Komentar

Kaj samoupravljanje, tranzicija je bila šele eno ogromno sranje!

Medtem ko je v Stožicah partijska vrhuška prepevala Bandiera Rossa, ko se je Janez Stanovnik boril proti neoliberalizmu in z osvobojenega ozemlja izganjal Američane, Miro Cerar pa z osemdesetimi sodelavci pisal program svoje politične stranke, se je v srednji Evropi zgodil zgodovinski preobrat.

27.07.2014 22:14
Piše: Kizo

Zapomnite si, če se nadaljuje s takim tempom in načinom, kot to poznamo zdaj, ni daleč dan, ko bodo Slovenke kurbe v Pragi in Varšavi, Slovenci pa delali po gradbiščih Bratislave in Tallina, vzhodnoevropske klošarje pa bodo začeli obkladati s - Slovenec.

Paradoksalno je to, da je tisto, kar se je z gnusom zavračalo leta 2005, ravno to, kar je leta 2008 Sloveniji zmanjkalo: reformirano robustno institucionalno okolje s fleksibilnim tržnim mehanizmom.

 

Bi si pa upal trditi, da je v Sloveniji pretočnost nična, saj je dovolj dokazov, ki pričajo o tem, da morate v družbi zasesti mesto, ki vam je odrejeno in ne mesta, ki ste si ga zaslužili.

 

Govorim o, za Slovenijo, izjemno brutalni realnosti, in sicer, da nas je nekdanji revni, komunistični evropski vzhod, na katerega se je vedno gledalo s podcenjevanjem, začel dohitevati in celo prehitevati po kriteriju ekonomske razvitosti.

 

Upoštevajoč analizo, katere rezultati so povzeti v spodnji tabeli, lahko sklepamo, da so Bratislava, Praga in Varšava prvič v zgodovini prehitele nekdanjo cesarsko prestolnico Dunaj. V prehitevanju izostaneta samo dve prestolnici- Budimpešta in Ljubljana.

Ne, ne govorim o vrnitvi sovjetskih tankov v Prago in Budimpešto ali pa obnovitvi DDR. Govorim o, za Slovenijo, izjemno brutalni realnosti, in sicer, da nas je nekdanji revni, komunistični evropski vzhod, na katerega se je vedno gledalo s podcenjevanjem, začel dohitevati in celo prehitevati po kriteriju ekonomske razvitosti.

 

Herojev slovenskega samoupravljanja to seveda ne bo preveč razburilo, kajti njihov cilj ni konvergenca k razvitejšim državam EU, ampak konvergenca "od zgoraj navzdol" k Belorusiji, vsem preostalim pa mora vzbuditi neprijeten občutek, da je naša tranzicija popolnoma neuspela in da je današnje stanje zgolj končna metastaza, ki se je začela razvijati leta 1991 in izbruhnila leta 2008. 

 

V juniju 2014 je Eurostat objavil zadnje podatke o razvitosti držav EU. Kazalec, ki so ga uporabili, je bil BDP na prebivalca, merjen po pariteti kupnih moči, kjer so podatki normalizirani tako, da velja, da je BDP na prebivalca po kupni moči za 28 evropskih držav enak 100. Po teh podatkih je Slovenija leta 2002 dosegala 83 odstotkov razvitosti skupine EU28 (preračunano za nazaj, pred vstopom Hrvaške v EU) kar je enako kot leta 2013. Torej več kot desetletna stagnacija.

 

Po drugi strani je Slovaška, katere reforme so v Sloveniji vplivni mediji in javnomnenjski voditelji opisovali kot pot v srednji vek, leta 2002 dosegala 54 odstotkov razvitosti EU28, leta 2013 pa že 76 odstotkov razvitosti EU28. Če vas je ravnokar zaskrbelo, kaj se dogaja s Slovenijo in zakaj nas bo "srednjeveška" Slovaška kmalu prehitela po razvitosti predlagam, da nadaljujete z branjem. Če pa ste borci proti neoliberalizmu pa zaključite in se pomirite, saj vi veste, da statistika ne pove ničesar o resničnem svetu.

 

 

Najlepša kloaka komunističnega vzhoda

 

Maja tega leta je ekonomski institut Bruegel (ki sicer, iskreno povedano, nima toliko referenc kot EIPF ali pa Ekonomski institut Jožeta Pavliča Damijana) naredil primerjavo razvitosti (po BDP na prebivalca, ki je merjen v pariteti kupnih moči) srednjeevropskih prestolnic, ki jih povezuje stoletna skupna zgodovina zapakirana v ovojnici z nazivom Habsburška monarhija.

 

Upoštevajoč analizo, katere rezultati so povzeti v spodnji tabeli, lahko sklepamo, da so Bratislava, Praga in Varšava prvič v zgodovini prehitele nekdanjo cesarsko prestolnico Dunaj. V prehitevanju izostaneta samo dve prestolnici- Budimpešta in Ljubljana. In medtem ko se budimpeštanska stopnja razvitosti hitro približuje Dunajski, je najlepše mesto na svetu (skupaj z osrednjeslovensko statistično regijo) res na poti proti stopnji razvitosti beloruske prestolnice. Ne samo to, najlepša prestolnica na svetu, z najlepšo periferijo na svetu, se v zadnjih letih po razvitosti celo oddaljuje od vzhodnoevropskih prestolnic.

 

Konvergenca razvitosti bivših regionalnih prestolnic habsburške monarhije k razvitosti Dunaja

 

Vir: www.bruegel.org

 

 

Slovenija, tranzicijski spaček

 

Če se kdo še spomni, je bil konec osemdestih in na začetku devetdesetih let preteklega stoletja sinonim za reveža, klošarja, ki živi skorajda na zrak Čeh, da o Poljakih in ostalih vzhodnjakih, ki se jih je poznalo samo kot zagotovilo za poceni robo in seks turizem sploh ne govorimo. Kako je torej mogoče, da so njihove prestolnice tako zelo razvite, če pa "vsi" vemo, da smo Slovenci najbolj čudovit narod na svetu z najbolj modro ekonomsko politiko? Ali morda ne gre samo za napako inštituta, ki nima tako močnih referenc kot Joža&Joža (JPD in Mencinger)?

 

Ali ne gre morda za "dejstvo", da so srednje- in vzhodnoevropske prestolnice bolj razvite od slovenske (ki je popek sveta), da pa je periferija teh prestolnic kri, blato in kurbe, medtem ko je cela Slovenija podalpska Šambala? Preverimo.

 

Spodnji graf, ki temelji na Eurostatovih podatkih o razvitosti, merjeni z BDP na prebivalca po pariteti kupne moči pokaže, da nas rezultati Bruegelove raziskave ne bi smeli presenetiti, saj je bila slovenska dinamika dohitevanje evropskega povprečja (indeks povprečja osemindvajsetih držav članic EU, ki je postavljen na vrednost 100 precej počasnejša, kot pri ostalih bivših komunističnih državah. Poleg tega pa je padec konvergence po začetku gospodarske krize (ali obdobju prepevanja revolucionarnih pesmi) v Sloveniji bistveno močnejši, kot v ostalih državah. 

 

Konvergenca izbranih držav srednje in vzhodne Evrope k povprečni razvitosti EU (EU28 = 100)

 

Vir: Eurostat.

 

 

Slovenci kot nerazviti južnjaki

 

Še huje je; slovenska ekonomija ne samo, da ni zabeležila podobnega razvojnega vzorca kot nekdanji bratski narodi iz monarhije, ampak je iz Eurostatovih podatkov, ki so povzeti v spodnjem grafu, očitno, da je Slovenija po razvojnem vzorcu skorajda identična skupini držav južne Evrope.

 

Ja, to je to, res nismo v istem košu kot vzhodnjaki. Podatki pravijo, da smo tipični južnaki. Priznajmo si na glas, smo južnaki, tisti, ki so notorično znani po disfunkcionalnem institucionalnem okvirju, nestabilnosti tržne ekonomije, obsesiji s prerazdeljevanjem od produktivnega na neproduktivni sektor, politični nestabilnosti, odlaganjem strukturnih reform na nedefinirano prihodnost ter reševanjem vseh težav z zadolževanjem.

 

Konvergenca izbranih držav južne Evrope k povprečni razvitosti EU (EU28 = 100)

 

Vir: Eurostat.

 

Torej, če se hočete resnično vprašati, kaj se je zgodilo, da se je naša ekonomija transformirala iz srednjeevropske v južnoevropsko, potem se morate najprej vprašati, kaj je bilo sploh narejenega v zadnjih dvajsetih letih, da bi bila danes realnost drugačna, kot je. Smo sploh doživeli kakšno resno reformo? Smo jo videli vsaj v času krize? Je mar politika izpustila podjetja iz svojih rentniških krempljev? Ali smo vsaj korak bližje vzdržnemu zdravstvenemu in pokojninskemu sistemu kot pred petnajstimi leti? In ali ni menda tudi res, da narod ni zahteval reforme in da so Slovenci razrešitev svojega brezupnega položaja videli zgolj v fantazijskih mega projektih in zadolževanju?

 

Spomnite se transparentov na protestih, ki so manifestirali željo dobrega dela naroda: nacionalizacijo podjetij (še več politike v podjetjih), brezplačno vse, kar si zaželite od javnega sektorja (še več dolga in manj pritiska na odpravljanje anomalij v javnem sektorju) itd. Mar res menite, da so v Pragi, Varšavi, Tallinu, Rigi itd. prepevali komunistične pesmice o revoluciji, napovedovali velike državne investicije, več trošenja državnega denarja, novo zadolževanje z namenom "flikanja" razpadajočega sistema in se ukvarjali z izumljanjem novega družbenega sistema? Jaz menim, da niso, ker če bi, potem bi danes z nami delili našo čudovito usodo južnoevropske periferije.   

 

In ne, ne nameravam še enkrat ponoviti, kaj vse in kako so reformirali v srednji in vzhodni Evropi. Saj, če ste starejši od 19 let in si v zadnjih desetih letih neprestanega ponavljanja, kakšne reforme so bile izvedene, tega še vedno niste zapomnili, potem si tudi zdaj ne boste. Dovolj je, da vam pokažem posledice vztrajanja pri odsotnosti reform. 

 

Da problem slovenskega razvojnega zaostajanja ne bo kar izginil sam od sebe prikazuje spodnji graf, kjer je s pomočjo drsečih sredin (z dvoobdobnim korakom) na podlagi Eurostatovih podatkov prikazana smer trenda (črtane linije) časovne poti za BDP na prebivalca, merjenega v pariteti kupne moči. Prikaz je najprej zaradi preglednosti in potem še zaradi volje po razvoju omejen samo na tri države.

 

Zakaj volje po razvoju? Zaradi tega, ker sta tako Estonija kot Slovaška znani po resnih strukturnih reformah, ki pa jih je slovenski javni prostor zavračal kot pot v srednji vek (Mencinger), obratno evolucijo (Semolič) ali pa ultimativno pokvarjeno pogruntavščino kazino kapitalizma (v tej dikciji bi se znal prepoznati kazino politik Lukšič). Na spodnjem grafu bodite pozorni na estonski in slovenski padec po letu 2008 in estonski dvig ter slovensko stopicanje.

 

To vam mora odgovoriti na vprašanje, kakšna je bila cena zavračanja ekonomskih reform v času slovenske tranzicije. Če je ekonomija sposobna hitro absorbirati zunanje šoke in se naglo aktivirati domnevam, da to že mora dokazovati robustnost sistema in visok razvojni potencial ekonomije. In obratno, če zunanji šok povzroči izjemen padec, ki se v najboljšem primeru nadaljuje s stagnacijo, potem je upravičeno trditi, da imamo v primeru Slovenije opravka s srednjeveško ekonomijo. Torej? Se je splačalo boriti proti reformam in za nacionalni interes? Kdo je zares na slabšem?

 

Trend gibanja BDP na prebivalca po kupni moči za izbrano obdobje in izbrane države

 

Vir: Eurostat in avtorjevi lastni izračuni.

 

Paradoksalno je to, da je tisto, kar se je z gnusom zavračalo leta 2005, ravno to, kar je leta 2008 Sloveniji zmanjkalo: reformirano robustno institucionalno okolje s fleksibilnim tržnim mehanizmom. To, da se je padlo na limanice zagovornikov nacionalnega interesa, se nam v zadnjih letih vrača kot bumerang. In res je, zdaj je povsem jasno, da je bila pot slovenske politike posebna. Tako posebna, da je skrenila iz uspešne poti dohitevanja razvitejših in stopila na pot držav, ki veljajo skozi celotno zgodovino za konstantno problematične in odvisne od tujega denarja. Če ne verjamete, potem poglejte še enkrat vse tri zgornje grafe in glejte, dokler ne razumete, ali pa dokler se vam ne prikaže Kardelj in vam pojasni, da vse to ni res.

 

 

Ko enkrat vaša prihodnost izpuhti 

 

Zato, da popolnoma razkrinkamo slovensko tranzicijsko metastazo, poglejmo nekaj bolj vsebinskih indikatorjev, s katerimi bi lahko opisali dolgoročne trende in kontekstualizirali razvojno pot slovenske ekonomije. Spodnji grafikon temelji na podatkih OECD in prikazuje proizvodno vrzel za Slovenijo in primerljive države srednje in vzhodne Evrope. Proizvodna vrzel (ali angleško output gap) je merjena kot odstotna deviacija dejanskega BDP glede na potencialni BDP (za 2013 in 2014 so predstavljene ocene) in je kazalec, s katerim lahko pojasnjujemo uspešnost ekonomije. Povedano na kratko (več o tem si lahko sami preberete tukaj), pozitivni predznak vrzeli signalizira ekonomijo, ki pregoreva, negativni predznak ekonomijo, ki se potaplja v recesijo; tisto, kar dejansko hočete videti, je proizvodna vrzel, ki niha okoli nič. 

 

Kako zelo v pregorevanju je bila slovenska ekonomija leta 2008 lahko razberete iz spodnjega grafa. Razlogi za to niso neznani in so kombinacija kreditne ekspanzije državnih bank namenjene za polnjenje žepa paradržavnih podjetij in politično blagoslovljenih tajkunov ter deformirane tržne strukture, ki je ubijala podjetništvo in omogočala prosperiteto politično favoriziranim podjetjem. Seveda, da pa je do tega prišlo sta bili potrebni dve desetletji trdega dela, da se zanikajo reforme in vzpostavijo groteskni imperiji tipa Pivovarna Laško.

 

Še bolj kot leto predkriznega pregorevanja je zanimivo primerjati estonsko in slovensko proizvodno vrzel po letu 2008. Naglo krčenje in hitra obuditev estonske ekonomije je več kot očitna, medtem ko je proces razpadanja slovenske ekonomije s povečevanjem proizvodne vrzeli nedvomen.

 

Pogled na spodnji graf vam bo nedvomno razodel, kdo je v času tranzicije opravil domače naloge in kdo ne in kdo je glavni luzer zadnje ekonomske krize. Najvišja proizvodna vrzel v tranzicijski regiji pa nikakor ni zgolj nekaj abstraktnega, ampak se odrazi v izgubi potencialnega proizvoda, v povečevanju brezposelnosti, v negativnem trendu konvergence k bolj razvitim državam in ne nazadnje v tem, da je najlepše mesto na svetu, skupaj s statistično regijo, ki ga obdaja, tako kot smo pokazali v izhodišču tega članka, postalo periferija nekdanjih sovjetskih satelitskih prestolnic. 

 

Proizvodna vrzel izbranih držav srednje in vzhodne Evrope

 

Vir: OECD

 

 

Revni, a v revščini vsi enaki. A ni to lepo?

 

In zdaj še finale. Pogosto slišimo tezo, da je bila slovenska tranzicija takšna, kot je bila, torej brez resnih strukturnih reform (v stilu kamorkoli nas že tok dogajanja popelje, samo mi ga ne bomo spreminjali) zato, da ni prišlo do ekstremnih socialnih razlik, ki naj bi jim bili priča na ulicah Budimpešte, Prage itd. Skratka, povedano drugače, prav vseeno nam je bilo, ali se ekonomija razvija ali ne, važno je, da smo vsi enaki, enaki, enaki. Dobro, če je bilo to dejstvo, potem to pomeni, da je politika imela vsaj nek cilj (čeprav fascinantno totalitaren) in da ni bilo zanikanje reform zgolj v domeni zagotavljanja političnih in tajkunskih rent na račun vseh preostalih.

 

Če smo v tej državi z zavračanjem reform res minimalizirali socialne razlike, potem bi morala biti neenakost najmanjša v regiji in bistveno odstopati od tiste v državah srednje in vzhodne Evrope, ki so se tranzicije lotile brez blefiranja in z resnimi strukturnimi reformami. Da bi to tezo preverili, bomo uporabili etatistom najljubši ekonomski kazalec, in sicer Ginnijev koeficient dohodkovne neenakosti. Kako ta kazalec merjenja dohodkovne neenakosti izračunamo, prepuščam vaši sposobnosti "guglanja" definicij, za voljo jasnosti pa vseeno dodajmo zgolj to, da je neenakost v državi maksimalna, če zavzame izračunana vrednost Ginnijevega koeficienta vrednost 1 in je najmanjša, če zasede vrednost 0. Spodaj so podane vrednosti za Ginnijev koeficient petih tranzicijskih držav med letoma 2004 in 2010 pridobljene iz statistične baze OECD.

 

Vrednost Ginnijevega koeficienta za izbrane države srednje in vzhodne Evrope (merjeno s pomočjo razpoložljivega dohodka)

 

Vir: OECD

 

Iz tabele izhajata dve ugotovitvi. Prvič, vrednost Ginnijevega koeficienta za Slovenijo je res najnižja med izbranimi tranzicijskimi državami, vendar pa ne odstopa bistveno od vrednosti za ostale države. Povedano drugače, socialna neenakost v Sloveniji, gledano v relativnem oziru, ni ravno fantastično manjša glede na preostale primerjane države. In drugič, skorajda identična raven socialne neenakosti kot na Slovaškem zanika trditev, da so bile Slovaške reforme pot v srednjeveško družbo.

 

Ni se zgodila devolucija, kot je obljubljal Semolič, celo obratno se je zgodilo. Glede na prej omenjeno gibanje proizvodne vrzeli je očitno, da je  slovaška ekonomija bolj stabilna in odporna na šoke kot slovenska. Slaba novica za ljubitelje enakosti je seveda tudi zgodba o estonskem Ginnijevem koeficientu, katerega vrednost pada (se pravi, da se neenakost zmanjšuje) in to navkljub reformam in recesijskemu varčevanju (2008 – 2010). Torej?

 

Teza o izogibanju reformam zavoljo socialne enakosti je zanikana in jasno je, da obstaja več dokazov, da reform ni bilo ne zaradi teženj po prisilnem izenačevanju dohodkov ampak zato, ker interesne skupine niso hotele prerezati popkovine med politiko in gospodarstvom. 

 

Če niste ravno obsedeni z etatističnim egalitarizmom, potem ste se verjetno ravnokar vprašali, ali morda obstaja študija o pretočnosti med dohodkovnimi razredi za tranzicijske države. Povedano manj komplicirano, ali obstaja kakšna študija o tem, kako hitro lahko posameznik napreduje od najnižjega do najvišjega dohodkovnega razreda. Na žalost za Slovenijo, državo, ki temelji na lažeh in siljenju prebivalstva v kastni sistem, kaj takega ne obstaja. Bi si pa upal trditi, da je v Sloveniji pretočnost nična, saj je dovolj dokazov, ki pričajo o tem, da morate v družbi zasesti mesto, ki vam je odrejeno in ne mesta, ki ste si ga zaslužili.

 

 

Vi kar pojte, boste že končali na smetišču

 

Za konec: medtem ko so v Stožicah prepevali "Sivi sokole" ali pa odurno himno o požganih Trojanah, medtem ko so mediji ubijali vse, kar ni bilo na ustrezni partijski liniji in izganjali normalnost iz  javnega prostora, celotna ekonomska politika pa je bila usmerjena v resetiranje rentniških podjetij in omrežij ter na prosti distribuciji denarja pridobljenega z zadolževanjem, so v Tallinu, Budimpešti, Varšavi, Bratislavi itd. zagrizli v reforme, razumeli, zakaj so pomembne spremembe, ki so vsekakor prinesle kratkoročne šoke, ampak so jim tudi omogočile, da so izšli kot popolni zmagovalci tranzicije.

 

Zapomnite si, če se nadaljuje s takim tempom in načinom, kot to poznamo zdaj, ni daleč dan, ko bodo Slovenke kurbe v Pragi in Varšavi, Slovenci bodo delali po gradbiščih Bratislave in Tallina, vzhodnoevropske klošarje pa bodo začeli obkladati z nazivom Slovenec. Takrat se spomnite, kaj vse ste naredili, da bi preprečili reforme in kaj vse ste bili pripravljeni verjeti samo zato, da bi še naprej parazitirali na dolgu. In dobro si zapomnite sledeče: če do tega res pride (in tja peljete državo), takrat boste morali samo vi, brez Mencingerja in Semoliča, pojasniti vaši hčerki, zakaj je Slovenija taka država, da ni mogla postati podjetnica ampak je postala kurba v Wroclawu.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
0
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
5
13.10.2019 06:00
Zelo dolg naslov, a izjemno kratek odgovor: do mafije. To pa je beseda, ki v Sloveniji, ko gre za javno zdravstvo, sploh nikogar ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bioumetnost in pragovi živega: Ko si ti ti vse do trenutka, ko ti nisi več ti
0
12.10.2019 17:01
Za Robertino Šebjanič reka ni samo voda v reki, je tudi geološko dno, je rečni geološki presek. Voda je zanjo trenutek, prerez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
12
11.10.2019 00:17
Pravzaprav me ne čudi, da je med ljudstvom završalo ob novici, da je Peter Handke prejemnik letošnje Nobelove nagrade za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
19
09.10.2019 22:20
Potreben je bil en telefonski klic turškega predsednika Erdogana ameriškemu predsednikuTrumpu, da je ta sklenil pripadnike ... Več.
Piše: Božo Cerar
Šarčeva Slovenija v Evropskem svetu: Majhna, šibka in nepomembna
16
06.10.2019 18:00
Povprečni član Evropskega sveta praviloma predstavlja tretjino (34%) volilnega telesa svoje države in praviloma najmanj polovico ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Adria Airways je mrtva, naj živi Adria Airways!
10
06.10.2019 09:00
Z Adrio je torej konec, vsaj tako se zdi. Morda bo zdaj čas za vprašanja. Koliko milijonov finančne pomoči je od osamostvojitve ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Teater je ena najbolj kritičnih inštitucij nasploh, ki jih pozna človeštvo
0
05.10.2019 20:34
Zahodnoevropsko umetnost lahko gledamo tudi skozi zgodovino njenih refleksij. Kritična zavest je pomemben del njenega izrisa. V ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit: sindrom škodljivih neoliberalnih ukrepov, ki so spodkopali Evropsko unijo
8
04.10.2019 21:40
Dozdevno neskončen spektakel britanskega poskusa izhoda izEvropske unijeje del širše slabosti v zvezi evropskih držav.EUje v ... Več.
Piše: Shane Quinn
Fenomen Kris je moralna zaveza k boljši in pravičnejši državi. Te nam ne bo dala oblast, ampak jo bomo morali ustvariti sami!
2
02.10.2019 22:30
Kaj je fenomen Kris? To, da smo slovenski državljani v nekaj dnevih zbrali preko 3 milijone evrov za nekaj mililitrov zdravila ... Več.
Piše: Miha Burger
Uredniški komentar: Zakaj si Šarec zasluži impeachment? Zato ker je zlorabil položaj in zato ker prostovoljno ne bo nikoli odstopil
30
01.10.2019 23:00
Predsednik vlade je zlorabil svoj položaj in vplival na nacionalno obveščevalno službo, da je zaposlila njegovo nekdanjo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
70 let komunistične Kitajske: Amerika bo še dolgo ostala najmočnejša država na svetu
12
30.09.2019 22:00
1. oktober 2019 je za Kitajsko dan posebnega pomena. Na ta dan pred sedemdesetimi leti je namreč nastala komunistična Kitajska ... Več.
Piše: Shane Quinn
Aleksander Čeferin in evropski nogomet
5
29.09.2019 11:00
Ljubljana - in z njo Slovenija - sta za en dan postali središče evropskega nogometa. Za to je bil najbolj zaslužen Aleksander ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Novomeška pomlad, 26. september 1920 - 26. september 2020
2
28.09.2019 22:59
Novomeška manifestacija, ki se je zgodila 26. septembra 1920, je v svoji napovedi izžarevala umetniško željo prek ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jacques René Chirac (1932-2019)
2
26.09.2019 22:06
O Chiracu sem pisal večkrat kot o katerem drugem francoskem predsedniku, saj je naša delegacija v Evropskem svetu sedela poleg ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pahor, Šarec in intelektualci
14
23.09.2019 23:59
Ob nedavnih nastopih predsednika republike (na Bledu) in predsednika vlade (v Ajdovščini) se že spet postavlja vprašanje, kam ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Slovenija kot Adria Airways
8
22.09.2019 23:04
Skoraj nobenega dvoma ni več: Adria Airways bo še en nacionalni letalski prevoznik, ki ga čaka bridek konec. Po nekajletni ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sodnik spet provocira: "Zveze Nato ni mogoče označiti drugače kot skrajno nevarne celotnemu človeštvu"
10
22.09.2019 10:00
Pozivati iz Ljubljane na krepitev odvračalne drže zveze Nato, je najmanj nehigienično. Koristi politične narave so kratkoročno ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
Uredništvo
Ogledov: 2,826
02/
Na Delu strah in tesnoba: Spet bodo masovno odpuščali, govori se celo o 100 preveč zaposlenih!
Uredništvo
Ogledov: 2,459
03/
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,387
04/
Psihološki profil Josipa Broza Tita so poznavalci opredelili kot tip grandioznega, celo patološkega narcisa
Uredništvo
Ogledov: 1,817
05/
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,807
06/
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
Božo Cerar
Ogledov: 1,694
07/
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
Shane Quinn
Ogledov: 1,316
08/
Diplomacija a la Cerar: Erdogan norel zaradi Pahorja, Šoltes bi rad v Beograd, sramotni fiasko na recepciji Združenih narodov
Uredništvo
Ogledov: 3,560
09/
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
Dimitrij Rupel
Ogledov: 998
10/
Pada vlada? Jutri še ne - kljub izsiljevanju Levice, je pa že pripravljen "Scenarij 2020", ključna stranka bo SMC!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,795