Preroki so imeli videnja in Jezus je govoril v prilikah. Zato se cerkvenemu mislecu kar samo ponuja, da tudi sam razmišlja in govori o sebi in svoji skupnosti v podobi. Komu se bo morda zdela ta podoba žaljiva - do starih, do tistih s prekomerno težo, do kristjanov, do cerkvenega vodstva … Komu se bo morda gnusilo in bo rekel, da pretiravam. Vsemu gnusu, vsej razžaljenosti in drugemu pohujšanju navkljub pa ta sestavek ostaja, kar je … impresija. Zapisana po kakšnega pol leta motrenja. Ne kot sodba, ne iz arogance … v isti mešanici občutkov, kot jih imaš ob svojih onemoglih starših ali starih starših.

+++

Debela stara gospa, onemogla, doma. V stanovanju, prenapolnjenem s kramo. "Mogoče pa še kaj pride prav." Ne veš, kam stopiti. Zaradi tega nihče ničesar več ne najde – ne ona, ne mož, ne otroci, ne vnuki. Vse je je polno spominov, vse je nastlano eno čez drugo, vse je silno pomembno. Nekoč je morda služilo svojemu namenu, zdaj pa že dolgo ne. Kup smešnih stvari, ki jih vidite samo v stanovanjih starejših. Predmetov, ki so bili moderni pred davnimi časi. V tem stanovanju nimaš kam stopiti, nimaš se kje usesti. Ker v tej množici vsega nikoli ničesar ne najde, nas obtožuje, da smo ji "tiste stvari" ukradli mi. Da smo tatovi lastni materi. Ali pa da jih skrivamo. Nalašč. A ker nam ni vseeno in nam ne more biti vseeno, saj smo njeni otroci, jo pač sprejemamo takšno, kakršna je: čudaško in nemogočo.

S tem stanovanjem se nihče noče ukvarjati, ga vzdrževati, pospravljati. Gospa je prestara, da bi skrbela zanj. In še dementna je. Zaser sicer pravi, da je modra. Stari ljudje radi rečejo, da so modri. Ker so stari. Ampak modrost se ne nabira avtomatično z leti. Lahko si moder kljub temu, da si star, ne pa zato, ker si star. Debela stara gospa torej samo zato, ker je stara, še ni modra. Ne, je samo stara, utrujena in sitna.

Kaj naj z njo? Bo srce pri tej starosti sploh zdržalo, če bo shujšala? Taka kot je zdaj, se ne more nikamor premakniti. Tako je debela, ker se preobjeda. S tem si preganja dolgčas. Otroci so ji že ničkolikokrat dopovedovali, naj shujša, naj zaživi zdravo, se giblje. Je zdaj že prepozno? Moramo samo še počakati, da umre? Bomo pač formalno hodili na obisk, dokler nekega dne ne bo mrtva ležala v postelji? Je sploh še kakšna druga možnost? Je sploh kakšna možnost, da še pred njeno smrtjo pospravimo nastlano stanovanje? Da zmečemo vso to kramo ven? Da pustimo samo tisto, kar je treba? Kajti temu se vztrajno upira. Bomo morali to narediti na skrivaj, proti njeni volji?

Kaj naj naredimo? Mar ni tako, da bi morali - četudi proti njeni volji - poskrbeti, da shujša? Nekega lepega dne pospraviti njeno nastlano stanovanje? Pometati ven vso kramo, ki sodi na odpad?

Lahko, da bi jo to ubilo. Da bi ovenela od žalosti. Pa vendar bi umirala oskrbljena in ljubljena. Zdaj se delamo, da je vse dobro, ker nočemo tvegati spora z njo. Vidimo, da marsikaj ni prav, da se duši v svojih odpadkih. Ampak lažje se je delati lepe in prijazne. Lažje je biti formalno ustrezen, njen zlati otrok. Saj nas je tudi sama tako velikokrat učila. To je najlažje, najlepše, ne zahteva posebne energije. Toda verjetno ni bistvo odnosa do staršev, da se lepo obnašaš. Da si, kot Slovenci pravijo za otroke, "priden". Mar ni bistvo odnosa, da imaš rad, ljubiš in ob nekom rasteš? Da nekdo ob tebi lahko raste? Da odkrivaš resnico o sebi?

Za gospo vsaka od stvari v stanovanju nosi svoj spomin. A drugim te predmeti ničesar ne povedo in nič ne pomenijo. Morda tudi njej ne več in ima te stvari samo še zato, da jih ima. Ker se ji zdi, da je to edino, kar ima. Ker živi, kot stare ljudi pogosto zanese, samo še za preteklost. Ker je nad svojo sedanjostjo, nad svojim življenjem, obupala. Če pred starejšim človekom ni neke sedanjosti in če ne gleda v prihodnost, potem je to pravzaprav že živi mrtvec. Tudi če še hodijo po zemlji, so že umrli. So živi nagrobniki. Poznam ljudi, ki so si že za čas življenja dali narediti nagrobnik in pustili prazen prostor za datum smrti.

Omenjali smo že modrost. Zelo jasno se pokaže, koliko je kdo moder v tem, ali se zna človek izročati; da se ne oklepa. Starejši, ki zaupa svojim, se bo zanesel, da bodo poskrbeli zanj in se mu ni treba oklepati. Klišejska debela stara gospa pa se bo oklepala. Kopičila okrog sebe vse, kar more in dokler more. In si seveda življenje spremenila v nepregledno džunglo. V katero nihče noče vstopati. Kdo pa si želi postati samo še eden od zbiralskih predmetov na policah neke starke? Od starih ljudi se lahko resda marsikaj naučimo – ampak od tistega, ki nas bo neprenehoma opominjal, da se moramo od njega učiti, se ne bomo imeli volje učiti. Lahko se učimo od njegove modrosti, ne pa od njegove sitnobe in godrnjanja.

+++

To je podoba katoliške Cerkve. Debela starka, skopuška, zoprna, zagledana sama vase. V sebi ogrožena. Smo pred odločitvijo, ali se bomo šli samo še neko paliativo in čakali, da nesrečnica postane sčasoma nepokretna in nato nato umre, da bomo le blažili umiranje, olajšali fizične in psihične težave. Da torej otroci in vnuki obstojimo ob njeni smrtni postelji in se nikamor ne premaknemo; poslušamo nenehno jadikovanje in se še mi postaramo zaradi nje. Je v tem prihodnost? Je prihodnost v tem, da otroci in vnuki neprestano čepijo ob smrtni postelji? Ali pa je prihodnost v tem, da gredo, da morajo iti naprej, najprej v življenje. Cerkev sama mora biti normalna in jim reči: Pojdite! Pojdite se igrat! Pojdite v šolo! Pojdite v službe! Jaz bom že umrla – ko bo treba in ko bo čas za to. Če je pametna. Lahko pa se jih oklepa in jih navezuje nase.

Tega nočemo. Predstavljam si, da si tega ne želi noben star človek – da bi ga samo prenašali, ne pa imeli radi. Ko si blizu smrti, se pač zaveš, da svojih stvari verjetno ne boš nesel s seboj v grob. Rupnik pravi: "Zemlja ti bo zasula usta." Naši stari debeli gospe grozi že to, da jo zasuje njena lastna navlaka. Vse te stvari, polne spominov. Ubile jo bodo. Zasule jo bodo. Spotaknila se bo in si zlomila kolk.

Morda res ni prav, da govorimo, da je ta gospa na smrtni postelji. Naš "eksperiment", da shujša in da se ji pospravi stanovanje, bo morda uspel. Lahko da bo stara gospa ponovno vitalna. Mladostna, da bo spet zaživela. Lahko pa bo v tem "eksperimentu" umrla. Tega ne vemo. Toda če bo umrla, bo umrla dostojanstveno. V poskušanju. V življenju, v ljubezni.

Ampak ta gospa ima sestro, recimo v Južni Ameriki: isti nastavki, isti spomini, še več gorja pravzaprav. Toda ona je vitalna, agilna. Ne živi na stotih kvadratih stanovanja kot njena bogatejša evropska sestra, ampak v hiši iz kartonov ali pločevine. Nima skoraj ničesar. Pa ji to manjka? Ne! Ni obdana s predmeti, pač pa z ljudmi! Obdana je s svojimi vnuki. Živi na tako drugačen način, povezana s svojo družino. Ima v svoji družini mesto, pomen. Imajo jo radi, pridejo z veseljem k njej, ker ni zoprna. Ker je modra ženska. Ker si sploh ni mogla nikoli privoščiti, da bi si kopičila stvari – kar je v življenju dobila, je sproti šlo. In kar je dobila, sta bili hrana in obleka. To je propadlo in je vedela, da mora propasti, da mora iti naprej. Vedela je, da so edino, kar zares ima, njeni otroci in vnuki. In je tako tudi živela. Ni ji bilo treba okrog sebe kopičiti predmetov in spominov, ker je bilo okrog nje sveže življenje.

To je živa podoba občestev v krajih, ki smo jim včasih rekli "tretji svet". Ampak zdaj imamo od tam papeža in taka tretjerazrednost pač ni več ustrezno dojemanje. Frančišek prinaša svežino, novost, pooseblja katoliško Cerkev tretjega sveta, katere podoba je morda res idealizirana, toda mene nagovarja. Vidim dve ženski, staro debelo gospo iz Evrope in Južnoameričanko, za katero sploh ne moremo reči, da je stara. Zgodovinsko je pač ta Cerkev mlajša in nima evropske starikavosti, nima naštetih starostnih bolezni, ni obremenjena s tem, da "še vse prav pride". Ta materialnost je za Cerkev pogubna vsaj toliko kot za starejše. Včasih je treba staro kramo zmetati stran. 

Cerkev ima vedno človeško in božjo razsežnost. Zaradi tega se nam sploh ni treba vznemirjati, tega nam ne more nihče očitati. Seveda če si najprej sami priznamo. In potem bo Bog lahko gradil tudi na naših napakah, mi pa se bomo iz njih lahko kaj naučili. To velja za področje ureditve, administracije, za področje poteka stvari, za politiko. Glede slednjega moramo biti kar pošteni: Cerkev je bila skozi zgodovino v skrajni skušnjavi biti (preveč ) vpletena v politiko in državni aparat. Tej skušnjavi je pogosto podlegla. Velja pa to tudi za teologijo: teologija se vedno veže na nek čas, jezik, filozofijo, razumevanje, kdo ali kaj je sploh človek. Odtod razumemo samo učlovečenje. Kot umrejo ljudje, lahko umrejo tudi ideje. Umrle so generacije in generacije kristjanov – ljudi, ki so s srcem ljubili Jezusa. Nam pa se zdi nemogoče, da bi umrla neka (mrtva) ideja, dogma?

Na zemlji se pač umira. Nekdaj je neka ideja funkcionirala, danes pač nikomur ničesar ne pove. Večinoma stvari niso zares napačne, ampak niso več zgovorne. Niso več del našega simbolnega sveta. Ne razmišljamo več na tak način. Samo še begajo nas. "Zadoščevanje Kristusovemu srcu" – ob tem se lahko ljudje danes lahko kvečjemu zmedejo. Dobijo podobo Boga kot nekega zoprnega monarha, ki se znese nad sinom namesto nad nami. To je pošastno razumevanje Boga. V bistvu podpira tisto razumevanje, ki ga predstavi kača v raju. Treba je dodati tudi to, da pravi nauk ne zastara zares. Zastarajo poenostavitve, aplikacije, podobe, ki so pogosto zelo "popularne".

Tega koraka včasih Cerkev ne zna. Kot recimo ne zna tudi pustiti za seboj svoje navezave na državno strukturo. Z vso administracijo, z vsem sistemom. Tudi z vso razvejano moralko. Za sto let nazaj je to razumljivo: cerkvena poroka je veljala tudi kot državna (civilna) poroka, zato je bil duhovnik tudi državni uradnik. Če imamo danes civilno poroko, je pravno-administrativni del čisto dobro urejen s tem. Ampak mi v Cerkvi še vedno ob vsaki poroki zbiramo več podatkov kot vse državne ustanove. Če vprašaš, kaj bomo s tem, kakšen zavzet arhivar odgovarja: "Boste že videli, državni računalniki bodo šli in potem bomo mi imeli podatke." Super! Zadnjič sem nekomu na ta odgovor odvrnil, da potem ustanovimo pa še rezervno komunalo. To je odgovornost države in ne naša naloga. Če se dva hočeta poročiti, prideta do mene, imamo obred, se poslikamo in gremo. Ni treba, da to kje piše. Če ne piše v njunem srcu, tako ali tako noben zapis na papirju ali v računalniku ne bo nič vreden.

To administrativno-formalistično-tradicionalistično mentaliteto bomo morali pustiti za seboj, ker nas obtežuje in vleče k tlom. Oddaljuje nas od Jezusa. Poglejmo tudi časovno: koliko časa nek župnik porabi časa za administracijo, papirje in razne "kulturne dejavnosti". Se mora Cerkev res toliko ukvarjati s kulturo? Gotovo, dojemamo, da je Cerkev v jedru kulture, da je navdih od Svetega Duha – če verujemo, kultura brez Kristusa ni možna. Bog je sploh začetek kulture. Ker je začetek humanega, človeškega. Je začetek zanimanja za lepo, za dobro. Kultura je za nas zelo pomembna. A to ne pomeni, da bomo večino časa in energije porabili za vzdrževanje kulturne in tudi ideološke dediščine družbe. To je naloga družbe, laikov.

Ne potrebuješ posvečenja, da bi se ukvarjal s krščansko kulturo. In ni treba, da se s tem ukvarjamo v Cerkvi. Krščanska kultura je tista, ki jo ustvarjajo kristjani – in ne tista, ki se godi v "naših" krogih. Dobro, če živimo v nekem povprečnem naselju – lepo je, če je župnik pripravljen odstopiti cerkev za kakšen koncert. Kot je pač lahko, če ni drugega, maša tudi v gasilskem domu. Za koga bi bilo to morda pohujšanje, ampak v resnici gre za vprašanje prioritet: Je res cerkvena stavba za nas tako pomembna? Jezus Samarijanki dokaj nedvoumno pravi, da "ga bodo častili v Duhu in resnici", ne pa v takšnih ali drugačnih templjih. Tega Jezus sploh ne misli samo eshatološko, da bo tako v nebesih. Govori o sedanjosti nas kristjanov. Naj ne damo takega poudarka zidanim templjem – pač pa je prvi tempelj Boga naše telo, naša oseba. In živa skupnost, ki jo tvorimo.

Katoličani smo tukaj včasih v hecnem položaju, kot da nimamo razjasnjenih prioritet. Ko sem se recimo pogovarjal s brati iz ene od slovenskih reformiranih cerkva, so mi povedali, da se po več kot desetih letih delovanja odločajo, da si bodo priskrbeli lastne prostore. Da bodo sedaj, po toliko časa, namenili svojo energijo in sredstva za to – prej pa toliko časa pač ne. Ker so se posvečali najprej drugim stvarem, recimo intenzivnemu delu z mladino. Morda sem pretiraval, ampak v mislih se mi je pojavila "katoliška prioritetna lestvica" – če bi tako kot ta skupnost na novo vstopili v neko okolje. Verjetno bi bilo prvo, da bi se lotili zbiranja denarja za gradnjo cerkve. Potem za zvonove, sledijo orgle. Pa župnijski dom, po možnosti z vrtcem. Potem pa bi se utegnilo zgoditi, da bi začeli razmišljati o programih za mladino. Da bi v ta namen poskrbeli za ustrezno izobrazbo mladinskih delavcev, pa je verjetno še prezgodaj – naj delajo zastonj in na podlagi svojih lastnih spominov na mladost. V katolištvu (še) nismo vajeni načrtovati, da so strošek tudi ljudje in ne samo pripomočki. In da bi verjetno morali biti, glede na delokrog Cerkve, prioritetna investicija. Vlagati v ljudi je stvar življenja skupnosti. Tako se lestvica vrednot Cerkve v teoriji in praksi neverjetno razlikuje: v teoriji je prvi Jezus, božje ljudstvo, zveličanje – v praksi pa stavbe in njihova oprema, družbeni vpliv in kulturna prevlada. To ima lahko zgolj katastrofalne posledice.

Vendar ne pozabimo: naša stara debela gospa ne živi sama. Ne pozabimo na njenega moža. Tega imenitnega gospoda, ki sploh še ni tako star, nikakor starikav. On ima to žensko iz srca rad. Včasih ga jemljemo preveč z rezervo. Kaj pa on misli? Kako on vidi stvari? Dovoliti bi morali najprej njemu, da pospravi. Morda se bo on lotil in svojo ženo kdaj za mizo tudi ustavil, opozoril. Da preverimo, kakšen pa je njegov načrt, kako bi pospravil stanovanje – saj je navsezadnje tudi njegovo. Da bo on odstranil, kar je odveč, in dal ostalo na svoje mesto. Da si ne bomo otroci in vnuki domišljali, da ne zmore, in počeli stvari proti njegovi volji. Ker vemo, da mu niti najmanj ni vseeno. On je partner stare debele gospe, mi smo otroci – in lahko računamo, da se bo zavzel. Da je on prvi, ki bo poskrbel. In ne mi – ne smemo stvari jemati v svoje roke bolj, kot je prav. Ne smemo biti objestni – to pa bi bilo res nehvaležno.

Verjetno je jasno, da se podoba moža, partnerja, nanaša na Jezusa, Boga. Visoka pesem, preroške knjige in ostali starozavezni spisi vidijo izvoljeno ljudstvo kot božjo ženo, kot njegovo ljubljeno. Bog je mož, ki vedno znova vzame stvari v svoje roke: kaznuje prešuštvo, jo odpošlje stran, a tudi sprejme nazaj, ki vabi k pokori, a tudi odganja sovražnike in ničvredne ljubčke. Da podpremo torej najprej gospoda moža in svojega očeta v njegovem trudu, da poskrbi za položaj. Ker se ta naša gospa zadnje čase pogosto pritožuje, da se ji zdi, da jo je še mož zapustil in izdal. Da verjamemo, da to ni res. Če se znajdemo v sporu med njima, če zaradi demence ni več sposobna videti njegove skrbi in ljubezni, moramo pač vztrajati z njim in ji pomagati. Sodelovati moramo s treznim in premišljenim trudom gospoda moža, da se vsa ta navlaka odstrani od hiše in da gospa ozdravi. Da gospa neha biti požrešna, pač pa ugotovi, da je ljubljena – in da je to za njeno življenje najpomembnejše. Da neha grabiti okrog sebe in se ji vrne vitalnost. Da se odpove tudi temu, da bi v svoji demenci in oslabelosti poskušala manipulirati s svojim možem in ga kriviti za svojo nesrečo in šibkost. Ali da vsaj dostojanstveno umre.

Če starejši par živi skupaj, se pač oba zavedata nekje v sebi, da bo prišel dan, ko bo nekdo ostal sam. In si bosta dovolila oditi, ne bosta se oklepala eden drugega. Morala se bosta posloviti in živeti naprej v miru. Možno, da naša stara debela gospa tega položaja ne bo preživela in jo bomo pokopali. Pokopali s hvaležnostjo, brez njene krame, ki bo šla v smeti. Po smrti ne bo nihče več vedel, kam kaj spada. Če ne bomo prej pospravili.

Tudi če ta ženska umre, bo umrla v ljubečem naročju svojega moža. Seveda vsi upamo, da bo preživela: da bo njeno srce zdržalo to shujševalno dieto; da bo njeno zaupanje zdržalo naše pospravljanje stanovanja. Možno pa je tudi, da se ta ženska ob vsem tem dokončno odvrne od nas in od svojega moža, ker bo preveč prizadeta od našega posega. Da se zapre v svoj osamljeni stolp, v prepričanje, da je nihče ne mara in da smo jo vsi zapustili. Tedaj se bo tolažila s prenažiranjem do smrti. Saj se ne bi zgodilo prvič. Kot v Bratih Karamazovih pri Velikem inkvizitorju - je pač tako, da je Jezus za Cerkev včasih nezaželen, moteč. Ta scenarij se v Cerkvi vedno znova odvija. Takšen je naš položaj. Najprej torej prisluhnimo gospodu možu, ki stvari pozna. Moramo sodelovati z njim, ne moremo delati brez njega. Ni prav, če ga podcenjujemo. Saj je premagal trpljenje in smrt! Je večen. In v njem je večnost tudi za njegovo ženo, našo gospo. Večnost za vse nas. On je in ostaja naš oče. Hkrati pa "protobrat", vzorec našega brata. In samo on lahko res reši to gospo – kot lahko samo on reši tudi nas.