Komentar

V puščavi politične korektnosti

Za sodobno medijsko krajino so javne osebnosti mali bogovi, ki ne smejo preklinjati, ki morajo tudi v zasebnem življenju ohranjati vsaj videz popolnosti v smislu idealnega družinskega življenja, neproblematičnega vedenja, nekonfliktnega odnosa do drugih itd. Bognedaj, da se zlomijo, da se jim življenje prične sesuvati, da pričnejo govoriti tisto, kar ni obče sprejemljivo, ker potem naenkrat ne morejo biti več vzor, ki pomaga ustvarjati sliko nekonfliktne stvarnosti, ki si jo v dobi siceršnjega totalnega moralnega kaosa slika kolektivna zavest družbe, da bi lažje sprejela nesprejemljivo.

22.07.2018 23:50
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   politična korektnost   lepo vedenje   odlično vedenje   Boris A. Novak   Vitomil Zupan   Niko Grafenauer

Obdobju velikih osebnosti, ki so si v imenu svoje veličine lahko nekaznovano privoščile ta ali oni družbeni eksces, je očitno odzvonilo.

Še nekaj besed o politični korektnosti v javnem nastopanju, ki oblikuje današnji javni prostor in postaja edino merilo, po katerem se sploh lahko pričneš vzpenjati po družbeni lestvici, pri čemer ne upoštevam tudi tukaj prisotnih anonimnih komentatorjev, ki hočejo politični nekorektnosti dati smisel s tem, ko se skrivajo za varnimi pseudonimi, ki jim omogočajo, da povsem neargumentirano in v polomljeni slovenščini bruhajo iz sebe emocionalno napete in praviloma sovražne puščice proti vsemu, kar ni v skladu z njihovimi na hitrico skovanimi stališči, ki črpajo iz kvazidemokratičnega bazena neopredeljivega mnenjskega pluralizma ter mejijo na pro et contra gladiatorstvo na eni in množični linč na drugi strani. Če torej ne upoštevamo vseh teh anonimnih kvazikomentatorjev, ki jih mrgoli po vseh spletnih medijih, od levo do desno usmerjenih, preko katerih ljudje na najbolj cenen in najmanj zavezujoč način čistijo svoje frustracije in tako ustvarjajo sveti gral moderne medijske krajine, ki se mu reče branost, poslušanost oziroma gledanost (če se razširimo še na preostale, audio-vizualne medije), se znajdemo v puščavi politične korektnosti, kjer je vsak emocionalen izpad okarakteriziran kot prekršek per se, torej sam po sebi, ne glede na njegovo vsebino, ne glede na njegovo (ne)upravičenost in ne glede na njegove okoliščine.

 

Kajti, če hočemo na kratko, v nekaj besedah, povzeti razliko med obdobjem prejšnjega enopartijskega sistema ter novodobnim večpartijskim sistemom, ugotovimo, da v prejšnjem sistemu nikakor nisi mogel nekaznovano izreči vsega, kar ti je padlo na pamet, medtem ko lahko danes povsem brez posledic izbruhaš iz sebe ves žolč, čeprav niti malo ni vseeno, s katere pozicije to počneš, saj si kot javna oseba pod budnim očesom javnosti in se moraš vesti tako, kakor javnost pričakuje od tebe in tvojega položaja. In ravno na tem mestu se začne tisto, kar tako radi imenujemo politična korektnost. Za sodobno medijsko krajino so javne osebnosti mali bogovi, ki ne smejo preklinjati, ki morajo tudi v zasebnem življenju ohranjati vsaj videz popolnosti v smislu idealnega družinskega življenja, neproblematičnega vedenja, nekonfliktnega odnosa do drugih itd. Bognedaj, da se zlomijo, da se jim življenje prične sesuvati, da pričnejo govoriti tisto, kar ni obče sprejemljivo, ker potem naenkrat ne morejo biti več vzor, ki pomaga ustvarjati sliko nekonfliktne stvarnosti, ki si jo v dobi siceršnjega totalnega moralnega kaosa slika kolektivna zavest družbe, da bi lažje sprejela nesprejemljivo.

 

Baje je neka dvorjanka še v prejšnjem stoletju naredila samomor, potem ko je vpričo kraljice, kateri se je prišla poklonit, nadvse glasno izpustila svoje vetrove oziroma po domače, politično nekorektno rečeno - prdnila. Tega moralnega prekrška si kljub njegovi naravni pogojenosti pač ni mogla odpustiti. Če ta prdec posplošimo na primer na nedopustno vedenje v javnosti, kot je preklinjanje ali, kar je še huje, nekontroliran emocionalni izpad, ne glede na njegovo upravičenost oziroma njegovo vsebino, potem pridemo do tega, da današnja družba ceni predvsem spodobno obnašanje, in to iz enostavnega razloga, ker ga potem lažje kontrolira, tako kot je lažje kontrolirati formo kot vsebino, in ta družbeni formalizem je tisto, kar tvori novodobno skovanko politične korektnosti.

 

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je nek, z današnjega stališča zelo nespodoben pisatelj Vitomil Zupan napisal satirično besedilo Nauk o odličnem vedenju, ki so ga leta 2013 prvič objavili Pogledi (vir). To izrazito politično nekorektno besedilo, ki odlično vedenje opredeljuje v nasprotju ali celo konfliktu z lepim vedenjem, kot ga imenuje, je v javnost prišlo, kolikor mi je znano, dokaj neopaženo, čeprav bi lahko vsaj pedagogi ali recimo radikalne feministke zastrigle z ušesi, saj se dotika tudi v današnjem času tako nedotakljivega odnosa do otrok in pa večne vojne med spoloma.

 

Poglejmo samo neko njegovo "odlično" izjavo: "Otroka, ki se odlikuje z muhavostjo in kričavostjo, starši veliko raje spuste v kino ali na igrišče kakor otroka z lepim vedenjem." Ob vsej preglavici, ki nam jo delajo današnji hiperaktivni otroci, ki jim dopuščamo marsikaj, kar jim včasih niti slučajno niso, kot zdravilo za njihovo "podivjanost" pa nam družba priporoča celo medicinske ukrepe, kot je jemanje raznoraznih pomirjeval, se zdi takšan izjava, milo rečeno, neokusna. Pa vendar, cilj vendar že od nekdaj posvečuje sredstva, zato Vitomil postreže z zelo jasno definicijo odličnega vedenja: "Odlično vedenje pomeni torej posedovanje lastnosti, ki posameznika odlikujejo pred drugimi tako, da je življenjsko uspešnejši." Če pogledamo še nekatere druge izjave iz tega spisa, na primer, da "možu, ki se odlikuje po sitnosti in godrnjavosti, žena veliko raje dovoli pot od doma kakor navadnemu možu lepega vedenja" ali pa "Odkar je neka poljska atletinja postala moški, obstaja upanje, da se vprašanje razlike med obema spoloma ugodno reši po medicinski poti", nam hitro postane jasno, da imamo opravka s politično nekorektnimi izjavami, ki če ne drugega vsaj izstopajo iz splošno sprejemljivih pravil obnašanja.

 

Če povzamemo prejšnji primer dvorjanke, se lahko vprašamo, kako to, da Vitomil Zupan, ki je, po domače rečeno, prdnil pred javnostjo, kar je še huje, kot če bi to storil pred kraljico, in svoj prdec celo imenoval s škandalozno besedo odlično vedenje, ni nemudoma storil samomora, tako kot dvorjanka pred njim?

 

Odgovor je tako preprost, da bolj ne bi mogel biti: Časi so se evidentno spremenili! Če je še v prejšnjem, ne tako oddaljenem obdobju vladal teror jaza ("Odlikuj se s tem, da se vroče ljubiš, kajti večjega prijatelja, kakor si sam sebi, ne boš našel," zatrjuje Zupan), smo se danes znašli pred nasiljem drugega, ki ga še najbolje ponazarja eden izmed zloveščih napisov na cigaretnih škatlicah, ki opozarja, da moramo živeti na vsak način, če že ne zase, pa vsaj za druge. Užaljeni jaz, ki se je odlikoval s svojim odličnim vedenjem, se pravi, da je lahko rekel oziroma naredil vse, kar mu je pač tisti hip padlo na pamet, ne da bi bil zaradi svojega početja sankcioniran, je odstopil svoje mesto užaljenemu drugemu, ki se v svojo obrambo zateka k temu, kar se baje že od nekdaj imenuje zlato pravilo, saj ga najdemo v praktično vseh religioznih spisih: "Ne delaj drugemu tega, česar ne bi nikoli naredil samemu sebi."

 

Razkazovati svoj nečedni jaz v javnosti torej ni več nekaj, kar bi prineslo življenjski uspeh, če spet parafraziramo Vitomila, namesto tega je postal zaželeni javni subjekt tisti, ki se odlikuje z veliko mero empatije, zmožnostjo sočutenja, in tudi priznani moški umetniki niso več egotripaški seksisti, ampak morajo imeti, kot se temu reče, veliko animo, se pravi zmožnost vživetja v žensko psiho, če se sramežljivo dotaknemo zloglasne vojne med spoloma, čeprav spol, mimogrede rečeno, v umetnosti ne bi smel igrati nobene pomembne vloge, saj vemo, da so ženske pogosto mnogo globlje umetnice od moških. Empatija, sočutenje in velika anima so označevalci, s katerimi Veliki drugi v današnjem svetu politične korektnosti dobesedno in simbolično kastrira Veliki jaz in njegovo brezkompromisno borbo za obstoj, in bognedaj, da bi bilo drugače.

 

Poglejmo samo izpade slovenskih pesnikov in pisateljev v preteklosti, ki se sicer prav v ničemer niso razlikovali od podobnih izpadov drugih slovenskih umetnikov, med katerimi so prevladovali zlasti slikarji. Vsi omenjeni so se, kot bi rekel Zupan, odlikovali z odličnim vedenjem, bili so temu primerno hrupni, godrnjavi in sitni, podprti z za zdaj še vedno družbeno sprejemljivo prekomerno mero alkohola, so počeli in govorili v javnosti stvari, ki se jih danes nihče več ne bi upal, pa vendar jih je družba sprejemala iz enostavnega razloga, ker so bili vendarle Oni, torej Veliki umetniki, Veliki jazi, ki se jih je spoštovalo ravno zaradi njihove osebnosti, njihove prezence, njihove vsebine, njihove večvrednosti v primerjavi z drugimi, ki so zaradi svojega (zgolj) lepega vedenja ostali nekako potisnjeni v ozadje. Danes pa so ravno ti sramežljivi, v preteklosti komajda opazni drugi očitno prišli na svoj račun, pa ne zaradi svojega odličnega, marveč ravno zaradi svojega lepega, celo spodobnega vedenja.

 

Da ne bo spet kakšnega neljubega nesporazuma, ne govorim o tem, da bi bilo eno vedenje boljše od drugega, niti o tem, da se ne smemo primerno obnašati v družbi, ali celo, da bi bilo neprimerno javno obnašanje zaželeno, ne, govorim o tem, da se je fokus javne morale preselil v povzdigovanje drugega kot tistega, ki naj pristriže peruti nekdaj pretirano čislanemu jazu kot subjektu uživanja, da ne rečem naslajanja nad lastno veličino, ali kot idealnemu objektu samoobčudovanja, h kateremu je včasih prispeval tudi drugi z učinkovitim naslajanjem nad lastno pozicijo žrtve.

 

Skratka, če nekoliko prikrojimo Hegla, hlapec je ponovno postal gospodar, kar je najbrž od nekdaj bil, in politična korektnost je samo orodje oziroma sredstvo za njegov veličasten vzpon, medtem ko so nekoč veliki jazi postali problematični drugi, tisti hrupni otroci, ki jih danes ne bi tako zlahka kot v Vitomilovih časih pošiljali na otroška igrišča. Na tak način so na primer Velikemu jazu med slovenskimi pesniki Borisu A. Novaku preostali udeleženci festivala Pranger v Rogaški Slatini zaprli usta v trenutku, ko je vzbrstel s svojo pregovorno egomanijo, tako značilno za slovenske, pa zagotovo ne samo slovenske umetnike, in s tem poslali jasen signal mladi generaciji o tem, da je politični formalizem drugega postal pomembnejši od vsebine nastopaškega jaza, ne glede na to, kako ali koliko upravičena je njegova vzkipljivost.

 

Osrednja figura slednjega je bil v naših logih zagotovo pesnik in urednik Niko Grafenauer, katerega ekscese so mnogi slovenski književniki in filozofi tolerirali pač samo zato, ker je bil Niko Grafenauer, čeprav so imeli za njegovim hrbtom marsikaj za povedati čez njega. Pa vendar vsi vemo, da ne gre samo za njega, ampak za vsakogar, ki si na določeni funkciji drzne biti hrupen, neotesan ali celo po splošnem prepričanju vulgaren. Človek bi rekel, da imajo prizadeti drugi na določenem nivoju celo prav, v vsakem primeru pa je dejstvo, da je obdobju velikih osebnosti, ki so si v imenu svoje veličine lahko nekaznovano privoščile ta ali oni družbeni eksces, očitno odzvonilo. Važno je, da se vsi lepo vedemo, za odlično vedenje v zupanovskem smislu pa počakajmo na boljše čase.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Hommage Mileni Dravić (1940-2018)
0
20.10.2018 09:15
Revoluciji je spodletelo, poesis je zmagal, stkal je črno belo filmsko umetnino. Anarhist Puriša je orkestriral poblaznele čase! ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kako je ameriška pšenica odnesla slogan "Trst je naš": Ob robu obletnice Londonskega memoranduma
16
15.10.2018 19:00
Londonski memorandum je predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zgodovina je pokopališče aristokracij ali kratek esej o elitah
4
14.10.2018 11:00
Populizem, odpor, celo sovraštvo Slovencev do elit temelji na zgodovinski izkušnji, saj so bile naše vladajoče elite - v času ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Vedno bolj mi je jasno, da poteka pred nami brisanje neizbrisljivih zločinov
10
14.10.2018 00:31
Kot umetnik Odila Globočnika scensko obujam od mrtvih samo zato, da ga na koncu vsake predstave pred avditorijem pogubim, da mu ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Še en paradoks demokracije: Slabe novice so boljše od dobrih
2
13.10.2018 07:55
Kaj pa če bi določena interesna skupina vzpostavila neko spletno platformo, kjer bi vsi njeni argumenti stali zapisani, ... Več.
Piše: Miha Burger
Mister* Šarec, znižajte nam vendar DDV nazaj na staro stopnjo, kakršna je bila pred krizo!
13
10.10.2018 23:35
Če prav razumem koalicijski dogovor nove vlade, želijo še bolj zvišati davke. Zato ni pošteno do davkoplačevalcev, da bi - kljub ... Več.
Piše: Keith Miles
Zadrege z neko proslavo: Ali je Slovensko vojsko res ustvarila Komunistična partija Jugoslavije?
13
09.10.2018 22:05
Kmalu bo minilo sto let od koroškega plebiscita, ki je bil svojevrstno znamenje slovenskega nezaupanja do ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Vrtnar iz Kamnika: Modrosti Marjana Šarca so vredne komika Petra Sellersa
20
09.10.2018 01:39
Številke so lahko precej neizprosne in v tem okviru se bo treba gibati , je povedal premier Šarec. Mediji so avtistično citirali ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Homagge nadrealistu: Stevan Živadinović - Vane Bor
0
07.10.2018 00:23
Koliko incidentov in konfliktov, koliko nepotrebne energije je bilo potrošene v stilnih bojih prejšnejga stoletja, da bi na ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Domen Savič proti Nova24TV: Upam, da ljudje iz marketinga Telekoma Slovenije ne bodo pokleknili pred psihopati
21
05.10.2018 12:53
Pogrom nad oglaševalci je nadaljevanje pogroma nad podjetništvom in liberalnim kapitalizmom. Marketing in oglaševanje sta konec ... Več.
Piše: Marjan Novak
Po smrti Borisa Šuštaršiča: "Nadomestiti njegovo imponentno persono in rit na vozičku nikakor ne bo lahko"
7
03.10.2018 23:01
Truplo se je v teh dneh že dodobra ohladilo, zato lahko ponovno brez slabe vesti in hinavskih pietetnih pomislekov spregovorimo ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Razumeti Ljubljano: Zakaj bo Zoran Janković ponovno župan, razen če ga pred volitvami aretirajo
29
02.10.2018 22:59
Njegovi kritiki pozabljajo, da je mesto v času njegovega županovanja dejansko dobilo drug obraz. Zoranu Jankoviću volivci v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dilem okoli članstva v zvezi NATO ne bi smelo biti, pa jih je v politiki na pretek
12
01.10.2018 21:01
Bodimo jasni in odkriti: članstvo Slovenije v Natu je največji in najkoristnejši dosežek države v njeni novejši zgodovini, takoj ... Več.
Piše: Aleksander Geržina
Mitologija sovražnega govora: Kako lahko nekoga kaznuješ za kaznivo dejanje, ki ni bilo storjeno?
19
30.09.2018 22:45
Vsaka sovražno nastrojena drža še ne pomeni sovražnega govora kot kaznivo dejanje. Tega, kar se je dogajalo v štajerskih ... Več.
Piše: Špela Razpet
Kultura je obrambni sistem države, ne pa ministrstvo za obrambo
16
29.09.2018 23:57
Država je lahko tudi etična, če zadovolji osnovni kriterij, da razvija kulturno raven njenih državljanov; če meni na primer, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Izčrpane zaloge legitimnosti: Neuresničena pričakovanja, neizpolnjene obljube
12
28.09.2018 23:59
Pred nekaj dnevi je dolgoletni akademski in diplomatski kolega - v pogovoru o možnostih za spremembe v slovenski politiki - ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Od Dražgoš do Komna: Vzroki za slovenski revolt zoper demokracijo in evropske vrednote
17
24.09.2018 11:56
Kakšna katastrofa bi nas morala doleteti kot nacijo, da bi se slovenska politika poenotila okoli ključnih prioritet, določila ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Luksemburški utajevalci davkov in nezakonite migracije: zgodovina neke hinavščine
2
23.09.2018 22:35
Ko sem pred dnevi v tisku bral o neprimernem obnašanju luksemburškega zunanjega ministraJeana Asselbornain njegovem vulgarnem ... Več.
Piše: Keith Miles
Umetniški politični triptih: levo, sredina, desno!
0
22.09.2018 23:15
Na koncu današnjega komentarja sem združil prizore v triptih; na levo stran sem postavilmulata, ki je v dilemi ali je huje to, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretji esej o Evropi: Skupna valuta generira politično krizo in ogroža evropsko enotnost
10
20.09.2018 21:50
Združena Evropa je projekt francosko-nemške sprave. To vemo. Manj je znanega o nekaterih podrobnosti v procesih, ki so ... Več.
Piše: Igor Bavčar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Neverjetno! Direktorica AKOS Tanja Muha ne zna niti pravilno povedati celega naziva agencije, ki jo vodi!
Uredništvo
Ogledov: 2,888
02/
Kako je ameriška pšenica odnesla slogan "Trst je naš": Ob robu obletnice Londonskega memoranduma
Božo Cerar
Ogledov: 2,451
03/
Mister* Šarec, znižajte nam vendar DDV nazaj na staro stopnjo, kakršna je bila pred krizo!
Keith Miles
Ogledov: 1,955
04/
Pol leta obveznega ženskega spola: Povezovanje jezikovnih vprašanj s krivicami kapitalistične ureditve je smešno
Saška Štumberger
Ogledov: 1,333
05/
Zgodovina je pokopališče aristokracij ali kratek esej o elitah
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,349
06/
Zadrege z neko proslavo: Ali je Slovensko vojsko res ustvarila Komunistična partija Jugoslavije?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,397
07/
Nov politični hit na novogoriškem Hitu: Bodočega predsednika uprave iščejo s "prirejenim" razpisom
Uredništvo
Ogledov: 1,163
08/
Dve leti "glasbenih kvot": ene in iste slovenske pesmi, ena in ista muzika, ki se ponavlja
Tomaž Čop
Ogledov: 1,206
09/
Vedno bolj mi je jasno, da poteka pred nami brisanje neizbrisljivih zločinov
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,129
10/
Vrtnar iz Kamnika: Modrosti Marjana Šarca so vredne komika Petra Sellersa
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,495