Slovenska politika pa nikakor ni edina, ki je v zadnjih letih doživela tako strahotno regresijo, da v njej - za razliko od Demosove "osamosvojitvene" vlade na začetku devetdesetih - ni ostalo praktično nobenega intelektualca več. Ko sem iskal kak poglobljen, kvaliteten zapis v spomin Andreju Capudru, sem bil razočaran. Našel sem zgolj kopirane in malenkostno spremenjene verzije enega in istega življenjepisa, takorekoč copy-paste teksta s spletne wikipedije. Po svoje me to niti ni več tako šokiralo, saj bi bilo glede na splošni nivo slovenskega žurnalizma utopično pričakovati, da se bo kje pojavil kak izstopajoč hommage.

Profesor Capuder je - preden se je odločil za akademsko kariero - na ljubljanski "Šubički" učil francoščino. Med svojimi dijaki je bil zelo priljubljen. Marsikdo se ga spomni še danes. Kasnejši akademski dosežki, pet romanov, dve pesniških zbirk in več zbirk esejev veljajo neprimerno več od njegove razmeroma kratke politične kariere. Ne le mojstrski prevod Dantejeve Božanske komedije, pač pa tudi poslovenjenje sonetov Petrarce in francoski prevodi (Jacques Prévert, Antonio Machado, Paul Claudel, Baudelaire) so Andreja Capudra postavili med vodilna imena slovenskega prevajalstva in literature 20. stoletja. Ne smemo pozabiti niti na prevod danskega eksistencialista Sørena Kierkegaarda, na vrsto izjemnih esejev o Danteju, Petrarci, Camõesu, Unamunu, Kosovelu, Kocbeku, Bergsonu itn.

Za Andreja Capudra bi lahko rekli zlasti dvoje: da je bil kot intelektualec iz katoliškega kroga v našem levičarskem kulturniškem establishmentu izrazito spregledan - in to po krivici, ter da je pri svojih 75. letih umrl prekmalu. Prezgodaj v tem smislu, da prav pri njem velja tista grenka misel, da dobre ljudi premalo cenimo, dokler so med nami, živi. Morda ni bil najboljši diplomat, morda se v antiintelektualističnem miljeju ni ravno obnesel kot politik, ampak prav pri intelektualcih je pogosto tako, da v politični mlakuži ne morejo uspevati. Ker so preveč plemeniti za zverinjak, v katerem se krvavo grizejo najslabše človeške nravi. Kar predstavljam si, kako zelo bi se gospod Capuder šele zgražal, če bi doživel izvolitev bodoče vlade, zlasti njeno kadrovsko sirotišnico na področju kulture.

Patrick Cassidy: Vide cor meum.

Libretto iz Dantejevega soneta Novo življenje (La Vita Nuova).

Pojeta Danielle de Niesse in Bruno Lazzaretti.

O Capudru kot diplomatu so lahko danes deljena mnenja in nekateri nekdanji visoki zunanjepolitični funkcionarji mu še vedno zamerijo izjave o diplomaciji, ki so bile po njihovem mnenju "nepotrebne in nerodne". Toda kot pesnik, esejist, pisatelj in predvsem prevajalec se je proslavil večkrat, pa za to nikoli ni dobil kakšnega posebnega priznanja. Prešernove nagrade, denimo, mu niso privoščili. Za svoj prevod Dantejeve Božanske komedije je sicer leta 1973 resda dobil Sovretovo nagrado Društva slovenskih prevajalcev, vendar pa je v enem svojih zadnjih in daljših intervjujev (revija Zvon, vir) o tem s precej humorja povedal, kako so ob podelitvi Sovretove nagrade pol ure govorili o čudoviti slovenščini, medtem ko njega kot prevajalca skorajda niso omenili. "Resnica pa je, da takega norca Slovenija ni rodila v štiridesetih letih ne na desni, ne na levi, ne v sredini."

A če je bila domovina glede priznanj mačehovska, je Andrej Capuder prejel več visokih priznanj na tujem. Je nosilec italijanskega viteškega križca, reda francoske častne legije, leta 2011 pa je postal tudi član Evropske akademije znanosti in umetnosti.

Capuder je Božansko komediji prevajal celo desetletje, kar je sicer samo dve leti manj, kot jo je Dante Alighieri pisal. Tudi popravljal jo je še kasneje in o tem v svojem značilnem sarkastično-ironičnem tonu dejal, da je s prevodom tako kot z ženo: "Če je zvesta, ni lepa, če pa je lepa, ni zvesta."

+++

Kot minister za kulturo Andrej Capuder ni nikogar odpustil ali zamenjal. Liberalci - no, pravzaprav bolj salonski levičarji in člani partijske elite - so ga imeli v zobeh zaradi tiste zloglasne izjave "ora et labora", ki je Capudra postavila na vrh seznama najbolj medijsko izpostavljenih Demosovih minstrov. A v resnici mu razen kakšne občasne intelektualno provokativne izjave ne bi mogli ničesar očitati. Tudi po koncu politične kariere se ni medijsko pretirano izpostavljal; kot veleposlanik v Parizu (1993-1997) je kasneje dvignil nekaj prahu zaradi svoje knjige Pariški dnevnik, ki je izšla leta 1999. V njej je namreč opisal anekdoto s slavno nemško manekenko Claudio Schiffer, ki jo je tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek med obiskom Pariza ves očaran opazil v hotelskem baru in svojemu ambasadorju Capudru naročil, naj mu uredi, da bo lahko spil kavo z njo ...

Še enkrat je Capudra odneslo v diplomacijo, in sicer v obdobju Janševe vlade, ko je bil veleposlanik v Rimu (2005-2009). Lepšega darila si človek, ki je velik del svojega življenja posvetil prevajanju francoske in italijanske literature, bržkone ne bi mogel želeti. Andreja Capudra sem osebno spoznal ravno v tistem času, ko je bil veleposlanik v Rimu. Bil je vroč junijski večer, ko sem prišel na sprejem ob slovenskem nacionalnem prazniku, dnevu neodvisnosti, ki je potekal na vrtu hotela Crowne Plaza Rome St. Peter's na Via Aurelia Antica. Na istem mestu je dan prej ali kasneje - ne spomnim se več - organiziralo enak sprejem ob enaki priložnosti tudi veleposlaništvo pri Svetem sedežu, kar se mi je zdelo povsem neracionalno trošenje denarja. A ko se spominjam Andreja Capudra tistega poletnega večera, ga vidim v elementu rimske sproščenosti in radosti do življenja, oblečenega v obvezno sivo obleko, z malce skuštranimi lasmi, kozarcem rdečega vina v roki, razpravljajočega o italijanski umetnosti ...

Takšen prizor se staplja z verzom, ki ga je profesor Capuder pogosto citiral:

"Naj pride noč, naj ura zazvoni, dnevi odhajajo, jaz ostajam, trajam ... " (Guillaume Apollinaire)