Komentar

Drugi esej o Evropi ali o kdo tu igra na drugo žogo

Zdi se, da je čas, ki je pred nami, prej čas neprestanih improvizacij pri urejanju skupnega evropskega življenja, kot pa čas nadaljevanja enostranskih potez in nenadzorovanega razpadanja povezave. Evropa kot polje pogajanj, ne kot nadnacionalna in kozmopolitska skupnost, Evropa kot nenehno iskanje kompromisov med članicami o vprašanjih, ki zgledajo nerešljiva, in ne Evropa ultimatov, je verjetnejša perspektiva.

13.07.2018 14:15
Piše: Igor Bavčar
Ključne besede:   Evropa   Nemčija   Chamberlain   Churchill   Hitler   ZDA   Rusija   dezintegracija   migracije   Trump   Angela Merkel   Horst Seehofer   Velika Britanija

Vrsto zunanjih okoliščin, pritisk ZDA, Rusije in drugih dejavnikov, ki odkrito nasprotujejo ne le stališčem, pač pa tudi samemu obstoju Evropske unije, je potrebno jemati resno. Kot je tudi potrebno resno ugotoviti, ali imajo take, evropski zvezi tuje politike, interesne somišljenike tudi znotraj evropske povezave.

Po odlični Harrisovi literarni različici opisa dogodkov pred podpisom Münchenskega sporazuma leta 1938 naj bi Hitlerjevi nasprotniki, zbrani okoli generala Ludwiga Becka, britanskemu premierju Nevilleu Chamberlainu dostavili zapis tajnega sestanka pri Adolfu Hitlerju 5. novembra 1937. Njihov namen je bil preprečiti podpis sporazuma in to izkoristiti za državni udar proti Hitlerja v trenutku, ko bi ta ukazal napad na Češkoslovaško. Dokument je bil povzetek načrta, ki ga je Hitler predstavil najožjim sodelavcem; govoril je o tem, da sta priključitev Avstrije in čeških Sudetov le prva koraka k osvojitvi prostora, ki ga Nemčija potrebuje v Evropi. V naslednjih petih letih naj bi sledile še druge osvajalske vojne.

 

Chamberlain je pogledal dokument in rekel, da ne more upoštevati papirja, ki govori o tem, kaj naj bi se zgodilo v prihodnjih petih letih. Da je dolžan delovati zdaj, vsak dan, vsako uro, da prepreči vojno, ki je grozila tudi njegovemu otoku. Sledil je podpis Münchenskega sporazuma, ki pod patronatom Britancev, Francozov in Italijanov ni zgolj spravil Češkoslovaško ob Sudete in priključil 3 milijone novih državljanov nemškemu Reichu, ampak sprožil verižno reakcijo, saj sta razmere izkoristili še Poljska in Madžarska - vsaka si je odrezala svoj kos mesa iz krvavečega telesa Beneševe države. Poleg tega je Chamberlain izsilil še dvostranski sporazum o nenapadanju s Hitlerjem, s katerim je triumfalno mahal na stopnicah letala, ko se je vrnil domov. Množice, ki so ga pričakale, so bile navdušene. Kmalu za tem so se na nebu že spopadala letala heinkel in spitfire nad Belgijo, Francijo in v bitki za Britanijo - tako kot je napovedal tajni Hitlerjev dokument.

 

 

Kdo je sklical tajni sestanek in ali obstaja načrt za razpad EU?

 

Glede na razvoj razmer v Evropi se postavlja vprašanje, ali danes obstaja skrivni načrt za razpad Evropske unije. Je to načrt Trumpove administracije, je to Putinov dokument, morda celo njun obojestranski interes, ga bo srečanje v Helsinkih potrdilo? Je to načrt kakšne zarotniške skupine evropskih politikov, ki jo sestavljajo predstavniki različnih evropskih držav, podprtih iz ameriške in ruske strani? In čigav Lebensraum (življenjski prostor, op. uredn) je tokrat v igri?

 

Spremljajoč odločitve in pogajanja o brexitu, besednjak ultimatov v nemškimi koaliciji, grožnje poljski vladi zaradi reforme sodišč, upor višegrajske skupine držav, ko gre za obvezne migrantske kvote, zaostrovanja italijanske vlade glede migrantske politike ali vaje avstrijske policije na meji s Slovenijo ter "Masterplan" nemškega notranjega ministra s tem z zvezi, se zdi, da je tokratna vojna namenjena evropskemu "Lebensraumu" in prihodnosti njegovih nacionalnih držav znotraj njega. Razprava o evrski coni, skupni evropski fiskalni politiki, varnosti in obrambi, celo evropski vojski, pove, da so v igri veliki vložki in da gre za velika nasprotja. Ko spremljamo napore Angele Merkel in Emmanuela Macrona, da bi reformirala povezavo, se sprašujemo, mar tudi danes potrebujemo Chamberlaina, da se bo izpogajal za mir v Evropi. Obenem pa nas zanima, ali gre tokrat za iskrene poskuse doseči sporazum, ali pa gre za naivnost politikov, ki tako kot Chamberlain pred osemdesetimi leti ne vidijo, da je vse že odločeno.

 

Oster Chamberlainov kritik Winston Churchill je zapisal, da bi navkljub vsem očitkom, ki mu jih je namenil, najverjetneje sam v tistih razmerah ravnal enako. Politik, ki je v dilemi, kako naj ravna, da bo preprečil vojno in ohranil mir, ima izjemno odgovornost. V aktualni razpravi o prihodnosti Evropske unije najbrž nismo pred tako hudo dilemo. Vsaj zaenkrat kaže, da so vojne, ki se napovedujejo, le carinske vojne in vojne zoper prodirajoče migracije in da nasproti ne stoji nobena tako determinirana (vojaška) sila. Toda na drugi strani je prav tako res, da je na mizi vprašanje obstoja ali razpada velike evropske integracije in s tem lahko spet tudi miru in vojne v Evropi.

 

 

Kako sta razpadli Habsburška monarhija in Jugoslavija?

 

Kar doživljamo danes, je podobno dogodkom pred razpadom dveh velikih večnacionalnih struktur v Evropi, Habsburške monarhije in Jugoslavije. Slovenci smo tu v prednosti. Z obema zgodovinskima dogodkoma, tako z razpadom monarhije, kot z razpadom jugoslovanske države, imamo svoje izkušnje. Dezintegracija Evropske unije seveda ni isto, kot sta razpada Habsburške monarhije in Jugoslavije. To so procesi in dogodki, ki so se odvijali in se dogajajo v povsem različnih zgodovinskih okoliščinah in vse omenjene strukture so med seboj različne. A veliko je tudi podobnosti.

 

Habsburško dinastijo je odnesel njen poraz v Veliki vojni, ki je spodbudil pomlad narodov opogumljenih z Wilsonovo deklaracijo s 14. točkami, ki so govorile o samoodločbi narodov. Podobnemu prebujanju nacionalnih držav v Evropi smo priča tudi danes. Razlogi za to so drugačni, te države tudi že obstajajo, po obdobju iskanja skupnih evropskih odgovorov na mnoga vprašanja pa v ospredje stopa njihov partikularizem.

 

Razpadu Jugoslavije ni botrovala nobena deklaracija. Nasprotno, veliko časa so njeni konstitutivni deli porabili prav zato, da bi prišli do kakšne deklaracije, ki bi omogočala mirno rešitev. In ker to niso uspeli doseči, so sledili Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, 57. številka Nove revije in po obdobju "hrvaškega molka" je spet začela delovati prepovedana Matica Hrvaške. Vmes je bilo veliko sestankov predsednikov republik, pogovorov med zvezno in republiškimi vladami, groženj s silo s strani jugoslovanske armade, mitingov in nasilja. Zvezna oblast, opogumljena s stališči ZDA in Evrope (ki se, paradoksalno, danes sooča s podobnimi izzivi), je igrala zelo togo. Chamberlaina tam niso imeli.

 

V nasprotju z mnenji mnogih sta bila prožnost in razpoloženje za kompromis na naši in ne na jugoslovanski strani. Razlog za to nista bila samo razočarana obraza Milana Kučana in Dimitrija Rupla, ki sta se vrnila iz beograjskega sestanka z ameriškim državnim sekretarjem Jamesom Bakerjem, ki jima je prostodušno povedal, da Slovenija ne bo nikoli mednarodno priznana.

 

Skupina v slovenski vladi, ki je vodila projekt osamosvajanja, je izdelala prvo različico dokumenta še pred tem. Ta je predvidel neko vrsto ohlapne federacije, pravzaprav konfederacije, ki je bila sicer najbolj všeč podpredsedniku vlade Jožetu Mencingerju. Glede na to, da je projekt vodil notranji minister, ključne točke nove obrambne zveze v konfederaciji pa je formuliral obrambni minister (oba sta veljala pri opozicijski levici za Demosova jastreba), je osnutek presenetljivo predvideval jugoslovansko monetarno in carinsko unijo, na področju obrambe pa republiške pehote in zvezno letalstvo in mornarico. A Ante Marković, opogumljen s stališči EU, ZDA in Rusije, jugoslovanske armade in v začetku še srbske politike, ter zanašajoč se na pogovore s slovensko levo opozicijo v Ljubljani (ki mu je rekla, da iz osamosvojitve itak ne bo nič), je to gladko zavrnil. To zelo ostro in rigidno stališče je bilo igra na vse ali nič. Sledil je srbski vdor v jugoslovanski monetarni sitem, plebiscit in naša razglasitev samostojnosti. Potem je Lojze Peterle dobil telegram z vojno napovedjo.

 

Habsburgi so ravnali drugače. V oktobru 1917 je cesar Karel I., zadnji monarh avstro-ogrskega imperija, na konferenci vseh deželnih predsednikov in drugih deželnih predstavnikov, spraševal za mnenje glede namere o spremembi ustave na temelju avtonomij znotraj deželnih meja. Krona se je bila pripravljena za ohranitev imperija odreči marsičemu. A to ni več dosti pomagalo, centrifugalne sile so bile premočne. Kljub temu je ta disolucija potekala razmeroma nadzorovano. Slovenci so pristali v Državi SHS.

 

Avstro-ogrska je razpadla mirno, v Jugoslaviji pa je prišlo do vojne. Slovenska stran vojne ni hotela. Veliko vprašanje je, kako bi se jugoslovanska kriza razpletla, če bi zvezna vlada tedaj pristala na ohlapnejšo zvezo. Bi hrvaško-srbski pogovori pripeljali do dogovora, kaj bi ta pomenil za Bosno in Hercegovino in kaj za Kosovo, je nejasno. Špekuliramo lahko še in še. V primeru razpada Jugoslavije je šlo za popolno odsotnost volje do iskanja novih rešitev. Šlo je za politiko ultimatov in zahtev brez umika. Nek vseobsežen načrt razpada Jugoslavije sploh ni bil potreben, kljub temu, da so ga pristaši teorij zarote ves čas pripisovali mnogim, od Vatikana do Nemčije.

 

 

Razlike med državami in razlike znotraj njih

 

Evropska unija se danes ne sooča s tako usodnimi razlikami. Ni ozemeljskih zahtev med njenimi članicami, nacionalne države so po drugi svetovni vojni večinoma ohranile meje, spremembe so bile redke. A problemi so kljub vsemu veliki. Evropa se sooča z razlikami glede ključnih vprašanj svojega delovanja na področju migracij, gospodarstva, monetarnih in proračunskih vprašanj itd. Britanija je celo glasovala za izhod iz EU, toda zdi se, da ministri odstopajo, ker ne vedo, kako to izpeljati, ne da bi prizadeli lastne interese in ker bi radi s tem, ko odstopajo zdaj, prišli jutri morda nazaj kot zmagovalci.

 

Ko Viktor Orban izjavi, da liberalna demokracija ni edina možna forma demokratične oblasti, ko poljski parlament sprejme zakon o prenehanju mandata vrhovnim sodnikom in Evropska komisija začne postopek pred evropskim sodiščem zaradi tega, potem so to znaki razgrajevanja skupnega evropskega pravnega in vrednostnega sistema, kot smo ga poznali. Hkrati pa so to notranjepolitične teme v vsaki od držav. Ko Višegrajska skupina držav odkloni kvote za migrante, ko se zaradi tega zamaje nemška koalicija, ki jo v veliki meri drži skupaj nevarnost od zunaj, (napoved trgovinske vojne z ZDA), potem je kriza evidentna in posledice tudi. Nadzori na nacionalnih mejah zlagoma ukinjajo eno največjih pridobitev evropskega združevanja in tudi enega od motorjev razvoja - prost pretok blaga, kapitala, storitev in ljudi. Nemško-avstrijska in avstrijsko-slovenska meja dobivata podobo stare meje iz obdobja hladne vojne. Politike v Italiji, na Nizozemskem, radikalni politiki v Franciji in Nemčiji optirajo za zaostrovanje takih protievropskih ukrepov.

 

A ko italijanski notranji minister reče, da se jutri utegnemo zbuditi v dan brez Evropske unije, je to slišati bolj kot domislica pravkar izvoljenih politikov, ki mislijo, da se volilna kampanja še ni končala in potrebujejo pozornost domačih medijev za to, da dobijo prvenstvo med strankami v Italiji. In tudi mladi avstrijski kancler, ki predseduje EU ta hip, včasih v radikalni retoriki bolj tekmuje s koalicijskim partnerjem, kot pa misli resno. Radikalna retorika predsednikov vlad in držav Višegrajske skupine je res namenjena bruseljski birokraciji ali nemški popustljivosti do nadzora meja EU, vendar je v prvi vrsti pogosto stvar notranjepolitične tekmovalnosti. To velja tudi za aktualen spor med CDU Angele Merkel in CSU Horsta Seehoferja, kjer njegov "Masterplan" zadeva tudi vprašanje o tem, kdo bo v prihodnje vodil nemško konservativno politiko.

 

Trump povsem odkrito govori, da mora EU razpasti, Franciji za odhod ponuja bilateralni sporazum. Na srečanju zavezništva ameriški predsednik napada Nemčijo in druge članice zaradi prenizkih izdatkov za obrambo, čeprav je še šest let do izpolnitve teh ciljev in čeprav dejanski izdatki po državah niso povsem primerljivi. Trumpova carinska vojna grozi, da bo prizadela evropsko gospodarstvo, ki išče nove perspektive v Aziji. Kot v času pred razpadom Jugoslavije se v medijih pojavljajo domnevne napovedi CIA o razpadu Evropske unije, govori se o treh skupinah držav in ne le o Evropi dveh hitrosti, pa o formuli 16+1 in Kitajski, ki se pogovarja s tistimi evropskimi državami, s katerimi je včasih delila komunistično preteklost, naslovnice medijskih internetnih strani so polne vprašanj, ali NATO lahko preživi brez ZDA itd.

 

 

Kdo s kom pije kavo vsaj enkrat na mesec?

 

Na drugi strani pa so nasprotja med članicami EU zaenkrat še obvladljiva, francosko-nemška naveza še funkcionira, zaostrovanje z ZDA evropsko zvezo prej krepi kot ne, čeprav se nekatere članice postavljajo na njeno stran. Deluje tudi sistem, po katerem se voditelji osemindvajsetih držav srečujejo vsaj enkrat na mesec pred zasedanji Evropskega sveta, dan pred tem se dobijo vsa evropska strankarska združenja, kjer sedijo tudi opozicijski vodje iz teh držav. To je prostor za sklepanje kompromisov, ne za zaostrovanje. Slovenija sedi za to mizo, drugo vprašanje pa je, koliko znajo slovenski politiki to izkoristiti za Slovenijo. Sama forma evropskega integriranja je velika prednost pri iskanju rešitev. Tu se redko zgodi, tako kot se je s Trumpom na G-7, da politik reče nekaj, ko tam sedi, povsem nasprotno stališče pa potem sporoči iz aviona, ko odhaja. Že zato, ker se s temi ljudmi vidi vsak mesec in ne le enkrat na leto.

 

Sama forma seveda ni dovolj, je pa pomembna. Sili ljudi v pogovore in ne zgolj v enostransko ravnanje. Zato smo priča neprestanim grožnjam, bombastičnim medijskim zgodbam, a le redko enostranskim potezam držav članic.

 

Izhod Velike Britanije je korak, ki skrbi, a v pogajanjih o njenem odhodu veliko časa namenjajo prav načinu, kako bodo po odhodu reševali skupna vprašanja (kar je spet razlog za britanske notranjepolitične spopade in prav očitno je, koliko je to vprašanje prvenstva v britanski politiki, kar je presenetljivo glede na majhno in spreminjajočo se razliko med zagovorniki brexita in njegovimi nasprotniki med volilci). Zato lahko pričakujemo, da je čas, ki je pred nami, prej čas neprestanih improvizacij pri urejanju skupnega evropskega življenja, kot pa čas nadaljevanja enostranskih potez in nenadzorovanega razpadanja povezave. Evropa kot polje pogajanj, ne kot nadnacionalna in kozmopolitska skupnost, Evropa kot nenehno iskanje kompromisov med članicami o vprašanjih, ki zgledajo nerešljiva, in ne Evropa ultimatov, je verjetnejša perspektiva.

 

To je čas ureditve, ki je najbolj podobna permanentnim sestankom, kjer točke, o katerih se ne moremo dogovoriti, pač odložimo do naslednjič, kjer začasne rešitve postajajo stalne, ker volje in moči za njihovo spremembo ni (nauk iz dela vseh slovenskih koalicijskih vlad, ki so hotele obstati). To je tudi čas, ko bodo posamezne nacionalne politike z enostranskimi akcijami poskušale testirati ne le fleksibilnost, pač pa tudi naivnost in sposobnost drugih, posebej sosednjih članic, da zaščitijo svoje interese. Deportacije migrantov v dežele registracije to napovedujejo.

 

Zaradi nesposobnosti skupnih odgovorov lahko pride tudi do relativnega zaostajanja vis-a-vis svetovne konkurence. A zaenkrat evrsko območje še povečuje presežek v blagovni menjavi z ZDA, kar njenega predsednika motivira k vedno večjemu nezadovoljstvu nad odnosi med ZDA in EU, posebej Nemčijo, ki je bila, je in bo ključna država povezave. To je dejanski problem, ki bo eskaliral, če ne bo volje za njegovo reševanje. Obdobje konjukture bi moralo lajšati iskanje kompromisov, mnoge, tudi Slovenijo, ki se pelje na tem vlaku in povečuje svoj izvoz, pa sili k resnem premisleku o ovirah v trgovanju. A najprej potrebuje opravilno sposobno vlado.

 

 

Igranje na drugo žogo

 

Taka je danes edina evropska zveza, ki lahko obstane tudi, če Velika Britanija res odide in če razlik ne bo moč kar tako odpraviti. Zato vprašanje tistih, ki ostanejo ni, kako temu britanskemu otoku otežiti življenje s kontinentom, pač pa kako mu ga olajšati in s tem olajšati tudi življenje Evrope. Ko berem izjave predstavnikov Airbusa in Jaguar Land Roverja na spletni strani BBC o nevarnostih brexita za njihove industrije in desettisoče zaposlenih, jih berem tudi kot napovedi problemov dezintegrirane Evrope in kot opozorilo politiki, da obstajajo povsem ekonomske meje zaostrovanj odnosov med evropskimi državami. Res je, videli smo, da ti ekonomski učinki niso delovali leta 1938 in 1939.

 

Evropski politiki prihodnosti bodo verjetno bolj podobni Nevilleu Chamberlainu zato, da bodo znali vsak dan, vsako uro delati za to, da bo Evropa lahko funcionirala tako, da bo nasprotja in konflikte lahko reševala, ali vsaj omilila do nivoja, ko bodo še vzdržni. Od Chamberlaina, ki je bil v zgodovini označen kot najbolj naiven politik, ki je bil prevaran in je bil iz iluzije o miru takoj pahnjen v svetovni vojaški spopad, se morda lahko naučimo potrpežljivosti in popuščanja. Še vedno večinsko proevropsko vzdušje v domala vseh članicah, kjer vladajo najbolj evroskeptične politike, daje dodatno upanje za to.

 

Obenem pa je njegov primer tudi opozorilo, da obstajajo meje te potrpežljivosti, kot nam je recimo prav v zvezi z njegovo politiko pokazal film Darkest Hour (vir). Ugotoviti moramo, kaj je nujno spremeniti, da ne bo Evropa v naivnosti spregledala novih svetovnih razmerij moči in dopustila procese, ki sami po sebi vodijo v nezaupanje in dezintegracijo. Vsa odprta vprašanja so realna, ne namišljena. Za novimi konservativci lahko ponovimo, da če večina vrsto let misli, da je nekaj problem, potem to dejansko je problem, pa če še tako eminentni politični analitiki trdijo, da to v resnici ni problem in da gre le za spretno manipulacijo, ki smo jo v zgodovini videli ničkolikokrat. To ne pomaga dosti, politika mora probleme reševati, ne le analizirati.

 

Vrsto zunanjih okoliščin, pritisk ZDA, Rusije in drugih dejavnikov, ki odkrito nasprotujejo ne le stališčem, pač pa tudi samemu obstoju Evropske unije, je potrebno jemati resno. Kot je tudi potrebno resno ugotoviti, ali imajo take, evropski zvezi tuje politike, interesne somišljenike tudi znotraj evropske povezave.

 

Če rečem v aktualnem žargonu zadnjega meseca: potrebno je ugotoviti, ali kdo med njimi igra - na drugo žogo!

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Diplomatski spin "Kapitana Amerike": Kako je zunanji minister Miro Cerar "resno opozoril" Washington
12
16.12.2018 18:00
Cerarjevo srečanje z ameriškim državnim sekretarjem Pompeom bi ostalo marginalno, če pozornosti ne bi vzbudila dva podatka: da ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Avgust Černigoj in Edvard Zajec, učitelj in učenec
1
16.12.2018 00:00
Edvard Zajec vgrajuje tehnologijo v človeško oko. Ne oponaša, predvsem s strojem preračunava. Če je didaktika XX. stoletja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
20
12.12.2018 20:45
Želje po objektivizaciji negativne utopije sovražnega govora so bodisi neuresničljive, če ta paradoks razumemo, bodisi vodijo v ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
3
10.12.2018 22:37
Televizijske hiše v poročilih iz Francije predvajajo protestne izjave, ki se jih spominjamo iz časov vladeAlenke Bratušek: Vlada ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
26
09.12.2018 18:00
Sovražni govor je vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli, z namenom pridobitve osebne koristi diskreditacije, ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
5
08.12.2018 12:00
25. novembra 2018 je v mestuSyracuse, v ameriški zvezni državiNew Yorkumrl velikan svetovne umetnosti, začetnik računalniške ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
25
06.12.2018 23:45
Kratko provokacijo o sovražnem govoru, ki jo je objavil portal+ razumem kot prispevek k javni debati o tej temi. Javna debata je ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
29
05.12.2018 22:04
Zelo nevarna značilnost samodeklariranega mnenjskega pluralizma je, da se v odsotnosti opinion makerjev , torej osebnosti z ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
"Bolj ko je država demokratična, težje je kaj impresivnega narediti …"
10
03.12.2018 22:00
Demokracija ni razvila orodja za pogovor s pogumnimi idejami. Ne samo na področju arhitekture državnih projektov. Ni razvila in ... Več.
Piše: Miha Burger
Bodo nacionalne države v "bruseljskem cesarstvu" sploh še kdaj suverene?
5
02.12.2018 20:37
Diskusija o Brexitu poteka z nastavljenimi - in ne izvoljenimi - birokrati v Bruslju. Dostikrat slišim, da so ti uradniki ... Več.
Piše: Keith Miles
Majakovski, Gramschi, Goethe - vse to je bil Bernardo Bartolucci
9
02.12.2018 06:00
Z Bertoluccijem je umrl čas utopičnih delavskih revolucij, čas umetniških stilno-formativnih prevratov druge polovice XX. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Boj za Istrabenzove hotele: Kdo bo obvladoval pomemben del slovenskega turizma
6
30.11.2018 21:00
Zgodba o prodaji Istrabenzovih hotelov je očitno dosegla vrelišče. Na to kaže tudi naša neuradna informacija, da naj bi že v ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Medijski aktivizem v lokalni politiki: Janković da, Popovič ne?!
17
27.11.2018 20:00
Kar je dovoljeno Zoranu Jankoviću, ne velja za Borisa Popoviča. Medijski mainstream je vzpostavil nove, povsem subjektivne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Če spodbujaš totalitarne metode, se lahko zgodi, da bodo te enkrat uporabljene proti tebi
22
26.11.2018 23:59
Pričujoči prispevek objavljamo do preklica, kajti za vsak primer smo ga poslali tudi predsedniku vlade Marjanu Šarcu, da ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Volitve so za nami in vsi smo zmagovalci ...
3
26.11.2018 13:00
Zmagovalci so tisti, ki so postali župani, zmagovalci so tisti, ki niso postali župani, saj jim ne bo več treba dajati nemogočih ... Več.
Piše: Ivan Simič
Odprto pismo ministru za zunanje zadeve dr. Miru Cerarju pred obiskom Albanije
5
25.11.2018 23:59
Zakaj so za Vlado Republike Slovenije okoljski projekti v državah Zahodnega Balkana pomembnejši od projekta širitve mreže ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Danes ne more biti več zakonodajalec jezika ruralna druščina
1
25.11.2018 12:00
Kaj je to, kar je izoblikovalo poetično in avantgardistično repliko, da skozi usta najmlajše igralske generacije zveni tako ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Oh, to naše šolstvo: Kratka anekdota o tem, da ima avtoriteta vedno prav
4
22.11.2018 23:59
Čeprav šola prenekaterim staršem povzroča sive lase, se včasih lahko na njen račun tudi nasmejimo. Priporočam vam, da to ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Razumeti Ljubljano, 2. del: Zakaj je Zoran Janković tako gladko zmagal na županskih volitvah
12
19.11.2018 00:41
Bolj kot gladka zmaga Zorana Jankovića je presenetljiva visoka podpora njegovi listi, ki bo ponovno z absolutno večino vladala v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Intrafluks, krogotok med veliko radostjo in veliko žalostjo življenja
13
18.11.2018 09:16
Že od nekdaj meseca novembra postane Ljubljana prestolnica umetnosti in kulture. Še več, postane upoštevanja vredna prestolnica ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kako resno je bila v proteste v Franciji vpletena islamistična Muslimanska bratovščina?
Uredništvo
Ogledov: 2,208
02/
Diplomatski spin "Kapitana Amerike": Kako je zunanji minister Miro Cerar "resno opozoril" Washington
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,969
03/
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,184
04/
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,622
05/
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
Andrej Drapal
Ogledov: 1,180
06/
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
Andrej Drapal
Ogledov: 2,198
07/
Proračunske sladkosti: O milijardi evrov boljših javnih financah
Bine Kordež
Ogledov: 801
08/
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,096
09/
Kako so na Slovenskem knjižnem sejmu zaklenili vrata in z varnostniki preprečili neprijetna vprašanja Zaharju Prilepinu
Olga Moroz
Ogledov: 2,911
10/
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,765