Navdušenje t.i stare, trde levice nad stranko Levica je plahnelo sorazmerno s tem, kot je postajalo jasno, da se Marjan Šarec na mandatarskem maratonu ne bo odrezal dosti bolje od Zorana Jankovića. Da bi kamniškemu županu, ki je po dobrem izkupičku na lanskih predsedniških volitvah v sebi odkril mesijanski potencial, pomagali zlesti na oblast, so politični Metuzalemi iz ozadja začeli "masirati" Levico, da se obnaša "državotvorno" in naredi vse, kar bodo od nje zahtevali, samo da dobimo levo vlado. Ob sočasnem medijskem pritisku se je ustvaril vtis, da Levica enostavno mora podpreti Šarca, pa če je formalno del koalicije ali ni. Takšna logika spominja na neke druge čase, kjer je bilo treba "strniti vrste" in preprečiti t.i. sektaštvo. S tem v zvezi velja omeniti paniko, ki je zavladala po odhodu Nove Slovenije iz pogajanj s Šarcem; nenadoma so lobisti, nekakšni posebni odposlanci in ljudje za zveze začeli zbirati vse mogoče informacije o vodilnih stranke Levica, posebno njenem predsedniku oziroma koordinatorju. Kdo vse ima vpliv nanj, kdo ga lahko pomaga pregovoriti, jih je zanimalo. Manca G. Renko, če mene vprašate.

Problem, s katerim so se soočili politični Metuzalemi, ki so prepričani, da lahko še naprej sestavljajo ali odstavljajo vlade, je ta, da jih je deloma povozil čas in da nova generacija politikov ni več pretirano dovzetna za njihove nasvete in modrovanja. O stranki Levica imam svoje mnenje in v glavnem se ne strinjam z njimi, vendar pa ugotavljam, da so to večinoma avtonomni in suvereni ljudje, ki si ne pustijo soliti pameti od nikogar. To pa me neznansko veseli. Levica je nezakonski otrok razočaranih abstinentov, ki bi načeloma morali voliti socialne demokrate, pa se jim je uprla zlagana solidarnost te stranke. Da o korupciji, klientelizmu in "neoliberalnih manirah" ljudi iz kroga socialnih demokratov niti ne govorimo.

Na Levico in njene poslance bodo zdaj vsak dan bolj pritiskali. Naj ne sektašijo in kot pohlevni levičarji podprejo Šarca in njegovo koalicijo. Zraven bo preventivno padalo še v medijih, saj je zastraševanje ena bolj uveljavljenih oblik grožnj in pritiskov v politiki. Morda jim bo celo deloma uspelo in bo del Levice podprl Šarca na obeh tajnih glasovanjih (mandatar, vlada), vendar pa utegne to pripeljati do razpada te stranke v državnem zboru. Morda je to tudi eden izmed ciljev stare komunistične levice?

(Ne bi bil posebno presenečen, če se bo v prihodnjih dneh oglasil kak nekdanji politični težkokategornik in pridigarsko položil na srce poslancem in vodstvu stranke Levica, naj se "državotvorno in odgovorno" obnašajo. Glede na zdravstveno stanje prvega med enakimi "old boys", me skrbi, da bi v primeru njihove košarice koga celo zadela kap.)

A če pod vso to nervozo, ki je zajela stare centre moči, obsedene s sovražniki na janšistični desnici, potegnemo črto, potem dejansko vedno znova prihajamo do enega in istega zaključka: da levica nima nikogar, ki bi bil sposoben suvereno osvojiti oblast. Ironija je, da je njen edini kandidat igralec in posnemovalec nekdanjega vrhunskega politika Janeza Drnovška. A tu se vse primerjave tudi končajo. Kajti edini razlog, da levica kljub petim (s pomočjo Levice celo šestim) satelitom pravzaprav ni (bila) sposobna v normalnem času sestaviti koalicije, se imenuje Marjan Šarec.

Njegov pogajalski, intelektualni in nenazadnje tudi kadrovski domet je enostavno prešibek, da bi lahko speljal tako zahteven projekt, kot je formiranje 13. slovenske vlade. O Šarcu sicer poskušam ohranjati čim bolj nevtralno mnenje, saj z njegovim uspehom ali neuspehom res nisem obremenjen. Briga me. Mi je pa jasno, da nihče ne želi biti v njegovi koži, še najmanj bodoči koalicijski partnerji. Kajti možnosti, da mu uspe obakrat, tj. pri mandatarstvu in pri izvolitvi vlade, so še vedno polovične (50:50), pri čemer je potrebno na vse skupaj pogledati tudi iz širše perspektive. Denimo, da mu uspe in da v zakonsko predpisanih rokih dobi premierski stolček in vlado. Glede na obnašanje Levice je jasno, da bo vlada nestabilna, kaotična in predvsem - manjšinska. Že na prvem pomembnejšem glasovanju v državnem zboru lahko doživi simbolično nezaupnico. V tem primeru bo šel kamniški župan v zgodovino kot mandatar oziroma premier z zelo kratkim rokom trajanja. Neke vrste politična muha enodnevnica.

Še bolj neugoden zanj pa je takšen razplet, po katerem bi mu spodletelo že prej; bodisi kot kandidatu za mandatarja bodisi kot mandatarju, če njegova predlagana vladna ekipa ne bi dobila zahtevanih 46 glasov. V tem primeru bo Marjan Šarec celo največji politični luzer v zgodovini samostojne Slovenije. Tega pa mu človek že iz kurtuaznosti ne bi privoščil. Nenazadnje igračkanje z upravljanjem države škoduje vsem nam in prav v ničemer ne vliva zaupanja v politiko. Verjetno se gospod Šarec ne zaveda, pod kakšnim pritiskom se bo znašel, ko oziroma če bo prestal "prvi krog pekla", če se izrazim figurativno: če bo postal mandatar, ne bo pa še imel zagotovljenih najmanj 46 glasov za potrditev ministrske ekipe. Telefoni mu bodo zvonili, odposlanci trkali na vrata ... vsi bodo ponujali podporo in pomoč, seveda pa bodo istočasno naštevali tudi koncesije, ki jih pričakujejo za svojo "nesebično" delovanje. V trenutku bo mandatar za sestavo vlade postal predmet takšnega barantanja, kakršnega v Sloveniji še ni bilo.

Toda ne glede na vse realne nevarnosti, pritiske in negotovosti je sla po oblasti močnejša. Šarec preprosto hoče biti premier, tega v ožjem krogu niti nikoli ni skrival. Po človeški plati in z nekaj psihologije ga lahko razumemo; zdaj, ko ga od oblasti in pisarne v vladni palači loči le še nekaj korakov, niti slučajno ne sme in ne more razmišljati o umiku ali odstopu. Poti nazaj ni. Hotenje po položaju je tako močno, da premaga vse pomisleke ali dvome. Kdor je kdaj bral Martina Kojca, ve, v kako nezavidljivem položaju je, kdor je obseden s hotenjem in ne se zmore obvladati. Občutki so podobni kot pri hudi zasvojenosti.

Pot do formiranja vlade Marjana Šarca torej še zdaleč ni končana. Izkupiček dosedanjih "pogajanj" peterice strank, ki jih niti pri najboljši volji ne moremo označiti kot sredinske, je siromašen. Ni koalicijske pogodbe, denimo. Obljube se požirajo kot za stavo. Še nedavno je bodoči mandatar zatrjeval, da ne bodo vlagali njegove mandatarske kandidature, če ne bodo imeli zagotovljenih najmanj 46 podpisov poslank in poslancev. V bistvu se edina obljuba, ki jo doslej (še) niso prelomili, kako ironično, nanaša na Janeza Janšo - da namreč z njim oziroma SDS ne bodo šli v koalicijo ...

Taktično je nepremišljena tudi napoved skorajšnje odstavitve Mateja Tonina kot predsednika državnega zbora in kandidiranje Dejana Židana na njegovo mesto. Celo iz dveh razlogov; prvi je ta, da Šarčevi koaliciji Tonin kot predsednik strateško koristi, saj bi se lahko - glede na to, da so volitve mandatarja oziroma vlade tajne - potihem dogovorili najmanj za glas Ljudmile Novak, kar bi Šarcu ob obeh poslancih manjšin prineslo celo tri rezervne glasove, če ga Levica na celi črti pusti na cedilu (kar ni izključeno). Drugi razlog pa je povezan z Židanom, ki za izvolitev prav tako potrebuje 46 glasov, teh pa gospod Šarec - nima. Levica namreč nima niti najmanjšega razloga, da podpre Židana, potem ko so jo iz dogovora o njegovi novi službi povsem izključili. Vse to dokazuje, kako amatersko, nepremišljeno in stihijsko so se fantje lotili sestavljanja vlade oziroma koalicije.

Kot da bi pastirji igrali pasjanso na Veliki Planini ...