Komentar

Drugi esej o Evropi ali o kdo tu igra na drugo žogo

Zdi se, da je čas, ki je pred nami, prej čas neprestanih improvizacij pri urejanju skupnega evropskega življenja, kot pa čas nadaljevanja enostranskih potez in nenadzorovanega razpadanja povezave. Evropa kot polje pogajanj, ne kot nadnacionalna in kozmopolitska skupnost, Evropa kot nenehno iskanje kompromisov med članicami o vprašanjih, ki zgledajo nerešljiva, in ne Evropa ultimatov, je verjetnejša perspektiva.

13.07.2018 14:15
Piše: Igor Bavčar
Ključne besede:   Evropa   Nemčija   Chamberlain   Churchill   Hitler   ZDA   Rusija   dezintegracija   migracije   Trump   Angela Merkel   Horst Seehofer   Velika Britanija

Vrsto zunanjih okoliščin, pritisk ZDA, Rusije in drugih dejavnikov, ki odkrito nasprotujejo ne le stališčem, pač pa tudi samemu obstoju Evropske unije, je potrebno jemati resno. Kot je tudi potrebno resno ugotoviti, ali imajo take, evropski zvezi tuje politike, interesne somišljenike tudi znotraj evropske povezave.

Po odlični Harrisovi literarni različici opisa dogodkov pred podpisom Münchenskega sporazuma leta 1938 naj bi Hitlerjevi nasprotniki, zbrani okoli generala Ludwiga Becka, britanskemu premierju Nevilleu Chamberlainu dostavili zapis tajnega sestanka pri Adolfu Hitlerju 5. novembra 1937. Njihov namen je bil preprečiti podpis sporazuma in to izkoristiti za državni udar proti Hitlerja v trenutku, ko bi ta ukazal napad na Češkoslovaško. Dokument je bil povzetek načrta, ki ga je Hitler predstavil najožjim sodelavcem; govoril je o tem, da sta priključitev Avstrije in čeških Sudetov le prva koraka k osvojitvi prostora, ki ga Nemčija potrebuje v Evropi. V naslednjih petih letih naj bi sledile še druge osvajalske vojne.

 

Chamberlain je pogledal dokument in rekel, da ne more upoštevati papirja, ki govori o tem, kaj naj bi se zgodilo v prihodnjih petih letih. Da je dolžan delovati zdaj, vsak dan, vsako uro, da prepreči vojno, ki je grozila tudi njegovemu otoku. Sledil je podpis Münchenskega sporazuma, ki pod patronatom Britancev, Francozov in Italijanov ni zgolj spravil Češkoslovaško ob Sudete in priključil 3 milijone novih državljanov nemškemu Reichu, ampak sprožil verižno reakcijo, saj sta razmere izkoristili še Poljska in Madžarska - vsaka si je odrezala svoj kos mesa iz krvavečega telesa Beneševe države. Poleg tega je Chamberlain izsilil še dvostranski sporazum o nenapadanju s Hitlerjem, s katerim je triumfalno mahal na stopnicah letala, ko se je vrnil domov. Množice, ki so ga pričakale, so bile navdušene. Kmalu za tem so se na nebu že spopadala letala heinkel in spitfire nad Belgijo, Francijo in v bitki za Britanijo - tako kot je napovedal tajni Hitlerjev dokument.

 

 

Kdo je sklical tajni sestanek in ali obstaja načrt za razpad EU?

 

Glede na razvoj razmer v Evropi se postavlja vprašanje, ali danes obstaja skrivni načrt za razpad Evropske unije. Je to načrt Trumpove administracije, je to Putinov dokument, morda celo njun obojestranski interes, ga bo srečanje v Helsinkih potrdilo? Je to načrt kakšne zarotniške skupine evropskih politikov, ki jo sestavljajo predstavniki različnih evropskih držav, podprtih iz ameriške in ruske strani? In čigav Lebensraum (življenjski prostor, op. uredn) je tokrat v igri?

 

Spremljajoč odločitve in pogajanja o brexitu, besednjak ultimatov v nemškimi koaliciji, grožnje poljski vladi zaradi reforme sodišč, upor višegrajske skupine držav, ko gre za obvezne migrantske kvote, zaostrovanja italijanske vlade glede migrantske politike ali vaje avstrijske policije na meji s Slovenijo ter "Masterplan" nemškega notranjega ministra s tem z zvezi, se zdi, da je tokratna vojna namenjena evropskemu "Lebensraumu" in prihodnosti njegovih nacionalnih držav znotraj njega. Razprava o evrski coni, skupni evropski fiskalni politiki, varnosti in obrambi, celo evropski vojski, pove, da so v igri veliki vložki in da gre za velika nasprotja. Ko spremljamo napore Angele Merkel in Emmanuela Macrona, da bi reformirala povezavo, se sprašujemo, mar tudi danes potrebujemo Chamberlaina, da se bo izpogajal za mir v Evropi. Obenem pa nas zanima, ali gre tokrat za iskrene poskuse doseči sporazum, ali pa gre za naivnost politikov, ki tako kot Chamberlain pred osemdesetimi leti ne vidijo, da je vse že odločeno.

 

Oster Chamberlainov kritik Winston Churchill je zapisal, da bi navkljub vsem očitkom, ki mu jih je namenil, najverjetneje sam v tistih razmerah ravnal enako. Politik, ki je v dilemi, kako naj ravna, da bo preprečil vojno in ohranil mir, ima izjemno odgovornost. V aktualni razpravi o prihodnosti Evropske unije najbrž nismo pred tako hudo dilemo. Vsaj zaenkrat kaže, da so vojne, ki se napovedujejo, le carinske vojne in vojne zoper prodirajoče migracije in da nasproti ne stoji nobena tako determinirana (vojaška) sila. Toda na drugi strani je prav tako res, da je na mizi vprašanje obstoja ali razpada velike evropske integracije in s tem lahko spet tudi miru in vojne v Evropi.

 

 

Kako sta razpadli Habsburška monarhija in Jugoslavija?

 

Kar doživljamo danes, je podobno dogodkom pred razpadom dveh velikih večnacionalnih struktur v Evropi, Habsburške monarhije in Jugoslavije. Slovenci smo tu v prednosti. Z obema zgodovinskima dogodkoma, tako z razpadom monarhije, kot z razpadom jugoslovanske države, imamo svoje izkušnje. Dezintegracija Evropske unije seveda ni isto, kot sta razpada Habsburške monarhije in Jugoslavije. To so procesi in dogodki, ki so se odvijali in se dogajajo v povsem različnih zgodovinskih okoliščinah in vse omenjene strukture so med seboj različne. A veliko je tudi podobnosti.

 

Habsburško dinastijo je odnesel njen poraz v Veliki vojni, ki je spodbudil pomlad narodov opogumljenih z Wilsonovo deklaracijo s 14. točkami, ki so govorile o samoodločbi narodov. Podobnemu prebujanju nacionalnih držav v Evropi smo priča tudi danes. Razlogi za to so drugačni, te države tudi že obstajajo, po obdobju iskanja skupnih evropskih odgovorov na mnoga vprašanja pa v ospredje stopa njihov partikularizem.

 

Razpadu Jugoslavije ni botrovala nobena deklaracija. Nasprotno, veliko časa so njeni konstitutivni deli porabili prav zato, da bi prišli do kakšne deklaracije, ki bi omogočala mirno rešitev. In ker to niso uspeli doseči, so sledili Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, 57. številka Nove revije in po obdobju "hrvaškega molka" je spet začela delovati prepovedana Matica Hrvaške. Vmes je bilo veliko sestankov predsednikov republik, pogovorov med zvezno in republiškimi vladami, groženj s silo s strani jugoslovanske armade, mitingov in nasilja. Zvezna oblast, opogumljena s stališči ZDA in Evrope (ki se, paradoksalno, danes sooča s podobnimi izzivi), je igrala zelo togo. Chamberlaina tam niso imeli.

 

V nasprotju z mnenji mnogih sta bila prožnost in razpoloženje za kompromis na naši in ne na jugoslovanski strani. Razlog za to nista bila samo razočarana obraza Milana Kučana in Dimitrija Rupla, ki sta se vrnila iz beograjskega sestanka z ameriškim državnim sekretarjem Jamesom Bakerjem, ki jima je prostodušno povedal, da Slovenija ne bo nikoli mednarodno priznana.

 

Skupina v slovenski vladi, ki je vodila projekt osamosvajanja, je izdelala prvo različico dokumenta še pred tem. Ta je predvidel neko vrsto ohlapne federacije, pravzaprav konfederacije, ki je bila sicer najbolj všeč podpredsedniku vlade Jožetu Mencingerju. Glede na to, da je projekt vodil notranji minister, ključne točke nove obrambne zveze v konfederaciji pa je formuliral obrambni minister (oba sta veljala pri opozicijski levici za Demosova jastreba), je osnutek presenetljivo predvideval jugoslovansko monetarno in carinsko unijo, na področju obrambe pa republiške pehote in zvezno letalstvo in mornarico. A Ante Marković, opogumljen s stališči EU, ZDA in Rusije, jugoslovanske armade in v začetku še srbske politike, ter zanašajoč se na pogovore s slovensko levo opozicijo v Ljubljani (ki mu je rekla, da iz osamosvojitve itak ne bo nič), je to gladko zavrnil. To zelo ostro in rigidno stališče je bilo igra na vse ali nič. Sledil je srbski vdor v jugoslovanski monetarni sitem, plebiscit in naša razglasitev samostojnosti. Potem je Lojze Peterle dobil telegram z vojno napovedjo.

 

Habsburgi so ravnali drugače. V oktobru 1917 je cesar Karel I., zadnji monarh avstro-ogrskega imperija, na konferenci vseh deželnih predsednikov in drugih deželnih predstavnikov, spraševal za mnenje glede namere o spremembi ustave na temelju avtonomij znotraj deželnih meja. Krona se je bila pripravljena za ohranitev imperija odreči marsičemu. A to ni več dosti pomagalo, centrifugalne sile so bile premočne. Kljub temu je ta disolucija potekala razmeroma nadzorovano. Slovenci so pristali v Državi SHS.

 

Avstro-ogrska je razpadla mirno, v Jugoslaviji pa je prišlo do vojne. Slovenska stran vojne ni hotela. Veliko vprašanje je, kako bi se jugoslovanska kriza razpletla, če bi zvezna vlada tedaj pristala na ohlapnejšo zvezo. Bi hrvaško-srbski pogovori pripeljali do dogovora, kaj bi ta pomenil za Bosno in Hercegovino in kaj za Kosovo, je nejasno. Špekuliramo lahko še in še. V primeru razpada Jugoslavije je šlo za popolno odsotnost volje do iskanja novih rešitev. Šlo je za politiko ultimatov in zahtev brez umika. Nek vseobsežen načrt razpada Jugoslavije sploh ni bil potreben, kljub temu, da so ga pristaši teorij zarote ves čas pripisovali mnogim, od Vatikana do Nemčije.

 

 

Razlike med državami in razlike znotraj njih

 

Evropska unija se danes ne sooča s tako usodnimi razlikami. Ni ozemeljskih zahtev med njenimi članicami, nacionalne države so po drugi svetovni vojni večinoma ohranile meje, spremembe so bile redke. A problemi so kljub vsemu veliki. Evropa se sooča z razlikami glede ključnih vprašanj svojega delovanja na področju migracij, gospodarstva, monetarnih in proračunskih vprašanj itd. Britanija je celo glasovala za izhod iz EU, toda zdi se, da ministri odstopajo, ker ne vedo, kako to izpeljati, ne da bi prizadeli lastne interese in ker bi radi s tem, ko odstopajo zdaj, prišli jutri morda nazaj kot zmagovalci.

 

Ko Viktor Orban izjavi, da liberalna demokracija ni edina možna forma demokratične oblasti, ko poljski parlament sprejme zakon o prenehanju mandata vrhovnim sodnikom in Evropska komisija začne postopek pred evropskim sodiščem zaradi tega, potem so to znaki razgrajevanja skupnega evropskega pravnega in vrednostnega sistema, kot smo ga poznali. Hkrati pa so to notranjepolitične teme v vsaki od držav. Ko Višegrajska skupina držav odkloni kvote za migrante, ko se zaradi tega zamaje nemška koalicija, ki jo v veliki meri drži skupaj nevarnost od zunaj, (napoved trgovinske vojne z ZDA), potem je kriza evidentna in posledice tudi. Nadzori na nacionalnih mejah zlagoma ukinjajo eno največjih pridobitev evropskega združevanja in tudi enega od motorjev razvoja - prost pretok blaga, kapitala, storitev in ljudi. Nemško-avstrijska in avstrijsko-slovenska meja dobivata podobo stare meje iz obdobja hladne vojne. Politike v Italiji, na Nizozemskem, radikalni politiki v Franciji in Nemčiji optirajo za zaostrovanje takih protievropskih ukrepov.

 

A ko italijanski notranji minister reče, da se jutri utegnemo zbuditi v dan brez Evropske unije, je to slišati bolj kot domislica pravkar izvoljenih politikov, ki mislijo, da se volilna kampanja še ni končala in potrebujejo pozornost domačih medijev za to, da dobijo prvenstvo med strankami v Italiji. In tudi mladi avstrijski kancler, ki predseduje EU ta hip, včasih v radikalni retoriki bolj tekmuje s koalicijskim partnerjem, kot pa misli resno. Radikalna retorika predsednikov vlad in držav Višegrajske skupine je res namenjena bruseljski birokraciji ali nemški popustljivosti do nadzora meja EU, vendar je v prvi vrsti pogosto stvar notranjepolitične tekmovalnosti. To velja tudi za aktualen spor med CDU Angele Merkel in CSU Horsta Seehoferja, kjer njegov "Masterplan" zadeva tudi vprašanje o tem, kdo bo v prihodnje vodil nemško konservativno politiko.

 

Trump povsem odkrito govori, da mora EU razpasti, Franciji za odhod ponuja bilateralni sporazum. Na srečanju zavezništva ameriški predsednik napada Nemčijo in druge članice zaradi prenizkih izdatkov za obrambo, čeprav je še šest let do izpolnitve teh ciljev in čeprav dejanski izdatki po državah niso povsem primerljivi. Trumpova carinska vojna grozi, da bo prizadela evropsko gospodarstvo, ki išče nove perspektive v Aziji. Kot v času pred razpadom Jugoslavije se v medijih pojavljajo domnevne napovedi CIA o razpadu Evropske unije, govori se o treh skupinah držav in ne le o Evropi dveh hitrosti, pa o formuli 16+1 in Kitajski, ki se pogovarja s tistimi evropskimi državami, s katerimi je včasih delila komunistično preteklost, naslovnice medijskih internetnih strani so polne vprašanj, ali NATO lahko preživi brez ZDA itd.

 

 

Kdo s kom pije kavo vsaj enkrat na mesec?

 

Na drugi strani pa so nasprotja med članicami EU zaenkrat še obvladljiva, francosko-nemška naveza še funkcionira, zaostrovanje z ZDA evropsko zvezo prej krepi kot ne, čeprav se nekatere članice postavljajo na njeno stran. Deluje tudi sistem, po katerem se voditelji osemindvajsetih držav srečujejo vsaj enkrat na mesec pred zasedanji Evropskega sveta, dan pred tem se dobijo vsa evropska strankarska združenja, kjer sedijo tudi opozicijski vodje iz teh držav. To je prostor za sklepanje kompromisov, ne za zaostrovanje. Slovenija sedi za to mizo, drugo vprašanje pa je, koliko znajo slovenski politiki to izkoristiti za Slovenijo. Sama forma evropskega integriranja je velika prednost pri iskanju rešitev. Tu se redko zgodi, tako kot se je s Trumpom na G-7, da politik reče nekaj, ko tam sedi, povsem nasprotno stališče pa potem sporoči iz aviona, ko odhaja. Že zato, ker se s temi ljudmi vidi vsak mesec in ne le enkrat na leto.

 

Sama forma seveda ni dovolj, je pa pomembna. Sili ljudi v pogovore in ne zgolj v enostransko ravnanje. Zato smo priča neprestanim grožnjam, bombastičnim medijskim zgodbam, a le redko enostranskim potezam držav članic.

 

Izhod Velike Britanije je korak, ki skrbi, a v pogajanjih o njenem odhodu veliko časa namenjajo prav načinu, kako bodo po odhodu reševali skupna vprašanja (kar je spet razlog za britanske notranjepolitične spopade in prav očitno je, koliko je to vprašanje prvenstva v britanski politiki, kar je presenetljivo glede na majhno in spreminjajočo se razliko med zagovorniki brexita in njegovimi nasprotniki med volilci). Zato lahko pričakujemo, da je čas, ki je pred nami, prej čas neprestanih improvizacij pri urejanju skupnega evropskega življenja, kot pa čas nadaljevanja enostranskih potez in nenadzorovanega razpadanja povezave. Evropa kot polje pogajanj, ne kot nadnacionalna in kozmopolitska skupnost, Evropa kot nenehno iskanje kompromisov med članicami o vprašanjih, ki zgledajo nerešljiva, in ne Evropa ultimatov, je verjetnejša perspektiva.

 

To je čas ureditve, ki je najbolj podobna permanentnim sestankom, kjer točke, o katerih se ne moremo dogovoriti, pač odložimo do naslednjič, kjer začasne rešitve postajajo stalne, ker volje in moči za njihovo spremembo ni (nauk iz dela vseh slovenskih koalicijskih vlad, ki so hotele obstati). To je tudi čas, ko bodo posamezne nacionalne politike z enostranskimi akcijami poskušale testirati ne le fleksibilnost, pač pa tudi naivnost in sposobnost drugih, posebej sosednjih članic, da zaščitijo svoje interese. Deportacije migrantov v dežele registracije to napovedujejo.

 

Zaradi nesposobnosti skupnih odgovorov lahko pride tudi do relativnega zaostajanja vis-a-vis svetovne konkurence. A zaenkrat evrsko območje še povečuje presežek v blagovni menjavi z ZDA, kar njenega predsednika motivira k vedno večjemu nezadovoljstvu nad odnosi med ZDA in EU, posebej Nemčijo, ki je bila, je in bo ključna država povezave. To je dejanski problem, ki bo eskaliral, če ne bo volje za njegovo reševanje. Obdobje konjukture bi moralo lajšati iskanje kompromisov, mnoge, tudi Slovenijo, ki se pelje na tem vlaku in povečuje svoj izvoz, pa sili k resnem premisleku o ovirah v trgovanju. A najprej potrebuje opravilno sposobno vlado.

 

 

Igranje na drugo žogo

 

Taka je danes edina evropska zveza, ki lahko obstane tudi, če Velika Britanija res odide in če razlik ne bo moč kar tako odpraviti. Zato vprašanje tistih, ki ostanejo ni, kako temu britanskemu otoku otežiti življenje s kontinentom, pač pa kako mu ga olajšati in s tem olajšati tudi življenje Evrope. Ko berem izjave predstavnikov Airbusa in Jaguar Land Roverja na spletni strani BBC o nevarnostih brexita za njihove industrije in desettisoče zaposlenih, jih berem tudi kot napovedi problemov dezintegrirane Evrope in kot opozorilo politiki, da obstajajo povsem ekonomske meje zaostrovanj odnosov med evropskimi državami. Res je, videli smo, da ti ekonomski učinki niso delovali leta 1938 in 1939.

 

Evropski politiki prihodnosti bodo verjetno bolj podobni Nevilleu Chamberlainu zato, da bodo znali vsak dan, vsako uro delati za to, da bo Evropa lahko funcionirala tako, da bo nasprotja in konflikte lahko reševala, ali vsaj omilila do nivoja, ko bodo še vzdržni. Od Chamberlaina, ki je bil v zgodovini označen kot najbolj naiven politik, ki je bil prevaran in je bil iz iluzije o miru takoj pahnjen v svetovni vojaški spopad, se morda lahko naučimo potrpežljivosti in popuščanja. Še vedno večinsko proevropsko vzdušje v domala vseh članicah, kjer vladajo najbolj evroskeptične politike, daje dodatno upanje za to.

 

Obenem pa je njegov primer tudi opozorilo, da obstajajo meje te potrpežljivosti, kot nam je recimo prav v zvezi z njegovo politiko pokazal film Darkest Hour (vir). Ugotoviti moramo, kaj je nujno spremeniti, da ne bo Evropa v naivnosti spregledala novih svetovnih razmerij moči in dopustila procese, ki sami po sebi vodijo v nezaupanje in dezintegracijo. Vsa odprta vprašanja so realna, ne namišljena. Za novimi konservativci lahko ponovimo, da če večina vrsto let misli, da je nekaj problem, potem to dejansko je problem, pa če še tako eminentni politični analitiki trdijo, da to v resnici ni problem in da gre le za spretno manipulacijo, ki smo jo v zgodovini videli ničkolikokrat. To ne pomaga dosti, politika mora probleme reševati, ne le analizirati.

 

Vrsto zunanjih okoliščin, pritisk ZDA, Rusije in drugih dejavnikov, ki odkrito nasprotujejo ne le stališčem, pač pa tudi samemu obstoju Evropske unije, je potrebno jemati resno. Kot je tudi potrebno resno ugotoviti, ali imajo take, evropski zvezi tuje politike, interesne somišljenike tudi znotraj evropske povezave.

 

Če rečem v aktualnem žargonu zadnjega meseca: potrebno je ugotoviti, ali kdo med njimi igra - na drugo žogo!

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Hommage Mileni Dravić (1940-2018)
0
20.10.2018 09:15
Revoluciji je spodletelo, poesis je zmagal, stkal je črno belo filmsko umetnino. Anarhist Puriša je orkestriral poblaznele čase! ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kako je ameriška pšenica odnesla slogan "Trst je naš": Ob robu obletnice Londonskega memoranduma
16
15.10.2018 19:00
Londonski memorandum je predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zgodovina je pokopališče aristokracij ali kratek esej o elitah
4
14.10.2018 11:00
Populizem, odpor, celo sovraštvo Slovencev do elit temelji na zgodovinski izkušnji, saj so bile naše vladajoče elite - v času ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Vedno bolj mi je jasno, da poteka pred nami brisanje neizbrisljivih zločinov
10
14.10.2018 00:31
Kot umetnik Odila Globočnika scensko obujam od mrtvih samo zato, da ga na koncu vsake predstave pred avditorijem pogubim, da mu ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Še en paradoks demokracije: Slabe novice so boljše od dobrih
2
13.10.2018 07:55
Kaj pa če bi določena interesna skupina vzpostavila neko spletno platformo, kjer bi vsi njeni argumenti stali zapisani, ... Več.
Piše: Miha Burger
Mister* Šarec, znižajte nam vendar DDV nazaj na staro stopnjo, kakršna je bila pred krizo!
13
10.10.2018 23:35
Če prav razumem koalicijski dogovor nove vlade, želijo še bolj zvišati davke. Zato ni pošteno do davkoplačevalcev, da bi - kljub ... Več.
Piše: Keith Miles
Zadrege z neko proslavo: Ali je Slovensko vojsko res ustvarila Komunistična partija Jugoslavije?
13
09.10.2018 22:05
Kmalu bo minilo sto let od koroškega plebiscita, ki je bil svojevrstno znamenje slovenskega nezaupanja do ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Vrtnar iz Kamnika: Modrosti Marjana Šarca so vredne komika Petra Sellersa
20
09.10.2018 01:39
Številke so lahko precej neizprosne in v tem okviru se bo treba gibati , je povedal premier Šarec. Mediji so avtistično citirali ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Homagge nadrealistu: Stevan Živadinović - Vane Bor
0
07.10.2018 00:23
Koliko incidentov in konfliktov, koliko nepotrebne energije je bilo potrošene v stilnih bojih prejšnejga stoletja, da bi na ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Domen Savič proti Nova24TV: Upam, da ljudje iz marketinga Telekoma Slovenije ne bodo pokleknili pred psihopati
21
05.10.2018 12:53
Pogrom nad oglaševalci je nadaljevanje pogroma nad podjetništvom in liberalnim kapitalizmom. Marketing in oglaševanje sta konec ... Več.
Piše: Marjan Novak
Po smrti Borisa Šuštaršiča: "Nadomestiti njegovo imponentno persono in rit na vozičku nikakor ne bo lahko"
7
03.10.2018 23:01
Truplo se je v teh dneh že dodobra ohladilo, zato lahko ponovno brez slabe vesti in hinavskih pietetnih pomislekov spregovorimo ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Razumeti Ljubljano: Zakaj bo Zoran Janković ponovno župan, razen če ga pred volitvami aretirajo
29
02.10.2018 22:59
Njegovi kritiki pozabljajo, da je mesto v času njegovega županovanja dejansko dobilo drug obraz. Zoranu Jankoviću volivci v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dilem okoli članstva v zvezi NATO ne bi smelo biti, pa jih je v politiki na pretek
12
01.10.2018 21:01
Bodimo jasni in odkriti: članstvo Slovenije v Natu je največji in najkoristnejši dosežek države v njeni novejši zgodovini, takoj ... Več.
Piše: Aleksander Geržina
Mitologija sovražnega govora: Kako lahko nekoga kaznuješ za kaznivo dejanje, ki ni bilo storjeno?
19
30.09.2018 22:45
Vsaka sovražno nastrojena drža še ne pomeni sovražnega govora kot kaznivo dejanje. Tega, kar se je dogajalo v štajerskih ... Več.
Piše: Špela Razpet
Kultura je obrambni sistem države, ne pa ministrstvo za obrambo
16
29.09.2018 23:57
Država je lahko tudi etična, če zadovolji osnovni kriterij, da razvija kulturno raven njenih državljanov; če meni na primer, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Izčrpane zaloge legitimnosti: Neuresničena pričakovanja, neizpolnjene obljube
12
28.09.2018 23:59
Pred nekaj dnevi je dolgoletni akademski in diplomatski kolega - v pogovoru o možnostih za spremembe v slovenski politiki - ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Od Dražgoš do Komna: Vzroki za slovenski revolt zoper demokracijo in evropske vrednote
17
24.09.2018 11:56
Kakšna katastrofa bi nas morala doleteti kot nacijo, da bi se slovenska politika poenotila okoli ključnih prioritet, določila ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Luksemburški utajevalci davkov in nezakonite migracije: zgodovina neke hinavščine
2
23.09.2018 22:35
Ko sem pred dnevi v tisku bral o neprimernem obnašanju luksemburškega zunanjega ministraJeana Asselbornain njegovem vulgarnem ... Več.
Piše: Keith Miles
Umetniški politični triptih: levo, sredina, desno!
0
22.09.2018 23:15
Na koncu današnjega komentarja sem združil prizore v triptih; na levo stran sem postavilmulata, ki je v dilemi ali je huje to, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretji esej o Evropi: Skupna valuta generira politično krizo in ogroža evropsko enotnost
10
20.09.2018 21:50
Združena Evropa je projekt francosko-nemške sprave. To vemo. Manj je znanega o nekaterih podrobnosti v procesih, ki so ... Več.
Piše: Igor Bavčar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Neverjetno! Direktorica AKOS Tanja Muha ne zna niti pravilno povedati celega naziva agencije, ki jo vodi!
Uredništvo
Ogledov: 2,887
02/
Kako je ameriška pšenica odnesla slogan "Trst je naš": Ob robu obletnice Londonskega memoranduma
Božo Cerar
Ogledov: 2,444
03/
Mister* Šarec, znižajte nam vendar DDV nazaj na staro stopnjo, kakršna je bila pred krizo!
Keith Miles
Ogledov: 1,955
04/
Zadrege z neko proslavo: Ali je Slovensko vojsko res ustvarila Komunistična partija Jugoslavije?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,397
05/
Zgodovina je pokopališče aristokracij ali kratek esej o elitah
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,349
06/
Pol leta obveznega ženskega spola: Povezovanje jezikovnih vprašanj s krivicami kapitalistične ureditve je smešno
Saška Štumberger
Ogledov: 1,320
07/
Nov politični hit na novogoriškem Hitu: Bodočega predsednika uprave iščejo s "prirejenim" razpisom
Uredništvo
Ogledov: 1,162
08/
Dve leti "glasbenih kvot": ene in iste slovenske pesmi, ena in ista muzika, ki se ponavlja
Tomaž Čop
Ogledov: 1,205
09/
Vedno bolj mi je jasno, da poteka pred nami brisanje neizbrisljivih zločinov
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,127
10/
Vrtnar iz Kamnika: Modrosti Marjana Šarca so vredne komika Petra Sellersa
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,495