1. Obletnice. V teh dneh se spominjamo sovjetske okupacije Češkoslovaške leta 1968. Brežnjev je takrat zatrl demokratično gibanje, ki ga je predstavljal Aleksander Dubček, in ga imenujemo praška pomlad. Ne moremo pa se odločiti, ali bi ob tem obžalovali tudi zatiranje slovenske pomladi, ki je dozorela dvajset let pozneje. Šarčeva vlada v marsičem pomeni slovo od vrednot slovenske osamosvojitve oz. slovenskega demokratičnega izročila. Pri nas je šlo brez tuje vojske.

2. Cenzura. Cenzuriranje, ki ga je sprožil Dežmanov intervju, je škandal in sramota, ki ju je mogoče razložiti na psihološki, sociološki in zgodovinski način. Najprej so tu obrambni mehanizmi cenzorjev, kot so zanikanje, jeza, opravičevanje, minimiziranje … Ti mehanizmi se danes v Sloveniji prepletajo z napadalnostjo in obsojanjem na račun žrtev krivic. Glavni zaplet je seveda pri razumevanju in sprejemanju realnosti. Poleg psihološke sta potrebni zgodovinska in politična refleksija.

3. Druga svetovna in hladna vojna. Socialistična republika Slovenija je nastala po zavezniški zmagi v II. svetovni vojni, neodvisna in demokratična država Slovenija pa ob koncu hladne vojne oz. propadom socializma v Evropi. Pojavljajo se trditve, da je tudi samostojna Slovenija rezultat zmage v II. svetovni vojni, ergo tudi socialistične ureditve. Zmaga leta 1945 je seveda prispevala k oblikovanju nacionalno koristnih ustanov, predvsem pa k vrnitvi Primorske. Velik dosežek slovenske osamosvojitve je bil, da so pri njej sodelovali vsi državljani ne glede na opredelitve, simpatije ali sorodniške vezi z udeleženci II. svetovne vojne. To velja tudi za višjo, državno oz. evropsko raven. V II. vojni poražene države kot Nemčija in Italija so bile med zmagovalkami hladne vojne, medtem ko je zmagovalka II. vojne Sovjetska zveza postala poraženka hladne vojne. Države kot Francija, Velika Britanija in ZDA so bile zmagovalke v obeh vojnah. To velja tudi za Slovence, ki so bili na zavezniški strani med drugo vojno in so se udeležili "pomladnega gibanja" 1987-1992.

4. Kulturni boj. Na Slovenskem že več let poteka razporejanje in preračunavanje v zvezi z udeležbo v vojnah. Kljub plebiscitu 1990, ki je zbral volivce vseh smeri in prepričanj, navsezadnje tudi kljub referendumu 2003 o vstopu v EU in NATO se je utrdilo (kljub vsemu napačno) prepričanje, da so bili privrženci zmage 1945 nasprotniki osamosvojitve 1991, in da so bili privrženci osamosvojitve nasprotniki zmagovalcev v II. svetovni vojni. V tem duhu poteka na Slovenskem polemika oz. kulturni boj med osamosvojitelji in pridobitelji (tj. branilcev pridobitev socializma). V tem smislu se odvija tudi slovensko strankarsko življenje, ki v zadnjem času doživlja nov pospešek z medsebojnim izključevanjem, ideološko mobilizacijo in sovražnim govorom proti osamosvojiteljem. Na tej točki je potreben natančnejši pogled.

5. Komunisti preganjajo protifašiste. Ni res, da so bili člani protikomunistične opozicije in privrženci osamosvojitve leta 1991 po defaultu nasprotniki zaveznikov in partizanov. Osamosvojitev so podpirali in celo vodili člani partizanskih družin in privrženci zavezniške politike, njihovi potomci in sorodniki. Pri tem je treba upoštevati, da so po letu 1945, namesto, da bi se jim zahvalili, preganjali mnoge protifašiste, med katerimi so bili tudi liberalni in recimo krščanski ljudje. Po drugi svetovni vojni namreč ni prihajalo le do vsesplošnega ločevanja in izključevanja oz. komunistične diskriminacije protikomunistov, ampak praktično vseh nekomunistov, predvsem kristjanov in liberalnih ljudi; celo komunistov.

6. Londonska vlada. Posebej pozorni moramo biti glede sestave t.i. zavezniškega tabora na Slovenskem. Da bi ugajala oblastem, je večina zgodovinarjev v socialistični republiki Sloveniji poudarjala dosežke partizanskega gibanja - in pogosto pretiravala z njimi; medtem ko je bila zadržana do članov in privržencev jugoslovanske / izgnanske / londonske vlade, čeprav so bili Britanci najvažnejši protifašistični zavezniki in od leta 1944 celo zavezniki partizanov. Slovenski pridobitelji so dosledno preganjali simpatizerje londonske vlade in slovensko liberalno / podjetniško / izobražensko / meščansko skupnost. Kmalu je predmet diskriminacije in politične izolacije postal tudi član londonske vlade in osrednja slovenska osebnost, ki je poskušala doseči spravo med partizani in domobranci, Izidor Cankar.  

7. EU in NATO sta utemeljena na spravi med nasprotniki (II. in hladne vojne). Rezultati II. svetovne vojne so bolj odmaknjeni od rezultatov hladne vojne in dileme II. svetovne vojne so manj aktualne od dilem in razporeditev v zvezi s hladno vojno. Zastavlja se preprosto vprašanje: ali je za današnje življenje in za današnjo politiko pomembnejši rezultat II. svetovne vojne ali rezultat hladne vojne? Pridobitelji skušajo prevladati s tezo, da je bila važnejša II. svetovna vojna, ponekod pa se za ta namen njihovi nasprotniki osamosvojitelji sovražno etiketirajo kot fašisti, nasilneži, nesposobneži in celo zločinci. V zvezi s tem je treba opozoriti, da so moderne evropske povezave kot EU in NATO utemeljene na spravi med nasprotniki II. svetovne vojne, predvsem med Nemci in Francozi, med Nemci in Američani itn. Ob tem je zanimivo, da vrednote Evropske unije in Nata v 21. stoletju revidirajo tudi razmerja med nasprotniki hladne vojne. V zahodno politično sfero so bile vključene bivše socialistične države / republike kot Bolgarija, Češka, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija. Daleč od tega, da bi spodbujale kulturni boj med Zahodno in Vzhodno Evropo ali med Levico in Desnico se moderne evropske oz. evroatlantske ustanove organizirajo za upravljanje z migracijami, za boj zoper terorizem, za ureditev globalnih gospodarskih in okoljskih izzivov.

8. Slovenija otok socializma? Slovenski kulturni boj (ideološka mobilizacija, obujanje revolucionarnih oz. socialističnih tradicij, zbujanje sovraštva do kapitalizma, Cerkve…), ki je dosegel svojevrsten pospešek po junijskih volitvah (2018), je znamenje zaostalosti in čudaštva. Nekatere negativne izjave in nestrpni pojavi v zvezi s sosednimi državami (Avstrijo, Hrvaško, Italijo, Madžarsko) kažejo na težnjo, da bi Slovenija postala socialistični otok sredi Evrope.