Komentar

V puščavi politične korektnosti

Za sodobno medijsko krajino so javne osebnosti mali bogovi, ki ne smejo preklinjati, ki morajo tudi v zasebnem življenju ohranjati vsaj videz popolnosti v smislu idealnega družinskega življenja, neproblematičnega vedenja, nekonfliktnega odnosa do drugih itd. Bognedaj, da se zlomijo, da se jim življenje prične sesuvati, da pričnejo govoriti tisto, kar ni obče sprejemljivo, ker potem naenkrat ne morejo biti več vzor, ki pomaga ustvarjati sliko nekonfliktne stvarnosti, ki si jo v dobi siceršnjega totalnega moralnega kaosa slika kolektivna zavest družbe, da bi lažje sprejela nesprejemljivo.

22.07.2018 23:50
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   politična korektnost   lepo vedenje   odlično vedenje   Boris A. Novak   Vitomil Zupan   Niko Grafenauer

Obdobju velikih osebnosti, ki so si v imenu svoje veličine lahko nekaznovano privoščile ta ali oni družbeni eksces, je očitno odzvonilo.

Še nekaj besed o politični korektnosti v javnem nastopanju, ki oblikuje današnji javni prostor in postaja edino merilo, po katerem se sploh lahko pričneš vzpenjati po družbeni lestvici, pri čemer ne upoštevam tudi tukaj prisotnih anonimnih komentatorjev, ki hočejo politični nekorektnosti dati smisel s tem, ko se skrivajo za varnimi pseudonimi, ki jim omogočajo, da povsem neargumentirano in v polomljeni slovenščini bruhajo iz sebe emocionalno napete in praviloma sovražne puščice proti vsemu, kar ni v skladu z njihovimi na hitrico skovanimi stališči, ki črpajo iz kvazidemokratičnega bazena neopredeljivega mnenjskega pluralizma ter mejijo na pro et contra gladiatorstvo na eni in množični linč na drugi strani. Če torej ne upoštevamo vseh teh anonimnih kvazikomentatorjev, ki jih mrgoli po vseh spletnih medijih, od levo do desno usmerjenih, preko katerih ljudje na najbolj cenen in najmanj zavezujoč način čistijo svoje frustracije in tako ustvarjajo sveti gral moderne medijske krajine, ki se mu reče branost, poslušanost oziroma gledanost (če se razširimo še na preostale, audio-vizualne medije), se znajdemo v puščavi politične korektnosti, kjer je vsak emocionalen izpad okarakteriziran kot prekršek per se, torej sam po sebi, ne glede na njegovo vsebino, ne glede na njegovo (ne)upravičenost in ne glede na njegove okoliščine.

 

Kajti, če hočemo na kratko, v nekaj besedah, povzeti razliko med obdobjem prejšnjega enopartijskega sistema ter novodobnim večpartijskim sistemom, ugotovimo, da v prejšnjem sistemu nikakor nisi mogel nekaznovano izreči vsega, kar ti je padlo na pamet, medtem ko lahko danes povsem brez posledic izbruhaš iz sebe ves žolč, čeprav niti malo ni vseeno, s katere pozicije to počneš, saj si kot javna oseba pod budnim očesom javnosti in se moraš vesti tako, kakor javnost pričakuje od tebe in tvojega položaja. In ravno na tem mestu se začne tisto, kar tako radi imenujemo politična korektnost. Za sodobno medijsko krajino so javne osebnosti mali bogovi, ki ne smejo preklinjati, ki morajo tudi v zasebnem življenju ohranjati vsaj videz popolnosti v smislu idealnega družinskega življenja, neproblematičnega vedenja, nekonfliktnega odnosa do drugih itd. Bognedaj, da se zlomijo, da se jim življenje prične sesuvati, da pričnejo govoriti tisto, kar ni obče sprejemljivo, ker potem naenkrat ne morejo biti več vzor, ki pomaga ustvarjati sliko nekonfliktne stvarnosti, ki si jo v dobi siceršnjega totalnega moralnega kaosa slika kolektivna zavest družbe, da bi lažje sprejela nesprejemljivo.

 

Baje je neka dvorjanka še v prejšnjem stoletju naredila samomor, potem ko je vpričo kraljice, kateri se je prišla poklonit, nadvse glasno izpustila svoje vetrove oziroma po domače, politično nekorektno rečeno - prdnila. Tega moralnega prekrška si kljub njegovi naravni pogojenosti pač ni mogla odpustiti. Če ta prdec posplošimo na primer na nedopustno vedenje v javnosti, kot je preklinjanje ali, kar je še huje, nekontroliran emocionalni izpad, ne glede na njegovo upravičenost oziroma njegovo vsebino, potem pridemo do tega, da današnja družba ceni predvsem spodobno obnašanje, in to iz enostavnega razloga, ker ga potem lažje kontrolira, tako kot je lažje kontrolirati formo kot vsebino, in ta družbeni formalizem je tisto, kar tvori novodobno skovanko politične korektnosti.

 

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je nek, z današnjega stališča zelo nespodoben pisatelj Vitomil Zupan napisal satirično besedilo Nauk o odličnem vedenju, ki so ga leta 2013 prvič objavili Pogledi (vir). To izrazito politično nekorektno besedilo, ki odlično vedenje opredeljuje v nasprotju ali celo konfliktu z lepim vedenjem, kot ga imenuje, je v javnost prišlo, kolikor mi je znano, dokaj neopaženo, čeprav bi lahko vsaj pedagogi ali recimo radikalne feministke zastrigle z ušesi, saj se dotika tudi v današnjem času tako nedotakljivega odnosa do otrok in pa večne vojne med spoloma.

 

Poglejmo samo neko njegovo "odlično" izjavo: "Otroka, ki se odlikuje z muhavostjo in kričavostjo, starši veliko raje spuste v kino ali na igrišče kakor otroka z lepim vedenjem." Ob vsej preglavici, ki nam jo delajo današnji hiperaktivni otroci, ki jim dopuščamo marsikaj, kar jim včasih niti slučajno niso, kot zdravilo za njihovo "podivjanost" pa nam družba priporoča celo medicinske ukrepe, kot je jemanje raznoraznih pomirjeval, se zdi takšan izjava, milo rečeno, neokusna. Pa vendar, cilj vendar že od nekdaj posvečuje sredstva, zato Vitomil postreže z zelo jasno definicijo odličnega vedenja: "Odlično vedenje pomeni torej posedovanje lastnosti, ki posameznika odlikujejo pred drugimi tako, da je življenjsko uspešnejši." Če pogledamo še nekatere druge izjave iz tega spisa, na primer, da "možu, ki se odlikuje po sitnosti in godrnjavosti, žena veliko raje dovoli pot od doma kakor navadnemu možu lepega vedenja" ali pa "Odkar je neka poljska atletinja postala moški, obstaja upanje, da se vprašanje razlike med obema spoloma ugodno reši po medicinski poti", nam hitro postane jasno, da imamo opravka s politično nekorektnimi izjavami, ki če ne drugega vsaj izstopajo iz splošno sprejemljivih pravil obnašanja.

 

Če povzamemo prejšnji primer dvorjanke, se lahko vprašamo, kako to, da Vitomil Zupan, ki je, po domače rečeno, prdnil pred javnostjo, kar je še huje, kot če bi to storil pred kraljico, in svoj prdec celo imenoval s škandalozno besedo odlično vedenje, ni nemudoma storil samomora, tako kot dvorjanka pred njim?

 

Odgovor je tako preprost, da bolj ne bi mogel biti: Časi so se evidentno spremenili! Če je še v prejšnjem, ne tako oddaljenem obdobju vladal teror jaza ("Odlikuj se s tem, da se vroče ljubiš, kajti večjega prijatelja, kakor si sam sebi, ne boš našel," zatrjuje Zupan), smo se danes znašli pred nasiljem drugega, ki ga še najbolje ponazarja eden izmed zloveščih napisov na cigaretnih škatlicah, ki opozarja, da moramo živeti na vsak način, če že ne zase, pa vsaj za druge. Užaljeni jaz, ki se je odlikoval s svojim odličnim vedenjem, se pravi, da je lahko rekel oziroma naredil vse, kar mu je pač tisti hip padlo na pamet, ne da bi bil zaradi svojega početja sankcioniran, je odstopil svoje mesto užaljenemu drugemu, ki se v svojo obrambo zateka k temu, kar se baje že od nekdaj imenuje zlato pravilo, saj ga najdemo v praktično vseh religioznih spisih: "Ne delaj drugemu tega, česar ne bi nikoli naredil samemu sebi."

 

Razkazovati svoj nečedni jaz v javnosti torej ni več nekaj, kar bi prineslo življenjski uspeh, če spet parafraziramo Vitomila, namesto tega je postal zaželeni javni subjekt tisti, ki se odlikuje z veliko mero empatije, zmožnostjo sočutenja, in tudi priznani moški umetniki niso več egotripaški seksisti, ampak morajo imeti, kot se temu reče, veliko animo, se pravi zmožnost vživetja v žensko psiho, če se sramežljivo dotaknemo zloglasne vojne med spoloma, čeprav spol, mimogrede rečeno, v umetnosti ne bi smel igrati nobene pomembne vloge, saj vemo, da so ženske pogosto mnogo globlje umetnice od moških. Empatija, sočutenje in velika anima so označevalci, s katerimi Veliki drugi v današnjem svetu politične korektnosti dobesedno in simbolično kastrira Veliki jaz in njegovo brezkompromisno borbo za obstoj, in bognedaj, da bi bilo drugače.

 

Poglejmo samo izpade slovenskih pesnikov in pisateljev v preteklosti, ki se sicer prav v ničemer niso razlikovali od podobnih izpadov drugih slovenskih umetnikov, med katerimi so prevladovali zlasti slikarji. Vsi omenjeni so se, kot bi rekel Zupan, odlikovali z odličnim vedenjem, bili so temu primerno hrupni, godrnjavi in sitni, podprti z za zdaj še vedno družbeno sprejemljivo prekomerno mero alkohola, so počeli in govorili v javnosti stvari, ki se jih danes nihče več ne bi upal, pa vendar jih je družba sprejemala iz enostavnega razloga, ker so bili vendarle Oni, torej Veliki umetniki, Veliki jazi, ki se jih je spoštovalo ravno zaradi njihove osebnosti, njihove prezence, njihove vsebine, njihove večvrednosti v primerjavi z drugimi, ki so zaradi svojega (zgolj) lepega vedenja ostali nekako potisnjeni v ozadje. Danes pa so ravno ti sramežljivi, v preteklosti komajda opazni drugi očitno prišli na svoj račun, pa ne zaradi svojega odličnega, marveč ravno zaradi svojega lepega, celo spodobnega vedenja.

 

Da ne bo spet kakšnega neljubega nesporazuma, ne govorim o tem, da bi bilo eno vedenje boljše od drugega, niti o tem, da se ne smemo primerno obnašati v družbi, ali celo, da bi bilo neprimerno javno obnašanje zaželeno, ne, govorim o tem, da se je fokus javne morale preselil v povzdigovanje drugega kot tistega, ki naj pristriže peruti nekdaj pretirano čislanemu jazu kot subjektu uživanja, da ne rečem naslajanja nad lastno veličino, ali kot idealnemu objektu samoobčudovanja, h kateremu je včasih prispeval tudi drugi z učinkovitim naslajanjem nad lastno pozicijo žrtve.

 

Skratka, če nekoliko prikrojimo Hegla, hlapec je ponovno postal gospodar, kar je najbrž od nekdaj bil, in politična korektnost je samo orodje oziroma sredstvo za njegov veličasten vzpon, medtem ko so nekoč veliki jazi postali problematični drugi, tisti hrupni otroci, ki jih danes ne bi tako zlahka kot v Vitomilovih časih pošiljali na otroška igrišča. Na tak način so na primer Velikemu jazu med slovenskimi pesniki Borisu A. Novaku preostali udeleženci festivala Pranger v Rogaški Slatini zaprli usta v trenutku, ko je vzbrstel s svojo pregovorno egomanijo, tako značilno za slovenske, pa zagotovo ne samo slovenske umetnike, in s tem poslali jasen signal mladi generaciji o tem, da je politični formalizem drugega postal pomembnejši od vsebine nastopaškega jaza, ne glede na to, kako ali koliko upravičena je njegova vzkipljivost.

 

Osrednja figura slednjega je bil v naših logih zagotovo pesnik in urednik Niko Grafenauer, katerega ekscese so mnogi slovenski književniki in filozofi tolerirali pač samo zato, ker je bil Niko Grafenauer, čeprav so imeli za njegovim hrbtom marsikaj za povedati čez njega. Pa vendar vsi vemo, da ne gre samo za njega, ampak za vsakogar, ki si na določeni funkciji drzne biti hrupen, neotesan ali celo po splošnem prepričanju vulgaren. Človek bi rekel, da imajo prizadeti drugi na določenem nivoju celo prav, v vsakem primeru pa je dejstvo, da je obdobju velikih osebnosti, ki so si v imenu svoje veličine lahko nekaznovano privoščile ta ali oni družbeni eksces, očitno odzvonilo. Važno je, da se vsi lepo vedemo, za odlično vedenje v zupanovskem smislu pa počakajmo na boljše čase.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
4
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
10
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,463
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,642
03/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,534
04/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,892
05/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,797
06/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 1,713
07/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,674
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,321
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,078
10/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 928