Telefonski koledar za današnji dan (11. julij 2018, op. uredn.) me opozarja na dva dogodka. Dopoldne obisk pri Igorju Bavčarju na Dobu, popoldne okrogla miza Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve ob 27. obletnici Brionske deklaracije. Igor Bavčar in Janez Janša sta se takrat jezila name in na druge člane slovenske delegacije (Bučar, Drnovšek, Kučan, Peterle, Rupel), češ da smo popustili v trenutku, ko ima naša vojska jugoslovansko v pesti. Pozneje - v ljubljanskem parlamentu - smo vsi skupaj presodili, da je bil manever s trimesečnim moratorijem upravičen in koristen.

Kako je bilo pred 27 leti, ko smo mislili, da bomo šli v (jugoslovanski) zapor vsi skupaj ali pa nobeden?

Najprej se je začela vojna. Sledili so sestanki v Zagrebu.

Prvi je bil nočni sestanek Kučan-Rupel s trojko Poos-Van den Broek-De Michelis, ki je prišla iz Beograda (s sestanka z Markovićem in Miloševićem) v petek, 28. junija. Glavno besedo je imel - ne glede na to, da je v Zagrebu vladalo počitniško, ne vojno razpoloženje - Tuđman. (Hrvati so imeli dva scenarija: neodvisnost in privilegiran položaj v Jugoslaviji, saj so imeli predsednika predsedstva, vlade in zunanjega ministra.) Van den Broek je imel tri vprašanja (za Markovića, Miloševića in za Slovenijo):

1. prekinitev ognja/umik vojske v vojašnice (ne razveljavitev plebiscita),

2. trimesečni moratorij pri uresničevanju deklaracije o samostojnosti,

3. Mesić naj pride v Beograd.

Marković naj bi bil obljubil, da bo zaustavil operacijo JLA, če Slovenija prekine uveljavljanje neodvisnosti. Odgovoril je Kučan. Pokazal je načrt Bedem (okop), ki je EU (skupaj s Slovenijo in Hrvaško) obravnaval kot sovražnika. Rekel je, da Slovenija ni nikogar napadla in da nima česa prekinjati. V Sloveniji se ne bomo pogovarjali o ohranjanju Jugoslavije, ampak o postopnem prevzemanju državnih funkcij. Poos je odgovoril, da delamo v nasprotju s helsinško in pariško listino (KVSE). Rekel je, da Hrvaška ne more spremeniti preteklosti in da je treba začeti pogajanja.

Rekel sem, da imam vtis, da hoče trojka ustaviti vojno, rešiti Markovića in Jugoslavijo. Za nas, sem rekel, je zgodba z Markovićem končana, JLA se mora vrniti v vojašnice, hočemo mir. Kučan je rekel, da bo o predlogih odločal parlament. Za nas Mesićeva vrnitev ni problem, smo za pogajanja. Slovenski naborniki so zapuščali JLA.

Zataknilo se je pri nadaljnih korakih pri uresničevanju Deklaracije o neodvisnosti oz. Temeljne ustavne listine. Šlo je za vprašanje, ali gre za premor ali za vrnitev na začetek. S Kučanom sva vztrajala pri premoru (moratorij). Jaz sem rekel: Ne bomo šli nazaj! Sicer definitivnega odgovora nisva mogla dati, ker ima zadnjo besedo parlament. Sledila je korespondenca o "nepovratnosti odločitve o neodvisnosti". Tanjug in EU sta bila nejasna, Beograd si je lahko oddahnil. Poosu sem napisal pismo, da je Slovenija pripravljena počakati z uresničevanjem neodvisnosti, če se JLA umakne v vojašnice ali zapusti naše ozemlje.

V soboto, 29. junija je bila večerna seja parlamenta, na kateri sem govoril, da ne smemo narediti nobenega koraka nazaj. V nedeljo, 30. junija je bil alarm zaradi zračnega napada (s katerim je grozil Kadijević), vlada in predsedstvo sta zasedala v kleti Cankarjevega doma. Tistega dne sta prišla v Ljubljano grozit Marković in Brovet.

V nedeljo zvečer smo morali (Kučan, Rupel, Kacin) spet v Zagreb na sestanek s trojko, sestanek pa se je začel v ponedeljek, 1. julija ob pol štirih zjutraj. Van den Broek se je pritoževal, da nadaljujemo z osamosvajanjem, zato on ne more prepričati Beograda, naj neha. Beograjski načrt premirja je bil, da Slovenija vzpostavi stanje, kot je bilo pred 25. junijem. De Michelis mi je tisto jutro (1. julija) rekel: Moratorij bo trajal tri mesece, potem lahko storite, kar hočete, nihče ne dvomi, da bo Slovenija samostojna država.

2. julija je sledil sestanek z Genscherjem, ki ga je Tuđman prvotno hotel privabiti v Zagreb, mi pa smo ga hoteli prepeljati  z vlakom v Ljubljano. Priletel je v Celovec, nakar smo se sestali v Beljaku. V pol ure avtomobilske vožnje od letališča do železniške postaje sem nemškemu ministru razložil celotno situacijo, na železniški postaji pa je prišlo do vznemirjenja in spremembe. Namesto potovanja v Ljubljano je - ker so tako sklenili nemški varnostniki - sledil sestanek v letoviškem hotelu. Genscherju se je mudilo, kot sem ga razumel, je hotel čim prej govoriti s kolegi v EU, ki jih je bilo takrat vseh skupaj 12.

Istega dne sta prišla v Ljubljano Mesić, ki je bil predsednik predsedstva, in Tupurkovski, ki sta nas prepričevala, naj se vdamo, češ da so se generali odločili, da nas zmeljejo. 4. julija je iz Beograda prišel ultimat, naj se razorožimo in mejne prehode prepustimo JLA.

Pogovori z Genscherjem so bili odločilni. 7. julija, praktično sredi vojnega meteža, je na Brione odšla delegacija v sestavi Kučan, Bučar, Peterle, Rupel, vendar se nam je na licu mesta pridružil še Drnovšek. Na Brionih smo imeli štiri sestanke:

Prvi sestanek je bil med Slovenijo in EU. Na tem sestanku smo odprli vprašanje civilnega nadzorstva nad JLA, predsednik Evropskega sveta van den Broek pa je napadal, češ da je Slovenija naredila kup enostranskih korakov, da je treba režim na meji vrniti v prejšnje stanje itn. Luksemburžan Poos je prodrl z nekaterimi izvirnimi idejami: naslednje tri mesece naj bodo na mejah tri zastave (EU, jugoslovanska in slovenska), carine pa naj se stekajo na poseben račun, po koncu pogajanj pa bi si denar razdelili. Glavno vprašanje je bilo nadzorstvo mejnih prehodov.

Drugi sestanek je bil med Slovenijo in Jugoslavijo, ki so jo predstavljali člani predsedstva in Marković. Drnovšek je sedel na dveh stolih, vendar je izrabil situacijo za strateški pogovor z Jovićem. Črnogorski predstavnik je izjavil, da Slovenije nima smisla zadrževati v Jugoslaviji, sicer je prevladoval splošen prepir. Jaz sem parafraziral Poosa in predlagal na mejah "evropski režim", torej varovanje s policijo, ki je bila slovenska.

Na sestanku slovenske peterice je bilo veliko pritožb proti Evropski uniji, nato je Broekova asistentka Henrietta prinesla listek s štirimi točkami in komentarjem: Vzemite ali pustite!

1. na mejah je treba vzpostaviti stanje kot pred 25. junijem,

2. carine so zvezna pristojnost,

3. slovenska vojska neha blokirati vojašnice,

4. vojska se vrne v vojašnice.

Bučar in Kučan sta bila obupana, jaz pa sem listek razumel kot izhodišče za pogajanja. Glede carin bi predlagali evropsko kontrolo, glede stanja na mejah pa evropski režim: v EU meje varuje policija, ne vojska. Van den Broek je v bistvu sprejel naše predloge: carine naj bodo pod tujo kontrolo, na mejah pa ostane JLA samo tri mesece. Na koncu je nastala Brionska deklaracija, ki je imela bolj zapleten naslov:

Nadaljnje oblike in načini uresničevanja pogajalskih priprav.

1. Režim na meji

Nadzor nad mejnimi prehodi bo prevzela policija Slovenije. Delovala bo v skladu z zveznimi predpisi.

2. Carine

Sporazum, ki so ga podpisali predstavniki zvezne vlade in vlade Republike Slovenije 20. junija 1991, je potrjen in bo uresničen. Carine bodo ostale zvezni dohodek in pobirali jih bodo slovenski cariniki. Vplačevali jih bodo na skupen račun, ki ga bodo nadzorovali zvezni in republiški finančni ministri skupaj z enim ali dvema zunanjima kontrolorjema.

3. Nadzor zračnega prometa

Obstaja enoten nadzor zračnega prometa za vso Jugoslavijo. Ves domači in mednarodni zračni promet čez Jugoslavijo bo nadzoroval in zagotavljal pristojni zvezni organ.

4. Varnost na mejah

Vzpostaviti je treba stanje, ki je veljalo pred 25. junijem 1991. V času suspenza (tri mesece) opraviti pogajanja, da bi omogočili regularen prenos vseh pristojnosti JLA na tem področju. Na mejah bo ostal režim, ki je utemeljen na evropskih merilih.

5. Drugi načini za prekinitev ognja:

• deblokada vseh enot in objektov JLA,

• brezpogojen umik enot JLA v vojašnice,

• odstranitev vseh barikad na cestah,

• vrnitev vseh sredstev in opreme JLA

• deaktiviranje enot TO in njihova vrnitev na izhodiščne točke.

Vsi ti ukrepi bodo začeli veljati takoj, ko bo mogoče, najkasneje do 8. julija do 24. ure.

6. Ujetniki

Vse osebe, ki so zaprte zaradi sovražnosti od 25. junija 1991, je treba čim prej osvoboditi, najkasneje do 8. julija do 24. ure. V zvezi z izvajanjem te odločitve bo potekalo sodelovanje z mednarodnim Rdečim križem.