Komentar

Berlin je mesto, kjer se uprizarja očem nevidno

V umetniških središčih sveta, kar Berlin zagotovo je, prepoznamo umetnine, ki napovedujejo stil. Tega v manjših provincialnih merilih ni mogoče videti. Province samo oponašajo kozmopolise brez ontološke silovitosti, kaj šele slojevitosti, samo pretvarjajo se, da so odločilne v vseh smislih. Za provincializem je značilno oponašanje in pretvarjanje.

26.08.2018 06:59
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Berlin   Ludwig Mies van der Rohe   Carsten Nicolai   postmodernizem   minimalizem   Camila Graey   Marko Peljhan

Foto: The Edge

Berlin je eno od osrednjih mest kozmopolitske umetnosti.

Od rojstva dalje živim v slovenskem jeziku. Ker sem dobil ime in priimek Dragan Živadinov sredi monokulturne skupnosti, je več kot razumljivo, da se moja zavest istoveti s kozmopolitsko kulturo, nikakor ne z lokalno; ne s slovensko, ne z bolgarsko, ne s francosko. Preprosto ne more biti drugače, vse ostalo bi bilo neskladno z mojim imenom in priimkom, med drugim tudi zato, ker je osrednja folklorna skupina, ki nenehoma nastopa v mojem kulturnem domu - dadaizem. Včasih si predstavljam, da bi se lahko kultura, v katero sem vrojen, poistovetila s postgravitacijsko umetnostjo, ki jo gradim z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem, v naslednjem hipu pa se mi zdi to skoraj nemogoče. Nacionalna kultura ima zahtevna pravila, meni popolnoma nasprotna, včasih celo nedostopna.

 

Berlin je eno od osrednjih mest kozmopolitske umetnosti. Pogled usmerim na izris arhitekturne umetnine, ki ni bila nikoli zgrajena, na stolpnico Ludwiga Mies van der Rohea iz leta 1921. Ta je dobila po združitvi obeh Berlinov svoje nepričakovano posvetilo na Potsdamer Platz. Mies van der Rohe me vedno znova spodbuja, da premišljujem tisto, kar je največ v umetnosti - modernizem / avantgardizem. Kozmopolitski modernizem razumem kot kategorični prelom s stilnimi silnicami, ki so se tristo let po renesansi prelivale iz ene vezne posode v drugo vse tja do začetka XX. stoletja. Modernistična umetniška dejstva in nepretrgana modernistična akcija so vzpostavili popolnoma nov sistem umetniških oblik. Renesančnemu časovnemu modelu sem ob bok postavil modernističnega, in sicer tako, da lahko iz renesančne periodizacije brez velikih pretresov razumem modernistični stilni razvoj:

 

        a.) zgodnja renesansa - zgodnji modernizem (klasična faza)

        XX. stoletje (1909 - 1995)

 

        b.) visoka renesansa - visoki modernizem (data) 

        XXI. stoletje (1995 - 2095)

 

        c.) pozna renesansa - pozni modernizem (fina materija) 

        XXII. stoletje (2095 - 2150).

 

 

Tej periodizaciji bi lahko v točki "a" dodal podtočko "a1"- postmodernizem (1970 - 1995), ki ga razumem kot zavestno zarezo teoretikov in umetnikov sedemdestih let, da vzpostavijo nasproten red prevladujočemu klasičnemu, industrijskemu duhu modernizma (prvi video festival leta 1971 v projektnem prostoru The Kitchen v New Yorku). Tudi na ta način lahko gradimo stilni čas, samo določeni pogoji morajo biti izpolnjeni. V časovnem intervalu, ki ga danes imenujemo postmodernizem (od leta 1970 do leta 1985) smo čakali, da nam UNIVAC stroji (univerzalni avtomatski računalniki) sestopijo iz višav državnih katedral. Čakali smo na P.C.-je!

 

Rad bi vas opozoril, da nisem v svoji stilno-časovni razpredelnici prezrl počasnega ritma življenja, ki je določal renesančno resničnost (1300 - 1600), za razliko od modernističnega, taylorističnega dinamičnega časa. Zelo pomembno: Težko si priznam, da je tisto, kar določa in gradi stil, ritem skrivnosti, ne pa logika naravnih zakonitosti. Iz moje periodizacije si lahko brez zadržkov napovem stilno formativne silnice, to pa je zame že veliko!

 

Današnji komentar je posvečen visokemu modernizmu (1995 - 2095) in dvema umetnikoma, ki ju ne bi rad še imenoval, predvsem zato ne, da bi tekst dobil univerzalnejšo intonacijo. Oba umetnika sta na moji lestvici razumevanja umetnosti XX. in XXI. stoletja v samem vrhu njenega duha. Moje periodizacije so samo začasne strukture, ki mi omogočajo lastno samoorganiziranost. Seštevek odstavka: bodočnost in preteklost sta afektirana orientacija naše začasnosti. Zato zahtevata od nas vsakokratno preglednost.

 

V umetniških središčih sveta, kar Berlin zagotovo je, lahko z veliko verjetnostjo prepoznamo umetnine, ki napovedujejo stil. Tega v manjših provincialnih merilih ni mogoče videti. Province samo oponašajo kozmopolise brez ontološke silovitosti, kaj šele slojevitosti, samo pretvarjajo se, da so odločilne v vseh smislih. Seštevk odstavka: za provincializem je značilno oponašanje in pretvarjanje.

 

Vrnimo se za hip k zarezi, k pojmu "postmodernizem" (1970 - 1995), ki je bil že v času nastanka zavajajoč. V svojem bistvu je bil pojem postmodernizem funkcionalen trik. Oblikoval se je iz želje, da se iz negacije modernističnega projekta oblikuje nova stvarnost. Pozor: postmodernizem predvsem ni bil čas, ki naj bi nastopil - po modernizmu. Postmodernizem je bil le kratka časovna zareza, skoraj digresija znotraj tisočletja. V letih 1970 - 1995 se je zgodil tranzicijski čas, zgodil se je hipen razkroj "velikega merila". Klasični modernizem je velik preboj racionalih sil. Teh pa ne bi nikoli bilo, če ne bi v umetnosti že od samega začetka stoletja obstajale v umetnosti avantgardne eksperimentalne in laboratorijske divizije.

 

Kaj sploh povezuje in omogoča zahodno civilizacijo racionalnega dvajsetega in enaindvajsetega stoletja: eksperimentalna znanost in eksperimentalna umetnost. Zgodovinsko izhodišče za novo tehnološko umetnost je minimalistična umetnost kot ena od klasičnih vej modernizma. Minimalizem je poleg konceptualizma zadnji stilem klasičnega zahodnega modernizma. Minimalizem se odpoveduje vsemu nebistvenemu, celo barvam. Zaveže se svetlobi in nesvetlobi, belemu in črnemu, odvrže vse nepotrebno. Težko mi je vstopiti v minimalistične kategorije, čeprav te izhajajo iz suprematističnih izhodišč (Camila Graey, Ruski umetniški eksperiment, 1863 - 1922 ).  Suprematizem je tisti, ki mi poleg konstruktivizma pomeni skoraj vse. Več kot razvidno je, da je minimalizem ameriških umetnikov reakcija na ameriški neobvezen ekspresionizem. Težko mi je opevati redukcionizem, ki na koncu zahteva od opazovalca, da gleda v umetnini samo to, kar vidi in nič več. Zahtevna karterzijanska samodisciplina od hiperobčutljivih umetnikov zahteva, da se odrečejo človeški mnogoterosti.

 

Beseda tedna: kontingenca; dejstvo, da nekaj je, pa bi lahko ne bilo, ali da je takšno, pa bi lahko ne bilo takšno; slučajnost, možnost

 

Minimalizem je umetniška smer, ki se je navidez najbolj približala suprematizmu. Minimalistični manifestni inventar mi je v celoti pregleden, toda sam sem, ko se pogledam v svoje stilne histerije, ravno nasproten - maksimalističen. Verjetno me ravno zato minimalizem tako intenzivno privlači, ta večni avtistični eskapizem. Prideš v arhitekturni volumen muzeja z atributi klasičnega modernizma, v njem pa gledaš redukcijo redukcije, gledaš točno tisto, kar vidiš. Ne več, ne manj. Res pa je, da je to fantastično izhodišče, da se zvočne frekvence vizualizirajo, da se pomensko ekranizirajo. V njih je skoncentriran ves energetski potencial človeštva. Točno to (minimalizem) je fantastično zgodovinsko izhodišče za ekranizacijo najnovejših tehnologij. Monitorji postanejo umetnine same! V njih pa je veliko več kot v "objektu nič". Ta pa pripada nam, umetnikom vzhodne Evrope.

 

Procesualnost klasičnega modernizma je bila zasnovana na redukciji, minimalizaciji, funkcionalizaciji, racionalizaciji; visoki modernizem pa vse te stilno-formativne zahteve samo stopnjuje. Uvede pomembne stilno-formativne pojme: pospeševanje, kontingenca, konektor in substitucija. To so pojmi, ki jih želim komentirati in jih tudi bom. Prej ali slej!

 

Predvsem je Berlin mesto, v katerem živi in dela Carsten Nicolai (Alva Noto). Ko sem prejšnji teden stal pred njegovo tehno postavitvijo z naslovom "tele" v Berlinische Galerie, sem pomislil na fantastičnega Marka Peljhana. V Ljubljani smo pred leti imeli izvrsten art lokal, ki se je imenoval Minimal. Popolnoma logično je, da sem v njem prvič srečal Carstena Nikolaia. A je sploh potrebno poudarjati, da me je z njim seznanil Marko Peljhan?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
10
19.03.2019 19:55
Jugoslavija je v svojih različnih državnih oblikah določala svoje zunanje meje predvsem na račun slovenskega narodnostnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Ukrajina pred volitvami: Trije predsedniški favoriti in kar 36 neresnih kandidatov
2
18.03.2019 21:13
31. marca bodo v Ukrajini predsedniške volitve. Od tega, kdo bo prihodnji predsednik Ukrajine, je v marsičem odvisna prihodnost ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
7
17.03.2019 08:00
Na portalu+ smo večkrat pozvali naše najbolj aktivne spletne komentatorje, naj nam pošljejo svoje prispevke in se seveda tudi ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Redek je trenutek, ko filozofija preraste v umetnost arhitekture
0
16.03.2019 22:00
Peter Noever je najprej arhitekt, takoj zatem pa je že muzealec, načrtovalec tektonike arhitekturne gradnje in njenega spomina. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Hinavci
22
13.03.2019 23:30
Aktualni primer dvoličnega obnašanja je Venezuela, ena najbogatejših držav vJužni Amerikiper capita, kjer so ljubljenci ... Več.
Piše: Keith Miles
Koalicijska veselica na Brdu: Če je premier komik, potem bo na programu komedija
19
12.03.2019 23:59
Srečanje koalicijskih strank na Brdu pri Kranju je eden izmed vrhuncev partitokracije, ki se je razpasla do te mere, da v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Emmanuel Macron, ki je sam del problema, bo težko ponudil nekakšen "preporod Evrope"
8
10.03.2019 23:05
Macronov manifest je prepozen in iz obupa ustvarjeni PR poskus mobilizacije evropskih - dejansko pa domačih - volilcev, da bi na ... Več.
Piše: Peter Golob
Četrt stoletja zakona o NUK2: Knjižnica nam je vsem kot mati
4
10.03.2019 09:57
Izgubljen čas, ki je nastal zaradi neizvajanja zakona o gradnji NUK iz leta 1994, je postal pridobljen čas. Zakaj se ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Macronovo pismo o evropski renesansi: Kaj je tisto vezivo, ki drži skupaj Evropsko unijo?
4
08.03.2019 18:00
Zahodna Evropa je bila v času hladne vojne v razmerju doZDAin Sovjetske zveze bolj ali manj enotna. Ta enotnost je veljala v ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Predlagane davčne spremembe v 2019: Še najbolj odmeva to, da regres ne bo več obdavčen
3
07.03.2019 21:00
Kot smo razbrali iz predlogov finančnega ministrstva, so ocenili, da bi si lahko privoščili do 300 milijonov evrov skupne ... Več.
Piše: Bine Kordež
Osmi marec: Izkoriščanje dneva žena za propagiranje enakosti spolov ni v interesu žensk
7
06.03.2019 23:34
Kaže, da bo letošnji 8. marec poseben. Mojega je zaznamovalo vabilo na posvet Komisije za enake možnosti, ki na praznik žensk ... Več.
Piše: Saška Štumberger
In memoriam Marjan Vagaja, v spomin mojemu profesorju matematike
4
06.03.2019 02:37
Danes bodo na Žalah pokopali profesorsko legendo ljubljanske Poljanske gimnazije. Nisem še pisal In memoriam za svoje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zlorabe v katoliški cerkvi: Sum spolne zlorabe se prijavi policiji, ne pa neki kongregaciji v Vatikanu!
10
04.03.2019 01:04
Na končanem škofovskem srečanju v Vatikanu je papež Franščišek ponovno ostro obsodil spolne zlorabe in pedofilijo v ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Karpo Godina: Ko se režija, kamera in montaža združijo v eni in isti osebi
0
02.03.2019 22:51
Karpo Godina je edinstven umetnik filmskega sveta, sestavljen je iz balkanskih južnih in severnih vetrov, kultiviran in poln ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zlorabe v katoliški cerkvi: Duhovniki nam sporočajo, da ne bodo naši grešni kozli
17
28.02.2019 21:45
V mehanizmu grešnega kozla se namreč obnašamo kot v nekakšnem kolektivnem transu: vsi vemo, kje nam je mesto v ritualu; vsi ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Vračanje izgubljenih iluzij: Slovenija kot "sovjetska vazalna država"
16
25.02.2019 19:00
V vsakem primeru bi Cerar lahko rekel, da Slovenija ni bila sovjetska vazalna država, ker v časuSovjetske zvezeSlovenija še ni ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Vse manj staršev bo pripravljenih "ubogati", kar nalaga šola
13
24.02.2019 21:00
Šola ni narejena in nikoli ni bila v skladu z znanstvenimi spoznanji, kako se otroci razvijajo in učijo. Niti niso tisti ... Več.
Piše: Marjana Škalič
"Vse, česar se dotakneš v umetniškem delu, je umetnost!"
0
23.02.2019 06:00
Ivana Popović je bila avantgardna umetnica zadnje umetniške avantgarde XX. stoletja. Nikoli se ni metodološko odmaknila od ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tajani, Salvini in na koncu predsednik Mattarella: O slovensko-italijanskih odnosih
5
22.02.2019 20:45
Polemika me ne prizadeva samo zato, ker sem podpisnik uravnovešenega poročila mešane italijansko-slovenske komisije od odnosih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
EU po brexitu: Odhod Združenega kraljestva bi lahko pomenil zaton Evrope, kakršno poznamo danes
19
21.02.2019 21:00
Po seriji prispevkov o prihodnosti Evropske unije se tokrat osredotočamo na posledice brexita; kakšne posledice bi lahko imel ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj bi jezni Milan Kučan počasi že lahko postal naravni predsednik Zveze borcev
Uredništvo
Ogledov: 2,786
02/
Koalicijska veselica na Brdu: Če je premier komik, potem bo na programu komedija
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,749
03/
Hinavci
Keith Miles
Ogledov: 2,058
04/
Gospod Bidovec in njegov boj z ljubljanskimi ignoranti za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev italijanskega fašizma
Uredništvo
Ogledov: 1,331
05/
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
Angel Polajnko
Ogledov: 1,629
06/
Dosje Venezuela: V ozadju je res nafta, a gre tudi za geostrateško bitko med Američani in Rusi
Igor Mekina
Ogledov: 1,394
07/
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
Iztok Mirošič
Ogledov: 1,274
08/
Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)
Uredništvo
Ogledov: 951
09/
Predlagane davčne spremembe v 2019: Še najbolj odmeva to, da regres ne bo več obdavčen
Bine Kordež
Ogledov: 1,753
10/
Temna stran Evrope, 1. del: Kako je Hitlerjev profesor prava Walter Hallstein postal prvi predsednik Evropske komisije
Uredništvo
Ogledov: 691