Komentar

V puščavi politične korektnosti

Za sodobno medijsko krajino so javne osebnosti mali bogovi, ki ne smejo preklinjati, ki morajo tudi v zasebnem življenju ohranjati vsaj videz popolnosti v smislu idealnega družinskega življenja, neproblematičnega vedenja, nekonfliktnega odnosa do drugih itd. Bognedaj, da se zlomijo, da se jim življenje prične sesuvati, da pričnejo govoriti tisto, kar ni obče sprejemljivo, ker potem naenkrat ne morejo biti več vzor, ki pomaga ustvarjati sliko nekonfliktne stvarnosti, ki si jo v dobi siceršnjega totalnega moralnega kaosa slika kolektivna zavest družbe, da bi lažje sprejela nesprejemljivo.

22.07.2018 23:50
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   politična korektnost   lepo vedenje   odlično vedenje   Boris A. Novak   Vitomil Zupan   Niko Grafenauer

Obdobju velikih osebnosti, ki so si v imenu svoje veličine lahko nekaznovano privoščile ta ali oni družbeni eksces, je očitno odzvonilo.

Še nekaj besed o politični korektnosti v javnem nastopanju, ki oblikuje današnji javni prostor in postaja edino merilo, po katerem se sploh lahko pričneš vzpenjati po družbeni lestvici, pri čemer ne upoštevam tudi tukaj prisotnih anonimnih komentatorjev, ki hočejo politični nekorektnosti dati smisel s tem, ko se skrivajo za varnimi pseudonimi, ki jim omogočajo, da povsem neargumentirano in v polomljeni slovenščini bruhajo iz sebe emocionalno napete in praviloma sovražne puščice proti vsemu, kar ni v skladu z njihovimi na hitrico skovanimi stališči, ki črpajo iz kvazidemokratičnega bazena neopredeljivega mnenjskega pluralizma ter mejijo na pro et contra gladiatorstvo na eni in množični linč na drugi strani. Če torej ne upoštevamo vseh teh anonimnih kvazikomentatorjev, ki jih mrgoli po vseh spletnih medijih, od levo do desno usmerjenih, preko katerih ljudje na najbolj cenen in najmanj zavezujoč način čistijo svoje frustracije in tako ustvarjajo sveti gral moderne medijske krajine, ki se mu reče branost, poslušanost oziroma gledanost (če se razširimo še na preostale, audio-vizualne medije), se znajdemo v puščavi politične korektnosti, kjer je vsak emocionalen izpad okarakteriziran kot prekršek per se, torej sam po sebi, ne glede na njegovo vsebino, ne glede na njegovo (ne)upravičenost in ne glede na njegove okoliščine.

 

Kajti, če hočemo na kratko, v nekaj besedah, povzeti razliko med obdobjem prejšnjega enopartijskega sistema ter novodobnim večpartijskim sistemom, ugotovimo, da v prejšnjem sistemu nikakor nisi mogel nekaznovano izreči vsega, kar ti je padlo na pamet, medtem ko lahko danes povsem brez posledic izbruhaš iz sebe ves žolč, čeprav niti malo ni vseeno, s katere pozicije to počneš, saj si kot javna oseba pod budnim očesom javnosti in se moraš vesti tako, kakor javnost pričakuje od tebe in tvojega položaja. In ravno na tem mestu se začne tisto, kar tako radi imenujemo politična korektnost. Za sodobno medijsko krajino so javne osebnosti mali bogovi, ki ne smejo preklinjati, ki morajo tudi v zasebnem življenju ohranjati vsaj videz popolnosti v smislu idealnega družinskega življenja, neproblematičnega vedenja, nekonfliktnega odnosa do drugih itd. Bognedaj, da se zlomijo, da se jim življenje prične sesuvati, da pričnejo govoriti tisto, kar ni obče sprejemljivo, ker potem naenkrat ne morejo biti več vzor, ki pomaga ustvarjati sliko nekonfliktne stvarnosti, ki si jo v dobi siceršnjega totalnega moralnega kaosa slika kolektivna zavest družbe, da bi lažje sprejela nesprejemljivo.

 

Baje je neka dvorjanka še v prejšnjem stoletju naredila samomor, potem ko je vpričo kraljice, kateri se je prišla poklonit, nadvse glasno izpustila svoje vetrove oziroma po domače, politično nekorektno rečeno - prdnila. Tega moralnega prekrška si kljub njegovi naravni pogojenosti pač ni mogla odpustiti. Če ta prdec posplošimo na primer na nedopustno vedenje v javnosti, kot je preklinjanje ali, kar je še huje, nekontroliran emocionalni izpad, ne glede na njegovo upravičenost oziroma njegovo vsebino, potem pridemo do tega, da današnja družba ceni predvsem spodobno obnašanje, in to iz enostavnega razloga, ker ga potem lažje kontrolira, tako kot je lažje kontrolirati formo kot vsebino, in ta družbeni formalizem je tisto, kar tvori novodobno skovanko politične korektnosti.

 

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je nek, z današnjega stališča zelo nespodoben pisatelj Vitomil Zupan napisal satirično besedilo Nauk o odličnem vedenju, ki so ga leta 2013 prvič objavili Pogledi (vir). To izrazito politično nekorektno besedilo, ki odlično vedenje opredeljuje v nasprotju ali celo konfliktu z lepim vedenjem, kot ga imenuje, je v javnost prišlo, kolikor mi je znano, dokaj neopaženo, čeprav bi lahko vsaj pedagogi ali recimo radikalne feministke zastrigle z ušesi, saj se dotika tudi v današnjem času tako nedotakljivega odnosa do otrok in pa večne vojne med spoloma.

 

Poglejmo samo neko njegovo "odlično" izjavo: "Otroka, ki se odlikuje z muhavostjo in kričavostjo, starši veliko raje spuste v kino ali na igrišče kakor otroka z lepim vedenjem." Ob vsej preglavici, ki nam jo delajo današnji hiperaktivni otroci, ki jim dopuščamo marsikaj, kar jim včasih niti slučajno niso, kot zdravilo za njihovo "podivjanost" pa nam družba priporoča celo medicinske ukrepe, kot je jemanje raznoraznih pomirjeval, se zdi takšan izjava, milo rečeno, neokusna. Pa vendar, cilj vendar že od nekdaj posvečuje sredstva, zato Vitomil postreže z zelo jasno definicijo odličnega vedenja: "Odlično vedenje pomeni torej posedovanje lastnosti, ki posameznika odlikujejo pred drugimi tako, da je življenjsko uspešnejši." Če pogledamo še nekatere druge izjave iz tega spisa, na primer, da "možu, ki se odlikuje po sitnosti in godrnjavosti, žena veliko raje dovoli pot od doma kakor navadnemu možu lepega vedenja" ali pa "Odkar je neka poljska atletinja postala moški, obstaja upanje, da se vprašanje razlike med obema spoloma ugodno reši po medicinski poti", nam hitro postane jasno, da imamo opravka s politično nekorektnimi izjavami, ki če ne drugega vsaj izstopajo iz splošno sprejemljivih pravil obnašanja.

 

Če povzamemo prejšnji primer dvorjanke, se lahko vprašamo, kako to, da Vitomil Zupan, ki je, po domače rečeno, prdnil pred javnostjo, kar je še huje, kot če bi to storil pred kraljico, in svoj prdec celo imenoval s škandalozno besedo odlično vedenje, ni nemudoma storil samomora, tako kot dvorjanka pred njim?

 

Odgovor je tako preprost, da bolj ne bi mogel biti: Časi so se evidentno spremenili! Če je še v prejšnjem, ne tako oddaljenem obdobju vladal teror jaza ("Odlikuj se s tem, da se vroče ljubiš, kajti večjega prijatelja, kakor si sam sebi, ne boš našel," zatrjuje Zupan), smo se danes znašli pred nasiljem drugega, ki ga še najbolje ponazarja eden izmed zloveščih napisov na cigaretnih škatlicah, ki opozarja, da moramo živeti na vsak način, če že ne zase, pa vsaj za druge. Užaljeni jaz, ki se je odlikoval s svojim odličnim vedenjem, se pravi, da je lahko rekel oziroma naredil vse, kar mu je pač tisti hip padlo na pamet, ne da bi bil zaradi svojega početja sankcioniran, je odstopil svoje mesto užaljenemu drugemu, ki se v svojo obrambo zateka k temu, kar se baje že od nekdaj imenuje zlato pravilo, saj ga najdemo v praktično vseh religioznih spisih: "Ne delaj drugemu tega, česar ne bi nikoli naredil samemu sebi."

 

Razkazovati svoj nečedni jaz v javnosti torej ni več nekaj, kar bi prineslo življenjski uspeh, če spet parafraziramo Vitomila, namesto tega je postal zaželeni javni subjekt tisti, ki se odlikuje z veliko mero empatije, zmožnostjo sočutenja, in tudi priznani moški umetniki niso več egotripaški seksisti, ampak morajo imeti, kot se temu reče, veliko animo, se pravi zmožnost vživetja v žensko psiho, če se sramežljivo dotaknemo zloglasne vojne med spoloma, čeprav spol, mimogrede rečeno, v umetnosti ne bi smel igrati nobene pomembne vloge, saj vemo, da so ženske pogosto mnogo globlje umetnice od moških. Empatija, sočutenje in velika anima so označevalci, s katerimi Veliki drugi v današnjem svetu politične korektnosti dobesedno in simbolično kastrira Veliki jaz in njegovo brezkompromisno borbo za obstoj, in bognedaj, da bi bilo drugače.

 

Poglejmo samo izpade slovenskih pesnikov in pisateljev v preteklosti, ki se sicer prav v ničemer niso razlikovali od podobnih izpadov drugih slovenskih umetnikov, med katerimi so prevladovali zlasti slikarji. Vsi omenjeni so se, kot bi rekel Zupan, odlikovali z odličnim vedenjem, bili so temu primerno hrupni, godrnjavi in sitni, podprti z za zdaj še vedno družbeno sprejemljivo prekomerno mero alkohola, so počeli in govorili v javnosti stvari, ki se jih danes nihče več ne bi upal, pa vendar jih je družba sprejemala iz enostavnega razloga, ker so bili vendarle Oni, torej Veliki umetniki, Veliki jazi, ki se jih je spoštovalo ravno zaradi njihove osebnosti, njihove prezence, njihove vsebine, njihove večvrednosti v primerjavi z drugimi, ki so zaradi svojega (zgolj) lepega vedenja ostali nekako potisnjeni v ozadje. Danes pa so ravno ti sramežljivi, v preteklosti komajda opazni drugi očitno prišli na svoj račun, pa ne zaradi svojega odličnega, marveč ravno zaradi svojega lepega, celo spodobnega vedenja.

 

Da ne bo spet kakšnega neljubega nesporazuma, ne govorim o tem, da bi bilo eno vedenje boljše od drugega, niti o tem, da se ne smemo primerno obnašati v družbi, ali celo, da bi bilo neprimerno javno obnašanje zaželeno, ne, govorim o tem, da se je fokus javne morale preselil v povzdigovanje drugega kot tistega, ki naj pristriže peruti nekdaj pretirano čislanemu jazu kot subjektu uživanja, da ne rečem naslajanja nad lastno veličino, ali kot idealnemu objektu samoobčudovanja, h kateremu je včasih prispeval tudi drugi z učinkovitim naslajanjem nad lastno pozicijo žrtve.

 

Skratka, če nekoliko prikrojimo Hegla, hlapec je ponovno postal gospodar, kar je najbrž od nekdaj bil, in politična korektnost je samo orodje oziroma sredstvo za njegov veličasten vzpon, medtem ko so nekoč veliki jazi postali problematični drugi, tisti hrupni otroci, ki jih danes ne bi tako zlahka kot v Vitomilovih časih pošiljali na otroška igrišča. Na tak način so na primer Velikemu jazu med slovenskimi pesniki Borisu A. Novaku preostali udeleženci festivala Pranger v Rogaški Slatini zaprli usta v trenutku, ko je vzbrstel s svojo pregovorno egomanijo, tako značilno za slovenske, pa zagotovo ne samo slovenske umetnike, in s tem poslali jasen signal mladi generaciji o tem, da je politični formalizem drugega postal pomembnejši od vsebine nastopaškega jaza, ne glede na to, kako ali koliko upravičena je njegova vzkipljivost.

 

Osrednja figura slednjega je bil v naših logih zagotovo pesnik in urednik Niko Grafenauer, katerega ekscese so mnogi slovenski književniki in filozofi tolerirali pač samo zato, ker je bil Niko Grafenauer, čeprav so imeli za njegovim hrbtom marsikaj za povedati čez njega. Pa vendar vsi vemo, da ne gre samo za njega, ampak za vsakogar, ki si na določeni funkciji drzne biti hrupen, neotesan ali celo po splošnem prepričanju vulgaren. Človek bi rekel, da imajo prizadeti drugi na določenem nivoju celo prav, v vsakem primeru pa je dejstvo, da je obdobju velikih osebnosti, ki so si v imenu svoje veličine lahko nekaznovano privoščile ta ali oni družbeni eksces, očitno odzvonilo. Važno je, da se vsi lepo vedemo, za odlično vedenje v zupanovskem smislu pa počakajmo na boljše čase.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Katoliška cerkev na Slovenskem in vprašanje pedofilije med duhovščino
19
19.08.2018 20:00
Ljubljanska Stolnica, ki simbolično predstavlja vrh slovenske rimokatoliške cerkve, je pred dnevi na tviterju objavila dvoumen ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ederlezi Rising: Prišel bo dan, ko vesolje moškega ne bo več potrebovalo niti za seme
0
19.08.2018 14:00
Na današnji dan Vzhodno žensko telo (fembot) leži dobesedno v histeričnem naročjuBele hiše. Film Ederlezi Rising združi oba ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj je poslanstvo politike? Kakšni so glavni nameni in cilji Marjana Šarca?
17
16.08.2018 20:12
Čeprav državniki niso nujno najbolj zgovorni ljudje, od njih vendar pričakujemo kak stavek ali misel, ki si ju je mogoče ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Lord Acton, oblast in zgodovina: O vprašanju sprave med Slovenci
11
15.08.2018 22:02
Med letoma 1939 in 1954 leži obdobje najglobljega spora med levimi in desnimi zgodovinarji, demokrati in komunisti ter ... Več.
Piše: Keith Miles
Glosa: Morda res ne sliši več dobro, toda pri 89. bi bil Janez Zemljarič lahko minister za zdravje
10
14.08.2018 23:59
Po pričakovanjih je med strankami, ki sestavljajo bodočo vlado Marjana Šarca, daleč najmanj zanimanja za zdravstveni resor. Vsi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kdo sploh še potrebuje kulturo?
15
13.08.2018 20:59
Ni jih malo, ki bi brez pomišljanja pritrdili zloglasni izjavi Slavoja Žižka ob slovenskem prazniku kulture, ki je dejal, da bi ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Blejske opazke: Da bi čim dalj trajalo, da bi čim prej minilo
8
12.08.2018 23:00
Voditeljem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške, bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Res je, boljševiki so še vedno na oblasti, še danes se gledamo z njimi iz oči v oči
6
12.08.2018 14:00
Oblast je na koncu tista, ki sodi in tudi obsodi umetnost. Najprej to v njenem imenu opravlja podrejen, podkupljen kritiški ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Klimatska naprava z montažo vred stane v eni od spletnih trgovin manj kot so pokradli na eni sami žilni opornici!
4
10.08.2018 21:50
Glede na to, da v UKC Ljubljana dnevno vstavijo najmanj 20 žilnih opornic, so torej v starih dobrih časih paljevine na samo tem ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Skeri Heri, ne seri: prevoz kartonastih škatel na sodišče je res vrhunska predstava za javnost!
12
09.08.2018 22:59
Po mojem ima Harij Furlan eno samo nalogo: s kontrolirano pasivnostjo ščititi organiziran kriminal in sistemsko korupcijo v ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Vročica v avgustu: Če Levica ne bo pomagala Šarcu na oblast, lahko Kučan doživi srčni infarkt!
15
07.08.2018 00:50
Še nikoli se ni s sestavljanjem vlade tako zapletalo kot letos. Mandatar nima podpisane niti formalne koalicijske pogodbe s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Saj res, kdo pa daje popravne izpite pedagoškim delavcem?
11
05.08.2018 23:30
Zelo verjetno bo novo šolsko leto nastopilo še preden bomo dobili novega ministra ali ministrico za šolstvo. Kdo bo zasedel ta ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Naj Republika zgradi v naslednjih štirih letih Digitalno nacionalno knjižnico, mi smo KSEVT v treh letih!
6
04.08.2018 23:30
Bi mi znal kdo razložiti, zakaj ta država v zadnjih petindvajsetih letih ni zmogla zbrati toliko energije, da bi bil zgrajenNUK ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenci se bodo z realnostjo soočili šele takrat, ko jim bo na glavo priletela opeka
24
04.08.2018 00:30
Če bo tako uspešno nadaljeval s sestavljanje koalicije, potem bo Marjan Šarec lahko na koncu sklenil koalicijo sam s sabo - ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Odstotek delavcev s plačo pod povprečjem se tudi v bodoče ne bo kaj prida spreminjal
12
03.08.2018 00:46
Veste, kaj bi se zgodilo, če bi denimo vsem podpovprečno plačanim zaposlenim v Sloveniji dvignili plačo za 10 odstotkov? Delež ... Več.
Piše: Bine Kordež
Premier Serpentinšek v mestu Gogi: O odgovornosti bodoče slovenske vlade
13
02.08.2018 02:38
Medtem ko boŠarec s Serpentinškovimi vici zabaval in (roko na srce, talentirano) imitiralčlane svoje vlade, tega v Bruslju, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Levica bo podprla mandatarja Marjana Šarca, njegovo vlado pa samo tedaj, ko se ji bo to splačalo
20
01.08.2018 00:20
Levica po pričakovanjih ne bo vstopila v vladno koalicijo, bo pa zagotovila svoje glasove za to, da bo Marjan Šarec še ta mesec ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Boj za status quo: Oblikovanje šibke leve vlade koristi političnemu podzemlju
6
29.07.2018 18:30
Slovenija nima celotnega spektra političnega prostora od levice prek sredine do desnice. Naša politika temelji na širokem loku ... Več.
Piše: Sebastjan Jeretič
Kako etično delovati v času kalkulatorjev?
2
28.07.2018 19:00
Na najbolj preprost način bi vam rad poizkusil izrisati organigram zgodovine programirane umetnosti. A še preden ga bom ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Alešu Šabedru dajem drugo priložnost, da dokaže, da v UKC Ljubljana ne dela za mafijo, ampak za davkoplačevalce!
5
25.07.2018 21:30
Blaž Mrevlje se je 10. maja prijavil na razpis za šefa nabavne službe Kliničnega centra v Ljubljani. 75 dni po oddaji prijave iz ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Glosa: Morda res ne sliši več dobro, toda pri 89. bi bil Janez Zemljarič lahko minister za zdravje
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.672
02/
Kaj je poslanstvo politike? Kakšni so glavni nameni in cilji Marjana Šarca?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.334
03/
Lord Acton, oblast in zgodovina: O vprašanju sprave med Slovenci
Keith Miles
Ogledov: 1.997
04/
Blejske opazke: Da bi čim dalj trajalo, da bi čim prej minilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.793
05/
Uboji na pediatriji - Mednarodno poročilo o otroški srčni kirurgiji, 4. del
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2.001
06/
Katoliška cerkev na Slovenskem in vprašanje pedofilije med duhovščino
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.300
07/
Klimatska naprava z montažo vred stane v eni od spletnih trgovin manj kot so pokradli na eni sami žilni opornici!
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1.646
08/
Grški jogurti se vračajo: Tudi Ljubljanske mlekarne ne marajo križev
Marjan Novak
Ogledov: 1.461
09/
Uboji na pediatriji - Mednarodno poročilo o otroški srčni kirurgiji, 5. del
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1.291
10/
Kdo sploh še potrebuje kulturo?
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1.495