V svetu, kjer je pojem lakote razumljen samo v dobesednem smislu, to je kot polnjenje praznih želodcev, ki, mimogrede, pridno razširjeni, potrebujejo vse več hrane, je težko govoriti o duhovni lakoti v prenesenem, v bistvu pa zelo konkretnem smislu. Človeku, ki cele dneve gara za ljubi kruhek, pač težko vbiješ v glavo, da je nekaj takega, kot je kultura, ki vendar ne ustvarja nič oprijemljivega, temveč pridno parazitira na državnih jaslih, ne da bi njeni "proizvajalci" v zameno za svoj obstoj potili krvavi pot od težaškega dela, v katerem se je od nekdaj potilo in se še poti slovensko ljudstvo, kot bi rekel Ivan Cankar, če parafraziramo njegovo znamenito delo Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, da je torej nekaj takšnega, kot je kultura, za družbo sploh potrebno oziroma relevantno.

Ni jih malo, ki bi brez pomišljanja pritrdili zloglasni izjavi Slavoja Žižka ob slovenskem prazniku kulture, ki je dejal, da bi bilo treba pod Cankarjevim domom podtakniti bombo, da bi razgnala cvetober slovenske kulture in kulturnikov. Precej manj pa je takih, ki so v tej izjavi zaznali znamenito žižkovsko ironijo oziroma, še bolje rečeno - cinizem, da ne rečemo sarkazem. Zdi se, da imajo neoliberarni teoretiki že dolgo pred njihovim grotesknim apologetom Mićom Mrkaićem, ki na svet gledajo v luči bajeslovnega zakonskega stanu med tako imenovano svobodno konkurenco in samozvanim prostim trgom, precejšnje težave s prenesenim pomenom. In ravno v prenesenem pomenu, to je, pesniško rečeno, v metafori, domuje avtonomija vsakršne kulture. Gledati ne pomeni jesti, če parafraziramo znano francosko filozofinjo Simone Weil, in povsem jasno je, da duhovna hrana ne more nasititi lačnih želodcev, lahko pa ljudi popelje do razmišljanja, da so poleg mamljivega vonja po telečji pečenki, o kateri je tako zapeljivo govoril že Josip Jurčič, na svetu tudi stvari, ki presegajo surovi materializem današnje "dobesedne" civilizacije.

Vseh stvari pač ni mogoče meriti z istim vatlom, in nekega velecenjenega romana pač ne moremo obravnavati na isti način kot krompir, pa naj je slednji še tako debel in neobhoden. Če ne upoštevamo tega dejstva, pridemo do naslednje nebuloze, ki jo je izrekel neki neoliberalec, da je "subvencioniranje kulture smiselno le, če družbene koristi 'proizvodnje kulture' presegajo plačilo, ki ga za svoje storitve dobijo 'kulturni delavci'". Če pustimo ob strani (dialektično) materialistično izrazoslovje ("proizvodnja kulture" in "kulturni delavci"), ki s stališča umetnosti ne bi moglo biti bolj paradoksalno in anahrono, in tudi če ne upoštevamo dejstva, da v pri nas tako cenjeni in čislani tujini kultura "proizvede" 2,5-kratnik celotnega BDP-ja, je jasno kot beli dan, da je samozvani prosti trg, na katerem na primer Damjan Murko po tržni vrednosti, če se ta meri po principu ponudbe in povpraševanja, v naših logovih lahko dostojno tekmuje z Beethovnom ali Bachom, za vrednotenje kulture povsem neprimeren. Skratka, nekaj, kar ima v določenem trenutku visoko ekonomsko vrednost, kar je odvisno med drugim tudi od vremena in razpoloženja vlagateljev, ni nujno, da ima tudi visoko umetniško vrednost. Toda ravno zaradi tega je treba imeti smisel za preneseni pomen oziroma za metaforo, ki je v tem horizontalnem svetu (nič čudnega, da se obuja staro vraževerje o ploščatosti zemlje) brez vsakršnega smisla za vertikalo povsem razvrednoten.

Važno je le, da imamo debel krompir, po možnosti debelejšega, kot ga ima sosed.

"Pri nas je kultura razvita tako, kot da imamo kulturo zaradi umetnikov, ampak kultura je zaradi naroda, in ta narod da zaradi naše politike premalo feedbeka, kultura dobi premalo zrcala nazaj, zato imamo tudi družbo bolj razsuto," meni eden izmed kulturnikov, slovenski pesnik in gledališčnik Andrej Rozman - Roza, in po mojem ima čisto prav, s to cankarjevsko pripombo, da kulture slovenski narod morda zares ne potrebuje, razen ko je treba na kakšni vaški veselici zapeti katero od domoljubnih pesmi, da so noge bolj prožne za skakanje in da vince bolje steče po naših vsega hudega navajenih žilah. Mislim, da na tem mestu ni treba posebej razlagati, da brez kulture ne bi mogli niti krompirja saditi, kaj šele pripadati kateremu koli narodu, kajti šele zavest o kulturi kot nematerialni dobrini ustvarja nekaj, čemur lahko rečemo zgodovinski spomin, v nasprotju z tržno logiko, ki ta zgodovinski spomin v imenu polnega želodca učinkovito briše.

Skratka, če povzamemo pričujoče razmišljanje z besedami zamenitega slovenskega kulturnika in umetnika Ivana Cankarja: "Zgodovina narodove kulture je zgodovina njegovega političnega, družabnega in gospodarskega razvoja." In nikakor ne obratno, kakor nas poskušajo prepričati samozvani apologeti fiskalne ekonomije, ki vidijo smisel življenja v prilaščanju materialnih dobrin. Ampak, navsezadnje, spomnimo se samo, kako je Zolajev Trebuh Pariza iz sebe izločil tujka, ki ga je imenoval umetnik, in povsem jasno je, da je v svetu izgubljenega smisla in nezadržnega pehanja za materialnim blagostanjem, pač v skladu z individualistično mantro preživetvenega refleksa ("Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!"), kolektivna zavest, ki ustvarja določeno družbo, in z njo tudi kultura kot taka, povsem nepotrebna. Pa je kdaj sploh bila? Močno dvomim.