Kritike bo seveda zmotila Zemljaričeva starost, vendar je ta - vsaj ko gre za politiko - relativna. Tudi malezijsko vlado trenutno vodi 93-letni Mahathir bin Mohamad, kar je pomemben podatek predvsem zato, ker Janez Zemljarič ne bo vodil vlade in ker je od Malezijca skoraj tri leta in pol mlajši. Zdravstveni resor je trenutno resda v katastrofalnem stanju, toda predvsem po zaslugi dosedanjih nekompetentnih ministrov oziroma ministric (Milojka Kolar Celarc je bila v tem smislu celo absolutna rekorderka) na eni ter problematičnega Kliničnega centra na drugi strani. Da je prav ljubljanski UKC nekakšna prispodoba zavoženega slovenskega javnega zdravstva, najbrž ni treba posebej izpostavljati. A prav v tej točki bi se angažma Janeza Zemljariča tudi dodatno izkazal, kajti prav ta bivši šef Službe državne varnosti je bil prvi direktor Kliničnega centra. Ni jih malo, ki se še danes spomnijo, kako je imel tovariš Janez "zadeve pod kontrolo". V času njegovega vodenja UKCL ni bilo oderuških dobaviteljev, predstojnikov klinik z lepljivimi prsti ali škandaloznih programov (otroške) srčne kirurgije. Ko je Zemljarič vodil UKC, sta bila tam red in disciplina, česar si danes ne moremo niti predstavljati več.

Nostalgija za starimi časi gor ali dol, dejstvo je, da ministrstva za zdravje po naravni katastrofi, imenovani Milojka Kolar Celarc, ne bo hotel prevzeti noben normalen, zdrav in vsaj relativno mlad človek. Kaj nam torej ostane drugega, kot da začnemo pripravljati javno mnenje na nujnost, da se v zdravstvene kroge vrnejo dobri, stari kadri. Ker ima Borut Miklavčič slabo srce, poleg tega pa ni niti še blizu devetdesetim, je Zemljarič takorekoč naravna izbira. Namesto da izgublja čas kot neregistrirani lobist s predstavitvami lunatičnega projekta prvega slovenskega otoka pred Izolo pri ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku, namesto da obiskuje generalne direktorje UKCL in jim "prinaša ideje v zvezi z bolniki", bi Janez Zemljarič pri svojih rosnih 89. vseeno lahko stopil iz relativne pozabe in se zavihtel na položaj zdravstvenega ministra.

Namesto da hodi v zasebno kliniko Barsos in se tam v čakalnici srečuje z jeznimi pogledi svojih nesojenih volivcev, bi se moral Zemljarič kot zaprisežen varuh javnega zdravstva ukvajati z drugimi, strateškimi rečmi. Kot minister za zdravje bi bil v vsakem primeru evropski unikum, četudi bi imel med ministri Šarčeve vlade kar nekaj resnih konkurentov ...