Za začetek naj program Šarčeve koalicije primerjam z nakupovanjem avtomobila ali stanovanja. Kaj bi rekli, ko bi vam avtomobilski prodajalec ob nakupu ponudil: To je odlično vozilo, ima štiri kolesa, motor, vetrobransko steklo, volan in sedeže!? Kaj bi rekli, ko bi vam gradbeno podjetje obljubilo, da bo vaše stanovanje opremljeno z okni in vrati, nakar bi dodalo: Poleg vsega boste imeli tudi tekočo vodo!?

"Poslanstvo" avtomobila je še kaj drugega razen tega, da ima štiri kolesa, in "poslanstvo" stanovanja je še kaj več kot tekoča voda. Avtomobil nas mora pripeljati na cilj, v stanovanju moramo živeti. Kaj je poslanstvo politike? Kakšni so glavni nameni in cilji Marjana Šarca? Zaenkrat se ukvarja s samoumevnimi in tehničnimi vprašanji. Zanima ga, ali bo dobil dovolj podpore v parlamentu in kdo bo postal minister. Predsednik vlade seveda ne more biti le računar, ampak mora tudi vedeti, kaj hoče in kako bo to, kar hoče, uresničil. V Šarčevem primeru - če npr. sklepamo po intervjuju v Delu - je to zavedanje nejasno. Čeprav državniki niso nujno najbolj zgovorni ljudje, od njih vendar pričakujemo kak stavek ali misel, ki si ju je mogoče zapomniti. Državniki pišejo knjige in članke. Iz njih je mogoče razbrati življenjske izkušnje in vrednote, navsezadnje z njimi tudi pridobivajo volivce. Naš mandatar in spe (v upanju, op. uredn.) je doslej dokazal le željo, da bi bil predsednik, pri čemer ni važno, kateri: predsednik republike ali predsednik vlade.

Še najbolj smo si zapomnili Šarčevo primerjavo z Janezom Drnovškom (ki je bil pred predsedovanjem slovenski vladi kljub vsemu predsednik Jugoslavije in Gibanja neuvrščenih) in izjavo, da se je preživljal z igralskimi nastopi. Večinoma se resnim vprašanjem (ki jih sicer ni veliko) izmika s splošnimi in praznimi frazami, največ pa govori o tehničnih naporih pri sestavljanju koalicije. V odgovoru na vprašanje o morebitnih svetovalcih pa pravi:

Inflacija besed nikoli ni dobra. Če sam nimaš stvari razdelanih v glavi, ti niti sto svetovalcev ne pomaga, kvečjemu ti škodijo, da skačeš z mislimi sem ter tja …

Na vprašanje, kaj bo "glavna vsebinska točka vaše vlade", Šarec odgovarja, da bo to zdravstvo oz. zmanjšanje čakalnih vrst, pri čemer "bi bil vsak odstotek zmanjšanja uspeh". Na vprašanje o "interesnih krogih" spet enigmatično odgovarja:

"Če bi človek povedal vse, kar ve, mu to vedenje ne bi prav nič pomagalo."

Člani velike generacije, ki so delovali v prvem delu državne zgodovine (1990-2008), so izšli iz gibanja, ki ga je Evropa imenovala čudežno (pa tudi grozno) leto, tj. ob koncu hladne vojne, njihovo spričevalo pa je bilo prizadevanje za demokratično in neodvisno državo.

Edvard Kardelj je leta 1956 v ameriški reviji Foreign Affairs objavil članek z naslovom Evolution in Yugoslavia, Razvoj v Jugoslaviji (vir). V njem je zavračal podcenjevanje jugoslovanskega modela, češ da ne gre za enopartijski sistem, ampak za nestrankarsko socialistično demokracijo. Mimogrede je ocenil, da so lahko diktature tudi napredne, demokracije pa tudi slabe. Pozneje se je Kardelj sprijaznil s pluralizmom, vendar ne strank, ampak "samoupravnih interesov". Na tej podlagi so slovenski partijski teoretiki razvijali tezo, da je pri nas Partija hkrati na oblasti in v opoziciji. To so počeli vse do znamenite izjave Staneta Dolanca, da "smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti", sicer "bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo".

Zakaj navajam pol stoletja stare izjave in dileme? Zato, ker slovensko politično prizorišče vse bolj spominja na nestrankarsko socialistično demokracijo in ker se je končno - z Levico - utelesila še davna formula o dvojnem življenju - na oblasti in v opoziciji. Primerjavi Šarčeve koalicije (+Levice) z nestrankarsko socialistično demokracijo bi bilo mogoče ugovarjati, češ da je tudi nekdanji Demos vseboval šest strank (SKD, SKZ, SDZ, SDZS, Zeleni in Liberalci). Razlika je v tem, da je bil Demos predvolilna koalicija in se je volitev udeležil kot ena stranka. Njen protigralec je bil establišment "nestrankarske socialistične demokracije", ki se je razdelil v tri stranke: SDP, ZSMS-LDS in SSS. Šlo je za dejansko tekmovanje med dvema blokoma, dan po volitvah pa je bilo takoj jasno, kdo je zmagal in kdo je poražen.

Danes temu nikakor ni več tako.

Komentatorji, ki jih popularno imenujemo "levi" ali "levičarski", bi prvo, peto, osmo in deseto slovensko vlado imenovali "desno" oz. "desničarsko". Prvo vlado (1990-1992) je vodil Lojze Peterle, peto vlado (2000) je nekaj mesecev vodil Andrej Bajuk, osmo vlado (2004-2008) je vodil Janez Janša, kratkotrajno deseto vlado (2012-2013) prav tako. Druga (1992-1993), tretja (1993-1997), četrta (1997-2000) in šesta vlada (2000-2002), ki jih je vodil predsednik LDS Janez Drnovšek, niso bile enovite in jih je težko označiti kot leve ali desne, saj so v njih poleg LDS izmenično sodelovale še stranke SDS, Demokrati, Zeleni, reformirani komunisti in socialisti, SKD, SLS in DeSUS. Recept je s sedmo vlado (2002-2004) ponovil Drnovškov naslednik Tone Rop. Leta 2008 je prišla na vrsto deveta Pahorjeva, leta 2013 enajsta vlada Alenke Bratušek, leta 2014 dvanajsta vlada Mira Cerarja.

Težko bi ugovarjali oznaki, da so bile zadnjih deset let - po letu 2008 - z izjemo že omenjenega enoletnega intermezza 2012-2013 vse vlade (deveta, enajsta in dvanajsta) "leve" oz. "levičarske". Začetnemu zgodovinskemu, vendar kratkemu vzponu "desnice" (ki je dosegla demokracijo in neodvisno državo) je sledilo desetletno obdobje Drnovškovih večjih in manjših - raznolikih, denimo sredinskih - koalicij, ki so jim uspela važna podjetja od pristopa k EU do članstva v Natu, in za katere sta bili značilni obzirnost in previdnost. Zdi se, da se je Drnovškove uspešne sredinske (?) politike lotila podobna utrujenost, kot je bila nekoč po velikih državnih dosežkih prizadela Demos. Ta se je leta 2004 vrnil v podobi Janševe vlade, ki je izpolnila precej državotvornih pričakovanj - od predsedovanja OVSE in evra do schengena in predsedovanja EU. V ozadju teh dosežkov je tlelo upanje na drugo republiko.

Nato se je zgodil prelom. Medtem ko je "desnica" leta 2008 vodila evropske posle in varovala nacionalne interese, je "levica" sklenila, da jo bo za vsako ceno onemogočila, zavrgla tradicijo Drnovškovih pogodb z njo in prevzela vso oblast. Pred volitvami leta 2008 je vsepovsod ob slovenskih cestah, na ulicah in po zidovih v mimoidoče z rdečega jumbo plakata strmel samo Borut Pahor.

Zgodovino samostojne slovenske države lahko razdelimo v dve obdobji:

1. Državotvorno obdobje Demosa in Drnovškovih vlad, ki dosežejo osamosvojitev, mednarodno priznanje, vstop v evroatlantske povezave, prevzem evropske valute in evropske zunanje meje, navsezadnje predsedujejo Evropski uniji (1990-2008);

2. Obdobje restavracije socializma in ideološke mobilizacije zoper mednarodno okolje Avstrije, Češke, Hrvaške, Italije, Madžarske, Poljske, Slovaške, predvsem pa ZDA (2009-2018).

Glavno vprašanje po junijskih volitvah je:

Ali se bosta zaostrovali protievropska ideološka mobilizacija in restavracija socializma; ali bodo pretehtale evropske vrednote, vrednote slovenske osamosvojitve in varovanje ustavne ureditve. Po enodušnem priseganju zoper "desničarstvo", SDS in Janšo je razvidno, da je bila koalicija LMŠ, SD, SMC, ZAB, DeSUS + Levica ustvarjena z namenom kontinuitete druge opcije. Pojavljajo se pozivi, kot je npr.: Ali se ti, ki že dolge tedne kujejo koalicijo, sploh zavedajo, kaj čaka Slovenijo, če jim spodleti?