Pozorni urednik portala+ mi je predlagal, naj nekaj napišem o najnovejših dogodkih v "Gogi", pri čemer je mislil peripetije v zvezi s sestavljanjem vladne koalicije po junijskih volitvah in odločitev Levice, da ne gre v vlado. O tem lahko rečem, da je Levica ravnala v skladu s svojimi interesi: s podporo Marjanu Šarcu bo dobila približno toliko, kot bi dobila s formalnim vstopom v koalicijo, izognila pa se bo odgovornosti, ki načeloma spada k članstvu v vladi. Če se v zadnjem trenutku kaj ponesreči, se lahko zgodijo nove volitve, ki bi Levici samo koristile. Drugi nagrajenec odločitve Levice je Šarec, o katerem smo sicer ves čas, ne glede na odločitev Levice vedeli, da si želi biti in da bo postal predsednik vlade.

Poudaril sem besedo odgovornost. Slovenija namreč - podobno kot druge evropske države - do sveta, ki jo obdaja, nima le terjatev, ampak tudi dolgove. Poleg tega, da zahteva razumevanje; poleg tega, da uživa spoštovanje in pomoč drugih držav, mednarodnih organizacij in ustanov, mora te države/organizacije/ustanove tudi podpirati, pač v skladu z mednarodnim pravom in v skladu z veljavnimi evropskimi, demokratičnimi itn. vrednotami. To, kar terjamo in kar dolgujemo, z eno besedo imenujemo solidarnost. Slovenija je članica OZN in evroatlantskih povezav, kot sta EU in NATO. Razmerja med Slovenijo in temi organizacijami so v glavnem določena, pravil, ki jih urejajo, se - odvisno od primera in naslova - v glavnem držimo, tupatam, vse pogosteje pa nam kaj spodleti, tako da nas že postrani gledajo. Precej nezaupljivosti se je nabralo na področju zunanje politike: od naivnosti in prepirov v zvezi s Hrvaško, nemoči pri varovanju schengenske meje, nejasne politike priseljevanja, neizpolnjevanja obveznosti na bančnem ali obrambnem področju … do šepaste diplomacije, ruske evforije in zaničevanja Amerike. Toda ne gre le za slovenske pomanjkljivosti v odnosu do brezmadežnega sveta. Problem je v tem, da je negotov tudi svet okrog nas, kar zahteva še posebno previdnost, pravzaprav politično doslednost in domiselnost. Svet od Slovencev pričakuje, da bodo prispevali dobre rešitve.

Bodoči premier pove vic o Mujotu, majmunu in banani (1:12) ter seveda nekaj klasike o "babah".

Tako rekoč istočasno s pobudo urednika Steinbucha, naj nekaj napišem o dogodkih v "Gogi", sem o evropskih izzivih razpravljal z odličnim diplomatom in vrhunskim poznavalcem Evropske unije Igorjem Senčarjem, ki o tej organizaciji pripravlja doktorsko disertacijo. Ta obravnava grško, ukrajinsko in migrantsko krizo. Naš doktorski kandidat se s tem v zvezi največ ukvarja s predmetom in dometom solidarnosti. V pogovoru, v katerem nisva mogla mimo pretresov, ki jih je v Evropi povzročil grški finančni polòm po letu 2009, sva se spomnila razlik med evropskimi konservativci in socialisti. Pri tem, da je bila vrednota solidarnosti tako rekoč nedotakljiva, so se razlikovali pri pogojevanju denarne pomoči. Predvsem v severnem delu Evrope je bil govor o solidarnosti v skrajni sili. Slovenija se je reševanja grške krize lotila neverjetno velikodušno, da je postala - glede na odstotek BDP - najbolj izpostavljena država. Minister Križanič je leta 2010 rekel, da je pomoč Grčiji dobra investicija oz. da bomo z njo dobro zaslužili.

Tu ne bi želel soliti odprtih ran, kvečjemu opozoriti, da je imela grška levičarska miselnost precejšen vpliv na slovensko levičarsko miselnost, ki se ni spremenila in ki utegne vplivati na politiko nove vlade, naj bo Levica v vladi ali naj vlada iz ozadja. Spomnimo se mariborske vstaje (2012) in besed nekdanje predsednice vlade in kandidatke za komisarko EU (leta 2013). V času, ko je bilo videti, da Grčiji za rešitev ne bo treba žrtvovati nobene uveljavljene državljanske navade, npr. neplačevanja davkov, je gospa Bratušek energično zavrnila brezglavo varčevanje. Nedaleč od te miselnosti so današnji koalicijski partnerji Bratuškove in osebe iz ozadja.

Evropski svet, katerega član bo tudi Marjan Šarec, bo odločal o finančnih ugodnostih in prispevkih držav članic, o migrantih, o trgovinski vojni z ZDA, o brexitu, o gospodarski in obrambni solidarnosti, o vabilu Hrvaški, naj se vključi v Schengen, o balkanski širitvi EU, predvsem pa o prihodnjih vodilnih funkcionarjih EU, ki bodo po vsej verjetnosti člani uveljavljenih evropskih strank. Kolikor lahko presodim na podlagi spremljanja dogajanja v medijih, se prihodnji predsednik vlade še ni opredelil glede najvažnejših evropskih in mednarodnih vprašanj. Svetovali mu bodo tisti, ki so zunanjo politiko vodili zadnja štiri leta. Doslej niso imeli nobene dobre ideje.

Medtem ko bo Šarec s Serpentinškovimi vici zabaval in (roko na srce, talentirano) imitiral člane svoje vlade, tega v Bruslju, dokler Evropska unija še ne bo razpadla, najbrž ne bo mogel početi. Utegne pa se zgoditi, da se ga bodo zaradi njegovih skečev o ženskah lotile evropske feministke. Čudim se, da se v zvezi s tem niso oglasile vodilne dame Filozofske fakultete, ki so sklenile poženščiti slovenščino. Verjetno ne vedo, kako naj se lotijo Šarca, ki je sicer njihov politični somišljenik.