Zame je osnovno stališče, ko govorimo o spoštovanju bistvenih vprašanj pri svobodi govora, moje trdno prepričanje, da je druga najdragocenejša stvar v življenju pravica, da se svobodno izražaš. Najdragocenejše v življenju je, po mojem mnenju, hrana v ustih, in tretja najdragocenejša stvar je streha nad glavo; toda stalnica v drugi točki tega zaporedja je zame svobodno izražanje, takoj za potrebo po ohranjanju življenja. To je zaradi tega, ker sem užival svobodo govora vse svoje poklicno življenje in pričakujem, da bom še naprej to počel.

Osebno močno dvomim, da me bodo aretirali, ne glede na vsebino kateregakoli zakona o svobodi govora, zaradi nedvomno privilegiranega položaja, ki si ga lahko privoščijo zelo znane javne osebnosti. Zato me ne skrbi toliko zase kot za tiste ranljivejše, ker so neznani. Tako kot moški, ki so ga aretirali v Oxfordu, ker je policaju rekel konjski gej; ali mladostnik, ker je izjavil, da je scientološka cerkev kult; ali aretirani lastnik kavarne, ki je kazal odlomke iz biblije na TV zaslonu. 

Ko sem slišal še za nekaj takih smešnih, nesmiselnih prekrškov, sem se spomnil, da sem že bil tukaj v fiktivnem kontekstu. Nekoč sem imel šov Niso novice ob 21h, v katerem smo imeli skeč, v katerem je Griff Rhys-Jones igral policaja Divjaka, očitnega rasističnega policijskega uradnika, ki ga jaz kot komandir postaje besno nadiram, ker je aretiral črnca zaradi cele vrste absurdnih, izmišljenih in smešnih obtožb. Stražnik Divjak je gospoda Winstona Kodoga, stanujočega na Mercer Roadu 55, aretiral zaradi sledečih obtožb:

-hodil je po špranjah pločnika.

-hodil je v kričeče potiskani majici v naselju v nočnih urah in – to najraje počnem – brezciljno pohajkoval naokoli,

-aretiral sem ga tudi zaradi uriniranja v javnem stranišču in ker me je posmehljivo pogledal.

Rowanu Atkonsonu so se očitno lani maščevali za aktivizem in sprožili "fake news" na spletu, češ da je umrl v prometni nesreči. 

Kdo bi si mislil, da bomo končali pri zakonu, ki bo omogočil življenju tako natančno posnemati umetnost. Nekje sem prebral, da zagovornik statusa quo trdi, da sta dejstvo, da je sodišče primer konjskega geja naposled opustilo, potem ko je aretirani moški zavrnil plačilo globe, in to, da so opustili tudi primer scientološke cerkve, jasen znak, da zakon deluje dobro. Pri tem pa ignorira dejstvo, da sta bili obtožbi ovrženi samo zaradi tega, ker sta pritegnili tako veliko publiciteto in zanimanje javnosti. Policija je zaslutila, da se smeši in je umaknila obtožbe. Vendar kaj pa je s tisoči drugih primerov, ki niso bili deležni publicitete? Ali ti niso bili dovolj absurdni, da bi pritegnili medijsko pozornost? Celo pri tistih prekinjenih postopkih so ljudi aretirali, zasliševali, jih privedli na sodišče in nato izpustili. To ni zakon, ki pravilno deluje: to je najbolj zastrašujoče obtoževanje, naravnano, da bo zajamčeno jemalo pogum za svobodo govora in svobodo protestiranja.

Parlamentarna komisija za človekove pravice je dobro povzela vso zadevo z izjavo: "Medtem ko je aretacija protestnika, ki se poslužuje 'grozečega ali žaljivega' jezika, morda – odvisno od okoliščin – sorazmeren odgovor, ne mislimo, da bi jezik ali obnašanje, ki je samo 'nesramno', smeli kriminalizirati na tak način. Očitna težava z zakonsko prepovedjo nesramnosti je, da si lahko veliko stvari razlagamo kot take." Kritiko se zlahka tolmači kot nesramnost. Sarkazem, neugodna primerjava, ki zgolj navaja drugačno stališče, se lahko razglasi kot nesramnost. Ker lahko toliko stvari interpretiramo kot nesramnost, je komaj presenetljivo, da so jih toliko prepoznali, npr. primere, o katerih sem govoril v prej omenjenem šovu.

Čeprav je zakon, o katerem govorim, v veljavi že več kot 25 let, je značilno za kulturo, ki se zavzema za zakonodajne programe vseh vlad, da je z razumno in dobronamerno ambicijo brzdanja zoprnih družbenih elementov ustvarila izjemno avtoritarno in nadzorniško družbo. To bi morda lahko imenovali Nova toleranca; nova, toda močna želja utišati neprijetne drugače misleče.

"Nisem nestrpen", pravijo mnogi ljudje; pravijo številni mehko govoreči, visoko izobraženi, liberalno misleči ljudje: "Sem samo nestrpen do nestrpnosti." In drugi radi modro prikimajo in rečejo: "O, modre besede, modre besede." Če premišljujete o tej domnevno nesporni izjavi dlje kot pet sekund, ugotovite, da je vse, kar zagovarja, zamenjava ene vrste netolerance z drugo. Kar pri meni ne predstavlja nobenega napredka.

Tisti, ki aretirajo, se ne ukvarjajo z dejanskimi predsodki, zamerami ali krivicami, o njih se javno razpravlja na radiu ali televiziji, argumentira in najraje obravnava izven zakonodajnega postopka. Po moje bi najbolje okrepili družbeno odpornost proti nesramnemu ali žaljivemu govoru s tem, da bi ga čim več dovolili. Tako kot pri otroških boleznih – bolje se lahko upirate tistim bacilom, katerim ste bili izpostavljeni.

Postati moramo imuni na žalitve, da se bomo lahko spoprijeli z vprašanji, ki jih lahko sproži povsem opravičena kritika. Predvsem pa bi se morali ukvarjati s sporočilom, ne s prinašalcem. Kot je dejal predsednik Obama v govoru v Združenih narodih: "… hvalevredni napori za omejitev govora lahko postanejo orodje za utišanje kritikov ali zatiranje manjšin. Najmočnejše orodje proti sovražnemu govoru ni represija, temveč še več govora."

In to je bistvo moje teze: več govora. Če želimo zdravo družbo, rabimo več zdravega dialoga, ki mora vključevati pravico do sramotenja in žaljenja. Kajti, kot je nekoč nekdo izjavil, svoboda biti nežaljiv sploh ni svoboda. 

Razveljavitev tega stavka bo samo majhen korak, upam, da kritičen, v dolgoročnem projektu, da bi premislili in počasi spremenili sprevrženo kulturo zastrašujočega obtoževanja. Je samo majhna praska v bitki s tem, kar Sir Salman Rushdie imenuje sramotna industrija: samooklicani sodniki javnega dobra, opogumljajoč medijsko podpihovan pritisk, zaradi katerega se policija čuti pod neznosnim pritiskom, da mora ukrepati. Časopis pokliče Scotland Yard: nekdo je rekel nekaj rahlo žaljivega na Twitterju o nekomu, ki ga imamo za nacionalni zaklad; kaj boste naredili glede tega? Policija postane panična, mrzlično brska okoli in pograbi najbolj neprimerno rešilno bilko – 5. člen Zakona o javnem redu, po katerem lahko aretirajo vsakega, ki je rekel nekaj, kar bi lahko nekdo drug razumel kot žaljivko. Ne rabijo tožnika ali resnične žrtve, morajo samo presoditi, da bi bil lahko nekdo užaljen, če bi prebral ali slišal, kaj je bilo rečeno. Najbolj absurdna in smešna stopnja svobode mišljenja. Nevihte okoli komentarjev na Twitterju in Facebooku so vzbudile nekaj navdušujočih izjav o svobodi govora. Zaenkrat smo se naučili dve pomembni lekciji. Prvič, vsi moramo sprejeti odgovornost za svoje izjave in ni slabo, če se tega naučimo. Drugič, spoznali smo, kako bolestno jeznorita in nestrpna je postala družba celo do najblažjega negativnega komentarja.

Zakon ne bi smel pomagati in sodelovati pri tej novi nestrpnosti. Svoboda govora lahko trpi samo tedaj, če nam zakon preprečuje ukvarjanje z njegovimi posledicami. Ponujam vam svojo iskreno podporo za reformo v kampanji o 5. členu.