Navkljub nekaterim kritikam poteka iskanje vladne večine po pričakovanem vrstnem redu. Glede na potek kampanje je bilo namreč jasno, da bodo razpršeni poraženci volitev najprej iskali vse možne kombinacije, da sestavijo vlado brez zmagovalca. In v tem iskanju še niso izčrpane vse variante, tako da je v tem krogu na vrsto prišla tudi Levica. Koliko možnosti je za sodelovanje levega šesterčka?

Če bi se zadržali na površini in programskih pogledih, bi rekli, da nobene, saj je Levica karakterno in programsko svetlobna leta oddaljena od ostalih strank. Toda pri oblikovanju vlade je bil v prvem krogu programski del usklajevanja samo poskus, da v vlado le zvabijo Novo Slovenijo in tako dajo večini vsaj nek videz sredinskosti. Dejansko pa je osnovni peterček reprezentant obstoječih razmerij moči in interesov, tako da bi s pomočjo igralcev iz ozadja v tem krogu lahko le dobili večino, ki bo ta razmerja ohranjala.

Slovenija namreč nima celotnega spektra političnega prostora od levice prek sredine do desnice, temveč temelji naša politika na širokem loku strank, ki delujejo v interesu ohranjanja statusa quo. Za tiste, ki so se v ozadju zasidrali na položajih moči, je namreč bistveno imeti šibko vlado, ki jim omogoča uživanje teh položajev. Zanje je ključno, da ohranimo navidezno egalitarnost in prevlado države v vseh družbenih podsistemih, vključno z gospodarstvom. Prav to jim namreč omogoča polno uživanje njihovih pozicij moči in privilegijev, ki jih to prinaša. Prevlada države omogoča kadrovsko obvladovanje večine denarnega toka v Sloveniji, navidezna egalitarnost pa prikriva globok prepad med elito, ki si lahko v zavetju prijateljskega pravosodja privošči vse na plečih tistih, ki ne sodijo v prvi razred državljanov.

Za njihove cilje je seveda največja nevarnost SDS, ki s svojo vizijo Druge republike želi ravno globinske spremembe naše skupnosti; pa tudi Nova Slovenija, saj ima program sprememb, ki bi razrahljale sedanja razmerja moči; ne ustreza jim niti SNS, saj preostro opozarja na korupcijo in kriminal, ki prežema naše družbeno telo. Preostale stranke pa so osebno, idejno in interesno povezane s tistimi, ki vse od padca Demosove vlade dejansko vladajo iz ozadja.

Na videz je levi blok precej raznolik. Od sanjaške in pravljične Levice prek birokratske in neučinkovite socialne demokracije do teoretično liberalne sredine, ki pa se varno drži globokega ozadja leve Slovenije. Celoten lok druži predvsem strah pred temeljitimi spremembami, ki jih napoveduje desnica. Zakaj politično ozadje teh razpršenih strank ne združi v en sam politični aparat? Zato, ker je tako lažje. Najprej ta razpršenost poteši egocentričnost posameznih politikov, ki so raje predsedniki manjše stranke, kot bi bili v drugi vrsti velikega aparata. Poleg tega pa se na ta parangal lažje ujamejo različne ribice, ki imajo občutek, da volijo različne politične subjekte.

Oblikovanje vlade levega šesterčka ima eno samo oviro. Vprašanje je, koliko posameznih poslancev sredinskih strank to sredinskost resno misli in bi zato glasovali proti koaliciji z Levico. Trenutno ne kaže, da bi jih dovolj, da preprečijo oblikovanje šibke vlade, ki ustreza političnemu podzemlju. Pomembno je namreč, da prav nihče od voditeljev levih strank ne izraža skeptičnosti do sodelovanja z radikalno levico, temveč jih vodi predvsem interes, da se sestavi večina za vsako ceno. Pomembna je tudi argumentacija, s katero je Nova Slovenija prekinila pogovore s peterčkom. Čeprav so se programsko uskladili, jih je od sodelovanja odvrnilo nezaupanje v stabilnost take ekipe, v kateri prevladujejo osebna sovraštva voditeljev in zelo majhna verjetnost, da bi jih znal brzdati neizkušeni Marjan Šarec. Vse to obeta ohromljeno vladno koalicijo, ki je garant ohranjanja statusa quo.

Pri tem je pomembna vloga Marjana Šarca, ki je vse od predsedniških volitev dajal vtis, da je zadnje, kar si želi, biti lutka v rokah političnega ozadja. To vztrajanje pri avtonomiji ga je na koncu tudi stalo boljšega rezultata, saj za razliko od zadnjih treh volitev ni dobil podpore vseh interesnih omrežij, ki so v preteklosti lansirala velike alternative Janezu Janši. Njegovo vztrajanje, da je nova politična sila, ki si želi sprememb, je sicer padlo v vodo, ko se je v prvem koraku povezal prav s tistimi političnimi silami, ki Slovenijo držijo na mestu. Sedaj je le še korak od tega, da obtiči v poziciji, ki jo je zavračal: v pozicij lutke, za hrbtom katere vladajo pravi slovenski oblastniki.

Sloveniji gre dovolj dobro, da lahko veliki igralci političnega ozadja ohranjajo status quo, saj ljudje niso dovolj jezni, da bi zahtevali spremembo razmerij moči. Poskus, da bi za lepši videz v vlado zvabili Novo Slovenijo, je padel v vodo, ker je stranka ravnala odgovorno. Precej več možnosti imajo v drugem krogu, saj je očitno na prvem mestu interes, da se za vsako ceno sestavi večina brez Janeza Janše in strah, da bi ta na ponovljenih volitvah še močneje zmagal. Tako vse kaže, da so tudi na letošnjih volitvah zmagali tisti, ki na njih sploh niso kandidirali.