Kocka je padla. Vlada Mira Cerarja v odstopu je kljub drugačnim napovedim in pomislekom v petek, 13. julija vložila tožbo proti Hrvaški na Sodišču Evropskih skupnosti zaradi neizpolnjevanja arbitraže. S tem je Cerar pregnal še zadnje dvome: je politično neprišteven pravni avanturist! Sklep vlade, ki sploh nima polnih pooblastil, je ustavno sporen, nelegitimen, škoduje nacionalnim interesom države in povrhu vsega prihaja ob najbolj neprimernem času.
Toda slovenski premier v večmesečnem odstopu, ki sprejema neprištevne, pravzaprav nore odločitve, ima vseeno neznansko srečo. Skoraj nihče v njegovi odločitvi glede vložitve tožbe proti Hrvaški ne bo prepoznal diagnoze, zaradi katere bi se morali opozicija, civilna družba in mediji držati za glavo. Zato ni za pričakovati, da bo Miro Cerar v prihodnjih dneh deležen upravičenih kritik. Morda bo njegovo potezo vsaj izkoristila Nova Slovenija in se umaknila iz koalicijskih pogajanj z Marjanom Šarcem. To jim v bistvu privoščim. Na mestu Mateja Tonina bi od potencialnega bodočega mandatarja bi zahteval, da iz pogajanj nemudoma in dokončno izključi SMC, kajti to, kar si je v petek dovolil Miro Cerar, je višek zlorabe oblasti.
S takšnim človekom ne moreš biti koalicijski partner!
Cerarjev privilegij so ljubeznivi mediji, ki ga crkljajo že štiri leta. Od pocukranih zgodbic o njegovih srečanjih in pogovorih z Melanio Trump bomo počasi vsi dobili diabetes. Če bi bil Miro Cerar deležen poštene obravnave, bi jo dobil po prstih vsaj toliko kot John Major sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je neprizanesljivi britanski tisk zaradi bolezni norih krav ostro napadal konservativno vlado Njenega veličanstva, ki jo je takrat vodil ta nedonošeni konservativec. Naslovi so bili pomenljivi: Niso nore krave, ampak vlada! Major: Nor in nevaren.
***
Tudi Cerar je nor in nevaren, samo da mu tega še nihče ni javno in naglas povedal. Naše medije bolj intrigira Jean-Claude Juncker s svojimi motoričnimi težavami. A če se spomnite, se je prav Cerar pred nekaj tedni hvalil, kako da je zaradi ignorance Evropske komisije v primeru hrvaškega neupoštevanja arbitražne razsodbe Junckerju "povedal nekaj krepkih". O tem, ali je imel predsednik Komsije tudi takrat težave z ravnotežjem, ne bomo špekulirali. Mediji so že v minulih dneh preveč pozornosti posvečali človeku, ki je obraz EU in se vse bolj spreminja v novega Borisa Jelcina. Toda veseli Luksemburžan ta hip pač ni največji slovenski problem. Slovenski problem je Miro Cerar, ki je v petek, 13. julija sprejel sklep, s katerim se bomo ubadali še mesece in leta.
Tožba proti Hrvaški zaradi ignoriranja arbitražne razsodbe je namreč votla. Prazna. Pred manj kot mesecem dni je kolega
Laris Gaiser v članku
Tožba zaradi propadle arbitraže proti Hrvaški je nesmiselna politična poteza na
portalu+ (
vir) zelo argumentirano razložil, da bi bila vložitev tožbe za Slovenijo strel v prazno, pri čemer je poglavje zase tudi dejstvo, da država že od sredine marca nima izvršilne veje oblasti s polnimi pooblastili. K temu lahko dodam še večkrat ponovljeno politično stališče - nenazadnje ga je jasno izrekel tudi predsednik republike
Borut Pahor -, da bo dokončno odločitev o tem, ali se oziroma kdaj se vloži tožba v
Luksemburgu, sprejela nova vlada.
***
Bistveno je torej vprašanje, kaj se je v teh dneh zgodilo tako usodnega, da je Miro Cerar zadnji dan pred sodnimi počitnicami
Sodišča evropske skupnosti (
European Court of Justice,
vir) vložil omenjeno tožbo. So profesorji z dodatki za stalno pripravljenost 12. julija nenadoma ugotovili, da ima vlada v odstopu ne glede na vse ustavne in zakonske določbe vseeno polna pooblastila, se pravi polni mandat in da je njena poteza celo legitimna?!
Cerar je že nekaj dnevi namreč namigoval, da se utegne zgoditi ravno to. A je vseeno še previdno pristavil, da "dajmo o tem premisliti in bomo videli, kaj bo pravzaprav pokazala razprava na vladi". Očitno je razprava na vladi v odstopu vseeno nekaj pokazala. Naj bomo ob vsem tem veseli, da niso še komu napovedali vojne ali nam zadolžili države za novo milijardo evrov?!
Morda je na "razpravi na vladi" (o njeni vsebini lahko samo ugibamo, kajti prav Cerarjeva vlada je pred dvema letoma sprejela sklep, da se njene seje ne snemajo več!) nekdo bistroumno ugotovil, da Sodišče Evropskih skupnosti v ponedeljek, 16. julija pričenja s šest tednov dolgimi počitnicami in da bi bilo smiselno tožbo vložiti na zadnji dan? To me spominja na anekdoto iz nekdanjega Centralnega komiteja, ko so žolčno razpravljali o sovražni emigrantski literaturi, konkretno neki knjigi, ki je tedaj izšla v zamejstvu in se je takoj znašla na indeksu prepovedanih knjig. Posebej besna je bila Vida Tomšič, zadolžena za "izseljensko politiko". Drla se je na predstavnika SDV, ker ni uspel pridobiti izvoda te knjige, da bi jo na CK lahko pregledali in strokovno ocenili. Udbovec se je potil, tovarišica Vida je tolkla po mizi, kaj se to pravi, kakšni nesposobneži da so okoli nje, dokler se ni oglasil naiven mlad referent in predlagal, da bi kar on v soboto zapeljal do Mohorjeve v Celovcu in jo kupil ...
***
Če za hip pozabimo na težke vsebinske argumete, ki govorijo proti avanturizmu Cerarjevih pametnjakovičev, potem je v vsej tej zgodi izjemo slab tudi tajming. Človek mora biti res totalen antitalent za strategijo, da se loti sosede v času, ko tam nikogar, ampak res nikogar ne zanima arbitraža. Hrvaška je v teh dneh, kot je morda slišal tudi Cerar, v nogometni evforiji. Hrvatom dobesedno dol visi, kaj počne Slovenija. Slovenski argument, češ da je tožba odgovor na hrvaško odločitev, da ne sprejme odločbe arbitražnega sodišča, je za južno sosedo brezpredmeten v procesnem smislu. Zanje je bilo namreč arbitraže konec že v trenutku, ko so jim prijateljske obveščavalne službe na pladnju prinesle posnetek telefonskega pogovora med sodnikom Jernejem Sekolecem in slovensko agentko Simono Drenik na nezavarovani liniji. Ker slovenska vlada takrat ni bila zmožna odreagirati pravilno (tj. skladno s kazenskim zakonikom), pač pa je hitela gasit požar na popolnoma neustrezen način, so Hrvati nemudoma dosegli svoje (kar je bila najbrž tudi njihova strategija, saj so bili zaradi pritiska Bruslja na arbitražo prisiljeni pristati samo zato, da je Slovenija lahko umaknila blokado njihovega vstopa v Evropsko unijo). Dvignili so roke od arbitaže in povedali, da je zanje končana.
Cerarjevi modreci so zdaj, po vseh teh letih, še kar prepričani, da z ignoriranjem arbitražne razsodbe Hrvaška ne izpolnjuje obveznosti, kot izhaja iz
259. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (
vir). Tem ljudem res ni nič jasno: da s tožbo ne bodo uspeli; da v političnem smislu nikogar ne zanima razen njih; da je Evropska komisija dvignila roke in se noče niti opredeljevati več do tega bilateralnega vprašanja; da se nobena od preostalih 26 članic ni eksplicitno postavila na stran užaljene neveste Slovenije; da so Američani zaradi strateških interesov zelo jasno na hrvaški strani; da celo iz bratske
Rusije ni bilo nekih vzpodbudnih signalov ...
Geostrateško sami in osamljeni, politično preveč zbližani s Putinovo Rusijo bi zdaj Cerarjeva predolgo odhajajoča garnitura rada sanirala nekaj, kar je zavoženo do konca in brez realnih možnosti za uspeh. Če k temu dodamo še zelo verjetno nadaljevanje krize s sestavljanjem koalicije, čemur lahko sledijo celo nove predčasne volitve pozno jeseni letos, potem lahko samo ponovim uvodne ugotovitve: da smo preživeli že marsikoga in marsikaj za vladnim krmilom, vendar pa takšnih diletantov, političnih neprištevnežev in norcev, kakršne imamo zdaj, res še nismo videli ...