Boris A. Novak

Pesnik, pisatelj in prevajalec Ciril Zlobec je bil glas Krasa. Svoji rojstni pokrajini je posvetil velik del svojega liričnega pesniškega navdiha (zbirki Vračanja na Kras, 1974, in Kras, 1976). Njegova navezanost na Kras pa je bila že od otroških let zaznamovana s senco zgodovine: italijanski fašisti so prepovedali rabo slovenskega jezika, kar je na lastni koži izkusil tudi Ciril, saj je bil zaradi pisanja v sloveščini izključen iz liceja. Kot mladenič se je med drugo svetovno vojno vključil v Osvobodilno fronto, po kapitulaciji Italije pa tudi v partizansko vojsko. Po vojni je študiral slavistiko v Ljubljani ter nato delal na Radiu Ljubljana. Pomembno je njegovo uredniško delo: skupaj z Jankom Kosom pri reviji Beseda, ki je orala ledino družbene kritike v trdih petdesetih letih, ter nato kar trideset let pri reviji Sodobnost. Kljub dejstvu, da je bil član Centralnega komiteja Zveze komunistov, je izkazoval solidarnost in simpatijo s preganjanimi pisatelji (npr. Lojzetom Kovačičem ali Tomažem Šalamunom). Velikodušno je bil naklonjen mlajšim pisateljskim generacijam, tudi takrat, kadar mu te poetike niso bile najbližje.

Med njegovimi angažmaji velja še posebej izpostaviti ogorčen in nadvse učinkovit odpor, ki ga je na začetku 80-tih let Zlobec s pisateljskimi kolegi organiziral zoper hud politični pritisk zveznih jugoslovanskih oblasti; te so z vsiljevanjem t. i. "skupnih programskih jeder" izobraževalnim sistemom posameznih republik hotele doseči večjo kulturno in politično kohezijo sila različnih prostorov nekdanje skupne države, kar bi pomenilo črtanje mnogih slovenskih avtorjev iz slovenskih šolskih kurikulov in čitank. Ta spopad je naznanil čedalje bolj srdite politične konflikte 80-tih let, ki so nazadnje pripeljali do agresije Jugoslovanske "ljudske" armade na Slovenijo. Na predvečer tega zgodovinskega izziva se je Ciril Zlobec odločil, da ponovno in na drugačen vstopi v aktivno politično življenje: na prvih svobodnih parlamentarnih volitvah spomladi 1990 je bil prepričljivo izvoljen v predsedstvo tedanje Republike Slovenije.

Kulturnim in etičnim prioritetam je sledil tudi pri svojem delovanju v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer je bil v 90-tih letih podpredsednik. Naš kulturni prostor je obogatil z vrsto izjemnih pesniških prevodov. Prevajal je italijansko klasično (za nas je posebej pomemben prevod Dantejevega Novega življenja), romantično (Leopardi) in moderno liriko (Montale, Quasimodo, Ungaretti itd.), vrsto pesnikov iz srbščine (Davičo, Popa), hrvaščine (Mihalić) in drugih južnoslovanskih jezikov.

Predvsem pa je bil Zlobec pesnik. Njegov pesniški opus je izjemno ploden in notranje sklenjen, zaznamuje pa ga neposnemljivo oseben glas. S Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom je l. 1953 izdal zbirko Pesmi štirih, ki jo je literarna zgodovina ocenila kot prelomno točko uveljavitve intimizma zoper ideološko estetiko socrealizma. Kar zadeva ritmiko in evfonijo, je v prvih fazah svojega umetniškega razvoja Zlobec sodil med pesnike, ki so izrazno sredstvo našli v prostem verzu in tako presegli v zarjavele kalupe skrepenelo tradicionalno verzifikacijo. Zato je toliko bolj nenavadno in pomenljivo, da je sredi osemdesetih let, ko je na sceni slovenske poezije suvereno vladal prosti verz, pesnik začutil potrebo po formalno strožjem pesniškem jeziku, predvsem po sonetu; v zbirkah Ljubezen dvoedina (1993) in Stopnice k tebi (1995) se mojstrsko obvladani sonet povzpne do statusa privilegirane forme Zlobčevega pesniškega izražanja. 

V osebnem življenju je Ciril Zlobec doživel nepopisne tragedije, ki jih je prenašal z globoko modrostjo, vero v življenje in spoštovanja vrednim dostojanstvom. Pokopal je oba svoja otroka, hčer Varjo in sina Jašo, kar je najhujša usoda, ki lahko doleti človeško bitje. Nedvomno je tolažbo črpal iz tesne in ganljive povezanosti s svojo vseživljenjsko ljubeznijo, soprogo Veroniko, ter od dveh vnukov.

Tudi podpisani imam močne razloge za hvaležnost Cirilu Zlobcu. V 70-tih in na začetku 80-tih let, ko je bilo zaradi založniške krize izjemno težko objavljati in ko sem pisal poezijo, ki se je razlikovala tako od tradicionalnih klišejev kot od avantgardističnih eksperimentov, mi je Zlobec na stežaj odprl strani Sodobnosti. Pri političnih vprašanjih se nisva zmeraj strinjala, a sva vselej ohranila spoštljiv in topel medsebojni odnos. To velja tudi za obdobje, ko sem deloval v okviru Nove revije, vključno z nadvse dramatičnim letom 1987, ko sem po izidu sporne 57. številke prevzel vlogo glavnega in odgovornega urednika publikacije, ki ji je zvezno tožilstvo grozilo s kazenskim pregonom. Kot urednik Sodobnosti in v svojih drugih tedanjih vlogah, predvsem pa osebno, mi je v tistem prelomnem in nevarnem času Zlobec izkazoval solidarnost.  

Zaradi vsega tega me ob njegovem odhodu navdaja občutek nenadne, nezaceljive praznine. Odkar pomnim, je s svojo prijazno očetovsko avtoriteto učinkoval kot varna gora, ki je ščitila krhkost naših bivališč. Zdaj, ko te gore ni več, se počutim izgubljenega, izpostavljenega mrzlim in bridkim vetrovom. Kot sirota. 

Zase ter za svoje kolegice in kolege, ki zdaj počasi postajamo starejša in bomo še prekmalu najstarejša pisateljska generacija, lahko le upam, da bomo zmogli zlobčevsko modrost in moralno moč ter da bomo kos zgodovinskih izzivom, ki našo družbo neizogibno čakajo. 

V pomoč nam bo Zlobčeva poezija, med drugim in predvsem njegova človeška in umetniška vednost o tem, da je ljubezenska intima ključ za smisel življenja ter širših družbenih in zgodovinskih razsežnosti. Zato je edino prav, da na koncu tega nekrologa besedo predam pesniku, od katerega se s hvaležnostjo poslavljam:   

Ciril Zlobec

LJUBEZEN DVOEDINA 

VI 

In je skrivnost kot troedini Bog 

ta najina ljubezen dvoedina, 

od sanj nabrekla, bolna od spomina, 

zavezanih oči in rok in nog, 

svobodna v ječi, ki jo sama straži, 

deviška v bokih, ki zorijo v greh, 

se skriva in je rada na očeh, 

resnici vdana, nedosežna v laži. 

Je dom miru in večni izvor nemira, 

z jutranjo in večerno zarjo vzide, 

vso pot pozna od jutra do večera, 

v najgloblji noči, zvezda, ne zaide, 

opoldne žge in sveti nam z neba. 

Ljubezen – svetlo sonce in temà.