Komentar

Blejske opazke: Da bi čim dalj trajalo, da bi čim prej minilo

Voditeljem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške, bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ki hlepijo po oblasti, ki jim je oblast všeč in ki želijo, da traja v nedogled. Ki želijo za vsako ceno postati voditelji, čeprav ne vedo, kaj naj bi vodili.

12.08.2018 23:00
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Janez Drnovšek   Samuel Beckett   Franz Kafka   Levica

"Me nisi nehal mučiti s tvojim prekletim časom! ... Rojevajo nad grobom, za trenutek zasveti luč, nato je spet noč."(Samuel Beckett, Čakajoč na Godota)

Nekaj dni nazaj mi je prijatelj - v zvezi s peripetijami okrog sestavljanja nove slovenske vlade - z zanj značilno ravnodušnostjo svetoval, naj se preveč ne vznemirjam, češ da bo trajala samo eno, največ dve leti. Leto ali dve je za marsikoga 365 ali celo 730 dolgih dni (tj. 8.760 oz. 17.500 ur) skrbi, truda, čakanja, morda neprespanih noči; za koga drugega pa so ure in dnevi prekratki in si želi, da bi trajali čim dlje, da se ne bi nikoli končali ... Ljudje se razlikujemo (tudi) po pomanjkanju in izobilju časa. Nekateri med nami si želijo, da bi vlada (ali parlament) trajala čim manj časa, medtem ko si drugi želijo, da bi ostala čim dlje, po možnosti več mandatov, če je le mogoče, do upokojitve vseh članov. Za diktature je značilno, da trajajo do smrti voditeljev. V tem pogledu je bil jugoslovanski režim podoben Francovemu v Španiji in Castrovemu na Kubi, bil pa je vsekakor trši od sovjetskega, čeprav si njegov ruski naslednik - skupaj z voditeljema Severne Koreje in Kitajske - prizadeva, da bi "čim dlje trajalo".

 

Bilo bi pretirano, če bi rekli, da imamo dve vrsti ljudi: takšne, ki jim čas teče hitro, in druge, ki jim teče počasi. V življenju imamo hitra in počasna obdobja. Večinoma nam čas teče počasneje, ko smo mladi, in hitreje, ko smo starejši. Pokojni Janez Drnovšek je imel navado reči: "so dobri dnevi in so slabi dnevi". Hitreje nam tečejo dobri, počasneje slabi časi. Včasih čas teče hitreje, včasih počasneje. Najbrž teče najpočasneje zapornikom, vojakom, bolnikom ... Najhitreje teče zaljubljencem, uživačem in sladokuscem, gledalcem zabavnih prireditev in bralcem zanimivih knjig, vnetim raziskovalcem, turistom ...

 

Kako je s temi rečmi v vladah, pri njihovih članih? Vladam in voditeljem, ki jim je predvsem do tega, da vladajo in vodijo; ki jim ugajajo protokolarni blišč in žarometi javne pozornosti; ki uživajo na svojih položajih ali počivajo na lovorikah, čas gotovo teče prehitro. Dokler jim časa niso zaustavili oz. podaljšali (!) udari ali revolucije, so na oblasti uživali in se pritoževali, da čas prehitro teče - dosmrtni predsedniki, kralji in cesarji. Članom prve slovenske vlade je čas tekel različno: tistim, ki so hoteli ustvariti nekaj novega ali doseči večje spremembe, se je čas vlekel. Glede na to, da je bil čas sprememb, je za večino članov vlade tekel prepočasi.

 

Pisec teh vrstic se spominja prizadevanj za mednarodno priznanje, ki so tekla od plebiscita (decembra 1990) do januarja, pravzaprav do maja 1992. Čeprav so ta prizadevanja trajala komaj eno - ali v primeru upoštevanja datuma vstopa v OZN poldrugo - leto, so bila zame in za slovensko javnost nepopisno dolgotrajna. Po drugi strani smo bili za večino tujih opazovalcev in odločevalcev prenagljeni in prehitri.

 

Kadar čas teče počasi, si želimo, da bi čim prej minil. Da bi čim prej dosegli cilj in uspeh, uresničili načrt, uredili zadeve. V spominu imam stotine takšnih primerov. Komaj sem čakal, da mine dogodek, od katerega je bil odvisen pozitiven premik; da opravim srečanje, izgovorim govor ali končam predavanje, izpišem opazke; da se vrnem z napornega potovanja; da je konec sestanka ali protokolarnega dogodka, sprejema, večerje, svečanosti ... Seveda čas v trenutku, ko je nekaj opravljeno, zdrvi, in si želimo, da bi tekel počasneje. Dolgočasnemu čakanju sledi zadovoljstvo, ki mine in izgine kot blisk. Življenje v politiki prinaša dolga obdobja čakanja in nestrpnosti, ko si želimo, da čim prej minejo, tem pa sledijo kratki trenutki, za katere si želimo, da bi trajali. Ampak ne trajajo.

 

V vzvratnem zrcalu je to življenje videti kot komaj prekinjena vrsta nestrpnosti, čakanja, truda, skrbi ... in ko človek pomisli, kaj je doživel, ima občutek, da si je vedno ali pretežno želel, da to, kar je, čim prej mine. Če natančno premislimo, gre za življenje, za katero si ne želimo, da traja, ampak čim prej mine. Kakšno pa je življenje, za katero želimo, da čim prej mine? Mislim, da je nekoč o tem razmišljal Samuel Beckett.

 

Potem je seveda še "objektivna" realnost, kjer vsaka stvar zahteva svoj čas. Za vlade in voditelje bi bilo priporočljivo, da se čim bolj podvizajo oz. čim manj obotavljajo ne glede na to, ali zanje čas teče hitro ali počasi. Če dobro premislimo, je bolje, da jim teče počasi. Vladam, voditeljem, oblastem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške (npr. pri gradnji nacionalne knjižnice, bolnišnice, ceste ali železniške proge), bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ki hlepijo po oblasti, ki jim je oblast všeč in ki želijo, da traja v nedogled. Ki želijo za vsako ceno postati voditelji, čeprav ne vedo, kaj naj bi vodili.

 

 

Zmeda v čakalnici

 

Čakalne vrste so znamenje pomanjkanja. V Sloveniji so bile nekoč - v socialističnih časih - nekaj vsakdanjega. Čakati je bilo treba na kruh, na meso, na obrtnike, na kino vstopnice (posebej, če je bil na sporedu kak ameriški film), na potne liste in vize, na gradbena dovoljenja, na stanovanja, na honorarje, na avtomobile, na uresničitev obljub, na boljše čase ... Čakanje v vrsti je bilo tako rekoč zaščitni znak totalitarnih režimov, znamenito oznako te povezave pa je prispeval Franz Kafka v kratki zgodbi Pred vrati postave. V zadnjem času, potem ko so vrste tako rekoč izginile, pa so postale velik problem - najprej slovenskega pravosodja, nato zdravstva in navsezadnje mejnih prehodov.

 

Čakalne vrste so kardinalni problem obtožencev, žrtev prevar, upnikov, bolnikov, turistov, policistov, migrantov ... Ob tem se postavlja važno vprašanje: ali so bili čakalne vrste kdaj problem vladajočega razreda socialistične Slovenije (komunistični funkcionarji so si delili stanovanja in avtomobile, si organizirali "magacine" in posebne bolnišnice) in ali so čakalne vrste v resnici problem aktualnih načrtovalcev rešitev, kot so razvidne v koalicijskih dokumentih LMŠ, SD, SMC, Levice, DeSUS in ZAB?

 

Čeprav so znamenje pomanjkanja ali redkosti dobrin, zaradi katerih je treba čakati, so krajše ali celo daljše vrste najbrž neizogibne tudi v normalnih družbah, med katere bi se radi prištevali Slovenci. V Veliki Britaniji ali v ZDA se recimo nihče ne pritožuje zaradi čakalnih vrst na letališčih. Stotine in tisoči potnikov, ki vstopajo v državo, čakajo v dolgih vrstah pred kabinami oz. okenci, kjer pregledujejo potne listine. Seveda letališke in policijske oblasti prilagajajo število nadzornikov in okenc pritisku potnikov, da bi čakali čim krajši čas. Problem čakalnih vrst na mejnih prehodih med Slovenijo in Hrvaško ni v naravi stvari ali hudobiji, ampak v nesposobnosti organov. Če je naval velik, je potrebno namesto štirih postaviti deset ali celo štirideset kontrolnih točk in postaviti primerno število nadzornikov. Kadar gre za upravičenost do azila ali državljanstva, je treba prosilce napotiti v čakalnico.

 

Drug problem so nezakoniti prehodi in celotna problematika migrantske krize. Težave, ki jih je doživljala Slovenija z navalom stotisočih migrantov leta 2015 in ki jih - v manjšem obsegu - še doživlja, niso tehničen, ampak političen in varnostni problem, ki za nobeno državo ne more biti preprost - kot bi se zdelo na podlagi besedila predloga koalicijske pogodbe med strankami LMŠ, SD, SMC, Levica, DeSUS in ZAB. Tam namreč piše, da je treba odpraviti obstoječe zakonske določbe, ki "omejujejo pravico do mednarodne zaščite v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom in načeli človečnosti". Levica predlaga "odstranitev 'tehničnih ovir', ki ogrožajo človeška in živalska življenja". Tej miselnosti bi bilo mogoče ugovarjati s primeri drugih evropskih držav, ki so se soočale z migranti in ki imajo politične krize zaradi (dobronamerne) lahkomiselnosti v preteklosti, npr. Nemčije in Italije oz. Vatikana. Ukinitev čakalnih vrst za migrante menda ni dobra rešitev.

 

Predlogi levičarske peterice in pridružene Levice so zanimivi tudi, ko gre za pravosodje. Pravijo namreč, da bodo "preučili in po potrebi na novo določili objektivne kriterije za prednostno obravnavo zadev (npr. tudi za zadeve, kjer dolgotrajni postopki pripomorejo k insolventnosti podjetij in izgubi delovnih mest ter za zadeve, kjer so osumljeni nosilci javnih funkcij)". Bistvo je v "prednostni obravnavi" za nosilce javnih funkcij, ob tem pa se postavljata vprašanji:

 

(1) Zakaj naša peterokraka skupina (plus Levica) problema "prednostne obravnave" ni mogla rešiti v desetletju, ko je bila na oblasti oz. je imela za to vse možnosti? In

 

(2) Ali ni (na podlagi razvpitih primerov) mogoče sklepati, da je bila "prednostna obravanava" ravno tista obravnava, ki je bila v preteklem desetletju v veljavi?

 

 

Pravi biser našega dokumenta pa je predlog rešitve za zdravstvo. Takole beremo:

 

Za isto storitev pri istem zdravniku so v okviru javnega sistema čakalne dobe, v primeru samoplačništva pa čakalnih dob ni. 

 

Predlagatelji koalicijske pogodbe in še posebej Levica si (na področju zdravstva in pri šolstvu, kjer zavračajo slepo upoštevanje sklepov Ustavnega sodišča glede izenačevanja javnega in zasebnega šolstva) prizadevajo za izenačenje državljanov. Če ni mogoče skrajšati čakalnih vrst v javnem sistemu, jih je treba - da bi dosegli enakost - uvesti tudi v zasebnem sistemu! Predvsem pa uvajanje enakosti največkrat doseže, da so nekateri bolj enaki kot drugi.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Vlado Martek in njegova razstava na Reki, prihodnji Evropski prestolnici kulture
0
24.08.2019 19:00
Vlado Martek napada življenje z ironijo, brez sarkazma in grotesknosti. V zagrebških nočeh je reorganiziral poezijo s svojimi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
20
22.08.2019 21:00
Po predhodni predstavitvi notranje geneze globoke države kot relativno avtohtonega pojava orisuje sodnik Zvjezdan Radonjić ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zbogom, Denis, piši v miru!
0
20.08.2019 23:00
Pisati In memoriam za Denisa Kuljiša je trpljenje posebne vrste. Zato sem za sodelovanje zaprosil Dragana Živadinova, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
14
19.08.2019 19:00
Presenečenje in zgražanje sproža uporaba zelo surove sile, s katero se ruski policisti znašajo nad mirnimi demonstranti. Več kot ... Več.
Piše: Božo Cerar
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
4
18.08.2019 19:00
Glede osamosvajanja in sploh strateških vprašanj je bil najbolj dosleden članKučanovegapredsedstva. Bil je Demosov človek pri ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Življenje se zgodi med ponavljanjem in slučajem
2
17.08.2019 22:59
Digitalna umetnost je postala že skoraj prevladujoča. Ravno zato je tako neskončno pomembna njena kritična refleksija. Ne le ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
20
13.08.2019 20:51
Pustite Greenpeace ali Amnesty International, ki delujeta globalno in - vsaj kolikor je znano - menda res ne jemljeta denarja od ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Portret Gertrude Stein: Medtem ko je opravičevala diktatorja Petaina, je Picasso sprejel Stalinovo nagrado
0
10.08.2019 23:53
Najbolj je živela tam, kjer je ni bilo, izbruhnila je z radikalno poezijo. V hipu! Postala je znamenje ameriške in evropske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Indijanci, Slovenci in migrantski kalifat
13
09.08.2019 21:49
Nekdanji šolski minister in pronicljivi komentator nesporazumov evropske in slovenske politike Žiga Turk je dregnil v gnezdo ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Gabriele d'Anunnzio: Zgodovina se spominja imen zločincev, imena žrtev pa pozablja!
0
03.08.2019 22:28
Nujno, tudi v imenu zamejskih Slovencev, je potrebno potegniti globoko črto med zgodovino in zgodovino umetnosti: Gabriele ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Kdo in kako se danes bori proti kartelom, proti korupciji?
24
01.08.2019 21:20
V nadaljevanju teme o dvopolnosti v vsakem človeku, ki sem jo na portalu odprl že 10. junija letos, želim natančneje izpostaviti ... Več.
Piše: Miha Burger
Medijska poroka iz koristoljubja: Zapoznela združitev Dnevnika in Večera
8
31.07.2019 19:00
Pomp okoli združitve Dnevnika in Večera, ki je tudi formalno dobila potrditev varuha konkurence, je lahko tudi posledica obdobja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bigger picture*: Atlantska listina in trikotnik ZDA - EU - Rusija
7
30.07.2019 20:00
Evropska unija je bila 50 let prizorišče tekmovanja Francije, Nemčije in Velike Britanije za evropsko prvenstvo. Pri tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Boris
11
29.07.2019 22:00
Če v Združenem kraljestvu komu omenite Borisa - bodisi pakistanskemu priseljencu, nemškemu bankirju ali valižanskemu kmetu -, ... Več.
Piše: Keith Miles
Tista prekleta kapelica pod Vršičem ali ruski konec zgodovine
31
28.07.2019 19:00
Počasi bomo vsakoletno poznojulijsko politično mašo pri Ruski kapelici lahko uvrstili ob bok bizarnostim, kakršne so proslava v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Spomeniki revolucionarjem: Pustiti, podreti ali preseliti v muzeje?
8
28.07.2019 09:00
Ob nedavnem performansu , ko so neznani strorilci z rdečo barvo preplesakali spodnji del nog monolitnega spomenika Borisa ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bog jim pomagaj! Jaz jim ne morem na noben način.
0
27.07.2019 23:47
Viktor Borisovič Šklovski ni bil, kot mnogi menijo, revolucionar-proletarec-inetelektualec, temveč je bil v državljanski vojni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kako to, da so funkcionarji Komisije za preprečevanje korupcije tako slabo plačani?
14
26.07.2019 22:00
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ob prihajajoči 15-letnici tega organa opozarja na vrsto težav, s katerimi ... Več.
Piše: Boris Štefanec
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
14
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
5
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,551
02/
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
Uredništvo
Ogledov: 1,931
03/
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,800
04/
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
Božo Cerar
Ogledov: 1,292
05/
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
Uredništvo
Ogledov: 1,338
06/
Zbogom, Denis, piši v miru!
Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Ogledov: 1,063
07/
Pred vrhom skupine G7 v Biarritzu: Svet je na pragu nove globalne krize
Uredništvo
Ogledov: 849
08/
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,342
09/
Ilija Trojanow v odprtem pismu Evropi: "Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde."
Uredništvo
Ogledov: 794
10/
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
Uredništvo
Ogledov: 2,426