Menim, da nam primanjkuje bodočnosti, čeprav je resnica zagotovo nameščena nekje v globoki preteklosti. Tako je te dni v absolutnem zdaj. Predvsem menim, da svet ni večno vračanje istega, ponavljajo se nam predvsem intervali grotesknih zapletov. Osrednja protagonista zadnjega filma Andrzeja Wajde (1926-2016) z naslovom Paslika (Powidoki, vir) sta konstruktivista Wladyslaw Strzeminski (1893-1952) in njegova soproga Katarzyna Kobro (1898-1951), ki sta sodelovala v umetniškem krogu Aleksandra Rodčenka in Kazimirja Maleviča. Naj takoj zarežem v povrhnjico filma: umetnice Katarzyne Kobro ni v nobeni sekvenci filma, čeprav je vseprisotna v Wajdini pripovedi. Med drugim živi svoje filmsko življenje v telesu hčerke Nike, ki z nepojmljivo pojavnostjo odraslega otroka izraža najglobji protioblastni stud. Nika Strzeminski je v filmu zagotovo paslika matere Katarzyne Kobro.

Osrednji nagativec filmskega narativa je ministrstvo za kulturo oziroma kulturni minister, posledično pa umetniška akademija in muzej sodobne umetnosti, ki sta ju ravno Strzeminski in Kobrova soustanavljala kot del umetniške skupine RU (Revolucionarni umetniki). Če bi bil to samo film o geografiji boljševistične patologije, ga sploh ne bi imelo smisla komentirati, še posebej ne v kontekstu Wajdinega predzadnjega dela Walesa, človek upanja. Film Paslika* je več kot njegova poslovilna izjava.

Sam filmske funkcije razumem kot religiozno-eksperimentalne vektorje, usmerjene v abstrakcijo, ravno nasprotno od velikega filmskega naratorja Andrzeja Wajde. Po njegovem predzadnjem filmu Walesa, človek upanja si nisem znal predstavljati, da bi me lahko še kdaj pritegnil v svoj identifikacijski tok. Že dolgo nisem videl tako enoznačnega propagandnega filma, kot je Walesa, človek upanja, za razliko od njegovega ranega filma Kanal, ki me je še ne desetletnega dobesedno pretresel. Ves prestrašen sem se še nekaj dni spraševal, zakaj se je eden od osrednjih junakov filma, po tem, ko se je prebil do dnevne svetlobe, vrnil nazaj v kanalizacijski koridor.

Paslika nam dokazuje, da ni nujno, da v zaključku svoje umetniške biografije začne umetnik proizvajati samoreferenčni avtorski kič, žal v Wajdinem primeru celo ideološki kič. Ravno njegov film Paslika ga je odrešil poljskih katoliških kič promocij. Ker je Andrzej Wajda s filmom Paslika zaključil svoj opus, je več kot smiselno pogledati v njegov poslovilni nagovor:

V pretoku filmskega časa gledamo boljševistično oblast, ki načrtno uničuje umetnika in mu onemogoča, da bi lahko od svojega dela sploh živel. Tako umetnik počasi dviga po Jakobovi lestvi groze vse do točke, ko mora, da bi se prehranil, slikati propagandne panoje s Stalinovimi portreti. Do te mere ga partijska oblast poniža, da sprejme v roke tisto zadnje delo, ki bi si ga želel sprejeti abstrakcionistični umetnik, proizvajati mimetične portrete Stalina. Ko Strzeminskega dokončno odpustijo še iz ponižujoče suženjske službe, zaslišimo iz ust partijske psice: "Saj veste kako pravijo v komunizmu; kdor ne dela, naj ne je!" Pa ne moreš verjet, stalinistična žival ga potolče s stavkom: Kdor ne dela, naj ne je! V tem stavku gledamo v požiralnik požrešne in vulgarne oblasti, ki uveljavlja svojo moč samo zato, da bi lastno nomenklaturo prepeljala v območje obilja.

Ideološki mehanizmi uhajajo človeškosti - to je ta totalitarna, stalinistična ekonomija. Res je, boljševiki so še vedno na oblasti, še danes leta 2018 se gledamo z njimi iz oči v oči. 

Wajda je eden redkih filmskih umetnikov, ki premišljeno razporeja filmski jezik v odnosu do izgovorjenega besedišča v filmu, že v naslednjem koraku pa vidimo posledice tega odnosa. Gledamo golo stalinistično oblast na delu, svoj vsakdanji kruh si služi s svojimi dnevnimi morilskimi pohodi. Gledamo gladko površino ideološkega zavračanja in zaničevanja. Tako kot danes gledamo postpartijske volčje trope v bojih za osebne kapitalo-demonokratične interese.

Oblast je na koncu tista, ki sodi in tudi obsodi umetnost. Najprej to v njenem imenu opravlja podrejen, podkupljen kritiški aparat, v drugem koraku to opravi v njenem imenu cenzura, šele na koncu pa vstopi v igro aparat prisile. Sam sem se tega obilo nagledal.

Minister za kulturo (transkript iz filma): "Ljudstvo ima pravico postavljati zahteve umetnikom, in ena od zahtev je, da je srž umetniškega dela, njegov namen in njegov smoter v tem, da služijo potrebam ljudstva. Zavrniti moramo umetnost formalistične brezidejnosti in cinizma. Umetnost, ki zagovarja brezidejnost, je sovražnik delavnega ljudstva." 

Wladyslaw Strzeminski (transkript iz filma): "Boriti se je treba za umetnost, ki najbolj ustreza času. Umetnost je laboratorij form! V umetnosti štejejo tisti, ki vtirajo pot k novim formam. Novi umetnosti ni treba strmeti h koristnosti, temveč k vzvišenosti."

V karakterju Wladyslava Strzeminskega gledamo strogo umetniško perspektivo. Gledamo ga v poslednjih dneh, ko je njegova pozicija že kanonizirana. Film spremlja njegovo dekonstrukcijo. Zato je najbolj pretresljiv trenutek v filmski pripovedi (ko je stalinistična baterija že prisilila vodstvo muzeja, da so umaknili umetnine Strzeminskega in Kobrove), ko so pleskarji prepleskali lepoto vseh lepot, ki jih je Poljska umetnost kadarkoli proizvedla.

Wladyslaw Strzeminski je bil navkljub temu, da sta mu manjkala tako roka kot noga, ki ju je izgubil med prvo svetovno vojno, umetniško realizirano bitje. V resnici je želel prenesti svoje znanje, svojo teorijo umetnosti na mlajše umetnike. Ne tako nepomemben detajl iz njegovega življenja: Wladyslaw Strzeminski je bi v umetniški šoli v Vitebsku asistent suprematistu prof. Kazimirju Maleviču.

Bil je eden tistih umetnikov, ki ni bil nikoli protisloven, ves čas je bil sam sebi in svoji umetniški teoriji dosleden. Neverjetno, na drugi strani pa, kot da se ne bi zavedal, da je v boljševiški proceduri žrtvovanja. Kot da bi se ta kleni komunist ne zavedal, da vedno nastopi čas bogostvarstva. Kot da si ni obetal evharistije. Menim, da je to tisto, kar je projeciral vanj veliki filmski umetnik Andrzej Wajda.

Poljska režiserska legenda, Andrzej Wajda (1926 - 2016)

Ponovimo pred koncem teksta: Rad bi vas opozoril na razliko besedne zveze revolucionarna umetnost, ki jo zastopa kulturni minister v filmu, in na besedno zvezo umetnost-revolucija, ki jo zastopa konstruktivist Wladyslaw Strzeminski. Ko ponižaš umetnost, začne v realnem vse pešati in na koncu propade. Takšna je ta zakonitost. Samo ljubezen je tista moč, ki vse spremni. Tudi takrat, ko v realnem pogrešal svojo ljubezen Katarzyno Kobro, je Strzeminski vedel, da je tukaj v neposredni bližini razstavljena njuna umetnina, njuna konstruktivistična popolnost. Njena Neoplastična lepota.

Naslov filma bi moral biti Katarzyna Kobro, ona je paslika. Film bi se lahko začel tako, da Wladyslaw zapre veke, njeno telo pa žari v njegovih zaprtih očeh. V zaprtih očeh bi gledal bolečino njunega popolnega razmerja. No, je še ena melodrama več! Idelana sta eden za drugega, a nikoli ne bosta zaživela skupnega življenja. Njega brez nje ne bi bilo. Tega se je Wladyslaw ves čas zvedal. Tako kot bi rekel Andre Gide: Gre za nekaj takega kot je balzamirana ljubezen. Andre Gide ima prav, če je umetniško delo metafizični odpadek, metafizično govno, potem je zagotovo umetnost balzamirana ljubezen.

Katarzyna Kobro je avtorica skulpturalno modernističnega koncepta neskončnega prostora. Mogoče pa nas res ni na svetu!

* Paslika (po SSKJ): páslíka  -e ž (?-?) psih. kratkotrajen učinek občutka ali zaznave potem, ko je dražljaj, ki je občutek ali zaznavo povzročil, prenehal delovati: barvne, slušne paslike