Da bo ironija še večja, smo Cerarjevo izjavo v parlamentu slišali nekaj dni preden je javnost izvedela, da bo Dušan Mramor, Cerarjev odstopljeni minister za finance, naposled le sankcioniran za zloglasne dodatke za stalno pripravljenost, saj je državno tožilstvo zoper njega in še tri sodelavce z Ekonomske fakultete v Ljubljani vložilo obtožnice zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja. Naj spomnimo: vrsto let so si nekateri profesorji na devetih fakultetah ljubljanske univerze - izstopali so predvsem tisti z Ekonomske! - izplačevali t.i. dodatke za stalno pripravljenost, kar pa je bilo seveda v nasprotju z zakonom o javnih uslužbencih in zakonom o sistemu plač v javnem sektorju. Poleg Mramorja je obtožnica doletela še Metko Tekavčič, Polono Domadenik in Mojco Indihar Štemberger. Zaporna kazen, ki jim grozi, je predvidena od treh mesecev do petih let. Mramor in Tekavčičeva, ki sta bila na čelu Ekonomske fakultete med letoma 2008 in 2015, sta z zlorabo položaja zaposlenim omogočila izplačilo skoraj 860.000 evrov za t.i. stalno pripravljenost. Ravno zaradi te afere, ki izbruhnila v času vlade Mira Cerarja, je poleti 2016 - uradno sicer iz osebnih razlogov - odstopil Dušan Mramor. Glede na odmevnost razkritja afere s profesorskimi dodatki za stalno pripravljenost je seveda neverjetno, kako slab spomin ima zdaj nekdanji premier Cerar, če se tega danes ne spomni več.

Naslednja afera, na katero je Miro Cerar očitno prav tako pozabil, se tiče škandala, povezanega z arbitražo, ko so hrvaški mediji dobili zvočni posnetek zaupnega telefonskega pogovora med slovensko agentko pri arbitražnem sodišču Simono Drenik ter sodnikom tega sodišča Jernejem Sekolcem. Problem je bil v tem, da se ta dva ne bi smela pogovarjati po telefonu, še najmanj pa o predmetu arbitraže. In če je kdo pozabil: Hrvaška je komaj čakala na takšno blamažo: nemudoma je izstopila iz arbitražnega postopka, češ da je kontamiran in diskreditiran. Posledice te afere čutimo še danes. Posledice bodo trajne, kajti Hrvaška vse od razkritja te nedovoljene komunikacije vztrajno negira arbitražo in je ne priznava.

Cerarjeve izjave bi lahko seveda vzeli tudi kot pomanjkanje smisla za humor ... 

Tudi afere, povezane s kadrovanjem Cerarjeve vlade in njenih "operativcev", so šle pri gospodu Cerarju očitno že v pozabo. Mislimo predvsem na imenovanje Marka Jazbeca na čelo Slovenskega državnega holdinga, še precej bolj škandalozno pa je bilo imenovanje njegove naslednice, italijanske državljanke Lidie Glavine, ki je še danes predsednica uprave SDH. Svojevrstno kadrovsko politiko je vodila Cerarjeva vlada tudi v primeru Luke Koper, HSE, da ne pozabimo afere s prisluškovanjem v primeru prodaje Telekoma, zaradi katere je moral položaj ministra za obrambo zapustiti Janko Veber. In če smo že pri obrambi: pod vlado Mira Cerarja in njegove nekompetentne ministrice Andreje Katič se je kalvarija Slovenske vojske nadaljevala z nezmanjšanim tempom.

Kaj drugega kot serija afer je bilo tudi večkratno iskanje novega generalnega direktorja UKC Ljubljana, kjer so se v času Milojke Kolar Celarc, Cerarjeve "priljubljene" ministrice za zdravje, po hitrem postopku zamenjali (po odstopu Simona Vrhunca) na vrhu te univerzitetne bolnišnice Andrej Baričič, Brigita Čokl, Andraž Kopač in naposled Aleš Šabeder (ki je danes generalni direktor Kliničnega centra). Prav Milojka Kolar Celarc, v javnosti imenovana tudi Pokvarjena Milojka, je v štirih letih postala takorekoč sinonim nenehnih afer, pravzaprav afera na dveh nogah, medtem ko njen šef, premier Miro Cerar, v vsem tem času ni zmogel izreči ene same kritične besede o njenem poraznem delu, kaj šele da bi jo zamenjal. Nobene zdravstvene reforme, vedno daljše čakalne dobe, povsem zavožen program otroške srčne kirurgije na Pediatrični kliniki itd. - vse to so bile po letu 2014, ko je vlado prevzel Cerar, resne in težke afere, ki se jih etični profesor danes ne spomni. Neverjetno, res!

Poglavje zase je operacija 2. tir, ki je s svojim, več kot milijardo evrov težkim finančnim načrtom, eskalirala prav v času Cerarjeve vlade, zaradi nepoštene referendumske kampanje in škandalozne, 130.000 evrov vredne makete, ter naposled tudi zaradi odločitve Vrhovnega sodišča pa je dobila dimenzije superafere, primerljive kvečjemu s TEŠ 6. Ne nazadnje pa je prav sodna intervencija Vrhovnega sodišča marca Cerarja privedla do (ne)pričakovane odločitve o odstopu. Če niti temu Cerar zdaj ne reče afera, potem ima očitno velike težave z razumevanjem te besede.

A bolj kot "pozabljivost" nekdanjega premierja, ki bo od 13. septembra dalje opravljal funkcijo ministra za zunanje zadeve v vladi Marjana Šarca, bi nas moralo skrbeti to, da Cerarjeva suverena izjava, kako da v štirih letih njegove vlade ni bilo afer, ni sprožila nobenega omembe vrednega javnega odmeva. Ima javnost res tako kratek spomin, mediji pa so po novem le še prenašalci izjav in uradnih sporočil?