Te dni po Sloveniji razsaja pasja vročina. Seveda tudi v bolnišnicah. Še posebej v bolnišnicah. Saj so te v okviru zemljaričanskega jugoslovenskega socialističnega zdravstva vsaj toliko, kot so namenjene zdravljenju davkoplačevalk in davkoplačevalcev, ko zbolijo, tudi krinka zdravniško-dobaviteljski mafiji za krajo denarja taistih davkoplačevalk in davkoplačevalcev, ki ga zaslužijo, ko so zdravi. Kraja, kot sedaj že vedo tudi otroci v vrtcu, poteka skozi kanal preplačanih 20.000 zdravil, medicinskih pripomočkov, opreme, gradbenih, IT in servisnih storitev, kar legalizirajo prirejeni javni razpisi za umetno vzdrževanje nekajkrat višjih cen, kot veljajo na prostem evropskem trgu. Za to pa so potrebni skorumpirani zdravniki.

Višje, ko gremo v UKC Ljubljana, bolj vroče postaja. V 7. nadstopju, kjer je glavnina kardiološkega oddelka, julija in avgusta temperatura lahko doseže tudi čez 30 stopinj Celzija. Fizika, pač. Ko sem še delal na tem oddelku naše največje univerzitetne bolnišnice - many, many years ago - smo takle čas resnično dobesedno "gagali". Osebje in bolniki. Še posebej bolniki. Že takrat sem se spraševal, kako se mora pri več kot 30 stopinjah počutiti srčni bolnik, ki je v bolnišnico prišel zaradi bolečine v prsih in čaka na vstavitev žilne opornice. Ali pa tisti, ki je bil hospitaliziran zaradi kritične zožitve aortne zaklopke in s težko sapo ob najmanjšem naporu v neskončnost čaka na vstavitev nove. Ali pa oni tretji s hudim puščanjem srčne zaklopke, ki čaka na operativni poseg. Ali pa ... Bolnikov se nihče ni upal niti vprašati.

Znašli so se po svoje. Največkrat so čez noč odprli okna, čez dan pa spustili rolete. Malenkost je pomagalo. Čeprav bi jim prav prišla večja količina vode, jim je bilo to odsvetovano. Bili so pač srčni bolniki. Nekaterim so svojci prinesli prenosne ventilatorje. Moški so si slekli zgornje dele dachauskim zaporniškim oblekam podobnih pižam in do kolen zavihali hlače ter prav počasi v cenenih kitajskih natikačih štorkljali naokrog po nižjih delih univerzitetne bolnišnice, kjer je bilo za nekaj stopinj hladneje. Gospe si tega privilegija niso mogle privoščiti, zato so pač tiho ležale in trpele. Si predstavljate sobo s štirimi damami in nobena ne govori? It was simply too damn' hot.

Izgledalo je kot v slabem balkanskem filmu. Samo upal sem, da po univerzitetni bolnišnici glavnega mesta članice Evropske unije ne tava tudi preveč tujcev iz normalnih držav, ki bi se v tem primeru najverjetneje in upravičeno spraševali, kam zaboga so to prišli. Vse skupaj je bilo namreč bolj podobno kakšni improvizirani bolnišnici ene od favel južnoameriškega koruptostana, kot pa evropski univerzitetni bolnišnici 21. stoletja.

Medtem pa smo v pritličju UKC Ljubljana, v Kateterskem laboratoriju, takrat pod vodstvom Darka Zormana, po katerem se tudi imenuje zaenkrat največja odkrita korupcijska afera v slovenskem zdravstvu, mati vseh afer, v kateri so skozi nekajkrat preplačane žilne opornice pokradli okrog 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov letno, vstavljali - ja, žilne opornice.

Žilna opornica

Kar pa takrat nismo vedeli, vsaj večina ali pa mlajši, pa je, da smo v bistvu sostorilci pri kriminalnem dejanju. Kot tudi sicer velja za vse uslužbence UKC Ljubljana, drugih bolnišnic oz. drugih enot slovenskega zdravstva. Vsi tako ali drugače sodelujete pri masovnem ropu slovenskih davkoplačevalk in davkoplačevalcev (tudi samih sebe), saj uporabljate preplačana zdravila, medicinske pripomočke in opremo in s tem zdravniško-dobaviteljski mafiji omogočate izvajanje kriminala in zajemanje na stotine milijonov evrov letno, ki bi lahko šli sicer v modernizacijo bolnišnic in zdravstva na splošno. Če bi bili normalna in pravna država in ne le skorumpirana balkanska favela EU.

No, ko smo se tega zavedli, smo izpeljali znano akcijo. Cene žilnih opornic smo dva zdravnika, nekaj novinarjev in medijskih hiš ter parlamentarna preiskovalna komisija Jelke Godec zbili na skoraj evropski nivo - iz nekdanjih tudi 1.400 evrov na pod 200 evrov za komad. Cene žilnih opornic so se s časom spreminjale. Predvsem v tujini. Pri nas bolj s stisnjenimi zobmi in bolj kot predstava za javnost. Večino časa pa so bile preplačane za vsaj 900 evrov na žilno opornico. To pomeni, da je bila v najboljših časih organiziranega kriminala in sistemske korupcije na področju žilnih opornic korupcijska redundanca namanj 3-krat večja kot pa je bila cena istih žilnih opornic, istih proizvajalcev na normalnem prostem evropskem trgu.

Klimatska naprava z montažo vred stane v eni od spletnih trgovin manj kot so pokradli na eni sami žilni opornici.

Kaj vse bi lahko naredili s tem denarjem? Marsikaj. Denimo, nabavili klimatske naprave. Kot je razvidno iz ene od spletnih prodajaln, stane ena klimatska naprava z montažo vred manj kot so pokradli na eni sami žilni opornici. Glede na to, da v UKC Ljubljana dnevno vstavijo najmanj 20 žilnih opornic, so torej v starih dobrih časih paljevine na samo tem enem samcatem medicinskem artiklu pokradli v enem samem dnevu več, kot bi stale klimatske naprave za ves kardiološki oddelek. Ali drugače povedano: v 10 dneh paljevine je zdravniško-dobaviteljska mafija na samo žilnih opornicah pokradla za celoten UKC Ljubljana klimatskih naprav. Vsakih 10 dni. Vrsto let.

Bolniki, ki trenutno ležite na kardiološkem oddelku UKC Ljubljana in čakate na žilno opornico, se lahko nad tem zamislite. Še bolj pa tisti, ki čakate na perkutano aortno zaklopko (TAVI). Tam je provizija po mojih informacijah vredna kar dve klimatski napravi, ki vam bi med čakanjem čakanje na poseg v teh časih precej olajšali.