Komentar

Res je, boljševiki so še vedno na oblasti, še danes se gledamo z njimi iz oči v oči

Oblast je na koncu tista, ki sodi in tudi obsodi umetnost. Najprej to v njenem imenu opravlja podrejen, podkupljen kritiški aparat, v drugem koraku to opravi v njenem imenu cenzura, šele na koncu pa vstopi v igro aparat prisile. Sam sem se tega obilo nagledal.

12.08.2018 14:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Andrzej Wajda   Poljska   Wladyslaw Strzeminski   Katarzyna Kobro   paslika   Andre Gide   stalinizem

Gledamo golo stalinistično oblast na delu, svoj vsakdanji kruh si služi s svojimi dnevnimi morilskimi pohodi. Gledamo gladko površino ideološkega zavračanja in zaničevanja.

Menim, da nam primanjkuje bodočnosti, čeprav je resnica zagotovo nameščena nekje v globoki preteklosti. Tako je te dni v absolutnem zdaj. Predvsem menim, da svet ni večno vračanje istega, ponavljajo se nam predvsem intervali grotesknih zapletov. Osrednja protagonista zadnjega filma Andrzeja Wajde (1926-2016) z naslovom Paslika (Powidoki, vir) sta konstruktivista Wladyslaw Strzeminski (1893-1952) in njegova soproga Katarzyna Kobro (1898-1951), ki sta sodelovala v umetniškem krogu Aleksandra Rodčenka in Kazimirja Maleviča. Naj takoj zarežem v povrhnjico filma: umetnice Katarzyne Kobro ni v nobeni sekvenci filma, čeprav je vseprisotna v Wajdini pripovedi. Med drugim živi svoje filmsko življenje v telesu hčerke Nike, ki z nepojmljivo pojavnostjo odraslega otroka izraža najglobji protioblastni stud. Nika Strzeminski je v filmu zagotovo paslika matere Katarzyne Kobro.

 

Osrednji nagativec filmskega narativa je ministrstvo za kulturo oziroma kulturni minister, posledično pa umetniška akademija in muzej sodobne umetnosti, ki sta ju ravno Strzeminski in Kobrova soustanavljala kot del umetniške skupine RU (Revolucionarni umetniki). Če bi bil to samo film o geografiji boljševistične patologije, ga sploh ne bi imelo smisla komentirati, še posebej ne v kontekstu Wajdinega predzadnjega dela Walesa, človek upanja. Film Paslika* je več kot njegova poslovilna izjava.

 

 

 

 

Sam filmske funkcije razumem kot religiozno-eksperimentalne vektorje, usmerjene v abstrakcijo, ravno nasprotno od velikega filmskega naratorja Andrzeja Wajde. Po njegovem predzadnjem filmu Walesa, človek upanja si nisem znal predstavljati, da bi me lahko še kdaj pritegnil v svoj identifikacijski tok. Že dolgo nisem videl tako enoznačnega propagandnega filma, kot je Walesa, človek upanja, za razliko od njegovega ranega filma Kanal, ki me je še ne desetletnega dobesedno pretresel. Ves prestrašen sem se še nekaj dni spraševal, zakaj se je eden od osrednjih junakov filma, po tem, ko se je prebil do dnevne svetlobe, vrnil nazaj v kanalizacijski koridor.

 

Paslika nam dokazuje, da ni nujno, da v zaključku svoje umetniške biografije začne umetnik proizvajati samoreferenčni avtorski kič, žal v Wajdinem primeru celo ideološki kič. Ravno njegov film Paslika ga je odrešil poljskih katoliških kič promocij. Ker je Andrzej Wajda s filmom Paslika zaključil svoj opus, je več kot smiselno pogledati v njegov poslovilni nagovor:

 

V pretoku filmskega časa gledamo boljševistično oblast, ki načrtno uničuje umetnika in mu onemogoča, da bi lahko od svojega dela sploh živel. Tako umetnik počasi dviga po Jakobovi lestvi groze vse do točke, ko mora, da bi se prehranil, slikati propagandne panoje s Stalinovimi portreti. Do te mere ga partijska oblast poniža, da sprejme v roke tisto zadnje delo, ki bi si ga želel sprejeti abstrakcionistični umetnik, proizvajati mimetične portrete Stalina. Ko Strzeminskega dokončno odpustijo še iz ponižujoče suženjske službe, zaslišimo iz ust partijske psice: "Saj veste kako pravijo v komunizmu; kdor ne dela, naj ne je!" Pa ne moreš verjet, stalinistična žival ga potolče s stavkom: Kdor ne dela, naj ne je! V tem stavku gledamo v požiralnik požrešne in vulgarne oblasti, ki uveljavlja svojo moč samo zato, da bi lastno nomenklaturo prepeljala v območje obilja.

 

Ideološki mehanizmi uhajajo človeškosti - to je ta totalitarna, stalinistična ekonomija. Res je, boljševiki so še vedno na oblasti, še danes leta 2018 se gledamo z njimi iz oči v oči. 

 

 

 

 

Wajda je eden redkih filmskih umetnikov, ki premišljeno razporeja filmski jezik v odnosu do izgovorjenega besedišča v filmu, že v naslednjem koraku pa vidimo posledice tega odnosa. Gledamo golo stalinistično oblast na delu, svoj vsakdanji kruh si služi s svojimi dnevnimi morilskimi pohodi. Gledamo gladko površino ideološkega zavračanja in zaničevanja. Tako kot danes gledamo postpartijske volčje trope v bojih za osebne kapitalo-demonokratične interese.

 

Oblast je na koncu tista, ki sodi in tudi obsodi umetnost. Najprej to v njenem imenu opravlja podrejen, podkupljen kritiški aparat, v drugem koraku to opravi v njenem imenu cenzura, šele na koncu pa vstopi v igro aparat prisile. Sam sem se tega obilo nagledal.

 

Minister za kulturo (transkript iz filma): "Ljudstvo ima pravico postavljati zahteve umetnikom, in ena od zahtev je, da je srž umetniškega dela, njegov namen in njegov smoter v tem, da služijo potrebam ljudstva. Zavrniti moramo umetnost formalistične brezidejnosti in cinizma. Umetnost, ki zagovarja brezidejnost, je sovražnik delavnega ljudstva." 

 

Wladyslaw Strzeminski (transkript iz filma): "Boriti se je treba za umetnost, ki najbolj ustreza času. Umetnost je laboratorij form! V umetnosti štejejo tisti, ki vtirajo pot k novim formam. Novi umetnosti ni treba strmeti h koristnosti, temveč k vzvišenosti."

 

V karakterju Wladyslava Strzeminskega gledamo strogo umetniško perspektivo. Gledamo ga v poslednjih dneh, ko je njegova pozicija že kanonizirana. Film spremlja njegovo dekonstrukcijo. Zato je najbolj pretresljiv trenutek v filmski pripovedi (ko je stalinistična baterija že prisilila vodstvo muzeja, da so umaknili umetnine Strzeminskega in Kobrove), ko so pleskarji prepleskali lepoto vseh lepot, ki jih je Poljska umetnost kadarkoli proizvedla.

 

Wladyslaw Strzeminski je bil navkljub temu, da sta mu manjkala tako roka kot noga, ki ju je izgubil med prvo svetovno vojno, umetniško realizirano bitje. V resnici je želel prenesti svoje znanje, svojo teorijo umetnosti na mlajše umetnike. Ne tako nepomemben detajl iz njegovega življenja: Wladyslaw Strzeminski je bi v umetniški šoli v Vitebsku asistent suprematistu prof. Kazimirju Maleviču.

 

Bil je eden tistih umetnikov, ki ni bil nikoli protisloven, ves čas je bil sam sebi in svoji umetniški teoriji dosleden. Neverjetno, na drugi strani pa, kot da se ne bi zavedal, da je v boljševiški proceduri žrtvovanja. Kot da bi se ta kleni komunist ne zavedal, da vedno nastopi čas bogostvarstva. Kot da si ni obetal evharistije. Menim, da je to tisto, kar je projeciral vanj veliki filmski umetnik Andrzej Wajda.

 

 

Poljska režiserska legenda, Andrzej Wajda (1926 - 2016)

 

 

Ponovimo pred koncem teksta: Rad bi vas opozoril na razliko besedne zveze revolucionarna umetnost, ki jo zastopa kulturni minister v filmu, in na besedno zvezo umetnost-revolucija, ki jo zastopa konstruktivist Wladyslaw Strzeminski. Ko ponižaš umetnost, začne v realnem vse pešati in na koncu propade. Takšna je ta zakonitost. Samo ljubezen je tista moč, ki vse spremni. Tudi takrat, ko v realnem pogrešal svojo ljubezen Katarzyno Kobro, je Strzeminski vedel, da je tukaj v neposredni bližini razstavljena njuna umetnina, njuna konstruktivistična popolnost. Njena Neoplastična lepota.

 

Naslov filma bi moral biti Katarzyna Kobro, ona je paslika. Film bi se lahko začel tako, da Wladyslaw zapre veke, njeno telo pa žari v njegovih zaprtih očeh. V zaprtih očeh bi gledal bolečino njunega popolnega razmerja. No, je še ena melodrama več! Idelana sta eden za drugega, a nikoli ne bosta zaživela skupnega življenja. Njega brez nje ne bi bilo. Tega se je Wladyslaw ves čas zvedal. Tako kot bi rekel Andre Gide: Gre za nekaj takega kot je balzamirana ljubezen. Andre Gide ima prav, če je umetniško delo metafizični odpadek, metafizično govno, potem je zagotovo umetnost balzamirana ljubezen.

 

Katarzyna Kobro je avtorica skulpturalno modernističnega koncepta neskončnega prostora. Mogoče pa nas res ni na svetu!

 

* Paslika (po SSKJ): páslíka  -e ž (?-?) psih. kratkotrajen učinek občutka ali zaznave potem, ko je dražljaj, ki je občutek ali zaznavo povzročil, prenehal delovati: barvne, slušne paslike

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Tretjerazredna politična pornografija ali zakaj Tanja Fajon ni rešitev za slovensko levico
16
12.06.2020 00:00
Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruski spomeniki v tujini, nova oblika Putinovega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav
7
09.06.2020 22:17
Ruske službe skrbno bdijo nad dogajanjem v zvezi z ruskimi spomeniki izza meja največje države na svetu. Pred kratkim je Rusija ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.246
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.917
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.564
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.215
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.537
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.349
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.899
08/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.108
09/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 908
10/
Dosje slovenski gozdovi, 4. del: Dva primera "kreativne sistematizacije" direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma
Uredništvo
Ogledov: 1.570