Uničenje dveh medicinskih strok, otroške kardiologije (vključno s kirurgijo) in pediatrične intenzivne medicine na nacionalnem nivoju je, kar se mene tiče, poleg organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu, ki vsako leto po moji oceni odnese najmanj 400 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja - protidržavno delovanje. V času ministrovanja Pokvarjene Milojke, zavetnice zdravniško-dobaviteljske mafije na nivoju Minitrstva za zdrav(j)e je torej v zdravstveno podzemlje po moji oceni poniknilo za vsaj 1,6 milijarde vaših evrov (on top of vseh ostalih milijard prej - zato pravim, da je luknja v zdravstvu večja od tiste v bančnem sektorju!). V samo štirih letih. Tudi to je po mojem mnenju protidržavno delovanje. V normalnih državah je pravo v delu, ki govori o protidržavnem delovanju, popolnoma jasno. Kaj se je v zgodovini dogajalo s pokvarjenci tipa Pokvarjena Milojka, tudi vemo. Bili so dosti bolj praktični. Ljudje, ki so v 18. stoletju v Franciji delovali protidržavno, so hitro končali pod eno tistih Robespierrovih napravic. Švist in okras na vratu se je skotalil v košaro. Pokvarjena Milojka ima srečo, da so jih leta 1977 umaknili v muzeje in srečo, da njeni logaški pomidori rastejo v ugrabljeni in nepravni državi, sicer bi jih že zdavnaj ne gojila več.

Ker je do uničenja dveh medicinskih strok prišlo zaradi primitivnega ščitenja postarane udbovke Pokvarjene Milojke antiprofesorja pediatrije in nestrokovnega direktorja Pediatrične klinike Rajka Kende, ki so ga v administraciji UKC Ljubljana naslavljali kar po partizansko - tovariš Kenda - in naslednjic Komunistične partije Slovenije, Socialnih demokratov, SMC in DeSUS, ki so ščitile njo, tudi reševanje tega uničenja nacionalnih razsežnosti - ni kaj prida. UKC Ljubljana ne ve, kaj bi, predvsem pa s kom bi. Reševanje problema s poštnim nabiralnikom oz. slamnatim Nacionalnim inštitutom za otroške srčne bolezni (NIOSB), to bizarno pogruntavščino za obvod oz. bypass, kot se reče v kirurščini, stotisočev evrov, ki bi jih dr. Igor Gregorič rad prečrpal na račune svojih kirurških prijateljev, pa me spominja na reševanje propadajočega zakona na način, da človek domov, ob vseh težavah, pripelje še ljubico, ki ima rada drage pelce. Ali na maligno in agresivno rakavo tvorbo, ki od znotraj pospešeno najeda in razjeda že tako bolno ustanovo in zdravstvo nasploh.

Ne bo šlo. Iz dveh razlogov: prvič, slovenski zdravniki, ki zaslužijo kot specialisti 2.400 evrov mesečno (mlajši pa še manj), preprosto ne bodo jezikovno, logistično in drugače servisirali ameriških kolegov, ki prihajajo kot polbogovi v neko "culukafrijo", za katero še nikoli prej slišali niso, "reševati" problem za 24.000 evrov tedensko (!!). Pri čemer, kot slišim, pričakujejo, da bodo ob pogledu na njih vsi najmanj sinkopirali, če se jim že ne bodo na vsakem koraku tudi klanjali. Še manj pa razumem medicinske sestre, za katere se čudim, da se jim res ni že dokončno odpeljalo, kot se reče, ki naj bi jih od spredaj in zadaj servisirale za 24-krat manj denarja - mesečno!?

Za drugi razlog pa morate nekoliko bolje poznati zgodovino predstojnikov Kliničnega oddelka za srčno kirurgijo v UKC Ljubljana. S čimer boste tudi lažje razumeli, kaj mislim, kadar zapišem, da ima UKC Ljubljana udbovsko oziroma revolucionarno hrbtenico. Ta pa eno samo nalogo: uspešno vzdrževati vtis univerzitetne bolnišnice (na srečo zaradi požrtvovalnih posameznikov na posameznih področjih to celo še vedno je), s tem pa tudi vzdrževati krinko za organiziran kriminal in sistemsko korupcijo vaših evrov preko kontrolirano prirejenih javnih razpisov, za umetno vzdrževanje nekajkrat višjih cen zdravil, medicinskih pripomočkov, opreme ter servisnih, IT in gradbenih storitev kot veljajo na prostem in normalnem evropskem trgu in ki krajo legalizirajo.

Se torej motim, ko rečem udbovsko? Se motim, ko rečem revolucionarno? Pa poglejmo četico, ki je z obvezno rdečo zvezdo na čelu UKC Ljubljana korakala od same ustanovitve bolnišnice pod taktirko nekdanjega šefa Službe državne varnosti (SDV) Janeza Zemljariča, ki pri rosnih 89 letih še vedno skače naokrog po Ljubljani z "idejami v zvezi z bolniki", pa "izolskimi otoki" - korupcijo skratka - in v svoji glavi še vedno živi zataknjen v časih hladne vojne ali pa celo prej - v bitki na Neretvi, denimo -, pa do danes.

Prvi je bil dr. Miro Košak. Košak je bil osebni zdravnik samega maršala Josipa Broza Tita in je vodil tudi tisti slavni mednarodni konzilij o tem ali, kako in kdaj odrezati nogo Ljubičici Bijeli. Ki je bila bojda sicer že precej pomodrela in mestoma že tudi dodobra nagnita, tako da je bil konzilij le defenzivna krinka, da nikomur zares ni bilo treba prevzeti odgovornosti za odločitev, kdaj bo glavni jugoslovanski gusar ostal brez noge (in nihče od njih brez glave). Tega je potem, kot vedo povedati starejši, nasledila dr. Jolanda Jezernik Leskovšek, sicer soproga abdominalnega kirurga iz šišenske bolnišnice dr. Dinka Leskovška, ki je bil, da uganili ste (dvakrat): prvič, sorodnik narodnega heroja Franca Leskovška - Luke, in seveda drugič, temu primerno kasneje tudi minister za zdravstvo. 

Partizana Leskovška je kasneje nasledil dr. Tone Gabrijelčič, ki je bil glede na vire mož hčere prvega, Brozovega srčnega kirurga torej - Mira Košaka. Pa je spet vse ostalo v družini oz. na liniji, kot se reče. Preplačan kirurški material mora ostati, kajpada, varno preplačan.

Dr. Borut Geršak je v Ljubljano pripeljal Davida Mishalyja. (Foto: Herzzentrum Lahr)

Gabrijelčiča pa je nasledil še posebej zanimiv lik - dr. Borut Geršak. Za njegovega očeta vedo na koroškem povedati, da je bil znani udbovec. Sam Geršak pa naj bi poganjke teh korenin skrival za zaveso prostozidarstva. Za hobi se je bojda ukvarjal tudi z egiptologijo in okultnim!? Kar se tiče otroške srčne kirurgije, je to tisti gospod, ki jo je v zgodnjih letih 21. stoletja program otroške kardiokirurgije pomembno dodatno zavozil z angažiranjem izraelskega kirurga in prijatelja dr. Davida Mishalyja, ki je UKC Ljubljana stal enormne zneske denarja in ki je na obrobju Balkana, kakopak, delal povsem brez papirjev (licence) in torej nezakonito.

Zanimivo je tudi dejstvo, da je taisti Geršak nekega lepega dne iz UKC Ljubljana preprosto izginil. Čez Noč. Pif. Poniknil. Uzela ga magla. Kaj mu je kdo namignil, prišepnil ali ukazal, bo verjetno za vedno ostala skrivnost. Morda je odjahal na enem od arabskih žrebcev, s katerimi se je znal javno pohvaliti. Morda v dubajsko vilo, za katero se je govorilo, da jo ima. Če oboje drži, je vilo in štiri arabce seveda nabavil iz plače zdravnika v 57. plačnem razredu, v slovenski javni bolnišnici.

Vendar pa s tem bizarnosti, ki samo na primeru ene klinike ponazarjajo bizaren in povsem preživet ustroj sicer že dodobra osteoporotične udbovske hrbtenice naše največje univerzitetne bolnišnice, še ni konec. Trenutni predstojnik, dr. Tomislav Klokočovnik, ima po na internetu dostopnih podatkih dobesedno člansko izkaznico bivše SDV, torej bivše tajne komunistične policije ali udbe, in sicer s številko 0014271-00140. 

Kar gospoda Klokočovnika po dostopnih podatkih uvršča med stalne vire na zvezi uslužbencev, pripadnikov rezervne sestave in registriranih sodelavcev SDV. Da, predstojnik ene od elitnih klinik univerzitetne bolnišnice v članici Evropske unije, v 21. stoletju, je bil glede na ta dukument očitno stalni vir bivše tajne komunistične policije!! Si predstavljate, da bi berlinsko srčno kirurgijo vodil stalni sodelavec bivše vzhodnonemške STASI?

Dr. Tomislav Klokočovnik je bil tudi župan Izole. (Foto: Regional Obala)

Zakaj sem izpostavil to konkretno četico, ki je korakala na čelu kirurške klinike UKC Ljubljana in še koraka z imeni in priimki? Zato, da boste karseda plastično razumeli model krinke ščitenja organiziranega kriminala in sistemske korupcije v popolnoma preživetem in zavoženem zemljaričanskem jugoslovenskem socialističnem zdravstvu, katerega namen ni zdravljenje vas, pač pa sistematični in masovni rop vašega denarja. Od spočetja UKC Ljubljana pa do danes. 

Ko pridete v ta zdravstveni sistem kot bolniki, torej v tistem trenutku začasno suspendirani davkoplačevalci, ste le medij, na katerem se porablja organizirano preplačan medicinski material in zdravila. Tudi če jih uporabljajo sicer pošteni zaposleni, zdravniki in medicinske sestre, ker jih pač uporabljajo. Na vas, ki jih plačujete. Tako ste hočeš nočeš eni in drugi in vsi skupaj sostorilci pri masovnem ropu vseh vas. Bizarno, kajne?

In ko smo že pri plastičnosti, bom v svrhe dodatne plastičnosti povedal še eno zgodbico, ki sem ji bil priča med dežuranjem v SB Trbovlje leta 2009. To je bilo leto, ko je bil minister za zdravje Borut Miklavčič, ljubitelj motornih čolnov in jadrnic (eno je po ugotovitvi parlamentarne preiskovalne komisije za žilne opornice Jelke Godec "prodal" razvpitemu Darku Zormanu iz UKC Ljubljana, tedanjemu vodji Kateterskega laboratorija, kjer se je ta preplačan material (u)porabljal in po katerem se tudi imenuje mati vseh do sedaj odkritih afer v zdravstvu - masovnega ropa davkoplačevalskega denarja skozi kanal preplačanih žilnih opornic kjer je letno samo v UKC Ljubljana izginilo več kot 2 milijona evrov).

No, tudi ta preverjeni kader in na različne funkcije v zdravstvo trikrat reaktivirani upokojenec, sicer pajdaš Janeza Zemljariča, kot so ga opisali v medijih, je član iste kriminalne združbe, ki sliši na ime člani bivše tajne komunistične policije - SDV. Kot je Miklavčič povedal sam, je za generalnega direktorja UKC Ljubljana lastnoročno inštaliral glede na izobrazbo strojnega inženirja za to mesto zelo primernega Simona Vrhunca, sicer sorodnika partizana tovariša Marka Vrhunca, ki je leta 1945 prijahal v Ljubljano na belem konju in jo lastnoročno osvobodil. Kakor tudi že upokojeno Meto Vesel Valentinčič, ki me je v UKC Ljubljana vedno spominjala na vlogo Botrovega consigliereja.

Simon Vrhunec in Borut Miklavčič

Zakaj sta pomembna ta dva podatka? Da boste lahko zelo plastično videli, kako gre v UKC Ljubljana za namen ščitenja organiziranega kriminala in sistemske korupcije pod krinke univerzitetne medicine nastavljanje preverjenih kadrov, ki so na liniji, in ne glede na izobrazbo. In zakaj tako ravnanje v končni posledici partijskega ščitenja drug drugega v tem bizarnem in zavoženem sistemu pripelje lahko do uničenja celih strok medicine. V našem primeru otroške kardiologije in pediatrične intenzivne medicine.

Ker otroci niso na prvem mestu!

In zdaj k moji izkušnji. V letu 2009 smo posamezniki iz drugih bolnišnic pomagali kadrovsko podhranjeni trboveljski bolnišnici z dežurstvi na različnih oddelkih. Jaz, denimo, na internističnem. Če me spomin ne vara, je takratni predstojnik internega oddelka nekje sredi leta najavil, da bo v SB Trbovlje prišel kot dodatni program tudi vstavljanje srčnih spodbujevalnikov. Ker kakršni koli posegi na srcu nikoli prej niso bili tradicija trboveljske bolnišnice, je meni seveda vse skupaj takoj zasmrdelo do neba.

Povedal je, da bo srčne spodbujevalnike vstavljal dr. Klokočovnik, bolniki pa bodo pred in po posegu ležali v internistični intenzivni enoti oz. na oddelku. Kar v prevodu pomeni, da se bo gospod kirurg pripeljal v klimatiziranem mercedesu, vstavil nekaj srčnih spodbujevalnikov, za bolnike pa bomo na koncu v resnici skrbeli na oddelku, ki v tem smislu nikoli ni imel nobene tradicije niti znanj. Oziroma še bolj konkretno - fini del in denar, ki pride z njim za gospoda kirurga, zaplete pa internistom.

Program se mi je zdel že takrat fake in zlagan in nekaj je za vsem skupaj zelo smrdelo. Kasneje smo izvedeli, da so na Ministrstvu za zdravstvo, ki ga je vodil Klokočovnikov udbovski kolega Miklavčič, našli nek denar, ki ga je bilo treba porabiti do konca leta. Ko sem gledal, kako so bolj ko se je bližal konec leta, vedno bolj intenzivno po dolini in domovih za ostarele iskali potencialne prejemnike srčnih spodbujevalcev in jih vstavljali tudi dobesedno popolnoma dementnim stoletnikom, ki so bili popolnoma odvisni od tuje pomoči in ležali v kontrakturah, mi je šlo na bruhanje. In da, uganili ste, ko je bilo konec leta in denar porabljen, so program vstavljanja srčnih spodbujevalnikov v SB Trbovlje ukinili tako hitro, kot so ga nekaj mesecev prej izumili. Toliko o stroki.

Takrat sem prvič od blizu začel spoznavati s strani zdravniško-dobaviteljske mafije ugrabljeno slovensko medicino. Katere namen je tudi povsem nekritična (u)poraba preplačanih medicinskih pripomočkov v že ničkolikokrat opisan, eden in edini namen, krajo vašega denarja. Dr. Klokočovnik je najverjetneje posege izvajal v okviru svoje okrog 900.000 evrov vredne letne koncesije, ki jo ima najverjetneje, med drugimi, kot nagrado, da v UKC Ljubljana opravlja siceršnjo domačo nalogo - ščitenje in omogočanje organiziranega kriminala in sistemske korupcije na področju srčne kirurgije. Kot jo je imel denimo že prej omenjeni Darko Zorman na področju žilnih opornic. Ki so, to sem že tudi takrat opazoval, nekam pogosto (določenim operaterjem) padale po tleh, če se razumemo.

Zakaj tako dolg uvod?

Zato da boste lažje razumeli naslednji del Mednarodnega poročila. Da boste razumeli, zakaj v tako bizarnem sistemu, ki ni namenjen v prvi vrsti stroki, ampak nečemu drugemu, lahko pride do anomalij, ki se kolegom v tujini zdijo tako bizarne, ko jim jih razlagam, da mi preprosto ne verjamejo.

***

V prejšnjem delu tega razvijajočega se krimiča sem predstavil ugotovitve mednarodne komisije glede enega od dveh specializantov iz tistega obdobja, katerima je bilo obljubljeno, da se bosta lahko ukvarjala z otroško srčno kirurgijo. Če bi jima obljubo izpolnili, pa to nikoli ni bil resničen namen, bi danes imeli dobro delujočo otroško kardiologijo in otroško srčno kirurgijo in nobenih problemov. 

Kako so se v tem primitivnem, žleht in rudimentarnem okolju iz tistega obdobja poigravali s perspektivnim kolegom dr. Janezom Vodiškarjem, si lahko preberete tukaj.

Tudi drugega od obeh, dr. Roberta Blumauerja sem poznal osebno. Nekajkrat sva se srečala. Podobno kot z dr. Vodiškarjem pa se tudi z njim o otroški kardiokirurgiji nikoli nisem pogovarjal - tudi on je prej odšel v tujino. Kar je napisano, izhaja iz mednarodnega poročila in je še bolj grozljivo kot zgodba dr. Vodiškarja. Ali je bil naiven in se je vanjo pustil zvleči še bolj kot prvi, ali mu je tako sodelovanje ugajalo in si je od njega obetal koristi, najbolje ve on sam. Ker imajo Slovenci, ki sicer spremljajo dogajanje okrog uničene otroške kardiologije, pravico vedeti, kaj in zakaj je do te nacionalne katastrofe pripeljalo, mi verjetno ne bo zameril, če objavimo tudi ugotovitve mednarodne komisije glede njega, ki so tako in tako v javnosti že več let objavljene.

Ugotovitve glede dr. Roberta Blumauerja

Dr. Blumauer je postal specializant splošne krirurgije leta 2001 in je specializacijo zaključil leta 2007. Podobno kot v primeru dr. Vodiškarja je komisija ugotovila, da je bil glede na njegovo željo, da postane srčni kirurg, program njegovega kroženja povsem neustrezen glede na primerljive programe v tujini. Komisija je zgroženo ugotovila, da pravzaprav sploh ne more ugotoviti, kdaj in na katerih kirurških oddelkih UKC Ljubljana je dr. Blumauer sploh krožil.

Dr. Robert Blumauer (Foto: RTV Slovenija)

Že v primeru dr. Vodiškarja smo ugotovili, da slovenska medicina v začetku 21. stoletja ni imela izdelanega programa specializacije ne iz internistične kardiologije, ne iz srčne kirurgije. V obeh primerih smo se kandidati morali vpisati ali na splošno interno medicino ali na splošno kirurgijo, potem pa je bilo to, kje bomo na koncu pristali, precej odvisno od sreče in naključij. Da ne govorim, da taka specializacija, ena in druga, v tujini, pa čeprav jo v državah EU po dogovoru priznavajo, ni vredna praktično več kot za sobnega zdravnika.

Komisija je v nadaljevanju odkrila še eno precej veliko bizarnost. Kirurg, uradno specialist splošne medicine, je leta 2010 postal predstojnik Otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana. Žal bizarnost, ki se v univerzitetni ustanovi v 21. stoletju ne bi bila smela zgoditi in je možna samo v okoljih, kot jih opisujem v uvodu. Kako je bilo to možno?

Komisija je na tem mestu še enkrat poudarila, da v Republiki Sloveniji ni uradnega in strukturiranega programa srčne kirurgije, kaj šele njene subspecialnosti - otroške srčne kirugije. Kar pomeni, da so bili do takrat bolj ali manj vsi kolegi kirurgi očitno uradno specialisti splošne kirurgije, priučeni nekoliko bolj za določeno vejo kirurgije, recimo srčno kirurgijo. Podobno kot smo bili še do leta 2011 kardiologi le internisti, dodatno priučeni za področje kardiologije. Oboje pa je v primerjavi z normalnimi državami EU, kjer imajo zelo stroge in strukturirane programe iz vseh področij medicine že več desetletijh, povsem normalna praksa.

Vas zanima, zakaj tega pri nas do nedavna nismo imeli? Vam bom povedal, zakaj ne. Zato da so lahko starejši kolegi lažje varovali svoje skorumpirane vrtičke in privilegije ter lažje manipulirali, kolikor so hoteli in kadarkoli so hoteli z mlajšimi. Ne verjamete? Vam bom povedal na plastičnem primeru kardiologije. Specializacijo kot samostojno vejo so na Zdravniški zbornici Slovenije priznali šele leta 2011. Za našo generacijo prepozno. Takrat so se vpisali prvi kolegi, ki so potem po končanju 6-letnega kroženja nekje leta 2016 in kasneje (nekateri so si lahko na podlagi prej opravljenih kroženj specializacijo iz kardiologije nekoliko skrajšali) pridobili naziv specialist kardiolog.

Seveda so bili starejši kolegi že vnaprej nejevoljni, ker bodo mladi imeli naziv specialist kardiolog, sami pa "le" tisti stari naziv - internist. Rešitev, ki so si jo omislili, je bila seveda bizarna, kot se za UKC Ljubljana spodobi. Izumili so nekakšne fake kriterije, po katerih so si podelili nazive. Denimo več kot 30 let dela na področju kardiologije. Ali pa naziv docent oz. profesor. Kar seveda niso pravi argumenti. Namreč, nekdo, ki dela 5 let na področju kardiologije in obvlada med drugim tudi, denimo, ultrazvočno preiskavo srca ali pa vstavljanje žilnih opornic, ne zna nič manj kardiologije kot 25 let starejši kolega, ki omenjenih preiskav in posegov ne zna. 

Tako je prihajalo do bizarnosti, da si je naziv specialist kardiolog prilepila na prsi kolegica, ki je šla čez nekaj mesecev v pokoj. Zakaj? Pojma nimam. Je v pokoju s tem nazivom lažje spala? Če da, zakaj se ni potem zanj za dobro vseh prizadevala že prej? Ali pa kolega, ki v življenju ni videl ultrazvočne sonde od daleč, kaj šele srčne kateterizacije ... je čez noč postal specialist kardiolog.

Komisija je zato logično prišla do podobnega vprašanja: Kako je lahko specializant splošne krirurgije vodil oddelek in prišel do naziva vodja Oddelka za otroško srčno kirurgijo tik po specialističnem izpitu za tako delikatno področje medicine, kot je otroška srčna kirurgija? Ključno vprašanje, ki ostaja meni, je, zakaj je dr. Blumauer to vlogo sploh sprejel, saj je pomenila jasen recept za težave? Po mednarodnih standardih je lahko vodja take enote kirurg z licenco Evropskega združenja srčnih in torakalnih kirurgov z minimalno petimi leti izkušenj samostojnega operiranja otrok s prirojeno srčno napako, z že tudi določenimi akademskimi izkušnjami in sposobnostjo učenja drugih.

Robert Blumauer, Mark Žitnik Strle in David Mishaly. (Foto: flickr)

Ko so ga vprašali po kirurških zapisnikih iz obdobja enoletnega izobraževanja v izraelskem Sheba Medical Centre, kjer naj bi se izobraževal iz področja otroške srčne kirurgije, jih ni imel. Kasneje se je izkazalo, da je v tako psihopatskih razmerah, kot so takrat veljale zanj in za dr. Vodiškarja na oddelku za srčno kirurgijo, lahko kot samostojni kirurg opravil v petih letih vsega 77 operacij otrok s prirojeno srčno napako (standard za vzdrževanje kirurške kondicije je najmanj 200 operacij letno), pri 316-ih pa je v istem obdobju lahko le sodeloval kot prvi asistent.

Pri tem je zanimiv tudi podatek, da sta imela oba kolega, dr. Vodiškar in dr. Blumauer, ki naj bi oba postala nosilca dejavnosti otroške srčne kirurgije, bistveno različno dostopnost do operacij: dr. Vodiškar do le 25% operacij, dr. Blumauer pa do 75%. Komisija je zgroženo zaključila, da ne glede na že prej ugotovljeno dejstvo, da program specializacije iz srčne kirurgije nima nobene strukture ali programa, tudi ugotavlja, da oba kandidata nista imela enakih možnosti glede edukacije v istem "programu", kar je iz stališča mednarodnih programov popolnoma nedopustno. Vsi specializanti morajo namreč imeti enak dostop do vseh aspektov izobraževanja, saj je v interesu bolnišnice oz. zdravstvenega sistema na splošno, da sproducira čim več odličnih in enako dobrih specialistov na vseh področjih medicine.

Komisija je zato zaključila, da si program specializacije, kot sta ga bila deležna dr. Vodiškar in dr. Blumauer, ne zasluži naziva specializacija iz otroške srčne kirurgije. Še več, komisija je na podlagi vseh ugotovitev sklenila, da če bo v Ljubljani kadarkoli potekal program, ki bi se mu kdo drznil reči Specializacija iz otroške srčne kirurgije, bi ga morala vsaj v začetku nadzorovati Evropska komisija za specializacije.

Tukaj pa moram za konec moram poudariti, da profesor Gregorič, ki se je kot predsednik mednarodne komisije podpisal pod te ugotovitve, z načinom reševanja otroške kardiologije, ki se ga je lotil z NIOSB, že drugič trči ob lastne ugotovitve in grajanje.

Prvič je v svojem poročilu ugotovil in grajal, da je za program otroške srčne kirurgije v univerzitetni bolnišnici in po mednarodnih standardih absolutno nesprejemljivo, da nima stalno prisotnega kirurga. Bo zdaj to ugotovitev v okviru NIOSB snedel? Je menjavanje tujih kirurgov, ki ne znajo slovensko, vsak teden ali dva stalna prisotnost kirurga na oddelku? So kirurgi, ki se menjavajo tedensko in ne govorijo jezika bolnikov, po ustaljenih mednarodnih standardih? Ali drugače, prof. Gregorič, ali lahko denimo Slovenec, ki ne zna angleško, pride in samostojno teden ali dva operira v vašem centru v Teksasu? Tako, ker bi nekoga nadomeščal? Pri čemer nihče ne bi niti zares preveril, ali ima za to ustrezno izobrazbo?

In drugič, bo vzpostavljanje specializacije iz otroške kardiologije, če bo NIOSB za to sploh pooblaščen s strani Zdravniške zbornice Slovenije, nadzorovala Evropska komisija za specializacije, in s tem tudi delo prof. Gregoriča samega?

Povezave na prejšnje dele Mednarodnega poročila:

1. del

2. del

3. del

4. del