O tem, da organi Levice ne bodo podprli vstopa te stranke v vladno koalicijo Marjana Šarca, pravzaprav nikoli ni bilo posebnega dvoma. Že hitra analiza pokaže, brez hudih kompromisov v škodo stranke ne bi šlo in da se Levici, ki namerava v prihodnjih letih iz političnega prizorišča počasi izriniti okostenele socialne demokrate, vstop v kakršno koli vlado niti slučajno ne izplača. Z desetodstotno podporo se morajo najprej prekaliti v opoziciji, čeprav so bili tokrat pod precejšnjim pritiskom. A na srečo imajo mladi tovariši izkušene starejše prijatelje, ki so jim svetovali, kaj pomeni rek "volk sit in koza cela"; "levičarji" so morali javno zagotoviti, da bo kamniški župan kljub njihovi košarici lahko sestavil svojo Natureta koalicijo, Levica pa mu bo z devetimi poslanskimi glasovi priskočila na pomoč tudi takrat, ko bo to nujno. Temu se sicer uradno reče "projektno sodelovanje", vendar je to prazna fraza, ki ne pomeni ničesar.

Levica kot stranka je včeraj za status quo v slovenski politiki naredila ogromno, kajti brez njihove gentlemanske podpore bi Šarec pogorel na celi črti, predsednik Borut Pahor pa bi moral razpustiti parlament in razpisati nove (predčasne) volitve. Kajti razen Šarca ni nikogar, ki bi ta trenutek lahko zbral 46 glasov in sestavil vlado, kar z drugimi besedami pomeni, da bo kot premier že od prvega dne dalje na milost in nemilost prepuščen tistim, ki so zmehčali Luko Mesca in njegove tovariše, da so se odločili za "projektno sodelovanje".

Kaj se je torej zgodilo včeraj? Slovenija je dobila vlado, ki bo dejansko prva manjšinska vlada v njeni zgodovini, vodil pa jo bo najmanj talentirani premier v njeni zgodovini. Sestavljale jo bodo tri stranke prejšnje vladne koalicije, stranka nekdanje premierke in Lista Marjana Šarca, ki je, če sem pravilno razumel nekatere slovenske medije, nekakšna moralna zmagovalka parlamentarnih volitev 3. junija. Zakaj takšna radikalna politizacija medijev v zadnjih tednih, verjetno ni skrivnost. Če bi Levica - potem ko se je ljudskim pričakovanjem izneverila "desničarska" Nova Slovenija - zavrnila podporo Šarcu, bi sledile nove volitve, na katerih bi Janševa SDS zelo verjetno še nekoliko izboljšala rezultat, iz državnega zbora pa bi volivci odplaknili upokojensko stranko, kar bi pomenilo, da se je razmerje med t.i. levico in t.i. desnico premaknilo malce na desno.

Ker takšen razplet ne ustreza tistim, ki upravljajo z državo (in se, vsaj če pogledamo zadnje polemike okoli svobode govora na nacionalki, agresivno retoriko mnenjskih voditeljev, ki niti ne skrivajo več, da agitirajo za posamezne stranke in njihove voditelje itd., tudi obnašajo tako, kot da bi bili lastniki Slovenije), so že v primeru Nove Slovenije začeli izvajati, preko medijev kajpak, neokusen in primitiven pritisk na to stranko, naj se vendar obnaša tako, kot je treba in omogoči Šarcu, da pride elegantno na oblast. NSi v vladi bi namreč ustvarila privid nekakšne zmerne, rahlo levosredinske vlade, medtem ko je brez nje vlada v vsakem primeru levosredinska oziroma leva. Od kje slovenskim medijem ideja, da bo Šarec vodil "sredinsko vlado" in da gre za koalicijo "sredinskih strank", mi, po pravici povedano, ni jasno. Saj vendar niso tako prekleto zmanipulirani? Ali pač?!

A če pustimo svetovnonazorske finese (sploh pa ideološka vprašanja, kjer se zdi, da Slovenci še 100 let ne bodo mentalno ozdravljeni travm 20. stoletja!), potem je pomembno edinole to, kaj včerajšnja odločitev pomeni za prihodnost Slovenije. Kajti konec koncev to, kdo je na oblasti, ni najpomembnejša stvar na tem svetu. Pač pa je še kako pomembno, ali bomo v naslednjih mesecih in letih živeli vsaj tako dobro, kot smo doslej. Resda vlada nima vpliva na vse, kar se dogaja okoli nas, vendar je njeno delovanje lahko katastrofalno, če sprejema škodljive oziroma napačne odločitve. Marsikdo je morda potihem vzkliknil, češ, še sreča, da radikalci iz Levice ne bodo v vladi, toda v resnici ne gre za to. Levica kot stranke je danes približno tam, kjer je bila grška Siriza nekaj let preden je prišla na oblast. Hočem reči, da Mesec in njegovi potrebujejo še nekaj let, da se naučijo takšne politike, ki jih lahko zavihti na oblast. Zato so naredili edino logično potezo, ko so Šarcu dali košarico, hkrati pa mu bodo omogočili, da sestavi vlado in začne vladati. Kakšne račune mu bodo izstavljali za svoje "projektno sodelovanje", pa bo moral gospod Šarec sproti preračunavati, če se mu še splača. Kajti če bo cena, ki jo bo Levica postavljala Šarcu za svojo podporo, previsoka, bo vlada kaj kmalu postala resnično manjšinska. Od tam do novih volitev pa je lahko kratka pot.