Komentar

Blejske opazke: Da bi čim dalj trajalo, da bi čim prej minilo

Voditeljem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške, bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ki hlepijo po oblasti, ki jim je oblast všeč in ki želijo, da traja v nedogled. Ki želijo za vsako ceno postati voditelji, čeprav ne vedo, kaj naj bi vodili.

12.08.2018 23:00
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Janez Drnovšek   Samuel Beckett   Franz Kafka   Levica

"Me nisi nehal mučiti s tvojim prekletim časom! ... Rojevajo nad grobom, za trenutek zasveti luč, nato je spet noč."(Samuel Beckett, Čakajoč na Godota)

Nekaj dni nazaj mi je prijatelj - v zvezi s peripetijami okrog sestavljanja nove slovenske vlade - z zanj značilno ravnodušnostjo svetoval, naj se preveč ne vznemirjam, češ da bo trajala samo eno, največ dve leti. Leto ali dve je za marsikoga 365 ali celo 730 dolgih dni (tj. 8.760 oz. 17.500 ur) skrbi, truda, čakanja, morda neprespanih noči; za koga drugega pa so ure in dnevi prekratki in si želi, da bi trajali čim dlje, da se ne bi nikoli končali ... Ljudje se razlikujemo (tudi) po pomanjkanju in izobilju časa. Nekateri med nami si želijo, da bi vlada (ali parlament) trajala čim manj časa, medtem ko si drugi želijo, da bi ostala čim dlje, po možnosti več mandatov, če je le mogoče, do upokojitve vseh članov. Za diktature je značilno, da trajajo do smrti voditeljev. V tem pogledu je bil jugoslovanski režim podoben Francovemu v Španiji in Castrovemu na Kubi, bil pa je vsekakor trši od sovjetskega, čeprav si njegov ruski naslednik - skupaj z voditeljema Severne Koreje in Kitajske - prizadeva, da bi "čim dlje trajalo".

 

Bilo bi pretirano, če bi rekli, da imamo dve vrsti ljudi: takšne, ki jim čas teče hitro, in druge, ki jim teče počasi. V življenju imamo hitra in počasna obdobja. Večinoma nam čas teče počasneje, ko smo mladi, in hitreje, ko smo starejši. Pokojni Janez Drnovšek je imel navado reči: "so dobri dnevi in so slabi dnevi". Hitreje nam tečejo dobri, počasneje slabi časi. Včasih čas teče hitreje, včasih počasneje. Najbrž teče najpočasneje zapornikom, vojakom, bolnikom ... Najhitreje teče zaljubljencem, uživačem in sladokuscem, gledalcem zabavnih prireditev in bralcem zanimivih knjig, vnetim raziskovalcem, turistom ...

 

Kako je s temi rečmi v vladah, pri njihovih članih? Vladam in voditeljem, ki jim je predvsem do tega, da vladajo in vodijo; ki jim ugajajo protokolarni blišč in žarometi javne pozornosti; ki uživajo na svojih položajih ali počivajo na lovorikah, čas gotovo teče prehitro. Dokler jim časa niso zaustavili oz. podaljšali (!) udari ali revolucije, so na oblasti uživali in se pritoževali, da čas prehitro teče - dosmrtni predsedniki, kralji in cesarji. Članom prve slovenske vlade je čas tekel različno: tistim, ki so hoteli ustvariti nekaj novega ali doseči večje spremembe, se je čas vlekel. Glede na to, da je bil čas sprememb, je za večino članov vlade tekel prepočasi.

 

Pisec teh vrstic se spominja prizadevanj za mednarodno priznanje, ki so tekla od plebiscita (decembra 1990) do januarja, pravzaprav do maja 1992. Čeprav so ta prizadevanja trajala komaj eno - ali v primeru upoštevanja datuma vstopa v OZN poldrugo - leto, so bila zame in za slovensko javnost nepopisno dolgotrajna. Po drugi strani smo bili za večino tujih opazovalcev in odločevalcev prenagljeni in prehitri.

 

Kadar čas teče počasi, si želimo, da bi čim prej minil. Da bi čim prej dosegli cilj in uspeh, uresničili načrt, uredili zadeve. V spominu imam stotine takšnih primerov. Komaj sem čakal, da mine dogodek, od katerega je bil odvisen pozitiven premik; da opravim srečanje, izgovorim govor ali končam predavanje, izpišem opazke; da se vrnem z napornega potovanja; da je konec sestanka ali protokolarnega dogodka, sprejema, večerje, svečanosti ... Seveda čas v trenutku, ko je nekaj opravljeno, zdrvi, in si želimo, da bi tekel počasneje. Dolgočasnemu čakanju sledi zadovoljstvo, ki mine in izgine kot blisk. Življenje v politiki prinaša dolga obdobja čakanja in nestrpnosti, ko si želimo, da čim prej minejo, tem pa sledijo kratki trenutki, za katere si želimo, da bi trajali. Ampak ne trajajo.

 

V vzvratnem zrcalu je to življenje videti kot komaj prekinjena vrsta nestrpnosti, čakanja, truda, skrbi ... in ko človek pomisli, kaj je doživel, ima občutek, da si je vedno ali pretežno želel, da to, kar je, čim prej mine. Če natančno premislimo, gre za življenje, za katero si ne želimo, da traja, ampak čim prej mine. Kakšno pa je življenje, za katero želimo, da čim prej mine? Mislim, da je nekoč o tem razmišljal Samuel Beckett.

 

Potem je seveda še "objektivna" realnost, kjer vsaka stvar zahteva svoj čas. Za vlade in voditelje bi bilo priporočljivo, da se čim bolj podvizajo oz. čim manj obotavljajo ne glede na to, ali zanje čas teče hitro ali počasi. Če dobro premislimo, je bolje, da jim teče počasi. Vladam, voditeljem, oblastem, ki jim čas prehitro teče in ki zahtevajo nove in nove podaljške (npr. pri gradnji nacionalne knjižnice, bolnišnice, ceste ali železniške proge), bi se morali izogibati. To so namreč tisti ljudje, ki hlepijo po oblasti, ki jim je oblast všeč in ki želijo, da traja v nedogled. Ki želijo za vsako ceno postati voditelji, čeprav ne vedo, kaj naj bi vodili.

 

 

Zmeda v čakalnici

 

Čakalne vrste so znamenje pomanjkanja. V Sloveniji so bile nekoč - v socialističnih časih - nekaj vsakdanjega. Čakati je bilo treba na kruh, na meso, na obrtnike, na kino vstopnice (posebej, če je bil na sporedu kak ameriški film), na potne liste in vize, na gradbena dovoljenja, na stanovanja, na honorarje, na avtomobile, na uresničitev obljub, na boljše čase ... Čakanje v vrsti je bilo tako rekoč zaščitni znak totalitarnih režimov, znamenito oznako te povezave pa je prispeval Franz Kafka v kratki zgodbi Pred vrati postave. V zadnjem času, potem ko so vrste tako rekoč izginile, pa so postale velik problem - najprej slovenskega pravosodja, nato zdravstva in navsezadnje mejnih prehodov.

 

Čakalne vrste so kardinalni problem obtožencev, žrtev prevar, upnikov, bolnikov, turistov, policistov, migrantov ... Ob tem se postavlja važno vprašanje: ali so bili čakalne vrste kdaj problem vladajočega razreda socialistične Slovenije (komunistični funkcionarji so si delili stanovanja in avtomobile, si organizirali "magacine" in posebne bolnišnice) in ali so čakalne vrste v resnici problem aktualnih načrtovalcev rešitev, kot so razvidne v koalicijskih dokumentih LMŠ, SD, SMC, Levice, DeSUS in ZAB?

 

Čeprav so znamenje pomanjkanja ali redkosti dobrin, zaradi katerih je treba čakati, so krajše ali celo daljše vrste najbrž neizogibne tudi v normalnih družbah, med katere bi se radi prištevali Slovenci. V Veliki Britaniji ali v ZDA se recimo nihče ne pritožuje zaradi čakalnih vrst na letališčih. Stotine in tisoči potnikov, ki vstopajo v državo, čakajo v dolgih vrstah pred kabinami oz. okenci, kjer pregledujejo potne listine. Seveda letališke in policijske oblasti prilagajajo število nadzornikov in okenc pritisku potnikov, da bi čakali čim krajši čas. Problem čakalnih vrst na mejnih prehodih med Slovenijo in Hrvaško ni v naravi stvari ali hudobiji, ampak v nesposobnosti organov. Če je naval velik, je potrebno namesto štirih postaviti deset ali celo štirideset kontrolnih točk in postaviti primerno število nadzornikov. Kadar gre za upravičenost do azila ali državljanstva, je treba prosilce napotiti v čakalnico.

 

Drug problem so nezakoniti prehodi in celotna problematika migrantske krize. Težave, ki jih je doživljala Slovenija z navalom stotisočih migrantov leta 2015 in ki jih - v manjšem obsegu - še doživlja, niso tehničen, ampak političen in varnostni problem, ki za nobeno državo ne more biti preprost - kot bi se zdelo na podlagi besedila predloga koalicijske pogodbe med strankami LMŠ, SD, SMC, Levica, DeSUS in ZAB. Tam namreč piše, da je treba odpraviti obstoječe zakonske določbe, ki "omejujejo pravico do mednarodne zaščite v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom in načeli človečnosti". Levica predlaga "odstranitev 'tehničnih ovir', ki ogrožajo človeška in živalska življenja". Tej miselnosti bi bilo mogoče ugovarjati s primeri drugih evropskih držav, ki so se soočale z migranti in ki imajo politične krize zaradi (dobronamerne) lahkomiselnosti v preteklosti, npr. Nemčije in Italije oz. Vatikana. Ukinitev čakalnih vrst za migrante menda ni dobra rešitev.

 

Predlogi levičarske peterice in pridružene Levice so zanimivi tudi, ko gre za pravosodje. Pravijo namreč, da bodo "preučili in po potrebi na novo določili objektivne kriterije za prednostno obravnavo zadev (npr. tudi za zadeve, kjer dolgotrajni postopki pripomorejo k insolventnosti podjetij in izgubi delovnih mest ter za zadeve, kjer so osumljeni nosilci javnih funkcij)". Bistvo je v "prednostni obravnavi" za nosilce javnih funkcij, ob tem pa se postavljata vprašanji:

 

(1) Zakaj naša peterokraka skupina (plus Levica) problema "prednostne obravnave" ni mogla rešiti v desetletju, ko je bila na oblasti oz. je imela za to vse možnosti? In

 

(2) Ali ni (na podlagi razvpitih primerov) mogoče sklepati, da je bila "prednostna obravanava" ravno tista obravnava, ki je bila v preteklem desetletju v veljavi?

 

 

Pravi biser našega dokumenta pa je predlog rešitve za zdravstvo. Takole beremo:

 

Za isto storitev pri istem zdravniku so v okviru javnega sistema čakalne dobe, v primeru samoplačništva pa čakalnih dob ni. 

 

Predlagatelji koalicijske pogodbe in še posebej Levica si (na področju zdravstva in pri šolstvu, kjer zavračajo slepo upoštevanje sklepov Ustavnega sodišča glede izenačevanja javnega in zasebnega šolstva) prizadevajo za izenačenje državljanov. Če ni mogoče skrajšati čakalnih vrst v javnem sistemu, jih je treba - da bi dosegli enakost - uvesti tudi v zasebnem sistemu! Predvsem pa uvajanje enakosti največkrat doseže, da so nekateri bolj enaki kot drugi.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Ko smrtonosni virus prodira vse bližje Sloveniji, se rojeva Janševa "korona koalicija"
13
26.02.2020 03:45
V grozeči senci prihajajočega virusa bo, kot vse kaže, Janezu Janši še tretjič uspelo sestaviti vlado. Včeraj so namreč vse ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Paradoks t.i. leve sredine: O socialni demokraciji in slovenski politični miselnosti)
13
24.02.2020 21:33
Važnih vprašanj v zvezi s socialnodemokratsko tradicijo ne zmanjka. Zgodovinar Janko Prunk je opozoril, da v Sloveniji socialne ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Sonja Savić v malem parku ob železniški postaji, Peter Handke pa v kraljevi palači
8
22.02.2020 23:59
Kako prekleto predvidljivi, nezanimivi in duhamorni sploh še zmoremo postat. Družbi, ki je naklonjena inteligenci in realnemu ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Na(j)prej Slovenija!
30
21.02.2020 21:01
Nova vlada ima lepo priliko, da pokaže politično kulturo, ki se izraža s spoštovanjem dostojanstva vseh koalicijskih partnerjev, ... Več.
Piše: Lojze Peterle
Vmesni prostor je izginil, obstaja samo še ZA ali PROTI Janši
15
18.02.2020 23:30
Kje je temeljni vzrok, da se vedno znova izgublja vmesni prostor, o katerem pišem v večini svojih prispevkov naportalu+? To je ... Več.
Piše: Miha Burger
Politbiro: Janša je nevaren za demokracijo, ustrelite ga ... no ja, ga pa vsaj spet zaprite!
28
17.02.2020 23:59
Preigravanja po padcu vlade dobivajo nevarne pospeške v podobi zunanjih igralcev, ki o politiki sicer ne vedo kaj dosti, so pa ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Od kod patološki strah pred Janšo?
32
17.02.2020 00:57
Antijanšizem ima mnogo globlje korenine kot le v klasičnem političnem boju med levico in desnico. Strinjam se z oceno, da ... Več.
Piše: Milan Gregorič
In potem je izmed logaških solatnih glav svojo betico ponovno pomolila Milojka Kolar Celarc
21
15.02.2020 23:00
Milojka Kolar Celarc je javno povedala, da če gre SMC v koalicijo z Janšo, ona odstopa kot članica stranke. Ker dače se sestavi ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Usodne prevare: Pripis k Roterjevemu pripisu
9
14.02.2020 22:36
Usodne prevare Zdenka Roterja, ki imajo vsega 160 strani, so sklepni del spominske trilogije, ki se je začela z zajetnejšo (čez ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Uredniški komentar: Kučanovo zavezništvo v podporo Svetemu pismu
30
12.02.2020 00:30
Do konca prihodnjega tedna naj bi bilo jasno, če je možna nova, desnosredinska koalicija. V nasprotnem bodo 19. ali 26. aprila ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kulturni dan za nekulturno ljudstvo
13
08.02.2020 22:00
Slovenci praznujemo kulturni dan predvsem zato, ker nismo kulturen narod, kaj šele umetnosti naklonjen narod. Zakaj bi torej za ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Težko boste na kakšnem pašniku našli toliko svetih krav kot v sferi slovenske kulture
18
08.02.2020 01:00
Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi (zdaj prihaja na dan moja teroristična plat) pod Cankarjev dom, ko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prekletstvo Antigone: Ali je možno, da ljubljanski župan Zoran Janković ne razlikuje med spomenikom in grobom?
26
06.02.2020 22:36
Vsekakor smo lahko ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću za tako samozavestno propagiranje prvo- in drugorazrednosti več kot ... Več.
Piše: Jože Dežman
Janšev "biti ali ne biti": Predčasne volitve ali nova koalicija, to je zdaj vprašanje!
29
05.02.2020 23:30
Predčasne volitve ali nova vladna koalicija, to je zdaj vprašanje. Bomo dovolili, da se na oblast vrne Janez Janša, nas ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Samo pri poslancih, ki niso glasovalni stroj političnih strank, gre iskati kvorum, ki lahko ustvari novo parlamentarno večino
5
02.02.2020 12:00
Tisti junak, in resnično bo junak, ki si bo upal iz obstoječe zasedbe parlamenta sestaviti vlado, naj vse poslance in poslanke, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
"Kdo bi še molčal, ko ga en zamah lahko reši? Še kar prenašati naključje, ali se upreti, vzeti orožje in končati vse?"
9
01.02.2020 22:30
Hamlet anarhist: Do kod se mora to trpeti? Oblast, ki žali že s svojim obstojem. Prezir vseh njih, ki imajo jo v rokah. Ošabnost ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Luksemburška blamaža: Slovenska vlada in njeni pravniki v ogledalu Evropskega sodišča
16
01.02.2020 00:36
V bistvu je evropsko sodišče slovensko tožbo proti Hrvaški označilo kot neprimerno in nekompetentno, s čimer je potegnilo za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj se mi zdijo uniseks stranišča super, odstranjevanje pisoarjev pa kretenizem
16
30.01.2020 22:30
Kdor je odstranil pisoarje na uniseks straniščih na Fakulteti za družbene vede, je dosegel predvsem to, da se bodo kumulativne ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Morda Šarčev odstop ni nobena zarota, ampak le trenutek, ko je imel premier vsega dovolj
19
28.01.2020 01:00
Ponedeljkov odstop predsednika vlade, ki ga je sicer za nekaj ur prehitel finančni minister, je presenetil zgolj popolne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ali so Trumpova pričakovanja o večji vlogi zveze Nato na Bližnjem vzhodu realna? Niso.
6
26.01.2020 22:59
Ameriški predsednik Donald Trump je v zadnjem času večkrat izrazil pričakovanja po večji vlogi Nata na Bližnjem vzhodu. V mislih ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Pozor: V Slovenijo prihaja epidemija koronavirusa COVID-19!
Blaž Mrevlje
Ogledov: 8,166
02/
Sredi političnih intrig, obveščevalne vojne in medijskih spinov postaja oblikovanje Janševe vlade "misija nemogoče"
Uredništvo
Ogledov: 3,623
03/
Ko smrtonosni virus prodira vse bližje Sloveniji, se rojeva Janševa "korona koalicija"
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,825
04/
Mednarodno razvojno sodelovanje: Čistilne naprave, sortirnice odpadkov, vodovodi, sončne elektrarne so idealen biznis za prijatelje!
Uredništvo
Ogledov: 2,289
05/
Vmesni prostor je izginil, obstaja samo še ZA ali PROTI Janši
Miha Burger
Ogledov: 2,258
06/
Na(j)prej Slovenija!
Lojze Peterle
Ogledov: 2,863
07/
"Akviziterji" obiskujejo Petrolove delničarje in od njih odkupujejo delnice s kar 45 % provizijo
Uredništvo
Ogledov: 1,851
08/
Paradoks t.i. leve sredine: O socialni demokraciji in slovenski politični miselnosti)
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,526
09/
Politbiro: Janša je nevaren za demokracijo, ustrelite ga ... no ja, ga pa vsaj spet zaprite!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 5,852
10/
Sonja Savić v malem parku ob železniški postaji, Peter Handke pa v kraljevi palači
Simona Rebolj
Ogledov: 1,455