Marsikdo v teh dneh ne bi bil rad Matej Tonin, šef krščanskih demokratov. Je že res, da so ga junija s presenetljivo visoko podporo izvolili za predsednika državnega zbora, toda oblast - kakršna koli pač že - je spolzka kot jegulja: danes si na položaju, za teboj hodita varnostnika, prevažaš se s temno limuzino ... jutri pa nisi več. Vseh teh "majhnih radosti" je naenkrat konec in zdi se ti, kot da so bile to le zelo realistične sanje. Hočem reči, da so Toninu po zaslugi Šarca kot prvopodpisanega predlagatelja hote ali nehote dali v roke položaj, ki nikakor ni nepomemben v tej državi, in zaradi tega mu bo lahko zdaj vsak očital, da je s tem vsaj simbolično sprejel "igro", ki so mu jo namenili. Vstop v koalicijsko vlado Marjana Šarca namreč. Kar je na prvi pogled res. Toda v resnici je vse skupaj precej bolj zapleteno ...

Gremo po vrsti: dejstvo je, da je Janez Janša precej prepričljivo zmagal na volitvah, vendar je zaradi proporcionalnega volilnega sistema postal "relativni zmagovalec", kar pomeni, da za to, da bi vladal, potrebuje koalicijo treh ali štirih strank. Trenutno gredo ugibanja v smer SDS+NSi+Bratušek+SMC (LMŠ). V prevodu to pomeni, da Bratuškova nima problema vstopiti v Janševo vlado, če bo, v mošnjičku dovolj zažvenketalo (poleg tega, kar je javna skrivnost, ima nekdanja premierka do Mira Cerarja in Karla Erjavca strahovito averzijo, vprašanje pa je tudi, kako bi sprejemala "avtoriteto" predsednika vlade Marjana Šarca). SMC oziroma Šarčeva stranka pa sta alternativa ena drugi: Janša potrebuje bodisi Cerarja bodisi Šarca v koaliciji. Teoretično celo oba. A ker ima Mirko le še polovični nadzor nad "svojo" osiromašeno poslansko skupino, je trenutno mnogo kredibilnejši partner župan izpod Kamniških planin.

Pa še nekaj je, kar kaže na to, kakšni amaterski loleki so nekateri slovenski politiki. Ker je politika v svojem bistvu vedno racionalna, hladnokrvna obrt, kjer zmagujejo tisti z boljšimi živci, je Miro Cerar ravnal skrajno nespametno, ko je tudi še po volitvah, takorekoč vsakih pet minut, pred mediji in javnostjo bevskal, kako da oni pa že ne bodo šli v koalicijo z Janšo. Pa koga to sploh briga?! Tri četrt ljudi si želi zgolj normalne, stabilne vlade, v kateri bi bilo čim manj orangutanov tipa Karl Erjavec.

Skratka, če Janša v prvem krogu vljudno odkloni čast mandatarstva in pipo miru poda Šarcu, ki jo bo sprejel s tresočimi rokami, je vse odvisno od Nove Slovenije. Bodo šli Toninovi v koalicijo, v kateri bo pet histeričnih strank, in tvegali, da vse skupaj razpade že do konca leta - letošnjega, da ne bo pomote -, ali pa se bodo brez hujših posledic izmotali iz te mišnice in Šarcu benevolentno pokazali sredinec. V tem primeru je edina alternativa novim in še kako predčasnim volitvam koalicija, ki bi jo sestavil Janša, v njej pa bi bili ob NSi še Bratuškova in Cerar oziroma Šarec.

Mainstream mediji bržkone zelo vehementno in občasno tudi agresivno agitirajo za Šarčevo koalicijo, kar z drugimi besedami pomeni, da jih Toninovi pomisleki pretirano ne razveseljujejo. Če bo možno, mu bodo to v prihodnjih dneh tudi zelo direktno in grobo povedali. Je že res, da se mediji načeloma ne smejo iti politike, toda kaj vse je v tej državi urejeno na načelni ravni, dejansko se pa stvari odvijajo po neki povsem drugi liniji. Na Toninovem mestu bi bil torej zelo previden in bi do zadnjega vztrajal pri pogajanjih s Šarcem in "četvorko", kajti sicer bi tvegal medijski umor. Tega pa Nova Slovenija verjetno ne bi preživela.

Kaj je torej idealni scenarij za NSi? Ostati v koalicijskih pogajanjih tako dolgo, da bodo nekomu drugemu popustili živci in bo dvignil roke? Zavlačevati do še znosnih meja? Sklicevati se na interni referendum, ki mu nihče pri zdravi pameti ne bo šel oporekati? Morda pa je tu rešitev. Nesporedna demokracija ni šala. Sploh levičarji bi morali biti tiho.  Nemška SDP je imela pred vstopom v koalicijo z Merklovo in Seehoferjem takšen interni referendum, da bi se našemu Viliju Kovačiču zmešalo, če bi bi zraven.

No, je pa seveda še nek moment, ki utegne precej premešati štrene Šarcu. Če bi v javnost prišli detajli iz njegovih strankarskih krogov ali pa celo podrobnosti iz tistih slavnih koalicijskih pogajanj ... ojej. Stvar je namreč hudo resna. Pustimo, da zna biti župan Marjan hud kolerik in da kriči, ko je to najmanj potrebno. Niti tega mu nihče ne očita, da je moški šovinist. Ali pa da je vsaj bi moški šovinist. Da je svoje dni kvantal naokoli in o ženskah govoril nekako tako, kot da so del kmetijske mehanizacije. Jasno, če bi bil gospod Serpentinšek na drugi strani in bi ga imeli mediji, sploh pa feministke in levičarke v zobeh, potem bi ga pošteno pribile na križ zaradi izjav o "babah".

A Šarec je imel doslej veliko, veliko debelega krompirja. Zato bo za javnost nepričakovana novica, češ da v Šarčevi stranki doslej niso bili sposobni spraviti skupaj neke normalne koalicijske pogodbe. Na to "podrobnost" me je diskretno opozoril eden izmed njegovih kamniških fantov, ki bi ga zaradi starosti lahko imenoval Eminenca. "Pa naj mu jo Golobič napiše", sem si mislil. Koalicijsko pogodbo, jasno.

***

Pogajanja o bodoči koaliciji, okoli katerih je toliko medijskega zanimanja, bi morali skrivaj posneti in objaviti na spletu. Potem bi se lahko vsi smejali. Ne samo Šarčevim štosom, ki jih vsake toliko stresa na teh "pogajanjih", pač pa tudi bodočim koalicijskim likom, ki tam sedijo. Trojici bivših koalicijskih partnerjev, ki so v težkem ločitvenem postopku. Odrezavi in brutalno direktni Bratuškovi, ki bi Cerarja najraje skloftala. Občasno izgubljenemu Toninu, ki sedi tam kot nekdo, ki ne ve povsem natančno, v katerem filmu se je znašel ...

Eh, če bodo ti liki sestavili koalicijo, potem bomo prihodnjo na portalu+ ...