Profesorja dr. Igorja Gregoriča kot strokovnjaka izjemno cenim. V tujini, konkretno v Houstonu, Teksas, je naredil zavidanja vredno kariero vrhunskega srčnega kirurga. Je soavtor preko 230 znanstvenih člankov objavljenih, v priznanih mednarodnih strokovnih revijah z znanstvenim indeksom citiranja. Verjamem, da je avtor še najmanj toliko prispevkov tudi v drugih publikacijah ter pomembnih učbenikih s področja kardiologije in srčne kirurgije. Je profesor medicine in redni predavatelj na številnih mednarodnih srečanjih. V svoji dolgoletni karieri - trenutno je nekje v srednjih 60-ih letih - je poučeval številne študente medicine z vsega sveta. Za slovenske je imel - vedno - še posebej odprta vrata. Pod budnim očesom njegovih kirurških povečeval je skalpel ostrilo in do perfekcije izostrilo tudi veliko specializantov te zahtevne kirurške veje iz obeh polobel Zemlje. Nenazadnje - kot lahko vidimo iz javno dostopnih informacij - je tudi avtor in soavtor številnih izumov in izboljšav na področju zdravljenja bolezni srca in ožilja.

Kot je sam povedal, zasluži v ameriškem srčnem centru več kot milijon dolarjev letno. In ja, na RTV Slovenija je oni dan tudi urbi et orbi oznanil, da vse kar dela v Sloveniji za reševanje nacionalne katastrofe - uničene otroške kardiologije - v okviru Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), vključno z letalskimi kartami, dela zastonj. Takorekoč, na svoje stroške. Res viteško!

Vendar pa: glede na skoraj filmsko kariero srčnega kirurga (sicer težko prigarano), plačo višjo kot milijon dolarjev letno (povsem upravičeno), glede na zaradi številnih strokovnih obveznosti ter zahtevnega poklica v nevarno kompetitivnem ameriškem okolju večno pomanjkanje časa ter srečno in mlado družinico, ki si jo je prav zaradi tega ustvaril šele na pozna leta, se seveda poraja normalno vprašanje: Zakaj mu je tega treba?

Zakaj mu je treba gaziti v blatu neuspele tranzicije slovenske medicine in si na glavo nakopati težave, ki so jih ustvarili drugi? Še posebej v okviru trenutne postave Ministrstva za zdrav(j)e, ki ga še vedno, po vseh prejšnjih zavetnikih udbovskega organiziranega kriminala in sistemske korupcije na nivoju ministrstva, (tekoče) vodi Pokvarjena Milojka, ki uradno sliši na ime Milojka Kolar Celarc?

In še posebej, če vemo, da kjer je Pokvarjena Milojka, ni daleč tudi bivši nestrokovni direktor Pediatrične klinike UKC Ljubljana in antiprofesor pediatrije Rajko Kenda, ki ga je prva ves čas trajanja mandata ščitila po partijski liniji - kot medvedka svoje mladiče. In še posebej, če vemo, da kamor stopita Milojkina štikla ter Rajčev gojzar, trava nikoli več ne zraste. Pretiravam? Nikakor. Oba lahko sicer jadikujeta, da je njuno ime čisto oziroma da ga bosta oprala, vendar pa - ne bo šlo. V zgodovino bosta šla kot tista, ki sta uspela v Sloveniji dokončno uničiti dve medicinski stroki na nacionalnem nivoju: otroško kardiologijo in pediatrično intenzivno medicino.

Rajko Kenda v izložbi knjigarne bere pravljice za otroke. (Foto: Mediaspeed)

Zato je nekdo pravilno predlagal: v avli Pediatrične klinike UKC Ljubljana, kjer so obešene slike prejšnjih predstojnikov mora na logičnem mestu antiprof. Kende ostati prazen okvir - v spomin in predvsem opomin!

Da je reševanje otroške kardiologije v obliki slamnatega inštituta NIOSB napaka, ki bo zaradi ustvarjanja dveh kast med zdravniki in dveh kast med medicinskimi sestrami (mesečna plača uvoženega tujega otroškega kardiologa je namreč okrog 40-krat višja od domačega strokovnjaka oz. 130-krat višja od plače slovenske medicinske sestre!) razklala UKC Ljubljana, dokler se kmalu ne bo slišalo samo še štr-bunk, opozarjamo na portalu+ že nekaj časa.

Da so za delovanje tega poštnega nabiralnika znotraj UKC Ljubljana, ki za svoje delovanje izkorišča kadrovske kapacitete in opremo, ki že tako in tako obstaja v UKC Ljubljana, po večini (še) mlečnozobi poslanci novega sklica državnega zbora na vrat na nos spreminjali zakonodajo za "tri zdravnike" (ki odpravlja najnujnejši varovalki - dokaz o ustrezni izobrazbi in dokaz o znanju slovenskega jezika, kar je sicer normalna praksa v vseh normalnih državah sveta), je bila napaka.

Da ni jasno, kdo bo odgovoren za morebitne strokovne napake in da - ker ni zagotovljene kontinuitete izobraževanja - tudi nihče (niti Zdravniška zbornica še javnosti ni podala jasnega odgovora) ne ve, kako bodo specializanti pediatrije sploh zaključili specializacijo, se bo dolgoročno tudi izkazalo kot huda napaka.

Zakaj torej profesor Gregorič gazi do vratu po blatu slovenske tranzicijske medicine? Gre za častihlepnost? Se je ujel v nastavljeno zanko s strani antiprof. Kende, ki želi oprati svoje ime in se pred smrtjo odvezati odgovornosti za uničenje dveh pediatričnih strok na slovenskih tleh? Poznavalci pravijo, da gre za tipični kendizem. Ta naj bi zavohal častihlepnost prof. Gregoriča in tako elegantno problem, ki ga je sam ustvaril, obesil kot mlinski kamen za vrat tistemu, ki je nanj v mednarodnem poročilu jasno opozoril in pokazal, kaj in kako je šlo narobe.

Prof. Gregoriču resnično in iz srca privoščim, da mu uspe. Predvsem zaradi slovenskih otrok s prirojeno srčno napako, njihovih staršev in starih staršev. Bojim pa se, da ko bo enkrat konec poletnih počitnic in s tem za njegove drage kirurške prijatelje tudi zanimanja za prijetne stranske učinke Mediterana, bo tudi igre kaj hitro konec. Vedeti je namreč treba, da imajo vsi ti tuji otroški srčni kirurgi in kardiologi nekje tam zunaj omejeno število dni dopusta, svoje družine in tudi stalne službe, v okviru katerih imajo seveda zadolžitve in obveznosti na matičnih univerzah.

Kot smo lahko videli kakšnih 10 dni nazaj v Dnevniku, se je pred kamere RTV Slovenija, medtem ko sta se prof. Gregorič in NIOSB takrat nekoliko potuhnila, ponovno v špalir postavila četica vodilnih iz UKC Ljubljana oz. Pediatrične klinike. Tudi nekateri, ki so vmes že rahlo odstopili, in po nekaj tednih zatišja ponovno začela vesoljni slovenski javnosti zagotavljati, da je vse v najlepšem redu in, kakopak, varno. Vendar pa glede na skoraj identične stavke, ki so jih v kamere ponavljali tako zdravniki kot medicinske sestre in nekam zategnjene izraze na obrazu, ne morem mimo občutka, da nekaj ne štima. Ali so nam lagali prej, ali pa lažejo zdaj.

Glede na novico o smrti dojenčice izpred nekaj dni, ki je bila operirana, kot kaže, prezgodaj in zato v tem trenutku po nepotrebnem, lažejo zdaj. Kolikor poznam modus operandi UKC Ljubljana, ki ga že predolgo vodijo napačni in pokvarjeni ljudje, pa lažejo ves čas.

Kruto resnico bo v vsej veličini pokazala jesen, ko se bodo iz dopustov v polni sestavi (čeprav kronično pomanjkljivi) vrnili tudi ostale medicinske sestre in zdravniki. Bojim se, da bo počilo. Bojim se, da bo prof. Gregorič končno spoznal, da se je ujel v kendian loop, kendijansko zanko, ki se bo zadrgnila okrog njegovega vratu tisti hip, ko bo zaradi napak in pomanjkljivosti, na katere opozarjamo na portalu+, otroška kardiologija padla že četrtič. Nastopil bo trenutek, ko se bo antiprof. Kendi razlezel, sicer fake, a zmagoslaven nasmešek čez zlagani obraz in ko bo lahko kriknil, kot je že pred dnevi nakazal - Gregorič je kriv, dokler sem bil jaz na kliniki, je vse delovalo!

Kendian loop, kendijanska zanka. Antiprofesor Kenda je zanko že vrgel. Jo je prof. Gregorič prepoznal ?

Takrat bo prof. Gregorič spoznal, da bi bilo bolje, če bi reševanje otroške kardiologije naslonil na domače strokovnjake, ki so morali oditi, kot da jih je za svoje višje cilje "prodal". Le tako bi poskus dolgoročnega reševanja otroške kardiologije v UKC Ljubljana morda lahko uspel. Tako pa bo, po mojem mnenju, bolj ali manj ostalo pri kratkotrajnem poletnem eksperimentu. Jeseni se bodo problemi otroške kardiologije v UKC Ljubljana hitro vrnili v ustaljene tirnice. Vprašanje za več kot milijon dolarjev pa je - kaj potem?

Vse, kar smo doslej napovedali na portalu+ glede katastrofalnega reševanja uničene otroške kardiologije v Sloveniji s projektnim imenom NIOSB, vključno z žal že prvo smrtno žrtvijo ali dvema po šele komaj dobrem mesecu delovanju slamnatega inštituta, se je, žal, uresničilo.

***

V tokratnem nadaljevanju Mednarodnega poročila o otroški srčni kirurgiji pridemo do poglavja o izsledkih glede kolega dr. Janeza Vodiškarja. Z dr. Vodiškarjem sem se nekajkrat v življenju srečal in na kratko pogovarjal. Nikoli pa o problematiki, ki jo obravnava mednarodno poročilo, ker je že prej zapustil Slovenijo. Glede na to, da je poročilo javno in objavljeno na več straneh na medmrežju ter glede na dejstvo, da je njegov primer na nek način podoben mojemu (kjer je možno, bom skušal najti in opisati podobnosti te psihopatije na obeh klinikah za srčne bolezni - interni in kirurški) in pomemben za razumevanje ne samo trenutnega katastrofalnega stanja predvsem na uničeni otroški kardiologiji, pač pa skorajšnjega uničenja še nekaj strok v UKC Ljubljana, kar se bo najverjetneje razkrilo prej kot bi si marsikdo želel, mi objave tega dela verjetno ne bo zameril.

Dr. Janez Vodiškar (Foto: Finance)

Izsledki mednarodne komisije glede dr. Janeza Vodiškarja

Glede specializacije iz kirurgije dr. Vodiškarja je komisija ugotovila, da je bil njegov program kroženja zelo razdrobljen, brez prave strukture, nadzora in vmesnih preizkusov znanja. Program, če mu sploh lahko tako rečemo, ni vseboval zahtevanega števila posameznih posegov, ki bi mu dajali podlago za prehajanje od preprostejših k bolj zapletenim. Kar je bilo še posebeje moteče, je dejstvo, da je moral med kroženjem na vsakem novem oddelku podpisati novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Pogodbe so se prekrivale in nikoli ni bilo povsem jasno, komu je pravzaprav sploh odgovoren. Komisija je svoj komentar zaključila, da program specializacije iz kirurgije zahteva popolno revizijo in drastične spremembe in popravke.

Da bi si pridobil več izkušenj, je šel dr. Vodiškar leta 2008 na dodatno izobraževanje v nizozemski Leiden. Po vrnitvi v Ljubljano je opravil specialistični izpit in dobil ponudbo s strani takratnega predstojnika oddelka za srčno kirurgijo dr. Boruta Geršaka, da bi nadaljeval subspecializacijo iz otroške srčne kirurgije v izraelskem Sheba Medical Center pri dr. Davidu Mishalyju. Ker je imel ta center premalo operacij otrok s prirojenimi srčnimi napakami letno (150), je dr. Vodiškar predlog zavrnil. Odločitev je bila pravilna, saj tam ne bi bil edini kandidat za šolanje, kar pomeni, da bi večino časa bolj držal kljuke in surfal, kot rečemo v žargonu, in izgubljal dragoceni čas.

Sam je predlagal, da se vrne v nizozemski center, ki ima letno skoraj trikrat več tovrstnih posegov (400), poleg tega pa je že poznal bolnišnico in osebje. A predlog je tokrat zavrnil predstojnik Geršak. Igre brez meja. Zadeva se je že skoraj razrešila, ko je vmes posegel takratni strokovni direktor celotne kirurške klinike v UKC Ljubljana. Vendar pa igre s tem ni bilo konec. UKC Ljubljana, v katerem je imel prof. Geršak takrat izjemno močan vpliv, mu ni zgotovil sredstev za izobraževanje, zato se je obrnil na evropski sklad za izobraževanje, kjer pa je bil s prošnjo neuspešen. O tem je obvestil vodstvo UKC Ljubljana, ki pa je ponovno odgovorilo, da ustanova nima sredstev za njegovo izobraževanje.

Celoten obseg psihopatije, ki se je dogajala dr. Vodiškarju na kliniki za srčno kirurgijo predstavlja tudi katastrofalno dejstvo, da v letih 2007 do 2009 dr. Vodiškar ni opravil nobene srčne operacije kot prvi operater, v letu 2010 jih je smel opraviti 18 in eno v letu 2010. V petih letih je smel kot prvi operater torej opraviti vsega 19 operacij?!

Danes plačujemo za tuje otroške srčne kirurge 24.000 evrov na teden. Stroka je uničena. Umrl je že tudi prvi otrok (morda celo dva) - in to v samo dobrem mesecu delovanja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni. Smrtnost je torej trenutno blizu 50%. Zdaj razumete bolje psihopatijo, ki se je dogajala dr. Vodiškarju? Razumete, zakaj je odšel v tujino? In kako utečen in dobro delujoč domači program otroške srčne kirurgije bi danes lahko imeli, če se tekom njegovega izobraževanja nad njim ne bi znašal neki psihopat, ki ga danes niti več ni v UKC Ljubljana?

Mimogrede, tudi komisija s prof. Gregoričem na čelu takrat ni mogla razumeti, kot so zapisali, da ustanova kot je UKC Ljubljana, ni našla borih 50.000 evrov za enoletno izobraževanje prepotrebnega slovenskega strokovnjaka in to v priznani evropski ustanovi. Ker ga danes nimamo, plačujemo enak znesek za dva tedna počitnic ameriškim kirurgom, ki jim umirajo slovenski otroci. In ja, bizarno, to organizira in zagovarja prav prof. Gregorič, ki je vse podobne odklone, kot jih danes počne njegov NIOSB, v mednarodnem poročilu grajal.

Podobno psihopatijo pa sem na kardiološki kliniki doživljal, predvsem s strani takratnega vodje Kateterskega laboratorija - iz korupcijske afere vseh afere z žilnimi opornicami znanega - Darka Zormana, tudi sam. Darko je imel takrat več problemov, predvsem pa: patološko potrebo po obvladovanju intervencijske kardiologije v Sloveniji, pravzaprav v vseh bolnišnicah (s čimer je kolikor se je dalo centraliziral v svoje roke tudi vpliv nad korupcijskim aspektom te stroke - glej poročilo parlamentarne preiskovalne komisije Jelke Godec), patološko potrebo po tem, da so mu vsi priznavali, da je bil prav on njihov učitelj, doživljenjsko frustracijo, ker nikoli ni imel nobenih akademskih uspehov in dosežkov in zavedanjem, da na mestu vodje Kateterskeha laboratorija v univerzitetni bolnišnici zaradi pomanjkanja minimalnih higienskih standardov, kot se za tako funkcijo spodobi, tam nikoli ne bi smel biti - in the first place. To je bila težka anomalija slovenske tranzicijske medicine.

Darko Zorman v svojem značilnem slogu pred parlamentarno preiskovalno komisijo.

Ob odsotnosti strukturiranega programa oz. specializacije iz kardiologije, kar je žal za našo generacijo bila podobna kruta realnost, kot za omenjena kolega kirurga v primeru njune specializacije iz srčne kirurgije, je lahko Darko svojo psihopatijo nad kolegi različnih starosti in statusov izvajal na različne načine. Prvi je bil že ta, da je on določal, in ne stroka ali predstojnik klinike glede na potrebe klinike, kdo in kdaj se bo lahko začel učiti intervencijskih posegov na srcu. Predvsem je bila njegova prva varovalka ta, da je k operacijski mizi pripustil kandidate šele po opravljenem specialističnem izpitu. S tem se z enim od kolegov nisva strinjala - v tujini je denimo popolnoma normalno, da se vsi kandidati, ki bodo na koncu delali na kardiološkem oddelku tekom specializacije učijo tudi posegov na srcu - in sva se po pomoč zatekla k takratni predstojnici in pa strokovnemu direktorju interne klinike.

Pomagala sta nama in lahko sva se začela učiti posegov na srcu nekje na sredini specializacije. Oz. tako sva si predstavljala. Kmalu sva ugotovila, da se proti nama valijo tovornjaki, polni polen za metanje pod noge. Ne samo s strani Darka, pač pa tudi drugih, ki so kmalu videli, da jim učenje naju lahko prinese težave. Si predstavljate situacijo, da se profesor boji nekoga, ki mu v akademskem smislu ne seže niti do kolen? Psihopatija prve vrste. Vendar je imel Darko moč. Ščitili so ga tisti, za katere je on ščitil prirejene javne razpise in korupcijo na področju žilnih opornic. Jep, as primitive as it can get.

Kako je oviranje izgledalo v praksi? Če mahaš z repkom, boš lahko delal, če ne, hitro nisi razpisan več na preiskave ali posege. Izjemno rudimentarno in izjemno primitivno. A tak je bil Darko. Univerzitetna bolnišnica pa ni imela varovalnega mehanizma, ki bi ga in vse ostale, ki so na tak način škodovali generacijam in generacijam kolegic in kolegov - izpljunil. Pravzaprav izbljuval.

Ker smo imeli tudi in predvsem zadolžitve na oddelku, denimo jutranji raport in vizito, nas je na preiskave in posege zelo rad razpisal točno ob osmih zjutraj in tako na kakšne tri do štiri zapored. Da smo imeli ja težave na oddelku, kjer smo umanjkali na raportu ali pa so se sestre jezile, ker nismo vsak dan že takoj zjutraj opravili vizite. Ko sem ga enkrat na to opozoril in prosil, če nas lahko razpiše kasneje, je bil njegov odgovor: "Kaj pa rabite biti gor na tistem Kranjčevem cirkusu (prof. Kranjec je bil vodja koronarne enote in je vodil jutranje raporte)". Ja, takole smo se šli v univerzitetni bolnišnici. Iz dneva v dan. Iz meseca v mesec. Iz leta v leto. Psihopatija, ki je kasneje nisem zasledil ne na Poljskem, ne v Nemčiji, kaj šele v Veliki Britaniji. Tam taki ljudje ne bi smeli nositi naokrog niti nočnih posod, kaj šele voditi tako elitne kardiološke dejavnosti.

Psihopatija pa se tu seveda ni nehala. Morate vedeti, da se da operaterja za rutinske intervencijske posege "narediti" v 6 mesecih. Če le postaviš kolikor toliko ročno spretnega zdravnika v Kateterski laboratorij in mu omogočiš postopno napredovanje iz dneva v dan, denimo na petih primerih bolnikov vsak dan. Verjemite. It's no rocket science! Med seboj se takole privat občasno pohecamo, da bi se dalo v doglednem času teh posegov naučiti tudi opico.

Lahko pa ne. Tako sem sam v letu 2008 preživel v Darkovem tako in drugače temačnem Kateterskem laboratoriju, 6 mesecev in opravil 400 slikanj srčnih žil. Nič drugega. V letu 2009 se bil tam ponovno 6 mesecev in sem spet bolj ali manj samo slikal - ponovno okrog 400 primerov. Nobenega napredka. Takrat mi je bilo jasno, da ne gre za slučaj. Zato mi je v letu 2010 prof. dr. Marko Noč omogočil, da sem šel na izobraževanje v poljski Krakow, kjer pa sem v enaki dobi - 6 mesecev - in enakem številu posegov - 400 - na koncu samostojno opravljal rutinske posege. Ko sem se vrnil domov, kaj je bilo lahko hujšega. Znal sem in nisem se naučil od famoznega Darka. Ne. Naučil sem se v tujini. In polena so se mi spet začela valiti pod noge.

Povezave na prejšnje dele Mednarodnega poročila:

1. del

2. del

3. del