Komentar

Drugi esej o Evropi ali o kdo tu igra na drugo žogo

Zdi se, da je čas, ki je pred nami, prej čas neprestanih improvizacij pri urejanju skupnega evropskega življenja, kot pa čas nadaljevanja enostranskih potez in nenadzorovanega razpadanja povezave. Evropa kot polje pogajanj, ne kot nadnacionalna in kozmopolitska skupnost, Evropa kot nenehno iskanje kompromisov med članicami o vprašanjih, ki zgledajo nerešljiva, in ne Evropa ultimatov, je verjetnejša perspektiva.

13.07.2018 14:15
Piše: Igor Bavčar
Ključne besede:   Evropa   Nemčija   Chamberlain   Churchill   Hitler   ZDA   Rusija   dezintegracija   migracije   Trump   Angela Merkel   Horst Seehofer   Velika Britanija

Vrsto zunanjih okoliščin, pritisk ZDA, Rusije in drugih dejavnikov, ki odkrito nasprotujejo ne le stališčem, pač pa tudi samemu obstoju Evropske unije, je potrebno jemati resno. Kot je tudi potrebno resno ugotoviti, ali imajo take, evropski zvezi tuje politike, interesne somišljenike tudi znotraj evropske povezave.

Po odlični Harrisovi literarni različici opisa dogodkov pred podpisom Münchenskega sporazuma leta 1938 naj bi Hitlerjevi nasprotniki, zbrani okoli generala Ludwiga Becka, britanskemu premierju Nevilleu Chamberlainu dostavili zapis tajnega sestanka pri Adolfu Hitlerju 5. novembra 1937. Njihov namen je bil preprečiti podpis sporazuma in to izkoristiti za državni udar proti Hitlerja v trenutku, ko bi ta ukazal napad na Češkoslovaško. Dokument je bil povzetek načrta, ki ga je Hitler predstavil najožjim sodelavcem; govoril je o tem, da sta priključitev Avstrije in čeških Sudetov le prva koraka k osvojitvi prostora, ki ga Nemčija potrebuje v Evropi. V naslednjih petih letih naj bi sledile še druge osvajalske vojne.

 

Chamberlain je pogledal dokument in rekel, da ne more upoštevati papirja, ki govori o tem, kaj naj bi se zgodilo v prihodnjih petih letih. Da je dolžan delovati zdaj, vsak dan, vsako uro, da prepreči vojno, ki je grozila tudi njegovemu otoku. Sledil je podpis Münchenskega sporazuma, ki pod patronatom Britancev, Francozov in Italijanov ni zgolj spravil Češkoslovaško ob Sudete in priključil 3 milijone novih državljanov nemškemu Reichu, ampak sprožil verižno reakcijo, saj sta razmere izkoristili še Poljska in Madžarska - vsaka si je odrezala svoj kos mesa iz krvavečega telesa Beneševe države. Poleg tega je Chamberlain izsilil še dvostranski sporazum o nenapadanju s Hitlerjem, s katerim je triumfalno mahal na stopnicah letala, ko se je vrnil domov. Množice, ki so ga pričakale, so bile navdušene. Kmalu za tem so se na nebu že spopadala letala heinkel in spitfire nad Belgijo, Francijo in v bitki za Britanijo - tako kot je napovedal tajni Hitlerjev dokument.

 

 

Kdo je sklical tajni sestanek in ali obstaja načrt za razpad EU?

 

Glede na razvoj razmer v Evropi se postavlja vprašanje, ali danes obstaja skrivni načrt za razpad Evropske unije. Je to načrt Trumpove administracije, je to Putinov dokument, morda celo njun obojestranski interes, ga bo srečanje v Helsinkih potrdilo? Je to načrt kakšne zarotniške skupine evropskih politikov, ki jo sestavljajo predstavniki različnih evropskih držav, podprtih iz ameriške in ruske strani? In čigav Lebensraum (življenjski prostor, op. uredn) je tokrat v igri?

 

Spremljajoč odločitve in pogajanja o brexitu, besednjak ultimatov v nemškimi koaliciji, grožnje poljski vladi zaradi reforme sodišč, upor višegrajske skupine držav, ko gre za obvezne migrantske kvote, zaostrovanja italijanske vlade glede migrantske politike ali vaje avstrijske policije na meji s Slovenijo ter "Masterplan" nemškega notranjega ministra s tem z zvezi, se zdi, da je tokratna vojna namenjena evropskemu "Lebensraumu" in prihodnosti njegovih nacionalnih držav znotraj njega. Razprava o evrski coni, skupni evropski fiskalni politiki, varnosti in obrambi, celo evropski vojski, pove, da so v igri veliki vložki in da gre za velika nasprotja. Ko spremljamo napore Angele Merkel in Emmanuela Macrona, da bi reformirala povezavo, se sprašujemo, mar tudi danes potrebujemo Chamberlaina, da se bo izpogajal za mir v Evropi. Obenem pa nas zanima, ali gre tokrat za iskrene poskuse doseči sporazum, ali pa gre za naivnost politikov, ki tako kot Chamberlain pred osemdesetimi leti ne vidijo, da je vse že odločeno.

 

Oster Chamberlainov kritik Winston Churchill je zapisal, da bi navkljub vsem očitkom, ki mu jih je namenil, najverjetneje sam v tistih razmerah ravnal enako. Politik, ki je v dilemi, kako naj ravna, da bo preprečil vojno in ohranil mir, ima izjemno odgovornost. V aktualni razpravi o prihodnosti Evropske unije najbrž nismo pred tako hudo dilemo. Vsaj zaenkrat kaže, da so vojne, ki se napovedujejo, le carinske vojne in vojne zoper prodirajoče migracije in da nasproti ne stoji nobena tako determinirana (vojaška) sila. Toda na drugi strani je prav tako res, da je na mizi vprašanje obstoja ali razpada velike evropske integracije in s tem lahko spet tudi miru in vojne v Evropi.

 

 

Kako sta razpadli Habsburška monarhija in Jugoslavija?

 

Kar doživljamo danes, je podobno dogodkom pred razpadom dveh velikih večnacionalnih struktur v Evropi, Habsburške monarhije in Jugoslavije. Slovenci smo tu v prednosti. Z obema zgodovinskima dogodkoma, tako z razpadom monarhije, kot z razpadom jugoslovanske države, imamo svoje izkušnje. Dezintegracija Evropske unije seveda ni isto, kot sta razpada Habsburške monarhije in Jugoslavije. To so procesi in dogodki, ki so se odvijali in se dogajajo v povsem različnih zgodovinskih okoliščinah in vse omenjene strukture so med seboj različne. A veliko je tudi podobnosti.

 

Habsburško dinastijo je odnesel njen poraz v Veliki vojni, ki je spodbudil pomlad narodov opogumljenih z Wilsonovo deklaracijo s 14. točkami, ki so govorile o samoodločbi narodov. Podobnemu prebujanju nacionalnih držav v Evropi smo priča tudi danes. Razlogi za to so drugačni, te države tudi že obstajajo, po obdobju iskanja skupnih evropskih odgovorov na mnoga vprašanja pa v ospredje stopa njihov partikularizem.

 

Razpadu Jugoslavije ni botrovala nobena deklaracija. Nasprotno, veliko časa so njeni konstitutivni deli porabili prav zato, da bi prišli do kakšne deklaracije, ki bi omogočala mirno rešitev. In ker to niso uspeli doseči, so sledili Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, 57. številka Nove revije in po obdobju "hrvaškega molka" je spet začela delovati prepovedana Matica Hrvaške. Vmes je bilo veliko sestankov predsednikov republik, pogovorov med zvezno in republiškimi vladami, groženj s silo s strani jugoslovanske armade, mitingov in nasilja. Zvezna oblast, opogumljena s stališči ZDA in Evrope (ki se, paradoksalno, danes sooča s podobnimi izzivi), je igrala zelo togo. Chamberlaina tam niso imeli.

 

V nasprotju z mnenji mnogih sta bila prožnost in razpoloženje za kompromis na naši in ne na jugoslovanski strani. Razlog za to nista bila samo razočarana obraza Milana Kučana in Dimitrija Rupla, ki sta se vrnila iz beograjskega sestanka z ameriškim državnim sekretarjem Jamesom Bakerjem, ki jima je prostodušno povedal, da Slovenija ne bo nikoli mednarodno priznana.

 

Skupina v slovenski vladi, ki je vodila projekt osamosvajanja, je izdelala prvo različico dokumenta še pred tem. Ta je predvidel neko vrsto ohlapne federacije, pravzaprav konfederacije, ki je bila sicer najbolj všeč podpredsedniku vlade Jožetu Mencingerju. Glede na to, da je projekt vodil notranji minister, ključne točke nove obrambne zveze v konfederaciji pa je formuliral obrambni minister (oba sta veljala pri opozicijski levici za Demosova jastreba), je osnutek presenetljivo predvideval jugoslovansko monetarno in carinsko unijo, na področju obrambe pa republiške pehote in zvezno letalstvo in mornarico. A Ante Marković, opogumljen s stališči EU, ZDA in Rusije, jugoslovanske armade in v začetku še srbske politike, ter zanašajoč se na pogovore s slovensko levo opozicijo v Ljubljani (ki mu je rekla, da iz osamosvojitve itak ne bo nič), je to gladko zavrnil. To zelo ostro in rigidno stališče je bilo igra na vse ali nič. Sledil je srbski vdor v jugoslovanski monetarni sitem, plebiscit in naša razglasitev samostojnosti. Potem je Lojze Peterle dobil telegram z vojno napovedjo.

 

Habsburgi so ravnali drugače. V oktobru 1917 je cesar Karel I., zadnji monarh avstro-ogrskega imperija, na konferenci vseh deželnih predsednikov in drugih deželnih predstavnikov, spraševal za mnenje glede namere o spremembi ustave na temelju avtonomij znotraj deželnih meja. Krona se je bila pripravljena za ohranitev imperija odreči marsičemu. A to ni več dosti pomagalo, centrifugalne sile so bile premočne. Kljub temu je ta disolucija potekala razmeroma nadzorovano. Slovenci so pristali v Državi SHS.

 

Avstro-ogrska je razpadla mirno, v Jugoslaviji pa je prišlo do vojne. Slovenska stran vojne ni hotela. Veliko vprašanje je, kako bi se jugoslovanska kriza razpletla, če bi zvezna vlada tedaj pristala na ohlapnejšo zvezo. Bi hrvaško-srbski pogovori pripeljali do dogovora, kaj bi ta pomenil za Bosno in Hercegovino in kaj za Kosovo, je nejasno. Špekuliramo lahko še in še. V primeru razpada Jugoslavije je šlo za popolno odsotnost volje do iskanja novih rešitev. Šlo je za politiko ultimatov in zahtev brez umika. Nek vseobsežen načrt razpada Jugoslavije sploh ni bil potreben, kljub temu, da so ga pristaši teorij zarote ves čas pripisovali mnogim, od Vatikana do Nemčije.

 

 

Razlike med državami in razlike znotraj njih

 

Evropska unija se danes ne sooča s tako usodnimi razlikami. Ni ozemeljskih zahtev med njenimi članicami, nacionalne države so po drugi svetovni vojni večinoma ohranile meje, spremembe so bile redke. A problemi so kljub vsemu veliki. Evropa se sooča z razlikami glede ključnih vprašanj svojega delovanja na področju migracij, gospodarstva, monetarnih in proračunskih vprašanj itd. Britanija je celo glasovala za izhod iz EU, toda zdi se, da ministri odstopajo, ker ne vedo, kako to izpeljati, ne da bi prizadeli lastne interese in ker bi radi s tem, ko odstopajo zdaj, prišli jutri morda nazaj kot zmagovalci.

 

Ko Viktor Orban izjavi, da liberalna demokracija ni edina možna forma demokratične oblasti, ko poljski parlament sprejme zakon o prenehanju mandata vrhovnim sodnikom in Evropska komisija začne postopek pred evropskim sodiščem zaradi tega, potem so to znaki razgrajevanja skupnega evropskega pravnega in vrednostnega sistema, kot smo ga poznali. Hkrati pa so to notranjepolitične teme v vsaki od držav. Ko Višegrajska skupina držav odkloni kvote za migrante, ko se zaradi tega zamaje nemška koalicija, ki jo v veliki meri drži skupaj nevarnost od zunaj, (napoved trgovinske vojne z ZDA), potem je kriza evidentna in posledice tudi. Nadzori na nacionalnih mejah zlagoma ukinjajo eno največjih pridobitev evropskega združevanja in tudi enega od motorjev razvoja - prost pretok blaga, kapitala, storitev in ljudi. Nemško-avstrijska in avstrijsko-slovenska meja dobivata podobo stare meje iz obdobja hladne vojne. Politike v Italiji, na Nizozemskem, radikalni politiki v Franciji in Nemčiji optirajo za zaostrovanje takih protievropskih ukrepov.

 

A ko italijanski notranji minister reče, da se jutri utegnemo zbuditi v dan brez Evropske unije, je to slišati bolj kot domislica pravkar izvoljenih politikov, ki mislijo, da se volilna kampanja še ni končala in potrebujejo pozornost domačih medijev za to, da dobijo prvenstvo med strankami v Italiji. In tudi mladi avstrijski kancler, ki predseduje EU ta hip, včasih v radikalni retoriki bolj tekmuje s koalicijskim partnerjem, kot pa misli resno. Radikalna retorika predsednikov vlad in držav Višegrajske skupine je res namenjena bruseljski birokraciji ali nemški popustljivosti do nadzora meja EU, vendar je v prvi vrsti pogosto stvar notranjepolitične tekmovalnosti. To velja tudi za aktualen spor med CDU Angele Merkel in CSU Horsta Seehoferja, kjer njegov "Masterplan" zadeva tudi vprašanje o tem, kdo bo v prihodnje vodil nemško konservativno politiko.

 

Trump povsem odkrito govori, da mora EU razpasti, Franciji za odhod ponuja bilateralni sporazum. Na srečanju zavezništva ameriški predsednik napada Nemčijo in druge članice zaradi prenizkih izdatkov za obrambo, čeprav je še šest let do izpolnitve teh ciljev in čeprav dejanski izdatki po državah niso povsem primerljivi. Trumpova carinska vojna grozi, da bo prizadela evropsko gospodarstvo, ki išče nove perspektive v Aziji. Kot v času pred razpadom Jugoslavije se v medijih pojavljajo domnevne napovedi CIA o razpadu Evropske unije, govori se o treh skupinah držav in ne le o Evropi dveh hitrosti, pa o formuli 16+1 in Kitajski, ki se pogovarja s tistimi evropskimi državami, s katerimi je včasih delila komunistično preteklost, naslovnice medijskih internetnih strani so polne vprašanj, ali NATO lahko preživi brez ZDA itd.

 

 

Kdo s kom pije kavo vsaj enkrat na mesec?

 

Na drugi strani pa so nasprotja med članicami EU zaenkrat še obvladljiva, francosko-nemška naveza še funkcionira, zaostrovanje z ZDA evropsko zvezo prej krepi kot ne, čeprav se nekatere članice postavljajo na njeno stran. Deluje tudi sistem, po katerem se voditelji osemindvajsetih držav srečujejo vsaj enkrat na mesec pred zasedanji Evropskega sveta, dan pred tem se dobijo vsa evropska strankarska združenja, kjer sedijo tudi opozicijski vodje iz teh držav. To je prostor za sklepanje kompromisov, ne za zaostrovanje. Slovenija sedi za to mizo, drugo vprašanje pa je, koliko znajo slovenski politiki to izkoristiti za Slovenijo. Sama forma evropskega integriranja je velika prednost pri iskanju rešitev. Tu se redko zgodi, tako kot se je s Trumpom na G-7, da politik reče nekaj, ko tam sedi, povsem nasprotno stališče pa potem sporoči iz aviona, ko odhaja. Že zato, ker se s temi ljudmi vidi vsak mesec in ne le enkrat na leto.

 

Sama forma seveda ni dovolj, je pa pomembna. Sili ljudi v pogovore in ne zgolj v enostransko ravnanje. Zato smo priča neprestanim grožnjam, bombastičnim medijskim zgodbam, a le redko enostranskim potezam držav članic.

 

Izhod Velike Britanije je korak, ki skrbi, a v pogajanjih o njenem odhodu veliko časa namenjajo prav načinu, kako bodo po odhodu reševali skupna vprašanja (kar je spet razlog za britanske notranjepolitične spopade in prav očitno je, koliko je to vprašanje prvenstva v britanski politiki, kar je presenetljivo glede na majhno in spreminjajočo se razliko med zagovorniki brexita in njegovimi nasprotniki med volilci). Zato lahko pričakujemo, da je čas, ki je pred nami, prej čas neprestanih improvizacij pri urejanju skupnega evropskega življenja, kot pa čas nadaljevanja enostranskih potez in nenadzorovanega razpadanja povezave. Evropa kot polje pogajanj, ne kot nadnacionalna in kozmopolitska skupnost, Evropa kot nenehno iskanje kompromisov med članicami o vprašanjih, ki zgledajo nerešljiva, in ne Evropa ultimatov, je verjetnejša perspektiva.

 

To je čas ureditve, ki je najbolj podobna permanentnim sestankom, kjer točke, o katerih se ne moremo dogovoriti, pač odložimo do naslednjič, kjer začasne rešitve postajajo stalne, ker volje in moči za njihovo spremembo ni (nauk iz dela vseh slovenskih koalicijskih vlad, ki so hotele obstati). To je tudi čas, ko bodo posamezne nacionalne politike z enostranskimi akcijami poskušale testirati ne le fleksibilnost, pač pa tudi naivnost in sposobnost drugih, posebej sosednjih članic, da zaščitijo svoje interese. Deportacije migrantov v dežele registracije to napovedujejo.

 

Zaradi nesposobnosti skupnih odgovorov lahko pride tudi do relativnega zaostajanja vis-a-vis svetovne konkurence. A zaenkrat evrsko območje še povečuje presežek v blagovni menjavi z ZDA, kar njenega predsednika motivira k vedno večjemu nezadovoljstvu nad odnosi med ZDA in EU, posebej Nemčijo, ki je bila, je in bo ključna država povezave. To je dejanski problem, ki bo eskaliral, če ne bo volje za njegovo reševanje. Obdobje konjukture bi moralo lajšati iskanje kompromisov, mnoge, tudi Slovenijo, ki se pelje na tem vlaku in povečuje svoj izvoz, pa sili k resnem premisleku o ovirah v trgovanju. A najprej potrebuje opravilno sposobno vlado.

 

 

Igranje na drugo žogo

 

Taka je danes edina evropska zveza, ki lahko obstane tudi, če Velika Britanija res odide in če razlik ne bo moč kar tako odpraviti. Zato vprašanje tistih, ki ostanejo ni, kako temu britanskemu otoku otežiti življenje s kontinentom, pač pa kako mu ga olajšati in s tem olajšati tudi življenje Evrope. Ko berem izjave predstavnikov Airbusa in Jaguar Land Roverja na spletni strani BBC o nevarnostih brexita za njihove industrije in desettisoče zaposlenih, jih berem tudi kot napovedi problemov dezintegrirane Evrope in kot opozorilo politiki, da obstajajo povsem ekonomske meje zaostrovanj odnosov med evropskimi državami. Res je, videli smo, da ti ekonomski učinki niso delovali leta 1938 in 1939.

 

Evropski politiki prihodnosti bodo verjetno bolj podobni Nevilleu Chamberlainu zato, da bodo znali vsak dan, vsako uro delati za to, da bo Evropa lahko funcionirala tako, da bo nasprotja in konflikte lahko reševala, ali vsaj omilila do nivoja, ko bodo še vzdržni. Od Chamberlaina, ki je bil v zgodovini označen kot najbolj naiven politik, ki je bil prevaran in je bil iz iluzije o miru takoj pahnjen v svetovni vojaški spopad, se morda lahko naučimo potrpežljivosti in popuščanja. Še vedno večinsko proevropsko vzdušje v domala vseh članicah, kjer vladajo najbolj evroskeptične politike, daje dodatno upanje za to.

 

Obenem pa je njegov primer tudi opozorilo, da obstajajo meje te potrpežljivosti, kot nam je recimo prav v zvezi z njegovo politiko pokazal film Darkest Hour (vir). Ugotoviti moramo, kaj je nujno spremeniti, da ne bo Evropa v naivnosti spregledala novih svetovnih razmerij moči in dopustila procese, ki sami po sebi vodijo v nezaupanje in dezintegracijo. Vsa odprta vprašanja so realna, ne namišljena. Za novimi konservativci lahko ponovimo, da če večina vrsto let misli, da je nekaj problem, potem to dejansko je problem, pa če še tako eminentni politični analitiki trdijo, da to v resnici ni problem in da gre le za spretno manipulacijo, ki smo jo v zgodovini videli ničkolikokrat. To ne pomaga dosti, politika mora probleme reševati, ne le analizirati.

 

Vrsto zunanjih okoliščin, pritisk ZDA, Rusije in drugih dejavnikov, ki odkrito nasprotujejo ne le stališčem, pač pa tudi samemu obstoju Evropske unije, je potrebno jemati resno. Kot je tudi potrebno resno ugotoviti, ali imajo take, evropski zvezi tuje politike, interesne somišljenike tudi znotraj evropske povezave.

 

Če rečem v aktualnem žargonu zadnjega meseca: potrebno je ugotoviti, ali kdo med njimi igra - na drugo žogo!

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Katoliška cerkev na Slovenskem in vprašanje pedofilije med duhovščino
19
19.08.2018 20:00
Ljubljanska Stolnica, ki simbolično predstavlja vrh slovenske rimokatoliške cerkve, je pred dnevi na tviterju objavila dvoumen ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ederlezi Rising: Prišel bo dan, ko vesolje moškega ne bo več potrebovalo niti za seme
0
19.08.2018 14:00
Na današnji dan Vzhodno žensko telo (fembot) leži dobesedno v histeričnem naročjuBele hiše. Film Ederlezi Rising združi oba ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj je poslanstvo politike? Kakšni so glavni nameni in cilji Marjana Šarca?
17
16.08.2018 20:12
Čeprav državniki niso nujno najbolj zgovorni ljudje, od njih vendar pričakujemo kak stavek ali misel, ki si ju je mogoče ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Lord Acton, oblast in zgodovina: O vprašanju sprave med Slovenci
11
15.08.2018 22:02
Med letoma 1939 in 1954 leži obdobje najglobljega spora med levimi in desnimi zgodovinarji, demokrati in komunisti ter ... Več.
Piše: Keith Miles
Glosa: Morda res ne sliši več dobro, toda pri 89. bi bil Janez Zemljarič lahko minister za zdravje
10
14.08.2018 23:59
Po pričakovanjih je med strankami, ki sestavljajo bodočo vlado Marjana Šarca, daleč najmanj zanimanja za zdravstveni resor. Vsi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kdo sploh še potrebuje kulturo?
15
13.08.2018 20:59
Ni jih malo, ki bi brez pomišljanja pritrdili zloglasni izjavi Slavoja Žižka ob slovenskem prazniku kulture, ki je dejal, da bi ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Blejske opazke: Da bi čim dalj trajalo, da bi čim prej minilo
8
12.08.2018 23:00
Voditeljem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške, bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Res je, boljševiki so še vedno na oblasti, še danes se gledamo z njimi iz oči v oči
6
12.08.2018 14:00
Oblast je na koncu tista, ki sodi in tudi obsodi umetnost. Najprej to v njenem imenu opravlja podrejen, podkupljen kritiški ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Klimatska naprava z montažo vred stane v eni od spletnih trgovin manj kot so pokradli na eni sami žilni opornici!
4
10.08.2018 21:50
Glede na to, da v UKC Ljubljana dnevno vstavijo najmanj 20 žilnih opornic, so torej v starih dobrih časih paljevine na samo tem ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Skeri Heri, ne seri: prevoz kartonastih škatel na sodišče je res vrhunska predstava za javnost!
12
09.08.2018 22:59
Po mojem ima Harij Furlan eno samo nalogo: s kontrolirano pasivnostjo ščititi organiziran kriminal in sistemsko korupcijo v ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Vročica v avgustu: Če Levica ne bo pomagala Šarcu na oblast, lahko Kučan doživi srčni infarkt!
15
07.08.2018 00:50
Še nikoli se ni s sestavljanjem vlade tako zapletalo kot letos. Mandatar nima podpisane niti formalne koalicijske pogodbe s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Saj res, kdo pa daje popravne izpite pedagoškim delavcem?
11
05.08.2018 23:30
Zelo verjetno bo novo šolsko leto nastopilo še preden bomo dobili novega ministra ali ministrico za šolstvo. Kdo bo zasedel ta ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Naj Republika zgradi v naslednjih štirih letih Digitalno nacionalno knjižnico, mi smo KSEVT v treh letih!
6
04.08.2018 23:30
Bi mi znal kdo razložiti, zakaj ta država v zadnjih petindvajsetih letih ni zmogla zbrati toliko energije, da bi bil zgrajenNUK ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenci se bodo z realnostjo soočili šele takrat, ko jim bo na glavo priletela opeka
24
04.08.2018 00:30
Če bo tako uspešno nadaljeval s sestavljanje koalicije, potem bo Marjan Šarec lahko na koncu sklenil koalicijo sam s sabo - ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Odstotek delavcev s plačo pod povprečjem se tudi v bodoče ne bo kaj prida spreminjal
12
03.08.2018 00:46
Veste, kaj bi se zgodilo, če bi denimo vsem podpovprečno plačanim zaposlenim v Sloveniji dvignili plačo za 10 odstotkov? Delež ... Več.
Piše: Bine Kordež
Premier Serpentinšek v mestu Gogi: O odgovornosti bodoče slovenske vlade
13
02.08.2018 02:38
Medtem ko boŠarec s Serpentinškovimi vici zabaval in (roko na srce, talentirano) imitiralčlane svoje vlade, tega v Bruslju, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Levica bo podprla mandatarja Marjana Šarca, njegovo vlado pa samo tedaj, ko se ji bo to splačalo
20
01.08.2018 00:20
Levica po pričakovanjih ne bo vstopila v vladno koalicijo, bo pa zagotovila svoje glasove za to, da bo Marjan Šarec še ta mesec ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Boj za status quo: Oblikovanje šibke leve vlade koristi političnemu podzemlju
6
29.07.2018 18:30
Slovenija nima celotnega spektra političnega prostora od levice prek sredine do desnice. Naša politika temelji na širokem loku ... Več.
Piše: Sebastjan Jeretič
Kako etično delovati v času kalkulatorjev?
2
28.07.2018 19:00
Na najbolj preprost način bi vam rad poizkusil izrisati organigram zgodovine programirane umetnosti. A še preden ga bom ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Alešu Šabedru dajem drugo priložnost, da dokaže, da v UKC Ljubljana ne dela za mafijo, ampak za davkoplačevalce!
5
25.07.2018 21:30
Blaž Mrevlje se je 10. maja prijavil na razpis za šefa nabavne službe Kliničnega centra v Ljubljani. 75 dni po oddaji prijave iz ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Glosa: Morda res ne sliši več dobro, toda pri 89. bi bil Janez Zemljarič lahko minister za zdravje
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.672
02/
Kaj je poslanstvo politike? Kakšni so glavni nameni in cilji Marjana Šarca?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.335
03/
Lord Acton, oblast in zgodovina: O vprašanju sprave med Slovenci
Keith Miles
Ogledov: 1.997
04/
Blejske opazke: Da bi čim dalj trajalo, da bi čim prej minilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.793
05/
Uboji na pediatriji - Mednarodno poročilo o otroški srčni kirurgiji, 4. del
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2.001
06/
Katoliška cerkev na Slovenskem in vprašanje pedofilije med duhovščino
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.300
07/
Klimatska naprava z montažo vred stane v eni od spletnih trgovin manj kot so pokradli na eni sami žilni opornici!
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1.647
08/
Grški jogurti se vračajo: Tudi Ljubljanske mlekarne ne marajo križev
Marjan Novak
Ogledov: 1.462
09/
Uboji na pediatriji - Mednarodno poročilo o otroški srčni kirurgiji, 5. del
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1.291
10/
Kdo sploh še potrebuje kulturo?
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1.495