Komentar

Blejske opazke: Da bi čim dalj trajalo, da bi čim prej minilo

Voditeljem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške, bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ki hlepijo po oblasti, ki jim je oblast všeč in ki želijo, da traja v nedogled. Ki želijo za vsako ceno postati voditelji, čeprav ne vedo, kaj naj bi vodili.

12.08.2018 23:00
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Janez Drnovšek   Samuel Beckett   Franz Kafka   Levica

"Me nisi nehal mučiti s tvojim prekletim časom! ... Rojevajo nad grobom, za trenutek zasveti luč, nato je spet noč."(Samuel Beckett, Čakajoč na Godota)

Nekaj dni nazaj mi je prijatelj - v zvezi s peripetijami okrog sestavljanja nove slovenske vlade - z zanj značilno ravnodušnostjo svetoval, naj se preveč ne vznemirjam, češ da bo trajala samo eno, največ dve leti. Leto ali dve je za marsikoga 365 ali celo 730 dolgih dni (tj. 8.760 oz. 17.500 ur) skrbi, truda, čakanja, morda neprespanih noči; za koga drugega pa so ure in dnevi prekratki in si želi, da bi trajali čim dlje, da se ne bi nikoli končali ... Ljudje se razlikujemo (tudi) po pomanjkanju in izobilju časa. Nekateri med nami si želijo, da bi vlada (ali parlament) trajala čim manj časa, medtem ko si drugi želijo, da bi ostala čim dlje, po možnosti več mandatov, če je le mogoče, do upokojitve vseh članov. Za diktature je značilno, da trajajo do smrti voditeljev. V tem pogledu je bil jugoslovanski režim podoben Francovemu v Španiji in Castrovemu na Kubi, bil pa je vsekakor trši od sovjetskega, čeprav si njegov ruski naslednik - skupaj z voditeljema Severne Koreje in Kitajske - prizadeva, da bi "čim dlje trajalo".

 

Bilo bi pretirano, če bi rekli, da imamo dve vrsti ljudi: takšne, ki jim čas teče hitro, in druge, ki jim teče počasi. V življenju imamo hitra in počasna obdobja. Večinoma nam čas teče počasneje, ko smo mladi, in hitreje, ko smo starejši. Pokojni Janez Drnovšek je imel navado reči: "so dobri dnevi in so slabi dnevi". Hitreje nam tečejo dobri, počasneje slabi časi. Včasih čas teče hitreje, včasih počasneje. Najbrž teče najpočasneje zapornikom, vojakom, bolnikom ... Najhitreje teče zaljubljencem, uživačem in sladokuscem, gledalcem zabavnih prireditev in bralcem zanimivih knjig, vnetim raziskovalcem, turistom ...

 

Kako je s temi rečmi v vladah, pri njihovih članih? Vladam in voditeljem, ki jim je predvsem do tega, da vladajo in vodijo; ki jim ugajajo protokolarni blišč in žarometi javne pozornosti; ki uživajo na svojih položajih ali počivajo na lovorikah, čas gotovo teče prehitro. Dokler jim časa niso zaustavili oz. podaljšali (!) udari ali revolucije, so na oblasti uživali in se pritoževali, da čas prehitro teče - dosmrtni predsedniki, kralji in cesarji. Članom prve slovenske vlade je čas tekel različno: tistim, ki so hoteli ustvariti nekaj novega ali doseči večje spremembe, se je čas vlekel. Glede na to, da je bil čas sprememb, je za večino članov vlade tekel prepočasi.

 

Pisec teh vrstic se spominja prizadevanj za mednarodno priznanje, ki so tekla od plebiscita (decembra 1990) do januarja, pravzaprav do maja 1992. Čeprav so ta prizadevanja trajala komaj eno - ali v primeru upoštevanja datuma vstopa v OZN poldrugo - leto, so bila zame in za slovensko javnost nepopisno dolgotrajna. Po drugi strani smo bili za večino tujih opazovalcev in odločevalcev prenagljeni in prehitri.

 

Kadar čas teče počasi, si želimo, da bi čim prej minil. Da bi čim prej dosegli cilj in uspeh, uresničili načrt, uredili zadeve. V spominu imam stotine takšnih primerov. Komaj sem čakal, da mine dogodek, od katerega je bil odvisen pozitiven premik; da opravim srečanje, izgovorim govor ali končam predavanje, izpišem opazke; da se vrnem z napornega potovanja; da je konec sestanka ali protokolarnega dogodka, sprejema, večerje, svečanosti ... Seveda čas v trenutku, ko je nekaj opravljeno, zdrvi, in si želimo, da bi tekel počasneje. Dolgočasnemu čakanju sledi zadovoljstvo, ki mine in izgine kot blisk. Življenje v politiki prinaša dolga obdobja čakanja in nestrpnosti, ko si želimo, da čim prej minejo, tem pa sledijo kratki trenutki, za katere si želimo, da bi trajali. Ampak ne trajajo.

 

V vzvratnem zrcalu je to življenje videti kot komaj prekinjena vrsta nestrpnosti, čakanja, truda, skrbi ... in ko človek pomisli, kaj je doživel, ima občutek, da si je vedno ali pretežno želel, da to, kar je, čim prej mine. Če natančno premislimo, gre za življenje, za katero si ne želimo, da traja, ampak čim prej mine. Kakšno pa je življenje, za katero želimo, da čim prej mine? Mislim, da je nekoč o tem razmišljal Samuel Beckett.

 

Potem je seveda še "objektivna" realnost, kjer vsaka stvar zahteva svoj čas. Za vlade in voditelje bi bilo priporočljivo, da se čim bolj podvizajo oz. čim manj obotavljajo ne glede na to, ali zanje čas teče hitro ali počasi. Če dobro premislimo, je bolje, da jim teče počasi. Vladam, voditeljem, oblastem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške (npr. pri gradnji nacionalne knjižnice, bolnišnice, ceste ali železniške proge), bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ki hlepijo po oblasti, ki jim je oblast všeč in ki želijo, da traja v nedogled. Ki želijo za vsako ceno postati voditelji, čeprav ne vedo, kaj naj bi vodili.

 

 

Zmeda v čakalnici

 

Čakalne vrste so znamenje pomanjkanja. V Sloveniji so bile nekoč - v socialističnih časih - nekaj vsakdanjega. Čakati je bilo treba na kruh, na meso, na obrtnike, na kino vstopnice (posebej, če je bil na sporedu kak ameriški film), na potne liste in vize, na gradbena dovoljenja, na stanovanja, na honorarje, na avtomobile, na uresničitev obljub, na boljše čase ... Čakanje v vrsti je bilo tako rekoč zaščitni znak totalitarnih režimov, znamenito oznako te povezave pa je prispeval Franz Kafka v kratki zgodbi Pred vrati postave. V zadnjem času, potem ko so vrste tako rekoč izginile, pa so postale velik problem - najprej slovenskega pravosodja, nato zdravstva in navsezadnje mejnih prehodov.

 

Čakalne vrste so kardinalni problem obtožencev, žrtev prevar, upnikov, bolnikov, turistov, policistov, migrantov ... Ob tem se postavlja važno vprašanje: ali so bili čakalne vrste kdaj problem vladajočega razreda socialistične Slovenije (komunistični funkcionarji so si delili stanovanja in avtomobile, si organizirali "magacine" in posebne bolnišnice) in ali so čakalne vrste v resnici problem aktualnih načrtovalcev rešitev, kot so razvidne v koalicijskih dokumentih LMŠ, SD, SMC, Levice, DeSUS in ZAB?

 

Čeprav so znamenje pomanjkanja ali redkosti dobrin, zaradi katerih je treba čakati, so krajše ali celo daljše vrste najbrž neizogibne tudi v normalnih družbah, med katere bi se radi prištevali Slovenci. V Veliki Britaniji ali v ZDA se recimo nihče ne pritožuje zaradi čakalnih vrst na letališčih. Stotine in tisoči potnikov, ki vstopajo v državo, čakajo v dolgih vrstah pred kabinami oz. okenci, kjer pregledujejo potne listine. Seveda letališke in policijske oblasti prilagajajo število nadzornikov in okenc pritisku potnikov, da bi čakali čim krajši čas. Problem čakalnih vrst na mejnih prehodih med Slovenijo in Hrvaško ni v naravi stvari ali hudobiji, ampak v nesposobnosti organov. Če je naval velik, je potrebno namesto štirih postaviti deset ali celo štirideset kontrolnih točk in postaviti primerno število nadzornikov. Kadar gre za upravičenost do azila ali državljanstva, je treba prosilce napotiti v čakalnico.

 

Drug problem so nezakoniti prehodi in celotna problematika migrantske krize. Težave, ki jih je doživljala Slovenija z navalom stotisočih migrantov leta 2015 in ki jih - v manjšem obsegu - še doživlja, niso tehničen, ampak političen in varnostni problem, ki za nobeno državo ne more biti preprost - kot bi se zdelo na podlagi besedila predloga koalicijske pogodbe med strankami LMŠ, SD, SMC, Levica, DeSUS in ZAB. Tam namreč piše, da je treba odpraviti obstoječe zakonske določbe, ki "omejujejo pravico do mednarodne zaščite v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom in načeli človečnosti". Levica predlaga "odstranitev 'tehničnih ovir', ki ogrožajo človeška in živalska življenja". Tej miselnosti bi bilo mogoče ugovarjati s primeri drugih evropskih držav, ki so se soočale z migranti in ki imajo politične krize zaradi (dobronamerne) lahkomiselnosti v preteklosti, npr. Nemčije in Italije oz. Vatikana. Ukinitev čakalnih vrst za migrante menda ni dobra rešitev.

 

Predlogi levičarske peterice in pridružene Levice so zanimivi tudi, ko gre za pravosodje. Pravijo namreč, da bodo "preučili in po potrebi na novo določili objektivne kriterije za prednostno obravnavo zadev (npr. tudi za zadeve, kjer dolgotrajni postopki pripomorejo k insolventnosti podjetij in izgubi delovnih mest ter za zadeve, kjer so osumljeni nosilci javnih funkcij)". Bistvo je v "prednostni obravnavi" za nosilce javnih funkcij, ob tem pa se postavljata vprašanji:

 

(1) Zakaj naša peterokraka skupina (plus Levica) problema "prednostne obravnave" ni mogla rešiti v desetletju, ko je bila na oblasti oz. je imela za to vse možnosti? In

 

(2) Ali ni (na podlagi razvpitih primerov) mogoče sklepati, da je bila "prednostna obravanava" ravno tista obravnava, ki je bila v preteklem desetletju v veljavi?

 

 

Pravi biser našega dokumenta pa je predlog rešitve za zdravstvo. Takole beremo:

 

Za isto storitev pri istem zdravniku so v okviru javnega sistema čakalne dobe, v primeru samoplačništva pa čakalnih dob ni. 

 

Predlagatelji koalicijske pogodbe in še posebej Levica si (na področju zdravstva in pri šolstvu, kjer zavračajo slepo upoštevanje sklepov Ustavnega sodišča glede izenačevanja javnega in zasebnega šolstva) prizadevajo za izenačenje državljanov. Če ni mogoče skrajšati čakalnih vrst v javnem sistemu, jih je treba - da bi dosegli enakost - uvesti tudi v zasebnem sistemu! Predvsem pa uvajanje enakosti največkrat doseže, da so nekateri bolj enaki kot drugi.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Umetniški politični triptih: levo, sredina, desno!
0
22.09.2018 23:15
Na koncu današnjega komentarja sem združil prizore v triptih; na levo stran sem postavilmulata, ki je v dilemi ali je huje to, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretji esej o Evropi: Skupna valuta generira politično krizo in ogroža evropsko enotnost
10
20.09.2018 21:50
Združena Evropa je projekt francosko-nemške sprave. To vemo. Manj je znanega o nekaterih podrobnosti v procesih, ki so ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Pismo Evrope Atheni Farrokhzad: Vse razumeš kot politiko. Jaz nisem politika. Jaz sem identiteta.
14
19.09.2018 23:00
Evropa, ti svojega propada ne bi prepoznala, tudi če bi ti ga vrgli v obraz , je avgusta na fesivalu Dnevi poezije in vina na ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Hrib svobode na gori umetnosti
1
16.09.2018 06:22
Sedim v naseljeni skulpturi in gledam kinetične filmske fotografije, usmerjene proti soncu. Varno se počutim samo na Hribu ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Levica v stanju šoka: Damir Črnčec, ki je kuril protimigrantske kresove, prihaja v vladno palačo!
11
14.09.2018 21:50
Strašno razburjenje je zavladalo ob novici, da bo Damir Črnčec novi državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podoba o debeli stari gospe: Impresije duhovnika, ki je zapustil duhovniške vrste
12
13.09.2018 20:10
Jernej Kurinčič je bil dve desetletji frančiškan, konec avgusta pa je marsikoga presenetil z odločitvijo, da vsaj za eno leto ... Več.
Piše: Jernej Kurinčič
Zakaj nimamo javnega, ampak državno zdravstvo? Zato, da lahko dobavitelji služijo na desetine milijonov evrov!
10
12.09.2018 22:30
Ko nam politiki govorijo o javnem zdravstvu, mislijo nadržavno zdravstvo. Ko stojijo pred kamerami in volivci, so jih polna usta ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenija ne more imeti uravnotežene zunanje politike. Slovenija je del NATO in EU. To so usmeritve za slovensko zunanjo politiko.
5
10.09.2018 19:08
Iztok Mirošič je kot državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve prispevek z delovnim naslovom Aktivirati Slovenijo v ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Politika trde levice bi siromašila državo in privedla do zmanjšanja tujih investicij, revščine ter izseljevanja
12
09.09.2018 22:30
Se današnji socialisti in komunisti niso naučili iz zgodovinskih lekcij, da sta bila socializem in komunizem veliki gospodarski ... Več.
Piše: Keith Miles
Otium, negotium: Opazke o tujcih, dolgočasju in malomarnosti
5
09.09.2018 10:00
Veljavni zakoni in predpisi bi morali zadoščati za red in mir v zvezi z migracijami. Politično agitiranje za prebežnike, da ne ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pojoči pesek ali kako se je vse začelo z vrtoglavo hitrostjo
0
08.09.2018 20:19
Tadej Droljc je navkljub zaprti dramaturgiji, ki jo zahteva organizacija takšnega dogodka, izvajal prometejsko osebno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova zunanja politika: Bo Slovenija nekakšen socialistični otok sredi normalnih držav, kot so Avstrija, Madžarska, Hrvaška in Italija?
8
05.09.2018 23:20
V Sloveniji, predvsem na zunanjem ministrstvu bi se morali začeti ukvarjati z zunanjo politiko. Ugotoviti bi morali, na kakšen ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ko te na ulici vpričo triletnega sina verbalno napade bivši kolumnist Financ
24
04.09.2018 00:45
Vajen sem različnih oblik pritiska na svoje delo. Obiski sodišč so postali sestavni del mojega življenja in nad tem se ne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Homagge Marku Peljhanu: Oddajnik, ki oddaja lepe oblike
0
02.09.2018 07:59
Ne znate si predstavljati, kako blagodejno je bilo v času ideoloških patologij srečati odgovornega mladeniča s projekcijo, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Luka in tovariši: Zakaj Levice in njenih provokacij enostavno ne moremo ignorirati?
19
01.09.2018 01:15
Ves ta medijsko-politični pomp okoli vodilnih tovarišev stranke Levica zaradi izjav o višji obdavčitvi umazanih kapitalistov je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako je Levica, sekta čistih, strankam zmerne levice spodnesla tla pod nogami
11
28.08.2018 22:00
V slovenski družbeni in politični situaciji lahko opazujemo trik čistosti tako na desni kot na levi.Za določene desne domoljube ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Berlin je mesto, kjer se uprizarja očem nevidno
2
26.08.2018 06:59
V umetniških središčih sveta, kar Berlin zagotovo je, prepoznamo umetnine, ki napovedujejo stil. Tega v manjših provincialnih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Cirilu Zlobcu v slovo, s hvaležnostjo (1925-2018)
2
25.08.2018 16:23
Ob njegovem odhodu me navdaja občutek nenadne, nezaceljive praznine. Odkar pomnim, je s svojo prijazno očetovsko avtoriteto ... Več.
Piše: Boris A. Novak
In memoriam Andrej Capuder (1942-2018)
7
23.08.2018 23:45
Andrej Capuder je bil eden redkih intelektualcev v naši politiki. Temu primerna je bila tudi njegova politična kariera. Bil je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zakon o aktivnem državljanu: Kaj se smešite, saj se itak ne da nič narediti!?
13
21.08.2018 22:30
Pred dvajsetimi leti si niti v sanjah ne bi mogel misliti, da bodonomenklaturain njeni nasledniki tako prevladali v slovenskem ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Levica v stanju šoka: Damir Črnčec, ki je kuril protimigrantske kresove, prihaja v vladno palačo!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.486
02/
Podoba o debeli stari gospe: Impresije duhovnika, ki je zapustil duhovniške vrste
Jernej Kurinčič
Ogledov: 3.409
03/
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
Uredništvo
Ogledov: 2.848
04/
Politik Zoran Janković se kot prvošolček fotografira s prvošolčki in tako etično sporno začenja predvolilno kampanjo
Uredništvo
Ogledov: 1.854
05/
Pismo Evrope Atheni Farrokhzad: Vse razumeš kot politiko. Jaz nisem politika. Jaz sem identiteta.
Andrej Drapal
Ogledov: 2.240
06/
Zakaj nimamo javnega, ampak državno zdravstvo? Zato, da lahko dobavitelji služijo na desetine milijonov evrov!
Krištof Zevnik
Ogledov: 1.916
07/
Tretji esej o Evropi: Skupna valuta generira politično krizo in ogroža evropsko enotnost
Igor Bavčar
Ogledov: 1.392
08/
Predreferendumske spletke in prevare v deželi, ki bi jo radi preimenovali v Severno Makedonijo
Andrej Dočinski
Ogledov: 2.401
09/
Blejski cirkus: Vladimir Putkin, arabska ministrica za srečo ter Cerarjeva in Šarčeva neotesanost
Uredništvo
Ogledov: 3.162
10/
Hrib svobode na gori umetnosti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.062