UKC Ljubljana sistematično propada že ves čas samostojne Slovenije. Če tega v devetdestih letih prejšnjega stoletja nismo opazili, ker so se nam dogajale "sanje", kot so sprejem v Evropsko unijo, zvezo NATO in prevzem evra, smo v začetku 21. stoletja, ko je zmanjkalo dimnih zaves in slepil, v naši največji in univerzitetni bolnišnici začeli slutiti, kaj je pravzaprav bistvo te ustanove. Bistvo, ki v univerzitetni bolnišnici nikoli ne bi smelo meso postati in v normalnih državah nikoli ne postane. Bistvo, ki je bilo očem, ne samo slehernika, pač tudi večine zaposlenih, dolgo dobro skrito: da so medicina v UKC Ljubljana, na pročelju ozaljšana z bakrenim napisom "univerzitetna" ter zaposleni in bolniki v veliki meri le krinka za organiziran kriminal in sistemsko korupcijo, ki se sistematično odvija že ves čas samostojne države, najverjetneje pa seveda že od samih prvih korakov ustanove same.

Zgodba z žilnimi opornicami je razkrila vse sloje masovnega multimilijonskega ropa davkoplačevalskega denarja, ki se dogaja mirno in brez posledic vsem pred očmi že ves čas trajanja mandata Republike Slovenije. Ne samo v zdravstvu, v vseh podsistemih države, kjer se obrača davkoplačevalski denar. Zdravstvo je le največji plenilski poligon, UKC Ljubljana pa njegov največje napajališče. Da se plenjenje lahko mirno dogaja vsem pred očmi, so morali členi in člani zdravniško-dobaviteljske mafije vzpostaviti sistem negativne selekcije, ki je na mesta vodij dejavnosti, oddelkov, klinik in bolnišnic (z redkimi izjemami) naplavila tiste zdravnike, ki so pripravljeni organiziran kriminal in sistemsko korupcijo legalizirati s prirejenimi javnimi razpisi za umetno vzdrževanje nekajkrat višjih cen, kot veljajo na prostem evropskem trgu ter pri ropu sodržavljanov sodelovati vsaj pasivno (gledati stran), ali še bolje - aktivno.

Sistem negativne selekcije pa je posledično pripeljal do obrata vrednot. Kot vrednota je iz univerzitetne ustanove izginila akademskost. Z raziskovanjem in publiciranjem se je z leti ukvarjalo vedno manj in manj ljudi. Pa ne zato, ker se ne bi hoteli. Pač pa zato, ker so jih z negativno selekcijo naplavljeni predpostavljeni začeli pri tem ovirati. Tem karikaturam neuspele tranzicijske medicine stroka nikoli ni bila na prvem mestu. Njim je bila na prvem mestu paljevina. Patetična značilnost generacije, ki se bliža svojim sedemdesetim letom, torej jeseni življenja, je, da so jim bili statusni simboli motorni čolni, jadrnice in vile na hrvaški obali, ne pa raziskovanje in publiciranje. Kolegice in kolegi, ki so želeli raziskovati, publicirati in hoditi vzporedno s klinično tudi po akademski poti, so s strani teh pokvarjencev dobivali pod noge tone in tone polen. Z enim samim ciljem - da jim ne bi uspelo.

Sicer bi imeli v univerzitetni bolnišnici seveda oni bistveno močnejše argumente, da bi zasedli vodstvena mesta. S tem pa bi se zdravniško-dobaviteljski mafiji porušila esencialna korupcijska hrbtenica bolnišnice in z njo poslovni model dogovorne balkanske ekonomije, ki je značilen za tranzicijsko obdobje slovenske medicine, ki še vedno traja. Zato imajo posamezni profesorji v UKC Ljubljana tako nizke Hirschove indekse, nizko število publikacij v resnih mednarodnih revijah z znanstvenim indeksom citiranja in le redko katerim se je uspelo resnično uveljaviti v mednarodni strokovni javnosti.

Da pa je vse to mogoče, mora riba seveda smrdeti pri glavi. Če pogledamo celotno obdobje samostojne Slovenije lahko vidimo, da so se na mestih generalnega in strokovnega direktorja UKC Ljubljana zvrstili bizarni modeli dveh tipov: na mestu strokovnih direktorjev večinoma partiji ljubi ostareli zdravniki, ki jim je bilo mesto strokovnega dirtektorja UKC Ljubljana tik pred upokojitvijo blazno pomembna zadnja vrstica v življenjepisu, na mestu generalnih direktorjev pa karikature, ki seveda z velikimi bolnišničnimi sistemi nikoli niso imeli kaj dosti skupnega.

Razen tega, da so bili fikusi prave species in pripravljeni organiziran kriminal in sistemsko kourupcijo s svojim podpisom vnaprej dogovorjenih in pripravljenih pogodb formalizirati in legalizirati. Psihopatski posamezniki, ki so bili za izpolnjevanje neskončne praznine v svojem egu pripravljeni "spregledati", da tudi zaradi njih ali pa predvsem zaradi njih lahko veliki tovornjaki vsak dan iz univerzitetne bolnišnice odvažajo davkoplačevalske milijone, ki bi morali biti sicer namenjeni modernizaciji bolnišnice, boljšemu počutju in zdravljenju bolnikov, raziskovanju in razvoju ter izboljšanju zdravstva nasploh.

V normalnih državah zahodnega sveta, s katerimi se načeloma tako radi primerjamo, se namreč nikakor in nikoli ne bi moglo zgoditi, da bi na mestu največje in najpomembnejše univerzitetne bolnišnice leta in leta korakala četica karikatur, ki v univerzitetno bolnišnico nikakor ne sodijo: strojni inženir Simon Vrhunec, sporni mednarodni poslovnež Andrej Baričič, reaktivirana in reciklirana upokojenka Brigita Čokl, strojni inženir in bivši direktor čevljarskega podjetja Andraž Kopač in zadnja perla v vrsti fake biserne ogrlice UKC Ljubljana - bivši direktor hortikulturnega podjetja Aleš Šabeder.

Ti gospa in gospodje so se v štirih letih reinkarnirali kot fikusni podpisovalci vnaprej pripravljenih pogodb na mestu generalnega direktorja UKC Ljubljana hitreje, kot se je menjalo listje na drevesih okrog ustanove. Glede na frekvenco porajanja, izobrazbeno strukturo in prejšnje delovne izkušnje je bilo vsakemu laiku popolnoma jasno, da so, prvič, tam samo z enim namenom - ščitenja balkanske dogovorne ekonomije in plenjenja - in, drugič, da predstavljajo recept za katastrofo.

UKC Ljubljana je zdravniško-dobaviteljska mafija z izkoriščanjem ustanove in univerzitetne medicine v njej za namene plenjenja davkoplačevalskega denarja izčrpavala finančno, kadrovsko, moralno, motivacijsko in v akademskem smislu. Sistematično, leta in leta od osamosvojitve do danes. Uničevanje UKC Ljubljana je postalo povsem evidentno in transparentno predvsem v času ministrovanja Pokvarjene Milojke. S prihodom Aleša Šabedra iz semenkarskega podjetja Semenarne d.d. na mesto generalnega direktorja UKC Ljubljana pa je propad ustanove dobil usodni pospešek.

Ob nastopu funkcije februarja letos je Milena Zupanič v časopisu Delo objavila članek o novemu generalu UKC Ljubljana. Sklenila ga je z mislijo: "UKC potrebuje na vrhu borca, ki bo prepričal politike o koristi bolnikov in ki je dovolj zvit, da se bo izognil tudi vsem drugim pastem. Za uspeh mora biti najmanj nadčlovek. Če je tak, je pravi."

Pa poglejmo.

Ni še minilo pol leta mandata zadnjega generala UKC Ljubljana, ko so začeli dobesedno odmirati posamezni glavni organi te sicer velike ustanove. Nadaljevanka Otroška kardiologija, ki se odvija vsem pred očmi že vrsto let kot reality show, je v času šabedrovanja dobila smrtonosni momentum. Čeprav so to stroko iz takšnih in drugačnih korupcijskih razlogov uničevali že pred njim, pa še nikomur doslej ni uspelo pregnati prav vseh slovenskih otroških kardiologov iz univerzitetne ustanove. Alešu Šabedru je to hočeš nočeš uspelo.

Otroško kardiologijo je tako uničil kot stroko na nacionalnem nivoju. Ne samo, da trenutno ni nikogar, ki bi lahko izvajal urgentno diagnostiko in posege, kjer so včasih za preživetje otroka s prirojeno srčno napako dobesedno pomembne minute, ni niti nikogar, ki bi jih po posegu spremljal ambulantno na dolgi rok. Ni nikogar, ki bo šel vsak dan zjutraj na vizito. Ni nikogar, ki bi v slovenskem jeziku poučeval slovenske študente medicine in specializante pediatrije znanj iz področja otroške kardiologije.

Včeraj so bojda prišli na pomoč prvi tuji kolegi otroški kardiologi, danes pa bodo v državnem zboru spreje(ma)li norost, ki se ji reče nujna sprememba zakona o zdravniški službi. Ta naj bi legaliziral zdravnike iz tretjih držav, da bodo lahko brez znanja slovenščine in brez priznavanja poklicne kvalifikacije v Republiki Sloveniji zdravili bolna srca slovenskih otrok. Bi dali svoj avtomobil popraviti človeku, s katerim se zaradi jezikovne ovire ne bi znali sporazumeti, kaj je pravzaprav narobe? Ne? Avtomehaniku, ki v Sloveniji ne bi imel priznane poklicne izobrazbe, slovenski pa jo mora imeti? Ne? Res ne?!

V zvezi s tem je strokovnjak za trženje semenk, potem ko je uvidel, da njegova izjava o morebitni ukinitvi programa otroške kardiologije v univerzitetni bolnišnici vendarle ni primerljiva z ukinitvijo programa semenk, ki nočejo vzkliti, izjavil, da bodo jezikovni most med mladimi srčnimi bolniki in njihovimi svojci ter tujimi otroškimi kardiologi kar specializanti pediatrije in drugi krožeči na kardiološkem oddelku!?

Upam, da se bodo študenti in specializanti temu odločno uprli. Kajti, ko bo prišlo do problema, zapleta ali bognedaj smrti, se bo tuji zdravnik nonšalantno izgovoril na napačen prevod, za katerega bo trdil, da ni on kriv. Bodo krivi študenti medicine, ki še niso zaključili fakultete in niso zdravniki? Bodo krivi specializanti pediatrije, ki še niso zaključili specializacije in morajo torej delati pod nadzorom mentorja in njegovo objektivno odgovornostjo? Ki je zaradi jezikovne bariere ne bo mogel izvajati!? Zakaj bi eni in drugi ogrožali svojo prihodnost, ker Aleš Šabeder kot generalni direktor UKC Ljubljana ne zna organizirati službe?

Za zagotavljanje nemotene komunikacije med tujim zdravnikom in svojci je po črki zakona odgovorna ustanova, torej UKC Ljubljana. To pa je možno le s stalno prisotnostjo sodno zapriseženega tolmača za medicinsko področje z dodatnimi znanji iz terminologije otroške kardiologije za dotični jezik. Jih imamo? Gašenju požara otroške kardiologije s kolegi iz tujine napovedujem hiter in klavrn konec. Ne bodo zdržali dolgo.

Na nacionalnem nivoju je uničena tudi pediatrična intenzivna medicina. Problem je enak kot v primeru otroške kardiologije. Slovenski zdravniki so odšli. V katastrofalnih razmerah primitivnega kendijanskega dojemanja pediatrije preprosto niso več zdržali in predvsem niso več (z)mogli zagotavljati strokovne in varne obravnave kritično bolnih otrok. Zagato zdaj rešujejo s hrvaškimi zdravniki. Kako bo na dolgi rok potekalo izvajanje pediatrične intenzivne medicine s kolegi iz Hrvaške, ki "zbog lakše komunikacije" telefon hitro porinejo v roke prvemu slovenskemu specializantu, ki jo slučajno primaha mimo oz. se kot odgovorni specialisti med kosilom za 75 evrov na uro ne dajo kaj dosti motiti, medtem, ko slovenski za 12 evrov na uro kritično bolemu vstavljajo življenjsko nujni podporni aparat, mi ni jasno. Kdo bo poučeval slovenske študente medicine in specializante pediatrije veščin pediatrične intenzivne medicine? Tuji zdravniki?

Aleš Šabeder pa ima odprtih še več drugih front, ki jih bomo obdelali v ločenih člankih.

Ena je poskus rehabilitacije Bojana Urana, bivšega pomočnika generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavno področje. Dotični je nabavno službo vodil kot tako "dober" gospodar, da je končal v poročilu parlamentarne preiskovalne komisije za žilne opornice osumljen več kaznivih dejanj korupcije po kazenskem zakoniku. Prav ste uganili. Aleš Šabeder ga ni suspendiral do razjasnitve razmer in morebitne odgovornosti, kot bi to storili v normalnih univerzitetnih ustanovah normalnih držav. Nak. Skušal ga je kar rehabilitirati in potem, ko je v penzion odšla Biserka Marolt Meden, postaviti na mesto poslovnega direktorja Pediatrične klinike. Kar je sprožilo hud revolt in zgražanje tudi v medijih, nakar je po akutnem koleričnem izpadu, kot vedo povedati posvečeni, od namere odstopil.

Ko smo že pri pomočniku generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavno službo: danes mineva točno 60 dni od zadnjega roka za prijavo na mesto, ki se je izpraznilo po nenadnem, a ne toliko nepričakovanem odstopu Varje Dolenc. Na katerega sem se 10. maja letos z vsebinsko izkušnjo znižanja cen žilnih opornic, s čimer smo od leta 2013 dalje UKC Ljubljana vsaj teoretično privarčevali 2.000.000 (z besedo dva milijona) evrov letno, prijavil z dvema ciljema.

Primarni cilj: na enak način kot v primeru žilnih opornic znižati cene vseh preostalih 20.000 zdravil, medicinskih pripomočkov, opreme, IT in servisnih storitev na nivo cen normalnega evropskega trga in tako naši največji in univerzitetni bolnišnici privarčevati, po moji oceni (konzervativna), vsaj 50.000.000 (z besedo petdeset milijonov) evrov letno. 70-odstotkov privarčevanega denarja vložiti v obnovno dotrajane bolnišnice, boljše plače zaposlenih in novo opremo, 25-odstotkov v raziskave in razvoj ter ciljano izobraževanje mladih v tujini, 5-odstotkov pa v dobrodelne namene.

Sekundarni cilj: glede na to, da smo se v zgodbi z žilnimi opornicami konkretno izkazali s privarčevanim dvomilijonskim evrskim zneskom letno in glede na to, da sem vnaprej vedel, da najverjetneje ne bom izbran, zahtevati od javne in univerzitetne ustanove, naj ljudem pojasni, zakaj ne. Kaj je potem resnično poslanstvo UKC Ljubljana? Zakaj ne poslujejo v duhu dobrega gospodarja? Kaj je resnična naloga Aleša Šabedra na mestu generalnega direktorja UKC Ljubljana? Dejstvo, da razpis še niti 60 dni po zadnjem roku prijave ni zaključen, je zelo sporno. Predstavlja še eno fronto Aleša Šabedra, ki jo bomo pozorno spremljali.

Nadalje, dodatna fronta, ki se je pred dnevi odprla strokovnjaku za probleme semenk, je Klinični oddelek za intenzivno interno medicino. Vrhunska internistična intenzivna enota v UKC Ljubljana, ki sprejema najhuje bolne in prizadete državljanke in državljane iz vse Slovenije. Pred kratkim je zaradi izgorelosti in slabih plač odšlo devet vrhunskih medicinskih sester. Posledično so morali zapreti sobo s pet intenzivnimi posteljami. Nepomembno? Niti ne, če vemo, da jih ima celotni oddelek, za vse kritično bolne iz cele države na voljo le 14 (z besedo štirinajst)!!! Odgovor vodstva UKC Ljubljana? Ne, ne bodo zaposlili devet novih sester, zaostrili bodo pogoje za sprejem kritično bolnih!?

(V prevodu: umirali boste.)

Preproga je postala premajhna. Preproga je postala prosojna. Organiziran kriminal in sistemska korupcija v UKC Ljubljana sta postala povsem transparentna. Skrivati in lagati se ne da več. Vendar se v obupu UKC Ljubljana zateka že k zelo bizarnim in skrajnim ukrepom. To, da določenim ljudem v UKC Ljubljana prebirajo in preverjajo elektronsko pošto, vemo. To, da po potrebi prisluškujejo telefonom, vemo. UKC Ljubljana je v svojih začetkih vendarle vodil šef bivše slovenske STASI, tj. Službe državne varnosti - Janez Zemljarič. Prepričan sem, da so tudi v UKC Ljubljana podobne prisluškovalne sobe, kot so jo nedavno odkrili v hotelu pred Postojnsko jamo.

Teorija zarote? Paranoja? Po mojem ne. Za ščitenje organiziranega kriminala in sistemske korupcije takih razsežnosti so v malem mestu, kar UKC Ljubljana v bistvu je, potrebne tudi "tajna policija" in "tajne metode". Določeno vlogo pri tem igra tudi t.i. Služba za odnose z javnostmi. Če so v normalnih bolnišnicah take službe namenjene predvsem predstavljanju strokovnih uspehov bolnišnic in morebitnemu komuniciranju z javnostmi v primeru epidemij ali kakšnih drugih zdravstvenih izrednih dogodkov, pa se dotična služba v UKC Ljubljana spreminja v Gestapo.

Da, prav ste slišali.

Spreminja se v Službo za informacijsko blokado. Kaj to konkretno pomeni? Če želi neka televizija, radijska postaja, tiskani ali internietni medij narediti z zaposlenim iz UKC Ljubljana intervju ali posneti zgolj kratko izjavo, mora ta dobiti dovoljenje Službe za stike z javnostmi UKC Ljubljana. Ko so pred kratkim želeli izjavo predstojnika intenzivne enote, iz katere je pravkar odšlo devet medicinskih sester, Gestapo ni izdal dovoljenja. Si predstavljate? Za povsem benigno tematiko, zakaj je odšlo devet izkušenih medicinskih sester iz univerzitetne ustanove, posledično pa so morali zapreti sobo s petimi posteljami od štirinajstih, kolikor jih imajo celokupno na oddelku. So želeli to pred slovensko javnostjo prikriti?

Kam to vodi? Če v 21. stoletju, v svobodni in vsaj formalno demokratični državi in članici Evropske unije univerzitetna bolnišnica na tak način omejuje svojim zaposlenim, izobražencem, stike z mediji, potem je z ustanovo in državo, v kateri je, nekaj hudo narobe. UKC Ljubljana tako po mojem mnenju postaja mentalno koncentracijsko taborišče.

Da je ustanova v terminalni fazi, potrjuje več dodatnih kliničnih znakov. Vsesplošna apatija, motivacija v smislu "ne morete nas tako malo plačati kolikor lahko še manj delamo", porušeni medsebojni odnosi, nezanimanje za raziskovanje in razvoj, ždenje v pisarnah in delo po liniji najmanjšega odpora za vzdrževanje mizerne plače in socialne varnosti ter strokovno umiranje na obroke so samo nekateri izmed njih.

Pred kratkim je po mojih informacijah iz vodstva UKC Ljubljana prišlo navodilo, da si ne bi kdo slučajno zaželel kakšnega prepevanja in žvižganja. Snowdens not welcome here. Še več, zaposlenim naj bi v primeru pošiljanja takšnih ali drugačnih dimnih signalov iz mentalnega koncentracijskega taborišča grozili celo s premestitvami in strokovnimi degradacijami. Se v UKC Ljubljana vzpostavlja dobri stari stasijanski zersetzung?

Zagotovo. Prvi primer se je že zgodil. Ko je dan po tem, ko je Aleš Šabeder na RTV Slovenija vesoljni državi v kamere zatrjeval, da je v primeru otroške kardiologije vse pod kontrolo in varno, strokovna direktorica Pediatrične klinike Anamarija Meglič odstopila, jo je Šabeder kazensko prestavil na drugi oddelek. Nefrologinjo na oddelek za endokrinologijo. Kako primitivno in maščevalno!

Semenkar Aleš Šabeder, ki je v UKC Ljubljana manj kot pol leta, je povsem birokratsko premestil zdravnico, ki je doštudirala na medicinski fakulteti, ki stoji poleg UKC Ljubljana, ki je opravila specializacijo v UKC Ljubljana, ki je vrsto let delala kot specialist pediater v UKC Ljubljana in ki je bila do odstopa celo strokovna direktorica Pediatrične klinike na oddelek, ki ni njen matični!? Ker ni več želela nositi glave na njegovem pladnju. Kako prostaško!

Hej, kolegice in kolegi, ste res vsi tako apatični, da boste dopustili, da z vami takole pometa katerikoli intermitentni fikusni nebodigatreba na mestu generalnega direktorja UKC Ljubljana?

Prav tako ne razumem medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Koliko časa boste še tiho in opravljali odgovorno in težko delo za mizerne plače, ki jih prejemate?! Po Sloveniji primanjkuje po nekaterih ocenah 5.000 medicinskih sester. Se zavedate kakšna je to absorbcijska moč? Gotovo so delovna mesta med vašim krajem bivanja in UKC Ljubljana, kjer lahko za isto plačo delate v bistveno manj stresnem okolju, hkrati pa ste več s svojimi družinami. Kar je na koncu dneva tudi najbolj pomembno. Se zavedate svoje moči, če podate upravi kolektivno odpoved? Čez noč vam bodo jedli z roke.

Vendar pa tega ne boste dosegli preko svojih sindikatov. Ti so tam ravno zato, da vas nadzirajo in s kakšnim manjšim bombončkom sem ter tja vsakih deset let odvračajo od tega, da bi se postavili zase. Organizirati se morate podtalno. Za začetek morda z WhatsApp skupino, v kateri boste podtalno pripravili akcijski načrt.

Je Aleš Šabeder nadčlovek? Je Übermensch, kot se je vprašala Milena Zupanič v svojem prispevku pred nekaj meseci? Ni. Ker nihče ni. To nas je naučila že zgodovina. Lahko je super poslovnež, ko gre za Mercator ali Semenarno, nikoli pa ne bo uspešen direktor univerzitetne bolnišnice. Ker je ne razume. Alešu Šabedru so šteti dnevi.