Od rojstva dalje živim v slovenskem jeziku. Ker sem dobil ime in priimek Dragan Živadinov sredi monokulturne skupnosti, je več kot razumljivo, da se moja zavest istoveti s kozmopolitsko kulturo, nikakor ne z lokalno; ne s slovensko, ne z bolgarsko, ne s francosko. Preprosto ne more biti drugače, vse ostalo bi bilo neskladno z mojim imenom in priimkom, med drugim tudi zato, ker je osrednja folklorna skupina, ki nenehoma nastopa v mojem kulturnem domu - dadaizem. Včasih si predstavljam, da bi se lahko kultura, v katero sem vrojen, poistovetila s postgravitacijsko umetnostjo, ki jo gradim z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem, v naslednjem hipu pa se mi zdi to skoraj nemogoče. Nacionalna kultura ima zahtevna pravila, meni popolnoma nasprotna, včasih celo nedostopna.

Berlin je eno od osrednjih mest kozmopolitske umetnosti. Pogled usmerim na izris arhitekturne umetnine, ki ni bila nikoli zgrajena, na stolpnico Ludwiga Mies van der Rohea iz leta 1921. Ta je dobila po združitvi obeh Berlinov svoje nepričakovano posvetilo na Potsdamer Platz. Mies van der Rohe me vedno znova spodbuja, da premišljujem tisto, kar je največ v umetnosti - modernizem / avantgardizem. Kozmopolitski modernizem razumem kot kategorični prelom s stilnimi silnicami, ki so se tristo let po renesansi prelivale iz ene vezne posode v drugo vse tja do začetka XX. stoletja. Modernistična umetniška dejstva in nepretrgana modernistična akcija so vzpostavili popolnoma nov sistem umetniških oblik. Renesančnemu časovnemu modelu sem ob bok postavil modernističnega, in sicer tako, da lahko iz renesančne periodizacije brez velikih pretresov razumem modernistični stilni razvoj:

        a.) zgodnja renesansa - zgodnji modernizem (klasična faza)

        XX. stoletje (1909 - 1995)

        b.) visoka renesansa - visoki modernizem (data) 

        XXI. stoletje (1995 - 2095)

        c.) pozna renesansa - pozni modernizem (fina materija) 

        XXII. stoletje (2095 - 2150).

Tej periodizaciji bi lahko v točki "a" dodal podtočko "a1"- postmodernizem (1970 - 1995), ki ga razumem kot zavestno zarezo teoretikov in umetnikov sedemdestih let, da vzpostavijo nasproten red prevladujočemu klasičnemu, industrijskemu duhu modernizma (prvi video festival leta 1971 v projektnem prostoru The Kitchen v New Yorku). Tudi na ta način lahko gradimo stilni čas, samo določeni pogoji morajo biti izpolnjeni. V časovnem intervalu, ki ga danes imenujemo postmodernizem (od leta 1970 do leta 1985) smo čakali, da nam UNIVAC stroji (univerzalni avtomatski računalniki) sestopijo iz višav državnih katedral. Čakali smo na P.C.-je!

Rad bi vas opozoril, da nisem v svoji stilno-časovni razpredelnici prezrl počasnega ritma življenja, ki je določal renesančno resničnost (1300 - 1600), za razliko od modernističnega, taylorističnega dinamičnega časa. Zelo pomembno: Težko si priznam, da je tisto, kar določa in gradi stil, ritem skrivnosti, ne pa logika naravnih zakonitosti. Iz moje periodizacije si lahko brez zadržkov napovem stilno formativne silnice, to pa je zame že veliko!

Današnji komentar je posvečen visokemu modernizmu (1995 - 2095) in dvema umetnikoma, ki ju ne bi rad še imenoval, predvsem zato ne, da bi tekst dobil univerzalnejšo intonacijo. Oba umetnika sta na moji lestvici razumevanja umetnosti XX. in XXI. stoletja v samem vrhu njenega duha. Moje periodizacije so samo začasne strukture, ki mi omogočajo lastno samoorganiziranost. Seštevek odstavka: bodočnost in preteklost sta afektirana orientacija naše začasnosti. Zato zahtevata od nas vsakokratno preglednost.

V umetniških središčih sveta, kar Berlin zagotovo je, lahko z veliko verjetnostjo prepoznamo umetnine, ki napovedujejo stil. Tega v manjših provincialnih merilih ni mogoče videti. Province samo oponašajo kozmopolise brez ontološke silovitosti, kaj šele slojevitosti, samo pretvarjajo se, da so odločilne v vseh smislih. Seštevk odstavka: za provincializem je značilno oponašanje in pretvarjanje.

Vrnimo se za hip k zarezi, k pojmu "postmodernizem" (1970 - 1995), ki je bil že v času nastanka zavajajoč. V svojem bistvu je bil pojem postmodernizem funkcionalen trik. Oblikoval se je iz želje, da se iz negacije modernističnega projekta oblikuje nova stvarnost. Pozor: postmodernizem predvsem ni bil čas, ki naj bi nastopil - po modernizmu. Postmodernizem je bil le kratka časovna zareza, skoraj digresija znotraj tisočletja. V letih 1970 - 1995 se je zgodil tranzicijski čas, zgodil se je hipen razkroj "velikega merila". Klasični modernizem je velik preboj racionalih sil. Teh pa ne bi nikoli bilo, če ne bi v umetnosti že od samega začetka stoletja obstajale v umetnosti avantgardne eksperimentalne in laboratorijske divizije.

Kaj sploh povezuje in omogoča zahodno civilizacijo racionalnega dvajsetega in enaindvajsetega stoletja: eksperimentalna znanost in eksperimentalna umetnost. Zgodovinsko izhodišče za novo tehnološko umetnost je minimalistična umetnost kot ena od klasičnih vej modernizma. Minimalizem je poleg konceptualizma zadnji stilem klasičnega zahodnega modernizma. Minimalizem se odpoveduje vsemu nebistvenemu, celo barvam. Zaveže se svetlobi in nesvetlobi, belemu in črnemu, odvrže vse nepotrebno. Težko mi je vstopiti v minimalistične kategorije, čeprav te izhajajo iz suprematističnih izhodišč (Camila Graey, Ruski umetniški eksperiment, 1863 - 1922 ).  Suprematizem je tisti, ki mi poleg konstruktivizma pomeni skoraj vse. Več kot razvidno je, da je minimalizem ameriških umetnikov reakcija na ameriški neobvezen ekspresionizem. Težko mi je opevati redukcionizem, ki na koncu zahteva od opazovalca, da gleda v umetnini samo to, kar vidi in nič več. Zahtevna karterzijanska samodisciplina od hiperobčutljivih umetnikov zahteva, da se odrečejo človeški mnogoterosti.

Beseda tedna: kontingenca; dejstvo, da nekaj je, pa bi lahko ne bilo, ali da je takšno, pa bi lahko ne bilo takšno; slučajnost, možnost

Minimalizem je umetniška smer, ki se je navidez najbolj približala suprematizmu. Minimalistični manifestni inventar mi je v celoti pregleden, toda sam sem, ko se pogledam v svoje stilne histerije, ravno nasproten - maksimalističen. Verjetno me ravno zato minimalizem tako intenzivno privlači, ta večni avtistični eskapizem. Prideš v arhitekturni volumen muzeja z atributi klasičnega modernizma, v njem pa gledaš redukcijo redukcije, gledaš točno tisto, kar vidiš. Ne več, ne manj. Res pa je, da je to fantastično izhodišče, da se zvočne frekvence vizualizirajo, da se pomensko ekranizirajo. V njih je skoncentriran ves energetski potencial človeštva. Točno to (minimalizem) je fantastično zgodovinsko izhodišče za ekranizacijo najnovejših tehnologij. Monitorji postanejo umetnine same! V njih pa je veliko več kot v "objektu nič". Ta pa pripada nam, umetnikom vzhodne Evrope.

Procesualnost klasičnega modernizma je bila zasnovana na redukciji, minimalizaciji, funkcionalizaciji, racionalizaciji; visoki modernizem pa vse te stilno-formativne zahteve samo stopnjuje. Uvede pomembne stilno-formativne pojme: pospeševanje, kontingenca, konektor in substitucija. To so pojmi, ki jih želim komentirati in jih tudi bom. Prej ali slej!

Predvsem je Berlin mesto, v katerem živi in dela Carsten Nicolai (Alva Noto). Ko sem prejšnji teden stal pred njegovo tehno postavitvijo z naslovom "tele" v Berlinische Galerie, sem pomislil na fantastičnega Marka Peljhana. V Ljubljani smo pred leti imeli izvrsten art lokal, ki se je imenoval Minimal. Popolnoma logično je, da sem v njem prvič srečal Carstena Nikolaia. A je sploh potrebno poudarjati, da me je z njim seznanil Marko Peljhan?