Komentar

V puščavi politične korektnosti

Za sodobno medijsko krajino so javne osebnosti mali bogovi, ki ne smejo preklinjati, ki morajo tudi v zasebnem življenju ohranjati vsaj videz popolnosti v smislu idealnega družinskega življenja, neproblematičnega vedenja, nekonfliktnega odnosa do drugih itd. Bognedaj, da se zlomijo, da se jim življenje prične sesuvati, da pričnejo govoriti tisto, kar ni obče sprejemljivo, ker potem naenkrat ne morejo biti več vzor, ki pomaga ustvarjati sliko nekonfliktne stvarnosti, ki si jo v dobi siceršnjega totalnega moralnega kaosa slika kolektivna zavest družbe, da bi lažje sprejela nesprejemljivo.

22.07.2018 23:50
Piše: Vid Sagadin Žigon
Ključne besede:   politična korektnost   lepo vedenje   odlično vedenje   Boris A. Novak   Vitomil Zupan   Niko Grafenauer

Obdobju velikih osebnosti, ki so si v imenu svoje veličine lahko nekaznovano privoščile ta ali oni družbeni eksces, je očitno odzvonilo.

Še nekaj besed o politični korektnosti v javnem nastopanju, ki oblikuje današnji javni prostor in postaja edino merilo, po katerem se sploh lahko pričneš vzpenjati po družbeni lestvici, pri čemer ne upoštevam tudi tukaj prisotnih anonimnih komentatorjev, ki hočejo politični nekorektnosti dati smisel s tem, ko se skrivajo za varnimi pseudonimi, ki jim omogočajo, da povsem neargumentirano in v polomljeni slovenščini bruhajo iz sebe emocionalno napete in praviloma sovražne puščice proti vsemu, kar ni v skladu z njihovimi na hitrico skovanimi stališči, ki črpajo iz kvazidemokratičnega bazena neopredeljivega mnenjskega pluralizma ter mejijo na pro et contra gladiatorstvo na eni in množični linč na drugi strani. Če torej ne upoštevamo vseh teh anonimnih kvazikomentatorjev, ki jih mrgoli po vseh spletnih medijih, od levo do desno usmerjenih, preko katerih ljudje na najbolj cenen in najmanj zavezujoč način čistijo svoje frustracije in tako ustvarjajo sveti gral moderne medijske krajine, ki se mu reče branost, poslušanost oziroma gledanost (če se razširimo še na preostale, audio-vizualne medije), se znajdemo v puščavi politične korektnosti, kjer je vsak emocionalen izpad okarakteriziran kot prekršek per se, torej sam po sebi, ne glede na njegovo vsebino, ne glede na njegovo (ne)upravičenost in ne glede na njegove okoliščine.

 

Kajti, če hočemo na kratko, v nekaj besedah, povzeti razliko med obdobjem prejšnjega enopartijskega sistema ter novodobnim večpartijskim sistemom, ugotovimo, da v prejšnjem sistemu nikakor nisi mogel nekaznovano izreči vsega, kar ti je padlo na pamet, medtem ko lahko danes povsem brez posledic izbruhaš iz sebe ves žolč, čeprav niti malo ni vseeno, s katere pozicije to počneš, saj si kot javna oseba pod budnim očesom javnosti in se moraš vesti tako, kakor javnost pričakuje od tebe in tvojega položaja. In ravno na tem mestu se začne tisto, kar tako radi imenujemo politična korektnost. Za sodobno medijsko krajino so javne osebnosti mali bogovi, ki ne smejo preklinjati, ki morajo tudi v zasebnem življenju ohranjati vsaj videz popolnosti v smislu idealnega družinskega življenja, neproblematičnega vedenja, nekonfliktnega odnosa do drugih itd. Bognedaj, da se zlomijo, da se jim življenje prične sesuvati, da pričnejo govoriti tisto, kar ni obče sprejemljivo, ker potem naenkrat ne morejo biti več vzor, ki pomaga ustvarjati sliko nekonfliktne stvarnosti, ki si jo v dobi siceršnjega totalnega moralnega kaosa slika kolektivna zavest družbe, da bi lažje sprejela nesprejemljivo.

 

Baje je neka dvorjanka še v prejšnjem stoletju naredila samomor, potem ko je vpričo kraljice, kateri se je prišla poklonit, nadvse glasno izpustila svoje vetrove oziroma po domače, politično nekorektno rečeno - prdnila. Tega moralnega prekrška si kljub njegovi naravni pogojenosti pač ni mogla odpustiti. Če ta prdec posplošimo na primer na nedopustno vedenje v javnosti, kot je preklinjanje ali, kar je še huje, nekontroliran emocionalni izpad, ne glede na njegovo upravičenost oziroma njegovo vsebino, potem pridemo do tega, da današnja družba ceni predvsem spodobno obnašanje, in to iz enostavnega razloga, ker ga potem lažje kontrolira, tako kot je lažje kontrolirati formo kot vsebino, in ta družbeni formalizem je tisto, kar tvori novodobno skovanko politične korektnosti.

 

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je nek, z današnjega stališča zelo nespodoben pisatelj Vitomil Zupan napisal satirično besedilo Nauk o odličnem vedenju, ki so ga leta 2013 prvič objavili Pogledi (vir). To izrazito politično nekorektno besedilo, ki odlično vedenje opredeljuje v nasprotju ali celo konfliktu z lepim vedenjem, kot ga imenuje, je v javnost prišlo, kolikor mi je znano, dokaj neopaženo, čeprav bi lahko vsaj pedagogi ali recimo radikalne feministke zastrigle z ušesi, saj se dotika tudi v današnjem času tako nedotakljivega odnosa do otrok in pa večne vojne med spoloma.

 

Poglejmo samo neko njegovo "odlično" izjavo: "Otroka, ki se odlikuje z muhavostjo in kričavostjo, starši veliko raje spuste v kino ali na igrišče kakor otroka z lepim vedenjem." Ob vsej preglavici, ki nam jo delajo današnji hiperaktivni otroci, ki jim dopuščamo marsikaj, kar jim včasih niti slučajno niso, kot zdravilo za njihovo "podivjanost" pa nam družba priporoča celo medicinske ukrepe, kot je jemanje raznoraznih pomirjeval, se zdi takšan izjava, milo rečeno, neokusna. Pa vendar, cilj vendar že od nekdaj posvečuje sredstva, zato Vitomil postreže z zelo jasno definicijo odličnega vedenja: "Odlično vedenje pomeni torej posedovanje lastnosti, ki posameznika odlikujejo pred drugimi tako, da je življenjsko uspešnejši." Če pogledamo še nekatere druge izjave iz tega spisa, na primer, da "možu, ki se odlikuje po sitnosti in godrnjavosti, žena veliko raje dovoli pot od doma kakor navadnemu možu lepega vedenja" ali pa "Odkar je neka poljska atletinja postala moški, obstaja upanje, da se vprašanje razlike med obema spoloma ugodno reši po medicinski poti", nam hitro postane jasno, da imamo opravka s politično nekorektnimi izjavami, ki če ne drugega vsaj izstopajo iz splošno sprejemljivih pravil obnašanja.

 

Če povzamemo prejšnji primer dvorjanke, se lahko vprašamo, kako to, da Vitomil Zupan, ki je, po domače rečeno, prdnil pred javnostjo, kar je še huje, kot če bi to storil pred kraljico, in svoj prdec celo imenoval s škandalozno besedo odlično vedenje, ni nemudoma storil samomora, tako kot dvorjanka pred njim?

 

Odgovor je tako preprost, da bolj ne bi mogel biti: Časi so se evidentno spremenili! Če je še v prejšnjem, ne tako oddaljenem obdobju vladal teror jaza ("Odlikuj se s tem, da se vroče ljubiš, kajti večjega prijatelja, kakor si sam sebi, ne boš našel," zatrjuje Zupan), smo se danes znašli pred nasiljem drugega, ki ga še najbolje ponazarja eden izmed zloveščih napisov na cigaretnih škatlicah, ki opozarja, da moramo živeti na vsak način, če že ne zase, pa vsaj za druge. Užaljeni jaz, ki se je odlikoval s svojim odličnim vedenjem, se pravi, da je lahko rekel oziroma naredil vse, kar mu je pač tisti hip padlo na pamet, ne da bi bil zaradi svojega početja sankcioniran, je odstopil svoje mesto užaljenemu drugemu, ki se v svojo obrambo zateka k temu, kar se baje že od nekdaj imenuje zlato pravilo, saj ga najdemo v praktično vseh religioznih spisih: "Ne delaj drugemu tega, česar ne bi nikoli naredil samemu sebi."

 

Razkazovati svoj nečedni jaz v javnosti torej ni več nekaj, kar bi prineslo življenjski uspeh, če spet parafraziramo Vitomila, namesto tega je postal zaželeni javni subjekt tisti, ki se odlikuje z veliko mero empatije, zmožnostjo sočutenja, in tudi priznani moški umetniki niso več egotripaški seksisti, ampak morajo imeti, kot se temu reče, veliko animo, se pravi zmožnost vživetja v žensko psiho, če se sramežljivo dotaknemo zloglasne vojne med spoloma, čeprav spol, mimogrede rečeno, v umetnosti ne bi smel igrati nobene pomembne vloge, saj vemo, da so ženske pogosto mnogo globlje umetnice od moških. Empatija, sočutenje in velika anima so označevalci, s katerimi Veliki drugi v današnjem svetu politične korektnosti dobesedno in simbolično kastrira Veliki jaz in njegovo brezkompromisno borbo za obstoj, in bognedaj, da bi bilo drugače.

 

Poglejmo samo izpade slovenskih pesnikov in pisateljev v preteklosti, ki se sicer prav v ničemer niso razlikovali od podobnih izpadov drugih slovenskih umetnikov, med katerimi so prevladovali zlasti slikarji. Vsi omenjeni so se, kot bi rekel Zupan, odlikovali z odličnim vedenjem, bili so temu primerno hrupni, godrnjavi in sitni, podprti z za zdaj še vedno družbeno sprejemljivo prekomerno mero alkohola, so počeli in govorili v javnosti stvari, ki se jih danes nihče več ne bi upal, pa vendar jih je družba sprejemala iz enostavnega razloga, ker so bili vendarle Oni, torej Veliki umetniki, Veliki jazi, ki se jih je spoštovalo ravno zaradi njihove osebnosti, njihove prezence, njihove vsebine, njihove večvrednosti v primerjavi z drugimi, ki so zaradi svojega (zgolj) lepega vedenja ostali nekako potisnjeni v ozadje. Danes pa so ravno ti sramežljivi, v preteklosti komajda opazni drugi očitno prišli na svoj račun, pa ne zaradi svojega odličnega, marveč ravno zaradi svojega lepega, celo spodobnega vedenja.

 

Da ne bo spet kakšnega neljubega nesporazuma, ne govorim o tem, da bi bilo eno vedenje boljše od drugega, niti o tem, da se ne smemo primerno obnašati v družbi, ali celo, da bi bilo neprimerno javno obnašanje zaželeno, ne, govorim o tem, da se je fokus javne morale preselil v povzdigovanje drugega kot tistega, ki naj pristriže peruti nekdaj pretirano čislanemu jazu kot subjektu uživanja, da ne rečem naslajanja nad lastno veličino, ali kot idealnemu objektu samoobčudovanja, h kateremu je včasih prispeval tudi drugi z učinkovitim naslajanjem nad lastno pozicijo žrtve.

 

Skratka, če nekoliko prikrojimo Hegla, hlapec je ponovno postal gospodar, kar je najbrž od nekdaj bil, in politična korektnost je samo orodje oziroma sredstvo za njegov veličasten vzpon, medtem ko so nekoč veliki jazi postali problematični drugi, tisti hrupni otroci, ki jih danes ne bi tako zlahka kot v Vitomilovih časih pošiljali na otroška igrišča. Na tak način so na primer Velikemu jazu med slovenskimi pesniki Borisu A. Novaku preostali udeleženci festivala Pranger v Rogaški Slatini zaprli usta v trenutku, ko je vzbrstel s svojo pregovorno egomanijo, tako značilno za slovenske, pa zagotovo ne samo slovenske umetnike, in s tem poslali jasen signal mladi generaciji o tem, da je politični formalizem drugega postal pomembnejši od vsebine nastopaškega jaza, ne glede na to, kako ali koliko upravičena je njegova vzkipljivost.

 

Osrednja figura slednjega je bil v naših logih zagotovo pesnik in urednik Niko Grafenauer, katerega ekscese so mnogi slovenski književniki in filozofi tolerirali pač samo zato, ker je bil Niko Grafenauer, čeprav so imeli za njegovim hrbtom marsikaj za povedati čez njega. Pa vendar vsi vemo, da ne gre samo za njega, ampak za vsakogar, ki si na določeni funkciji drzne biti hrupen, neotesan ali celo po splošnem prepričanju vulgaren. Človek bi rekel, da imajo prizadeti drugi na določenem nivoju celo prav, v vsakem primeru pa je dejstvo, da je obdobju velikih osebnosti, ki so si v imenu svoje veličine lahko nekaznovano privoščile ta ali oni družbeni eksces, očitno odzvonilo. Važno je, da se vsi lepo vedemo, za odlično vedenje v zupanovskem smislu pa počakajmo na boljše čase.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Zunanji minister Logar bo s podpisom skupne izjave z ameriškim kolegom Pompeom vladi nakopal nove težave
13
07.08.2020 23:50
Prihodnji teden prihaja na uradni obisk v Ljubljano ameriški državni sekretar Mike Pompeo. Prvi visoki ameriški obisk po več kot ... Več.
Piše: Igor Mekina
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
11
07.08.2020 06:03
Slovenci živimo v prepričanju, da so nekje v tujini stvari mnogo bolje urejene kot pri nas. Kdo med nami ni izrekel ali slišal ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
0
05.08.2020 20:00
Danes v Sloveniji govorimo o stanju brez vrednot (anomiji), o sadistični krutosti nekaterih delodajalcev, o mobingu, o korupciji ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
4
02.08.2020 23:59
Diplomatska bitka zaSeverni tok 2, ki poteka boj ali manj v zakulisju že nekaj let, se približuje koncu. Zadeva je pomembna za ... Več.
Piše: Božo Cerar
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
9
02.08.2020 11:00
Bo padla ali ne bo padla, so stavnice te dni. Glavna zvezda je kmetijska ministrica in predsednica koalicijske upokojenske ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Narava vedno znova začenja iste stvari: leta, dneve, ure. Tako nastajata neskončnost in večnost.
2
01.08.2020 23:57
Aplikacija, ki se nam predstavlja kot aplikacija vseh aplikacij za nadzor virusa, to še zdaleč ni, temveč je le fragmentiran ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
14
30.07.2020 22:30
Zdaj se sprašujem, ali Slovenija občuti kaj sramu, ko je Italija končno izpolnila obljubo in slovenski manjšini vrnila Narodni ... Več.
Piše: Keith Miles
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
7
28.07.2020 22:45
Kako je mogoče iz množice vidnih, dejavnih in vplivnih ljudi izbrati tiste, ki jim pravimo zgodovinske osebnosti? Takšen naslov ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
8
27.07.2020 23:59
Nihče ne ve, kje je center vesolja. V Sloveniji moderni center izginja in boste politično središče našli precej na levi, Levico ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Slovenija, dežela piromanskih gasilcev
17
26.07.2020 11:00
Situacija, v kakršni se nahaja Slovenija, je utrujajoč odraz patologije bolj ali manj učinkovitih piromanov v funkciji gasilcev. ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pričakovati od politika, ki ima v XXI. stoletju doma na zidu slabo naslikano jabolko? Vse najslabše.
5
25.07.2020 23:59
Obstaja neuravnovešen, skoraj patološki odnos med ideologijo in izmi . Ideologija je vedno koncept, ki se vsiljuje drugemu, je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bruseljski kompromis, višegrajski pretepači in obnova bolehne Evrope
16
21.07.2020 23:00
Denarja, ki si ga je Slovenija izposlovala na dolgotrajnih in napornih pogajajih v Bruslju, ni tako malo. Opozicija, ki je leta ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na zdravje, striček Xi! Kitajski zmaj ni več papirnati tiger, ampak postaja vse bolj agresiven!
13
20.07.2020 23:10
O Kitajski je bilo zadnje mesece veliko slišati. Tudi portal+ je poročal o njenem močno vprašljivem ravnanju ob izbruhu ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali twitter koristi slovenski demokraciji ali ne? Odgovor verjetno poznamo vsi ...
14
19.07.2020 23:00
Januarja leta 1990 sem vodstvu Demosa ponujal idejo aktivnega državljanstva. Na nekem sestanku sem zbrane hotel prepričati, kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Kulturniški fašizem
9
19.07.2020 11:00
Kulturniški fašizem je zadnje mesece in tedne v Sloveniji visoko dvignil svojo stoglavo glavo. Kulturniški fašizem vedno ... Več.
Piše: Denis Poniž
Umetnost je disciplina, ki nam omogoča razumeti preteklost, predvsem pa bodočnost
8
18.07.2020 22:36
Naj povem na kratko: to je komentar o dveh umetniških ambientih. Povod: stoletnica fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Janez Janša, mnogo več spoštovanja bi ohranil, če bi doma ležal na kavču in proučeval strop
29
12.07.2020 10:32
Janez Janša nam obljublja, da bodo z izjemnimi kalibri velikih vodij profila Orban in Vučić naredili red. Janševa politika nas ... Več.
Piše: Simona Rebolj
NEP Dejana Kršića: Umetnost je brezčasna, Evropa neskončna
1
11.07.2020 21:03
Kršić je nomad lepote!Oblikovanje zanj že dolgo ni zgolj utilitaristični fenomen, temveč je predvsem mišljenje. Nikoli več ne bo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O spravi na "akademski" način: Blišč in beda kurtizanov
14
10.07.2020 23:15
Spravno dejanje, ki ga ponuja Slovenska akademija znanosti in umetnosti, še najbolj spominja na demokratičnocentralistični ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Ustavimo konje: Intelektualna poštenost in neznosna lahkotnost obtoževanja
10
10.07.2020 00:47
Ko je Janševa vlada sprejela omejevalne ukrepe proti koronavirusu, mi je zaskrbljen prijatelj iz Italije poslal članek (ki se je ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.568
02/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.222
03/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 1.776
04/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.537
05/
Dosje MD Medicina d.o.o. ali zgodba o uspehu ortopedske dinastije Gorenšek
Uredništvo
Ogledov: 11.014
06/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.574
07/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.386
08/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.343
09/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.438
10/
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
Andrej Capobianco
Ogledov: 994