Stabilna manjšinska vlada je zadnji kamenček v mozaiku slovenske nerazsodnosti. Contradictio in adiecto, bistroumni nesmisel oziroma oksimoron. Menda je sintagma o "stabilni manjšinski vladi" prišla iz ust Luke Mesca, voditelja radikalne levičarske stranke z generičnim imenom Levica. Mladi politik, ki je že znan po svojih besednih spodrsljajih (spomnite se Ahilove tetive in slovenskega izvoza ...), je uspel s tem preusmeriti pozornost ljudstva od formalnega epiloga pogajanj z Marjanom Šarcem glede prihodnje koalicije. Levica namreč v njegovi vladi uradno ne bo sodelovala, jo bo pa projektno podpirala. Kot sem zapisal že pred dnevi (vir), gre za logično in razumljivo odločitev. Ne glede na to, kaj si na politični in kulturniški levici mislijo o kamniškem županu, je njegovo ustoličenje za bodočega premierja v tem trenutku "zgodovinska nujnost". Temu cilju so očitno podrejena vsa sredstva in v kampanjo so vključeni vsi, ki so na razpolago. Gre takorekoč za izredne razmere, vojno stanje. Nekateri intelektualci, med njimi se je našla tudi kakšna ženska, so se celo tako ponižali, da so se vključili v projekt podpore Marjanu Šarcu, Levici in vsem, ki so potrebni, da na oblast ne pridejo fašisti, nacisti, janšisti, ivanovci ali kakorkoli jim pač že rečemo.

Da je "tam zunaj" vojna, mi je postalo jasno, ko sem zadnje tedne dogajanje v Sloveniji opazoval malce bolj oddaljen kot sicer. Glede namišljene ali realne domneve glede nevarnosti, ki jo za demokracijo predstavlja Janez Janša, se pridružujem misli Gregorja Viranta, ki jo je objavil na tviterju:

"Kot je splošno znano, že nekaj časa nisem fan JJ. Ampak, kar je res, je res: v smislu politične veščine trenutno igra tri lige nad vsemi ostalimi."

Protijanšistična histerija dobiva razsežnosti epidemije, zato že postaja patetična v svoji predvidljivosti, da ne govorimo o tem, da je tudi intelektualno plitka. Kmalu bo v imenu antijanšizma dovoljeno vse, ne samo v politiki, pač pa tudi v medijih, ki so zgodba zase. Posledice tajkunskih prevzemov treh nekoč vodilnih medijih hiš v državi so postale očitne. Zaradi njih mediji niso postali so četrta veja oblasti, pač pa kvečjemu podveja izvršilne, pri čemer niso nedolžni tudi strankarski bljuvalniki, ki delujejo po vzoru medijskega koncepta Breitbart. Kaj nam torej pomaga medijski pluralizem, ko pa je 90 odstotkov medijskih hiš aktivno vključenih v vojno, ki se je razbesnela po junijskih volitvah.

Mislim na vojno, v kateri so dovoljena vsa sredstva in v katero sta obe strani angažirali vse svoje vojščake. Ta vojna ni le dolgoletni politični konflikt med t.i. levico in desnico niti ni to medijski spopad, pač pa je to državljanska vojna, ki jo več kot le simbolizira najnovejša polemika glede nekega intervjuja na nacionalki. Kot da je svoboda izražanja nekaj novega oziroma velja samo za nekatere. Če je šel kdo s svojimi izjavami čez rob, obstajajo pravni mehanizmi za zadoščenje. Veterani ene izmed sprtih strani v državljanski vojni 1941-1945 pa so - namesto da bi se posvečali svojim vnukom ali pa v domovih za ostarele pripravljali za odhod v onostranstvo - tudi z obilico medijske podpore oživili agonijo državljanske vojne med komunisti in domobranci. 

Marjan Šarec bo morda sestavil vlado, ni pa nujno. Tega nihče ne ve. Morda se bodo v kampanjo še bolj agresivno vključili mediji tistih slovenskih tajkunov, ki želijo na oblasti nesposobnega, pasivnega premierja, od katerega si lahko obetajo status quo. Stabilna manjšinska vlada, koalicija sredinskih strank in podobni oksimoroni se bodo še naprej dnevno pojavljali, da bi ljudi prepričali v cesarjeva nova oblačila. Nedvomno jim bo v precejšnji meri tudi uspelo; Slovenci se bodo z realnostjo soočili šele tedaj, ko jim bo, če malce karikiram, na glavo iz tretjega nadstropja priletela opeka. Takrat jim bo jasno, da vaški komedijanti, kvazilevičarski mamini sinkoti in ostali prepotentni mladi politiki pač ne morejo upravljati z državo.