Komentar

Drugi esej o Evropi ali o kdo tu igra na drugo žogo

Zdi se, da je čas, ki je pred nami, prej čas neprestanih improvizacij pri urejanju skupnega evropskega življenja, kot pa čas nadaljevanja enostranskih potez in nenadzorovanega razpadanja povezave. Evropa kot polje pogajanj, ne kot nadnacionalna in kozmopolitska skupnost, Evropa kot nenehno iskanje kompromisov med članicami o vprašanjih, ki zgledajo nerešljiva, in ne Evropa ultimatov, je verjetnejša perspektiva.

13.07.2018 14:15
Piše: Igor Bavčar
Ključne besede:   Evropa   Nemčija   Chamberlain   Churchill   Hitler   ZDA   Rusija   dezintegracija   migracije   Trump   Angela Merkel   Horst Seehofer   Velika Britanija

Vrsto zunanjih okoliščin, pritisk ZDA, Rusije in drugih dejavnikov, ki odkrito nasprotujejo ne le stališčem, pač pa tudi samemu obstoju Evropske unije, je potrebno jemati resno. Kot je tudi potrebno resno ugotoviti, ali imajo take, evropski zvezi tuje politike, interesne somišljenike tudi znotraj evropske povezave.

Po odlični Harrisovi literarni različici opisa dogodkov pred podpisom Münchenskega sporazuma leta 1938 naj bi Hitlerjevi nasprotniki, zbrani okoli generala Ludwiga Becka, britanskemu premierju Nevilleu Chamberlainu dostavili zapis tajnega sestanka pri Adolfu Hitlerju 5. novembra 1937. Njihov namen je bil preprečiti podpis sporazuma in to izkoristiti za državni udar proti Hitlerja v trenutku, ko bi ta ukazal napad na Češkoslovaško. Dokument je bil povzetek načrta, ki ga je Hitler predstavil najožjim sodelavcem; govoril je o tem, da sta priključitev Avstrije in čeških Sudetov le prva koraka k osvojitvi prostora, ki ga Nemčija potrebuje v Evropi. V naslednjih petih letih naj bi sledile še druge osvajalske vojne.

 

Chamberlain je pogledal dokument in rekel, da ne more upoštevati papirja, ki govori o tem, kaj naj bi se zgodilo v prihodnjih petih letih. Da je dolžan delovati zdaj, vsak dan, vsako uro, da prepreči vojno, ki je grozila tudi njegovemu otoku. Sledil je podpis Münchenskega sporazuma, ki pod patronatom Britancev, Francozov in Italijanov ni zgolj spravil Češkoslovaško ob Sudete in priključil 3 milijone novih državljanov nemškemu Reichu, ampak sprožil verižno reakcijo, saj sta razmere izkoristili še Poljska in Madžarska - vsaka si je odrezala svoj kos mesa iz krvavečega telesa Beneševe države. Poleg tega je Chamberlain izsilil še dvostranski sporazum o nenapadanju s Hitlerjem, s katerim je triumfalno mahal na stopnicah letala, ko se je vrnil domov. Množice, ki so ga pričakale, so bile navdušene. Kmalu za tem so se na nebu že spopadala letala heinkel in spitfire nad Belgijo, Francijo in v bitki za Britanijo - tako kot je napovedal tajni Hitlerjev dokument.

 

 

Kdo je sklical tajni sestanek in ali obstaja načrt za razpad EU?

 

Glede na razvoj razmer v Evropi se postavlja vprašanje, ali danes obstaja skrivni načrt za razpad Evropske unije. Je to načrt Trumpove administracije, je to Putinov dokument, morda celo njun obojestranski interes, ga bo srečanje v Helsinkih potrdilo? Je to načrt kakšne zarotniške skupine evropskih politikov, ki jo sestavljajo predstavniki različnih evropskih držav, podprtih iz ameriške in ruske strani? In čigav Lebensraum (življenjski prostor, op. uredn) je tokrat v igri?

 

Spremljajoč odločitve in pogajanja o brexitu, besednjak ultimatov v nemškimi koaliciji, grožnje poljski vladi zaradi reforme sodišč, upor višegrajske skupine držav, ko gre za obvezne migrantske kvote, zaostrovanja italijanske vlade glede migrantske politike ali vaje avstrijske policije na meji s Slovenijo ter "Masterplan" nemškega notranjega ministra s tem z zvezi, se zdi, da je tokratna vojna namenjena evropskemu "Lebensraumu" in prihodnosti njegovih nacionalnih držav znotraj njega. Razprava o evrski coni, skupni evropski fiskalni politiki, varnosti in obrambi, celo evropski vojski, pove, da so v igri veliki vložki in da gre za velika nasprotja. Ko spremljamo napore Angele Merkel in Emmanuela Macrona, da bi reformirala povezavo, se sprašujemo, mar tudi danes potrebujemo Chamberlaina, da se bo izpogajal za mir v Evropi. Obenem pa nas zanima, ali gre tokrat za iskrene poskuse doseči sporazum, ali pa gre za naivnost politikov, ki tako kot Chamberlain pred osemdesetimi leti ne vidijo, da je vse že odločeno.

 

Oster Chamberlainov kritik Winston Churchill je zapisal, da bi navkljub vsem očitkom, ki mu jih je namenil, najverjetneje sam v tistih razmerah ravnal enako. Politik, ki je v dilemi, kako naj ravna, da bo preprečil vojno in ohranil mir, ima izjemno odgovornost. V aktualni razpravi o prihodnosti Evropske unije najbrž nismo pred tako hudo dilemo. Vsaj zaenkrat kaže, da so vojne, ki se napovedujejo, le carinske vojne in vojne zoper prodirajoče migracije in da nasproti ne stoji nobena tako determinirana (vojaška) sila. Toda na drugi strani je prav tako res, da je na mizi vprašanje obstoja ali razpada velike evropske integracije in s tem lahko spet tudi miru in vojne v Evropi.

 

 

Kako sta razpadli Habsburška monarhija in Jugoslavija?

 

Kar doživljamo danes, je podobno dogodkom pred razpadom dveh velikih večnacionalnih struktur v Evropi, Habsburške monarhije in Jugoslavije. Slovenci smo tu v prednosti. Z obema zgodovinskima dogodkoma, tako z razpadom monarhije, kot z razpadom jugoslovanske države, imamo svoje izkušnje. Dezintegracija Evropske unije seveda ni isto, kot sta razpada Habsburške monarhije in Jugoslavije. To so procesi in dogodki, ki so se odvijali in se dogajajo v povsem različnih zgodovinskih okoliščinah in vse omenjene strukture so med seboj različne. A veliko je tudi podobnosti.

 

Habsburško dinastijo je odnesel njen poraz v Veliki vojni, ki je spodbudil pomlad narodov opogumljenih z Wilsonovo deklaracijo s 14. točkami, ki so govorile o samoodločbi narodov. Podobnemu prebujanju nacionalnih držav v Evropi smo priča tudi danes. Razlogi za to so drugačni, te države tudi že obstajajo, po obdobju iskanja skupnih evropskih odgovorov na mnoga vprašanja pa v ospredje stopa njihov partikularizem.

 

Razpadu Jugoslavije ni botrovala nobena deklaracija. Nasprotno, veliko časa so njeni konstitutivni deli porabili prav zato, da bi prišli do kakšne deklaracije, ki bi omogočala mirno rešitev. In ker to niso uspeli doseči, so sledili Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, 57. številka Nove revije in po obdobju "hrvaškega molka" je spet začela delovati prepovedana Matica Hrvaške. Vmes je bilo veliko sestankov predsednikov republik, pogovorov med zvezno in republiškimi vladami, groženj s silo s strani jugoslovanske armade, mitingov in nasilja. Zvezna oblast, opogumljena s stališči ZDA in Evrope (ki se, paradoksalno, danes sooča s podobnimi izzivi), je igrala zelo togo. Chamberlaina tam niso imeli.

 

V nasprotju z mnenji mnogih sta bila prožnost in razpoloženje za kompromis na naši in ne na jugoslovanski strani. Razlog za to nista bila samo razočarana obraza Milana Kučana in Dimitrija Rupla, ki sta se vrnila iz beograjskega sestanka z ameriškim državnim sekretarjem Jamesom Bakerjem, ki jima je prostodušno povedal, da Slovenija ne bo nikoli mednarodno priznana.

 

Skupina v slovenski vladi, ki je vodila projekt osamosvajanja, je izdelala prvo različico dokumenta še pred tem. Ta je predvidel neko vrsto ohlapne federacije, pravzaprav konfederacije, ki je bila sicer najbolj všeč podpredsedniku vlade Jožetu Mencingerju. Glede na to, da je projekt vodil notranji minister, ključne točke nove obrambne zveze v konfederaciji pa je formuliral obrambni minister (oba sta veljala pri opozicijski levici za Demosova jastreba), je osnutek presenetljivo predvideval jugoslovansko monetarno in carinsko unijo, na področju obrambe pa republiške pehote in zvezno letalstvo in mornarico. A Ante Marković, opogumljen s stališči EU, ZDA in Rusije, jugoslovanske armade in v začetku še srbske politike, ter zanašajoč se na pogovore s slovensko levo opozicijo v Ljubljani (ki mu je rekla, da iz osamosvojitve itak ne bo nič), je to gladko zavrnil. To zelo ostro in rigidno stališče je bilo igra na vse ali nič. Sledil je srbski vdor v jugoslovanski monetarni sitem, plebiscit in naša razglasitev samostojnosti. Potem je Lojze Peterle dobil telegram z vojno napovedjo.

 

Habsburgi so ravnali drugače. V oktobru 1917 je cesar Karel I., zadnji monarh avstro-ogrskega imperija, na konferenci vseh deželnih predsednikov in drugih deželnih predstavnikov, spraševal za mnenje glede namere o spremembi ustave na temelju avtonomij znotraj deželnih meja. Krona se je bila pripravljena za ohranitev imperija odreči marsičemu. A to ni več dosti pomagalo, centrifugalne sile so bile premočne. Kljub temu je ta disolucija potekala razmeroma nadzorovano. Slovenci so pristali v Državi SHS.

 

Avstro-ogrska je razpadla mirno, v Jugoslaviji pa je prišlo do vojne. Slovenska stran vojne ni hotela. Veliko vprašanje je, kako bi se jugoslovanska kriza razpletla, če bi zvezna vlada tedaj pristala na ohlapnejšo zvezo. Bi hrvaško-srbski pogovori pripeljali do dogovora, kaj bi ta pomenil za Bosno in Hercegovino in kaj za Kosovo, je nejasno. Špekuliramo lahko še in še. V primeru razpada Jugoslavije je šlo za popolno odsotnost volje do iskanja novih rešitev. Šlo je za politiko ultimatov in zahtev brez umika. Nek vseobsežen načrt razpada Jugoslavije sploh ni bil potreben, kljub temu, da so ga pristaši teorij zarote ves čas pripisovali mnogim, od Vatikana do Nemčije.

 

 

Razlike med državami in razlike znotraj njih

 

Evropska unija se danes ne sooča s tako usodnimi razlikami. Ni ozemeljskih zahtev med njenimi članicami, nacionalne države so po drugi svetovni vojni večinoma ohranile meje, spremembe so bile redke. A problemi so kljub vsemu veliki. Evropa se sooča z razlikami glede ključnih vprašanj svojega delovanja na področju migracij, gospodarstva, monetarnih in proračunskih vprašanj itd. Britanija je celo glasovala za izhod iz EU, toda zdi se, da ministri odstopajo, ker ne vedo, kako to izpeljati, ne da bi prizadeli lastne interese in ker bi radi s tem, ko odstopajo zdaj, prišli jutri morda nazaj kot zmagovalci.

 

Ko Viktor Orban izjavi, da liberalna demokracija ni edina možna forma demokratične oblasti, ko poljski parlament sprejme zakon o prenehanju mandata vrhovnim sodnikom in Evropska komisija začne postopek pred evropskim sodiščem zaradi tega, potem so to znaki razgrajevanja skupnega evropskega pravnega in vrednostnega sistema, kot smo ga poznali. Hkrati pa so to notranjepolitične teme v vsaki od držav. Ko Višegrajska skupina držav odkloni kvote za migrante, ko se zaradi tega zamaje nemška koalicija, ki jo v veliki meri drži skupaj nevarnost od zunaj, (napoved trgovinske vojne z ZDA), potem je kriza evidentna in posledice tudi. Nadzori na nacionalnih mejah zlagoma ukinjajo eno največjih pridobitev evropskega združevanja in tudi enega od motorjev razvoja - prost pretok blaga, kapitala, storitev in ljudi. Nemško-avstrijska in avstrijsko-slovenska meja dobivata podobo stare meje iz obdobja hladne vojne. Politike v Italiji, na Nizozemskem, radikalni politiki v Franciji in Nemčiji optirajo za zaostrovanje takih protievropskih ukrepov.

 

A ko italijanski notranji minister reče, da se jutri utegnemo zbuditi v dan brez Evropske unije, je to slišati bolj kot domislica pravkar izvoljenih politikov, ki mislijo, da se volilna kampanja še ni končala in potrebujejo pozornost domačih medijev za to, da dobijo prvenstvo med strankami v Italiji. In tudi mladi avstrijski kancler, ki predseduje EU ta hip, včasih v radikalni retoriki bolj tekmuje s koalicijskim partnerjem, kot pa misli resno. Radikalna retorika predsednikov vlad in držav Višegrajske skupine je res namenjena bruseljski birokraciji ali nemški popustljivosti do nadzora meja EU, vendar je v prvi vrsti pogosto stvar notranjepolitične tekmovalnosti. To velja tudi za aktualen spor med CDU Angele Merkel in CSU Horsta Seehoferja, kjer njegov "Masterplan" zadeva tudi vprašanje o tem, kdo bo v prihodnje vodil nemško konservativno politiko.

 

Trump povsem odkrito govori, da mora EU razpasti, Franciji za odhod ponuja bilateralni sporazum. Na srečanju zavezništva ameriški predsednik napada Nemčijo in druge članice zaradi prenizkih izdatkov za obrambo, čeprav je še šest let do izpolnitve teh ciljev in čeprav dejanski izdatki po državah niso povsem primerljivi. Trumpova carinska vojna grozi, da bo prizadela evropsko gospodarstvo, ki išče nove perspektive v Aziji. Kot v času pred razpadom Jugoslavije se v medijih pojavljajo domnevne napovedi CIA o razpadu Evropske unije, govori se o treh skupinah držav in ne le o Evropi dveh hitrosti, pa o formuli 16+1 in Kitajski, ki se pogovarja s tistimi evropskimi državami, s katerimi je včasih delila komunistično preteklost, naslovnice medijskih internetnih strani so polne vprašanj, ali NATO lahko preživi brez ZDA itd.

 

 

Kdo s kom pije kavo vsaj enkrat na mesec?

 

Na drugi strani pa so nasprotja med članicami EU zaenkrat še obvladljiva, francosko-nemška naveza še funkcionira, zaostrovanje z ZDA evropsko zvezo prej krepi kot ne, čeprav se nekatere članice postavljajo na njeno stran. Deluje tudi sistem, po katerem se voditelji osemindvajsetih držav srečujejo vsaj enkrat na mesec pred zasedanji Evropskega sveta, dan pred tem se dobijo vsa evropska strankarska združenja, kjer sedijo tudi opozicijski vodje iz teh držav. To je prostor za sklepanje kompromisov, ne za zaostrovanje. Slovenija sedi za to mizo, drugo vprašanje pa je, koliko znajo slovenski politiki to izkoristiti za Slovenijo. Sama forma evropskega integriranja je velika prednost pri iskanju rešitev. Tu se redko zgodi, tako kot se je s Trumpom na G-7, da politik reče nekaj, ko tam sedi, povsem nasprotno stališče pa potem sporoči iz aviona, ko odhaja. Že zato, ker se s temi ljudmi vidi vsak mesec in ne le enkrat na leto.

 

Sama forma seveda ni dovolj, je pa pomembna. Sili ljudi v pogovore in ne zgolj v enostransko ravnanje. Zato smo priča neprestanim grožnjam, bombastičnim medijskim zgodbam, a le redko enostranskim potezam držav članic.

 

Izhod Velike Britanije je korak, ki skrbi, a v pogajanjih o njenem odhodu veliko časa namenjajo prav načinu, kako bodo po odhodu reševali skupna vprašanja (kar je spet razlog za britanske notranjepolitične spopade in prav očitno je, koliko je to vprašanje prvenstva v britanski politiki, kar je presenetljivo glede na majhno in spreminjajočo se razliko med zagovorniki brexita in njegovimi nasprotniki med volilci). Zato lahko pričakujemo, da je čas, ki je pred nami, prej čas neprestanih improvizacij pri urejanju skupnega evropskega življenja, kot pa čas nadaljevanja enostranskih potez in nenadzorovanega razpadanja povezave. Evropa kot polje pogajanj, ne kot nadnacionalna in kozmopolitska skupnost, Evropa kot nenehno iskanje kompromisov med članicami o vprašanjih, ki zgledajo nerešljiva, in ne Evropa ultimatov, je verjetnejša perspektiva.

 

To je čas ureditve, ki je najbolj podobna permanentnim sestankom, kjer točke, o katerih se ne moremo dogovoriti, pač odložimo do naslednjič, kjer začasne rešitve postajajo stalne, ker volje in moči za njihovo spremembo ni (nauk iz dela vseh slovenskih koalicijskih vlad, ki so hotele obstati). To je tudi čas, ko bodo posamezne nacionalne politike z enostranskimi akcijami poskušale testirati ne le fleksibilnost, pač pa tudi naivnost in sposobnost drugih, posebej sosednjih članic, da zaščitijo svoje interese. Deportacije migrantov v dežele registracije to napovedujejo.

 

Zaradi nesposobnosti skupnih odgovorov lahko pride tudi do relativnega zaostajanja vis-a-vis svetovne konkurence. A zaenkrat evrsko območje še povečuje presežek v blagovni menjavi z ZDA, kar njenega predsednika motivira k vedno večjemu nezadovoljstvu nad odnosi med ZDA in EU, posebej Nemčijo, ki je bila, je in bo ključna država povezave. To je dejanski problem, ki bo eskaliral, če ne bo volje za njegovo reševanje. Obdobje konjukture bi moralo lajšati iskanje kompromisov, mnoge, tudi Slovenijo, ki se pelje na tem vlaku in povečuje svoj izvoz, pa sili k resnem premisleku o ovirah v trgovanju. A najprej potrebuje opravilno sposobno vlado.

 

 

Igranje na drugo žogo

 

Taka je danes edina evropska zveza, ki lahko obstane tudi, če Velika Britanija res odide in če razlik ne bo moč kar tako odpraviti. Zato vprašanje tistih, ki ostanejo ni, kako temu britanskemu otoku otežiti življenje s kontinentom, pač pa kako mu ga olajšati in s tem olajšati tudi življenje Evrope. Ko berem izjave predstavnikov Airbusa in Jaguar Land Roverja na spletni strani BBC o nevarnostih brexita za njihove industrije in desettisoče zaposlenih, jih berem tudi kot napovedi problemov dezintegrirane Evrope in kot opozorilo politiki, da obstajajo povsem ekonomske meje zaostrovanj odnosov med evropskimi državami. Res je, videli smo, da ti ekonomski učinki niso delovali leta 1938 in 1939.

 

Evropski politiki prihodnosti bodo verjetno bolj podobni Nevilleu Chamberlainu zato, da bodo znali vsak dan, vsako uro delati za to, da bo Evropa lahko funcionirala tako, da bo nasprotja in konflikte lahko reševala, ali vsaj omilila do nivoja, ko bodo še vzdržni. Od Chamberlaina, ki je bil v zgodovini označen kot najbolj naiven politik, ki je bil prevaran in je bil iz iluzije o miru takoj pahnjen v svetovni vojaški spopad, se morda lahko naučimo potrpežljivosti in popuščanja. Še vedno večinsko proevropsko vzdušje v domala vseh članicah, kjer vladajo najbolj evroskeptične politike, daje dodatno upanje za to.

 

Obenem pa je njegov primer tudi opozorilo, da obstajajo meje te potrpežljivosti, kot nam je recimo prav v zvezi z njegovo politiko pokazal film Darkest Hour (vir). Ugotoviti moramo, kaj je nujno spremeniti, da ne bo Evropa v naivnosti spregledala novih svetovnih razmerij moči in dopustila procese, ki sami po sebi vodijo v nezaupanje in dezintegracijo. Vsa odprta vprašanja so realna, ne namišljena. Za novimi konservativci lahko ponovimo, da če večina vrsto let misli, da je nekaj problem, potem to dejansko je problem, pa če še tako eminentni politični analitiki trdijo, da to v resnici ni problem in da gre le za spretno manipulacijo, ki smo jo v zgodovini videli ničkolikokrat. To ne pomaga dosti, politika mora probleme reševati, ne le analizirati.

 

Vrsto zunanjih okoliščin, pritisk ZDA, Rusije in drugih dejavnikov, ki odkrito nasprotujejo ne le stališčem, pač pa tudi samemu obstoju Evropske unije, je potrebno jemati resno. Kot je tudi potrebno resno ugotoviti, ali imajo take, evropski zvezi tuje politike, interesne somišljenike tudi znotraj evropske povezave.

 

Če rečem v aktualnem žargonu zadnjega meseca: potrebno je ugotoviti, ali kdo med njimi igra - na drugo žogo!

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
10
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Ko človekove pravice ne temeljijo na dostojanstvu človeka, ampak na 1500 let starih islamskih verskih predpisih
7
23.12.2019 20:00
Šeriatsko pravo vse bolj prodira na Zahod. VVeliki Britanijivzporedno s posvetno pravno državo že delujejo šeriatska sodišča. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,445
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,582
03/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,501
04/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,862
05/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,755
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,653
07/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 1,523
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,295
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,053
10/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 913