S strogo finančnega vidika bo država s prodajo Nove ljubljanske banke (NLB) izgubila pomemben priliv iz naslova dividend, na drugi strani pa bo "privarčevala" precej nižji znesek obresti, ki jih danes plačuje na posojila za financiranje naložbe v NLB. Vemo, da država Slovenija lahko danes izda desetletne obveznice (tj. se zadolži za deset let) po fiksni obrestni meri, ki je le nekoliko nad enim odstotkom in takšno ugodno zadolževanje bo povrnila s prodajo naložbe v NLB, ki danes prinaša precej nad desetimi odstotki letno.

Ta čisti finančni vidik bo na kratki rok imel pač slabše učinke na naše javne finance, kot če NLB ne bi prodali. A tak finančni in kratkoročni vidik je samo ena stran celotne zgodbe. Neprodaja NLB namreč nosi s seboj tudi tveganja, ki se na daljši rok lahko izkažejo bolj negativno, kot ocenjujemo danes. Predvsem pa glede na dane in ponovno potrjene obveze Evropski komisiji nimamo drugega izhoda kot prodajo banke. Ponoven odstop od prodaje bi dodatno načel kredibilnost države glede spoštovanja dogovorjenega. Je pa res, da vsi ti načrti temeljijo na neki pričakovani kupnini; zanimivo bo spremljati odločitve, če bi bila ugotovljena (ponujena) relativno nizka kupnina za banko. SDH kot formalni lastnik banke bo v tem primeru verjetno odločitev prepustil državi (vladi) in odločitev bo v vsakem primeru slaba in podvržena precejšnji kritiki - ali o razprodaji državnega premoženja ali o prevladi lobijev, ki še naprej želijo zadržati banko v svojih rokah in črpati denar iz nje. Ta opcija je sicer samo hipotetična. Ocenjujem namreč, da bo letos do prodaje prišlo in tudi cena bo skupaj s prejetimi dividendami vsaj na nivoju zadnjega vložka v banko.

Ne glede na takšen pričakovan razplet postopka prodaje pa vseeno še nekaj čisto finančne analize prodaje banke po ceni denimo 1,3 milijarde za 100 % lastništvo banke (oz. slabo milijardo za tri četrtine banke). Vrednost neke naložbe, podjetja ali banke najpogosteje ocenjujemo glede na predvidene donose, to pa potem diskontiramo na sedanjo vrednost. Spremenljivki sta v takem izračunu najmanj dve - višina predvidenega donosa ter diskontna stopnja, po kateri preračunamo donose na današnji dan in tako dobljen izračun primerjamo s kupnino oz. na ta način določimo ustrezno višino kupnine.

V cenitvah je izračun te diskontne stopnje precej kompleksen. Cenilci uporabljajo sicer dokaj uveljavljeno metodologijo, a pri izbiri predpostavk so pristopi precej različni in temu ustrezni tudi rezultati. Analiza različnih cenitev bi pokazala, da se diskontne stopnje najpogosteje gibljejo nekje med 6 in 11 %, kar naj bi predstavljajo pričakovan donos glede na vse tveganja posamezne naložbe.

Kakšna pa je primerna diskontna stopnja za državno naložbo v NLB? S stališča vlagateljev, torej tistih, ki bodo kupovali delnice NLB, se bo pričakovana stopnja donosa verjetno gibala znotraj navedenega razpona. Vlagatelji bodo pač primerjali alternativne naložbe in njihovo donosnost ter verjetnost doseganja dobičkov banke tudi v bodoče. Kljub sicer trenutno dokaj nizkim obrestnim meram, so pričakovanja vlagateljev po donosih vseeno relativno kar visoka, posebno kadar gre za naložbe, povezane z večjimi tveganji.

Pri določanju ustrezne vrednosti banke bodo seveda upoštevali uveljavljene diskontne stopnje, ker je pač potrebno upoštevati pričakovanja kupcev. Seveda pa ima država kot prodajalec lahko tudi lastno kalkulacijo. Dejstvo je, da se država danes lahko zadolži denimo po 2-odstotni fiksni obrestni meri na obdobje desetih let in svojo naložbo lahko ocenjuje tudi po takšni diskontni stopnji. Denar (kupnino), ki bi ga država prejela čez deset let, bo zanjo vreden le kakih 20 % manj kot danes - toliko bi pač plačala za obresti in to fiksno, brez tveganj, če bi se danes zadolžila za eno milijardo, namesto da proda banko za takšen denar. To seveda ni diskontna stopnja za naložbenike (kupce delnic banke), niti je država ne more upoštevati pri določanju prodajne cene banke - za lastno kalkulacijo upravičenosti in smiselnosti prodaje, pa je vseeno prav, da jo ima pred očmi.

Imamo torej "težavo" z dvema diskontnima stopnjama, a ta del kalkulacije je vseeno precej lažji. Težja pa je ocena pričakovanj donosov banke v naslednjih letih, torej projekcij uspešnosti njenega poslovanja vsaj za pet let vnaprej z oceno tudi gibanja v "neskončnost". Kakor so takšna napovedovanja zelo nehvaležna in vprašljiva, se z njimi srečamo pri vsaki cenitvi, ki temelji na diskontiranju bodočih denarnih tokov. Uprave, svetovalci in cenilci na osnovi vseh razpoložljivih informacij opredelijo ta gibanja z večjo ali manjšo točnostjo in to je v bistvu tudi srž končne cene, za katero se dogovorita prodajalec in kupec. Kakšne bodo te projekcije in izračun, bomo seveda videli v prodajnem prospektu banke, a upal bi si trditi, da v ocenah bodočih denarnih tokov banke ne bo bistvenih odstopanj ne navzgor, ne navzdol od dosedanjih gibanj.

Digitalizacija pričakovano prinaša tudi spremembe v bančno poslovanje in vsekakor obstajajo precejšnja tveganja, kako se bodo banke prilagodile tem trendom in koliko bodo vplivale na njihove poslovne rezultate. Vseeno pa je dokaj realno pričakovanje, da bo z ustrezno prilagoditvijo poslovanja tudi ta panoga našla priložnosti za nadaljevanje dosedanjih zaslužkov. Da torej iz same osnovne dejavnosti ne bi smelo priti do bistvenih odstopanj. Na spodnji sliki so prikazani poslovni rezultati NLB za zadnjih deset let, pri čemer so razdeljeni na dva ključna elementa poslovanja, ki sta determinirala položaj banke v preteklosti.

S stolpci je prikazan rezultat osnovnega poslovanja banke, torej razlike med prihodki od neto obresti in provizij ter operativnimi stroški poslovanja (plače, materialni stroški in storitve, amortizacija) in ostalimi učinki brez slabitev. Za ta rezultat je značilno, da v zadnjih desetih letih ni prihajalo do večjih nihanj, razen leta 2013 ko je banka v času sanacije "počistila" (odpisala) tudi vse ostale problematične bilančne postavke. Vidimo, da je brez odpisov slabih posojil banka vsa leta ustvarjala dokaj konstantnih približno 200 milijonov presežkov letno.

Vsa razlika do končnega rezultata, ki ga prikazuje modra črta, je rezultat slabitev posojil, torej oblikovanje popravkov na slaba posojila. Do večjih popravkov je prvič prišlo leta 2008, a je bil končni rezultat še pozitiven. V naslednjih letih je bilo teh popravkov po nekaj sto milijonov evrov letno in banka je izkazovala izgubo, dokončen (celovit, po mnenju nekaterih sicer previsok) odpis pa je bil izveden leta 2013. Od takrat je končni rezultat banke zopet pozitiven, čeprav je bilo tudi v letih 2014-2016 vsako leto še nekaj dodatnih popravkov. Lani so prvič k rezultatu dodali nekaj sprostitve rezervacij na slaba posojila (35 milijonov evrov), letos pa je po prvem kvartalu rezultat s tega vidika nevtralen (ni ne novih slabitev, ne sprostitev).

Ocena bodočih rezultatov banke je torej na eni strani odvisna od poslovnega okolja, kako bo banka uspela nadaljevati z doseganjem okoli 200 milijonov zaslužka po pokritju operativnih stroškov. Drugo pa je vprašanje morebitnih novih odpisov slabih posojil. Čeprav drži, da imamo na osnovi slabih izkušenj v preteklosti lahko kar nekaj dilem, so razmere danes vseeno pomembno drugačne. Na eni strani spremljamo korporativno upravljanje banke, ki vsekakor ne kaže nekdanjih slabosti pri premajhni pozornosti ob odobravanju posojil ter zanemarjanju tveganj. Predvsem pa je obseg posojil podjetniškemu sektorju več kot trikrat nižji kot na primer leta 2008. To že v osnovi znižuje tveganja, višji pa so tudi oblikovani popravki na slaba posojila. Seveda ni izključeno, da tudi v bodoče pride do kakšnih negativnih odstopanj, a če realno ocenjujemo, so te nevarnosti bistveno nižje. To naj bi držalo posebno, če bo prišlo do prodaje banke in do spremembe lastništva, a tudi če se to ne bi zgodilo (kar mislim, da ni več opcija), so tveganja nižja.

Ob klasičnem izračunu vrednosti banke in zgornjih predpostavkah rezultatov in običajnih diskontnih stopnjah za vlagatelje se bodo ocene vrednosti NLB najbrž gibale v razponu med 1,0 do 1,5 milijarde evrov za 100 % lastniški delež. Verjamem, da je vsaj 1,3 milijarde popolnoma realna vrednosti, če le ne bo preveč drugih pritiskov, tudi zaradi časovnega horizonta (prisilne prodaje do konca letošnjega leta). Ob tem pa vseeno velja, da bi bilo samo za državo kot lastnico te naložbe finančno bolj zanimivo lastništvo zadržati. Pozitivni učinek na javne finance bi bil bistveno boljši - tekoče bi lahko izkazovali lepši proračunski rezultat (vsaj 0,3 % BDP), medtem ko kupnina samo zniža javni dolg (31 namesto 32 milijard evrov). Pomembno višja bi bila tudi cenitev ob uporabi "državne" diskontne stopnje. A ta "vlak je (najbrž) odpeljal" in kot rečeno, prodaja je lahko lepa priložnost tudi za domače vlagatelje s presežki sredstev. Vlagateljev, ki iščejo nekaj višje donose, je tudi v Sloveniji vse več.