Najbolj zaželena oblika reakcije na politično umetnost je intelektualno-analitični odziv. Obstaja pa tudi agresivna, negativna oblika odziva nanjo, predvsem s strani oblastne nomenklature. V sredici politično kritične umetnosti je preverjanje univerzalnih spoznanj in načel, ki določajo življenje v vseh njenih oblikah. Prek politične umetnosti preverjamo, ali ima trenutna oblast sploh legitimnost, da vlada zboru - avditoriju. Oblast mora biti poleg sistemskega podvržena tudi metafizičnemu nadzoru, predvsem njenega represivnega aparata. Vsak trenutek mora biti pripravljena na to, da bo podvržena kritičnemu pogledu avditorija.

To je komentar o kritični umetnosti! Politična umetnost se z neposredno akcijo odziva na resničnost, glede na reakcijo oblasti pa lahko zelo hitro zaznamo, ali je ta legitimna ali ne. Če reakcija oblasti ni skladna z etičnimi in univerzalnimi načeli, ne more biti legitimna. Samo etična oblast je legitimna oblast. 

Najbolj primitivna oblika odziva na politično umetnost je neposredna agresija in kriminalizacija, naj-najbolj preverzna oblika pa je administrativno ukinjanje umetniških praks, doseženo z alkimistično zakonodajo. Sam nisem nikoli proizvajal političnega gledališča, toda zavest, da je politično gledališče osrednja gledališka praksa preverjanja resnične resničnosti, je v meni vedno sprožala najvšjo stopnjo premisleka. Kot gledalec doživljam politično gledališče vsaj tako intenzivno kot morfološko-kozmistično gledališko prakso, ki jo proizvajam. Z obema praksama si oblikujem svojo anarhistično zavest. Ravno anarhizem, ta staromoden pogled na svet, me ščiti, da bi pripadal komurkoli, kaj šele določeni ideološki identifikaciji.

To je komentar, posvečen mlademu umetniku!

Izvrsten gledališki avtor Žiga Divjak v svojih predstavah-umetninah z gledališko gesto in visoko stopnjo rahločutnosti posega v robustne strukturne sisteme sveta. Kar ga dela posebnega, s tem pa tudi izvrstnega, je to, da njegova politična gledališka gesta ne razdvaja, ne polarizira avditorija. Ne sili gledališkega občestva, da se mora v realnem času predstave opredeljevati do dramske situacije, temveč počasi, previdno vstopa v svetove svojih protagonistov, v katere surovo vdira zunanja politična magma. Tako se v času predstave pred našimi očmi dobesedno spreminja struktura sveta. Mladi umetnik Žiga Divjak s svojo, zdaj že znamenito blagostjo, preverja dejanja svojih protagonistov, če so v skladu z občečloveškim, s človeškimi običaji. Opazuje razkroj in razvoj običajev, istočasno pa gleda kako se s spreminjanjem običajev širi živa zavest človeštva.

Žiga Divjak nam govori: 

"Sam se sicer opredeljujem kot umetnik, ki gradi politično gledališče, toda v svojih umetninah ne obravnavam abstraktnega dela političnega upravljanja, vodenja in urejanja sveta, še manj pa gledališče razumem kot dnevno politično opcijo kjer se mora posameznik opredeljevati do politične problematike. Zame je politično gledališče tista mreža, preko katere opazujem mikrokozmos v trenutku, ko abstraktno politično začne konkretno posegati v bivanje posameznika. V gledališču opazujem, kako ideološko ultimativno pronica v naše posamičnosti. Z umetnostjo želim vstopiti s svojimi sodelavci v skupnost in v njej izoblikovati ozaveščeno stvarnost."

Predstava Žige Divjaka Šest je misleča umetnina, meta-apel, ki z dokumetarno rekonstrukcijo avditoriju razprostre genezo konkretnega spora, na drugi ravni pa zahteva od avditorija, da ukrepa v imenu etičnega imperativa. Žiga Divjak je reaktviral dramatičen dogodek, ko so politični odločevalci hoteli v malomestni skupnosti, kakršen je Kranj, v dijaškem domu naseliti šest mladoletnih migrantov, ki so se znašli brez spremstva staršev v naši Republiki. V predstavi spremljamo genezo dramatične situacije, za katero v nobenem trenutku kot gledalci nismo prepričani, ali se je zgodila točno tako, kot jo gledamo, ali deloma drugače ali popolnoma drugače. Resničnost se sicer vedno zgodi deloma drugače kot v umetnosti, če ne, ne bi bila resničnost. Mogoče pa se je zgodila še bolj boleče kot smo jo gledali v gledališki predstavi.

Zaporedje scenskih dogodkov je prizvalo v odrsko resničnost, prek izvrstne igralke Katarine Stegnar, ravnateljico dijaškega doma kot heroično protagonstko, ki pa se je v dramskem vrhu prelomila. Izzvenela je osramočena od brutalnega nacionalističnega antagozima. Popustila je kolektivnemu pritisku različnih družbenih skupin, ki so dosegle izsiljeno resničnost.

Žiga Divjak nam govori:

"Tekst, ki smo ga napisali skupaj z igralci, ni nujno, da vsebuje avtonomen literaren umetniški izraz, temveč ima predvsem funkcionalno logiko. Oblikovan je točno za to predstavo in za nobeno drugo. Tekst narekuje tema predstave, usmerjena v problematiko, njej pa sledi dramaturgija predstave. Naloga v gledališču ni uveljavljanje informacij, temveč razpiranje informacijskega potenciala. Tematika pa nikakor ne sme biti obravnavana pseudo dobrotniško."

Predstava Šest je uprizorjena znotraj interdisciplinarnega rezidenčnega projekta Nova pošta, ki je začasna gledališka produkcijska oblika, ki jo je v prejšnji gladališki sezoni usmerjala režiserska trojica Sebastjan Horvat, Janez Janša in Žiga Divjak. Etimološka razlaga tedna / beseda: pošta/ je izpeljanka iz besede postojanka, postoj. Postojanka je točka, ki se nahaja na poti med pošiljateljem in prejemnikom. Postojanka: partizanska postojanka, varna hiša kot postojanka, prostor svobode delovanja kot postojanka, začasna piratska cona, začasen, strateški prostor svobode. Konec etimološke razlage.

Prek igralcev vstopajo v predstavo Šest ljudje iz trenutne, neposredne resničnosti. Šele skozi dojemanje drugega v konfliktni, dramatični situaciji lahko gledalec razume svoj lasten položaj.  Gledališka predstava ne informira temveč razpira informacije, da nas te pretresejo na takšen način, da v nas sproži občutljivost. To pa prevedemo v univerzalne vrednote. Ne samo, da se povežemo z univerzalnim, temveč postanemo odzivni, neposredno dejavni v odnosu do antropološke katastrofe, ki jo je na Bližnjem vzhodu sprožil Divji zahod.

Opogumljen avditorij tako z vpogledom, ne le v umetniško strukturo, temveč v neposredno življenje, postane nosilec zgodovinske zavesti. Gledališče je družbena zavest, sploh njen tisti del, ki ga ne uzavešča zakonodaja, temveč kategorije, ki oblikujejo kolektivno podzavest. Žiga Divjak z analitsko natančnostjo uprizarja način delovanja skupnosti, način obravnavanja konfliktnega stanja v kapitalistični družbi. V kapitalistični skupnosti, ki jo spremljajo krvavi koraki zatemnjene resničnosti brez etičnih načel. Kjer je vse določeno binarno: Če jih ne bomo mi, nas bodo oni!

        Vsi vpleteni v predstavo Šest so kakor ujeti na Prokrustovi postelji. Predstava Šest nas s svojim meta-apelom opozarja: da ne boste kasneje rekli, da niste vedeli. Mladi umetnik Žiga Divjak nas opozorja na to, da se ne bomo že v bližnji bodočnosti sramovali svojih postopkov, tako kot se morajo danes mladi Nemci sramovati postopkov svojih dedov in starih mater. Saj smo se naučili iz dramskih tekstur preteklosti, da antagonisti tako ali tako ne poznajo sramu. Fanatičnost v političnem bitju se tako ali tako vedno konča v prostorih sistemskega nasilja.

Žiga Divjak se s svojo blagostjo upira vsem oblikam človeške etične otopelosti. Natančno razume begunskega otroka, ki se igra slepe miši v neposredni bližini začasnega šotorišča v Veliki Kladuši: "Oseminštirideset, devetinštirideset, petdeset. Prihajam, če vi to hočete ali ne!" Žiga Divjak nas svari pred tem, da začasno šotorišče ne bi postalo uničevalno koncentracijsko taborišče.