti slutil, kakšen bo izid sestanka, čeprav bi ga, resnici na ljubo, lahko predvidel, saj sem bil, kot že rečeno, nanj z več strani opozorjen. Pri Šarcu so me seveda pričakovali, v preddverju njegove pisarne sem čakal samo deset minut, potem pa sem vstopil vanjo in pred sabo zagledal gospoda Šarca, levo in desno ob njem pa še dva gospoda, ki sta bila kot njegova svetovalca, kot napovedano v povabilu, prisotna, da bi se vključila v najin razgovor.

 

Že po uvodnih taktih pogovora pa se je izkazalo, da se sploh ne bom pogovarjal s Šarcem kot predsednikom stranke, ampak z njegovim svetovalcem za kulturo, ki je sedel na njegovi desni in me je začel kar takoj, in medias res, zasliševati v zvezi z mojim kulturnim programom, ki je ležal sprintan in z različnimi barvami podčrtan pred njim na veliki ovalni mizi. Medtem ko sem odgovarjal na njegova vprašanja, ki so se nanašala na moj program, sem skrivaj opazoval Šarca, ki ves čas pogovora praktično ni črhnil niti besede, ampak me je samo prestrašeno gledal, najbrž v strahu, da ne bi kakšno svoje vprašanje namenil direktno njemu, čemur se je omenjena trojica v času našega sestanka spretno izogibala.

 

Svetovalčevo zaslišanje je trajalo precej časa, njegova vprašanja so bila tehtna, smiselna in elokventna, tako da se mi je tudi po slogu njihovega podajanja vse bolj utrjeval vtis, da je bilo Šarčevo pismo pravzaprav njegovo avtorstvo, edino, kar je gospod Šarec v vseh petinštiridesetih minutah, kolikor je trajalo to zasliševanje, izjavil, je bilo bolj podobno predvolilni floskuli kot pa resnemu odgovoru na vse skupaj, in sicer je rekel, da njegova stranka predstavlja edini resni branik pred Janezom Janšo v slovenskem političnem prostoru, potem pa nekako sramežljivo utihnil, kot bi se bal, da je rekel nekaj, česar ne bi smel.

 

Med zasliševanjem o svojem kulturnem programu sem se počutil kot na sprejemnem izpitu, in ko se je končalo, je omenjeni svetovalec, ki se je edini sploh pogovarjal z mano, predal besedo svetovalcu na drugi strani, ki je prav tako kot Šarec ves čas razgovora molčal, da poda končno oceno, ki naj bi odločala o moji vlogi v stranki glede na to, da je bilo že v povabilu rečeno, da se bo po razgovoru odločalo o tem, na kakšen način bi lahko s svojim znanjem in sposobnostmi sodeloval z njimi. Seveda nisem pričakoval, da me bodo kar takoj uvrstili med kandidate za položaj kulturnega ministra, nikakor pa nisem niti slutil, da bom žrtev takšne prevare, ki se je po pogovoru v pičlih nekaj minutah odvrtela pred mojimi očmi.

 

Namreč, po tistem, ko sva s svetovalcem na Šarčevi desni skrbno in natančno prerešetala moj program, o katerem se je ta zelo pozitivno izrazil, me je svetovalec na Šarčevi levi, kot se temu reče, postavil na trdna tla, ko mi je dejal, da lahko glede na svoje jezikovne sposobnosti po volitvah brezplačno oziroma prostovoljno, kakor baje vsi počnejo, sodelujem tako, da jezikovno pregledujem oziroma prečiščujem besedila strankarskih veljakov, po teh besedah pa so se vsi trije precej na hitro poslovili, svetovalec na desni je vstal, mi sicer čvrsto stisnil roko in se mi zahvalil za sodelovanje z besedami, da se jim mudi, ker hitijo na sestanek v Maribor, vstal je tudi Šarec, njegov stisk roke je bil precej manj čvrst in njegove oči so se še vedno upirale temu, da bi se soočile z mojimi, kot bi imele slabo vest, medtem ko mi je svetovalec na levi, tisti, ki je podal sodbo o mojem sodelovanju v stranki, rekel, naj pustim podatke v administraciji in da me bodo še kontaktirali.

 

Preden sem se zavedel, sem se znašel sam na ulici z neko posebno grenkobo v srcu, spomnil sem se, s kakšno natančnostjo so strankarski veljaki skupaj z mano prerešetali moj tekst, in jasno mi je bilo, da so dobili tisto, kar so hoteli, predvsem pa, da so se znebili tistega, ki jim je to, kar so hoteli, prinesel, in to sem bil seveda jaz. Njihova logika je bila več kot transparentna: po uporabi odvrzi, in počutil sem se več kot opeharjenega.

 

Ponavljam, da ta občutek ni izhajal iz osebne užaljenosti, ker me niso sprejeli tako, kot sem pričakoval, ampak mi je ves dogodek prinesel ključno spoznanje, kako deluje novodobna slovenska politika. Od visokoletečih besed Šarčevega štaba, da je namen razgovora plodno sodelovanje na perečem področju kulture, je ostalo bore malo, nekakšen predlog prostovoljnega dela v njihovem povolilnem kolesju, z nekakšnim samoumevnim prepričanjem o moji neomajni zvestobi njihovemu nikoli pojasnjenemu poslanstvu, ne da bi s svoje strani ponudili karkoli oprijemljivega. Nikoli poprej nisem dobil tako intenzivnega občutka, da me je nekdo pravkar na suho nategnil, kot se temu reče, in me nato, potem ko je očitno dobil od mene, kar je hotel, odvrgel na ulico kot zadnjo smet.

 

Zdaj vem, česar si poprej nisem hotel priznati, čeprav sem bil na to z več strani opozorjen, kako globok in neporemostljiv je prepad med samozvano visoko politiko in navadnimi državljani, in da so karte v politiki na splošno že zdavnaj pred volitvami porazdeljene, pač ne glede na vsebino, ampak predvsem glede na mukotrpno lobiranje med istomislečimi, pri čemer sploh ni pomembno, kakšno dodano vrednost prinašaš vanjo, samo da dovolj vztrajno vztrajno tuliš v isti rog s tistimi, ki so te postavili.

 

Gospod Šarec je v tej zgodbi igral vlogo nekakšne maskote in me je spominjal na vlogo gusarja v tisti risanki Tom in Jerry, v kateri je namesto nemega gusarja govorila papiga, medtem ko je gusar samo mračno gledal in nekaj mrmral v svoj brk. Tako neslavno se je torej končalo moje nesojeno sodelovanje z Marjanom Šarcem in njegovo stranko, ki imajo zdaj, če ne drugega, vsaj moj, z njihove strani natančno naštudiran program, in upam lahko vsaj to, da ga bodo uporabili v korist slovenske kulture, ne glede na to, da sam od tega ne bom imel nobene koristi.

 

Edina korist, ki sem jo imel od tega razgovora, pa je spoznanje, da je svet samozvane visoke politike, ki kroji našo usodo, vesolje zase, ki nima in niti ne želi imeti nobene zveze s svetom, ki ga predstavlja oziroma zastopa, vse ostalo so prazne marnje, ki pripadajo sferi visokoletečih besed, teh pa smo vsi že do grla siti. Navsezadnje so pomembna edinole dejanja, in način, kako so me odpravili v Šarčevi stranki, zgovorno kaže na to, da dejanja nikakor ne sledijo temu, kar obljubljajo, kvečjemu nasprotno.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
30-letnica Slovenije: Vzemite borovo iglico, počepnite in se pičite v anus, pa bo vse v redu!
6
23.06.2021 22:23
V zadnjih 30 letih sem dobila toliko polen pod noge, da sem glede ogrevanja preskrbljena do konca življenja. Naučila sem se na ... Več.
Piše: Ana Jud
30-letnica Slovenije: Alternativni pogled na naš dosedanji ekonomski razvoj
13
21.06.2021 21:22
Napisati nek krajši pregled ekonomskega razvoja samostojne Slovenije je po eni strani pravzaprav preprosto, pa drugi pa kar ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ko v cepilni center vdrejo aktivisti "anticepilci" in nadlegujejo zdravstveno osebje, je čas za alarm!
12
20.06.2021 23:10
Poklicala me je kolegica zdravnica in povedala, da je v cepilni center vdrla neznana skupina oseb, ki so izražale svoje mnenje ... Več.
Piše: Milan Krek
"Za svoja politična dejanja sprejemam vso odgovornost, za svojo umetnost nobene"
2
19.06.2021 20:55
Umetnik, ultranacionalist Jukio Mišima (19251970) je nekaj tednov pred svojim obrednim samomorom (seppuku) zapisal: Za svoja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Patološko laganje: kako živeti z lažnivcem?
21
18.06.2021 05:41
Življenje z lažnivcem ni lahko. Lažnivci se ne zavedajo laži in včasih že sami sebi verjamejo, da govorijo resnico. Največja ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Pahor in Mattarella se priklanjata pred spomenikom v Bazovici, toda bazoviški antifašisti so v Italiji uradno še vedno teroristi
11
17.06.2021 05:07
Fundacija Bazoviški junaki in ostale žrtve fašizma že več let neuspešno poskuša pridobiti slovensko politiko in njej podrejeno ... Več.
Piše: Marko Bidovec
Prihodnost Evrope: Brez posvetovanj z državljani, brez dialoga z Evropejci bo Evropska unija v resni krizi
7
15.06.2021 22:00
V zadnjem desetletju je EU prebrodila mnoge krize; finančno, migrantsko, Brexit ipd., ki so jo nenehno spreminjale in ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Protivladni protesti pod taktirko Mefista Kosa
11
15.06.2021 06:15
Pred kratkim sem bila na kofetku z zelo prijetno osebo. Zapriseženo levičarko, a prisrčno in prijazno. Poglavje, da ljudi ne ... Več.
Piše: Ana Jud
Čas je za … cepljenje! In s tem (skorajšnjo) vrnitev nazaj v normal(n)o(st)
6
14.06.2021 08:00
V Evropi smo prve oblike cepljenja dobili šele v 18. stoletju. Cepiva so zmanjšala obolevnost, invalidnost, zasedenost ... Več.
Piše: Milan Krek
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
9
14.06.2021 01:00
O mrtvih vse dobro je stara modrost, ki je v primeru Ivana Zidarja zelo relativna. Ob vsem alkoholu, ki ga je popil, je pravi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti
11
13.06.2021 11:00
V parlament se zlahka prismuka vsak povpečno prepričljiv falot. Sistem ga ščiti! Pred prevarami in neizpolnjenimi zavezami nismo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Varvara Stepanova, ženska, ki je ženske začela oblačiti v hlače, kratke hlače in kombinezone
2
12.06.2021 22:30
Komunistična oblast je brutalno nastopila proti avantgardni umetnosti. Varvara Stepanova in Aleksander Rodčenko sta zelo hitro ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna
12
11.06.2021 22:35
Šale in komedije so inherentno zanimive: v njih uživamo zaradi njih samih in četudi drži, da bi lahko imele terapevtsko ... Več.
Piše: Roger Scruton
30-letnica Slovenije: "Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju."
20
09.06.2021 00:00
Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z ... Več.
Piše: Matija Ogrin
Mi in oni: Kako je strategija preživetja skozi zgodovino izoblikovala dve povsem različni mentaliteti, ki danes definirata Zahod in Vzhod
20
07.06.2021 23:59
Zadnje čase smo priča utečeni fabuli. Najprej se na Vzhodu zgodi nekaj, kar ne sodi v naše standardne vrednostne okvirje, nakar ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Volitve v Mehiki: Vizija predsednika Lópeza Obradorja je razdeljevanje denarja
0
07.06.2021 04:29
V 130-milijonski Mehiki so bile to nedeljo zakonodajne volitve, volivci so volili 500 članov poslanske zbornice nacionalnega ... Več.
Piše: Luis Rubio
Današnja množična družba je družba kiča ...
4
06.06.2021 06:42
V Novem LEF-u so se zavzemali za radikalni produkcionizem, bili pa so kategorično proti glorifikaciji komunističnih voditeljev, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
30-letnica Slovenije: "Sprava je pot, ki se nikoli ne konča"
10
04.06.2021 04:30
Pravica do groba je naslov 5. poročila vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, kot se imenuje ta komisija, ki ... Več.
Piše: Borut Pahor
Skrito lastništvo Mladine: Ste vedeli, da je 4-odstotna lastnica tega medija tudi Republika Slovenija?
9
03.06.2021 00:57
Lastništvo tednika Mladina je svojevrsten fenomen. Z njim se je pred dvema letoma podrobno ukvarjal novinar Lenart J. Kučić na ... Več.
Piše: Ivan Simič
Lukašenko svoj obračun z opozicijo prenaša navzven in se požvižga na mednarodno pravo
8
01.06.2021 03:20
Ravnanje beloruskega diktatorja je vse prej kot nedolžno. Pred leti si je bilo težko zamisliti, da po vlekel tovrstne poteze, ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Protivladni protesti pod taktirko Mefista Kosa
Ana Jud
Ogledov: 3.052
02/
Ko v cepilni center vdrejo aktivisti "anticepilci" in nadlegujejo zdravstveno osebje, je čas za alarm!
Milan Krek
Ogledov: 2.557
03/
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.876
04/
Patološko laganje: kako živeti z lažnivcem?
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 1.487
05/
Kristijan Musek Lešnik, psiholog: "Nepopravljiv optimist sem. Verjamem, da bo iz krize narcisističnega individualizma zrasla nove želja po povezovanju in empatičnem sobivanju."
Uredništvo
Ogledov: 1.039
06/
Pahor in Mattarella se priklanjata pred spomenikom v Bazovici, toda bazoviški antifašisti so v Italiji uradno še vedno teroristi
Marko Bidovec
Ogledov: 944
07/
Prihodnost Evrope: Brez posvetovanj z državljani, brez dialoga z Evropejci bo Evropska unija v resni krizi
Iztok Mirošič
Ogledov: 922
08/
30-letnica Slovenije: Alternativni pogled na naš dosedanji ekonomski razvoj
Bine Kordež
Ogledov: 684
09/
30-letnica Slovenije: Vzemite borovo iglico, počepnite in se pičite v anus, pa bo vse v redu!
Ana Jud
Ogledov: 496
10/
"Za svoja politična dejanja sprejemam vso odgovornost, za svojo umetnost nobene"
Dragan Živadinov
Ogledov: 687