Komentar

Pri Šarčevih ali zgodba o nemem gusarju in njegovi zgovorni papigi

To je zgodba o okolju, kjer vlada politikanstvo namesto zrele politike, kjer uspevajo sfalirani igralci namesto ozaveščenih politikov, ki se zavedajo svoje odgovornosti do družbe, ki jo predstavljajo, kjer privatni interesi prevladujejo pred javnim dobrim, ki je njegovim samozvanim zaščitnikom v glavnem deveta skrb, in to je ne nazadnje zgodba o spodletelem poskusu vrniti ljudem vero v možnost njihovega soodločanja pri javnih zadevah, ki se tičejo vseh nas in ne samo peščice tistih, ki so se po naključju znašli pri koritu in se zdaj brez trohice slabe vesti mastijo na tuj račun.

08.07.2018 19:00
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   Marjan Šarec   kultura   program   Vid Sagadin Žigon   Kamnik   Janez Janša

Fotografije: Mediaspeed

Edino, kar je gospod Šarec v vseh petinštiridesetih minutah, kolikor je trajalo to zasliševanje, izjavil, je bilo bolj podobno predvolilni floskuli kot pa resnemu odgovoru na vse skupaj, in sicer je rekel, da njegova stranka predstavlja edini resni branik pred Janezom Janšo v slovenskem političnem prostoru, potem pa nekako sramežljivo utihnil, kot bi se bal, da je rekel nekaj, česar ne bi smel.

Naj začnem od začetka. Na pobudo prijateljice sem napisal odprto pismo Marjanu Šarcu, ki je bilo objavljeno tudi na portalu+ (vir), pa niti ne zaradi tega, ker sem zavohal priložnost, da si še sam odškrnem kos javne pogače, ampak predvsem zaradi tega, ker mi ni vseeno, kam plava naša družba, ki v sferi politike ni sposobna ponuditi nič novega, svežega, konstruktivnega, nič takega torej, kar bi ustvarilo razliko v dosedanjem splošnem dojemanju politike kot nečesa, kar je v lasti peščice vladajočih in kar nima nobene prave zveze z življenjem navadnih državljanov.

 

Sam se s politiko doslej nisem resno ukvarjal, moje področje je umetniško ustvarjanje, po poklicu sem književnik, torej nekaj, kar pri "resni" politiki in v političnih debatah sodi pod točko razno, saj pri nas še vedno vlada splošno sprejeto prepričanje, da narod brez težav lahko shaja brez kulture in umetnosti, ki torej nista temelj družbene stvarnosti, ampak kvečjemu nekakšen priboljšek, ki si ga, potopljeni v sfero fiskalne ekonomije, trenutno pač ne moremo privoščiti.

 

Izhajal sem iz temeljnega prepričanja, ki je veljalo že v antični demokraciji, in sicer da je človek, ki se ne briga za javne zadeve in sledi zgolj lastnim sebičnim interesom, pravzaprav idiot v izvornem pomenu te besede. Enostavno nisem mogel biti tiho in samo nemo spremljati, kako neoliberalizem in njegovi podaniki našo družbo oblikujejo po meri megakorporativne politike, ki v službi treh največjih industrij - farmacevtske, vojaške in naftne - ustvarja razmere, v katerih človek kot enkratno in neponovljivo bitje nima nobene vrednosti več, ampak je zgolj odvečni strošek v produkcijskem procesu, katerega izključni namen je ustvarjanje potreb po nepotrebnem, s katerimi se napaja kolesje potrošniške družbe, ki takšen razčlovečen sistem z ideologijo neobrzdanega trošenja sploh ohranja pri življenju.

 

Skratka, v nekem trenutku se mi je zazdelo neodgovorno, da ne bi s svojimi idejami o boljši družbi stopil v javnost, in sem namerno ohranil v sebi izvorno naivnost, da je na tem polju kljub vsesplošnemu cinizmu mogoče karkoli spremeniti. Napisal sem torej pismo Marjanu Šarcu kot človeku, ki je kljub svojemu preteklemu županovanju v slovenski politiki ohranil podobo nepopisanega lista papirja in je imel prav zaradi tega dovolj široko javnomnenjsko podporo, da se mu je na prihajajočih državnozborskih volitvah nasmihal velik uspeh. V pismu sem se osredotočil predvsem na področje kulture in umetnosti, ki je ne samo po mojem mnenju, ampak po mnenju večine pripadnikov izginjajočega visoko izobraženega srednjega razreda ključno za preživetje skupnosti, medtem ko mu v dosedanjem poteku dogodkov resno grozi izumrtje oziroma totalen izbris iz sfere javnega zanimanja. Opozoril sem na to, da kultura, katere ključen element je ravno jezikovna kultura, ki je našemu maloštevilnemu narodu skozi zgodovino sploh omogočila preživetje, nedvomno zahteva precej večjo pozornost, kot jo je dobila do zdaj.

 

Na moje pismo so se v štabu Šarčeve stranke LMŠ zelo korektno in kultivirano odzvali in me prijazno povabili na pogovor v Kamnik. Marjan Šarec mi je celo osebno odgovoril s pismom, v katerem se je strinjal z mojimi izhodišči in je obljubil, da bo v svoji politiki kulturi in umetnosti posvetil večjo pozornost, saj se zaveda njenega pomena za družbo kot celoto.

 

V času mojega, kot se bo izkazalo pozneje, nesojenega poskusa vključevanja v visoko politiko, je bilo nedvomno mnogo ljudi, ki so me opozarjali pred cinizmom slovenske politike, češ da eno govori, počne pa nekaj povsem drugega, vendar njihovega svarila nisem upošteval, saj sem hotel na lastni koži občutiti resničnost teh svaril, še več, verjel sem, da njihova opozorila izhajajo iz neproduktivnega skepticizma, ki naj bi ga moja gesta postavila na laž. Iz tega razloga sem tudi sprejel povabilo na razgovor in se nekega sivega spomladanskega dne kak teden pred volitvami tudi odpravil z vlakom v Kamnik, kjer sem imel določen termin za sestanek s Šarcem in njegovo ekipo. Še pred tem sem na željo vodstva stranke nič hudega sluteč spisal in po mejlu poslal svojo vizijo kulturnega programa, v katerem nisem samo orisal problematičnih razmer na področju kulture, ampak sem predstavil tudi svoje predloge in rešitve.

 

Ko sem kako uro pred sestankom pil jutranjo kavo v nekem kamniškem lokalu in se v mislih pripravljal na nastop, nisem niti slutil, kakšen bo izid sestanka, čeprav bi ga, resnici na ljubo, lahko predvidel, saj sem bil, kot že rečeno, nanj z več strani opozorjen. Pri Šarcu so me seveda pričakovali, v preddverju njegove pisarne sem čakal samo deset minut, potem pa sem vstopil vanjo in pred sabo zagledal gospoda Šarca, levo in desno ob njem pa še dva gospoda, ki sta bila kot njegova svetovalca, kot napovedano v povabilu, prisotna, da bi se vključila v najin razgovor.

 

Že po uvodnih taktih pogovora pa se je izkazalo, da se sploh ne bom pogovarjal s Šarcem kot predsednikom stranke, ampak z njegovim svetovalcem za kulturo, ki je sedel na njegovi desni in me je začel kar takoj, in medias res, zasliševati v zvezi z mojim kulturnim programom, ki je ležal sprintan in z različnimi barvami podčrtan pred njim na veliki ovalni mizi. Medtem ko sem odgovarjal na njegova vprašanja, ki so se nanašala na moj program, sem skrivaj opazoval Šarca, ki ves čas pogovora praktično ni črhnil niti besede, ampak me je samo prestrašeno gledal, najbrž v strahu, da ne bi kakšno svoje vprašanje namenil direktno njemu, čemur se je omenjena trojica v času našega sestanka spretno izogibala.

 

Svetovalčevo zaslišanje je trajalo precej časa, njegova vprašanja so bila tehtna, smiselna in elokventna, tako da se mi je tudi po slogu njihovega podajanja vse bolj utrjeval vtis, da je bilo Šarčevo pismo pravzaprav njegovo avtorstvo, edino, kar je gospod Šarec v vseh petinštiridesetih minutah, kolikor je trajalo to zasliševanje, izjavil, je bilo bolj podobno predvolilni floskuli kot pa resnemu odgovoru na vse skupaj, in sicer je rekel, da njegova stranka predstavlja edini resni branik pred Janezom Janšo v slovenskem političnem prostoru, potem pa nekako sramežljivo utihnil, kot bi se bal, da je rekel nekaj, česar ne bi smel.

 

Med zasliševanjem o svojem kulturnem programu sem se počutil kot na sprejemnem izpitu, in ko se je končalo, je omenjeni svetovalec, ki se je edini sploh pogovarjal z mano, predal besedo svetovalcu na drugi strani, ki je prav tako kot Šarec ves čas razgovora molčal, da poda končno oceno, ki naj bi odločala o moji vlogi v stranki glede na to, da je bilo že v povabilu rečeno, da se bo po razgovoru odločalo o tem, na kakšen način bi lahko s svojim znanjem in sposobnostmi sodeloval z njimi. Seveda nisem pričakoval, da me bodo kar takoj uvrstili med kandidate za položaj kulturnega ministra, nikakor pa nisem niti slutil, da bom žrtev takšne prevare, ki se je po pogovoru v pičlih nekaj minutah odvrtela pred mojimi očmi.

 

Namreč, po tistem, ko sva s svetovalcem na Šarčevi desni skrbno in natančno prerešetala moj program, o katerem se je ta zelo pozitivno izrazil, me je svetovalec na Šarčevi levi, kot se temu reče, postavil na trdna tla, ko mi je dejal, da lahko glede na svoje jezikovne sposobnosti po volitvah brezplačno oziroma prostovoljno, kakor baje vsi počnejo, sodelujem tako, da jezikovno pregledujem oziroma prečiščujem besedila strankarskih veljakov, po teh besedah pa so se vsi trije precej na hitro poslovili, svetovalec na desni je vstal, mi sicer čvrsto stisnil roko in se mi zahvalil za sodelovanje z besedami, da se jim mudi, ker hitijo na sestanek v Maribor, vstal je tudi Šarec, njegov stisk roke je bil precej manj čvrst in njegove oči so se še vedno upirale temu, da bi se soočile z mojimi, kot bi imele slabo vest, medtem ko mi je svetovalec na levi, tisti, ki je podal sodbo o mojem sodelovanju v stranki, rekel, naj pustim podatke v administraciji in da me bodo še kontaktirali.

 

Preden sem se zavedel, sem se znašel sam na ulici z neko posebno grenkobo v srcu, spomnil sem se, s kakšno natančnostjo so strankarski veljaki skupaj z mano prerešetali moj tekst, in jasno mi je bilo, da so dobili tisto, kar so hoteli, predvsem pa, da so se znebili tistega, ki jim je to, kar so hoteli, prinesel, in to sem bil seveda jaz. Njihova logika je bila več kot transparentna: po uporabi odvrzi, in počutil sem se več kot opeharjenega.

 

Ponavljam, da ta občutek ni izhajal iz osebne užaljenosti, ker me niso sprejeli tako, kot sem pričakoval, ampak mi je ves dogodek prinesel ključno spoznanje, kako deluje novodobna slovenska politika. Od visokoletečih besed Šarčevega štaba, da je namen razgovora plodno sodelovanje na perečem področju kulture, je ostalo bore malo, nekakšen predlog prostovoljnega dela v njihovem povolilnem kolesju, z nekakšnim samoumevnim prepričanjem o moji neomajni zvestobi njihovemu nikoli pojasnjenemu poslanstvu, ne da bi s svoje strani ponudili karkoli oprijemljivega. Nikoli poprej nisem dobil tako intenzivnega občutka, da me je nekdo pravkar na suho nategnil, kot se temu reče, in me nato, potem ko je očitno dobil od mene, kar je hotel, odvrgel na ulico kot zadnjo smet.

 

Zdaj vem, česar si poprej nisem hotel priznati, čeprav sem bil na to z več strani opozorjen, kako globok in neporemostljiv je prepad med samozvano visoko politiko in navadnimi državljani, in da so karte v politiki na splošno že zdavnaj pred volitvami porazdeljene, pač ne glede na vsebino, ampak predvsem glede na mukotrpno lobiranje med istomislečimi, pri čemer sploh ni pomembno, kakšno dodano vrednost prinašaš vanjo, samo da dovolj vztrajno vztrajno tuliš v isti rog s tistimi, ki so te postavili.

 

Gospod Šarec je v tej zgodbi igral vlogo nekakšne maskote in me je spominjal na vlogo gusarja v tisti risanki Tom in Jerry, v kateri je namesto nemega gusarja govorila papiga, medtem ko je gusar samo mračno gledal in nekaj mrmral v svoj brk. Tako neslavno se je torej končalo moje nesojeno sodelovanje z Marjanom Šarcem in njegovo stranko, ki imajo zdaj, če ne drugega, vsaj moj, z njihove strani natančno naštudiran program, in upam lahko vsaj to, da ga bodo uporabili v korist slovenske kulture, ne glede na to, da sam od tega ne bom imel nobene koristi.

 

Edina korist, ki sem jo imel od tega razgovora, pa je spoznanje, da je svet samozvane visoke politike, ki kroji našo usodo, vesolje zase, ki nima in niti ne želi imeti nobene zveze s svetom, ki ga predstavlja oziroma zastopa, vse ostalo so prazne marnje, ki pripadajo sferi visokoletečih besed, teh pa smo vsi že do grla siti. Navsezadnje so pomembna edinole dejanja, in način, kako so me odpravili v Šarčevi stranki, zgovorno kaže na to, da dejanja nikakor ne sledijo temu, kar obljubljajo, kvečjemu nasprotno.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
13
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
7
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
14
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
18
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
20
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2,931
02/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,167
03/
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
Anej Sam
Ogledov: 2,096
04/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,607
05/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,810
06/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,289
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,242
08/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 987
09/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,355
10/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 8,559