Si predstavljate, kaj si Miro Cerar, Zdravko Počivalšek, Alenka Bratušek - da o predsedniku vlade Marjanu Šarcu ne govorimo - mislijo ob retoričnih bravurah Luke Mesca in tovarišev? Zavijajo z očmi, se delajo, kot da ne slišijo, včasih se zdi, da tudi malce škrtajo z zobmi. Morda je bil morda Alexis Tsipras vseeno normalnejši, preden je Siriza zmagala na volitvah in prevzela oblast v Helenski republiki? Je Levica lahko podobna zgodba in na naslednjih volitvah celo zmaga ali pa vsaj doseže najboljši rezultat na levem polu političnega spektra? Takšnega scenarija ni povsem za izključiti, še posebej če bo v trenutno najpopularnejši stranki med mlajšo generacijo prevladala "mehkejša" linija. Torej obraz Luke Mesca, ki navdušuje dekleta in babice, ne pa denimo bojeviti ksiht Mihe Kordiša, ki predstavlja tisto drugo, prav nič intelektualno plat Levice.

Jadikovanja stare, privilegirane levice, češ da jim Levica predstavlja neke vrste nelojalno konkurenco, so prepozna, predvsem pa danes licemerska. Z Levico so, zato da v vladi slučajno ne bi bilo kakšne desne stranke, kot je denimo Nova Slovenija, podpisali neformalni koalicijski sporazum, ki Šarcu načeloma omogoča vladanje, obenem pa daje nedefinirano široke koncesije Levici. Z drugimi besedami, Šarec, Cerar, Židan, Bratuškova in Erjavec so v koalicijo skozi požarno okno, če karikiram, privlekli stranko, ki je bila doslej po definiciji opozicijska, v vsebinskem smislu pa dosledno radikalna v svojih stališčih. Razburjenje, ki v teh dneh prihaja iz gospodarskih krogov zaradi nekaterih izjav Luke Mesca, uperjenih proti umazanemu kapitalu in gnilim kapitalistom, je torej težko razumeti, saj Levica že leta in leta prežvekuje isto ideologijo ter javno zagovarja ena in ista radikalna stališča.

Mesec torej ni doslej povedal nič novega, isto velja za Mateja Tašnerja Vatovca ali Franca Trčka. Problem je kvečjemu njihov nekontrolirani poslanski kolega Miha Kordiš s svojimi primitivnimi verbalnimi izpadi, ki se morda dopadejo ozkemu krogu levičarskih skrajnežev ali anarhistov, medtem ko širše podpore nimajo. Vsaj za zdaj (še) ne, toda pri Slovencih se nikoli ne ve, sploh glede na zgodovinske izkušnje. Živelj je enostavno naplahtati z nekaj borbenimi stavki. Antiamerikanizem in protievropsko vzdušje pa prav tako nista nezanemarljiva. Slovenija je med tistimi državami na svetu, kjer naj bi ljudje najbolj sovražili Združene države, pravijo mednarodne raziskave. Če k temu prištejemo še tiste ideje Levice, ki se zdijo danes nekoliko nore, hitro dobimo recept za revolucijo: nostalgija za socializmom, fascinacija nad Titom, zaljubljenost v Rusijo, v kateri naivni levičarji še vedno vidijo Sovjetsko zvezo, so v obratnem razmerju s podporo evropski ideji, liberalni demokraciji ali kapitalizmu. Če se danes ponovno aktualizirajo celo sintagme, zapisane v Slovenskem poročevalcu spomladi 1941, to res ni več nedolžno. Sploh zato ne, ker akcija sporoži reakcijo. Kordiš lahko s svojim gobezdanjem sprovocira le še več desničarjev, ki nimajo težav s svojim radikalizmom.

Radikalizacija, pa naj gre v desno ali levo, namreč v končni konsekvenci vodi k uličnemu obračunavanju, zato je Kordišev besednjak pravzaprav retrograden, saj ukinja politični diskurz in ga nadomešča s silo in grožnjo. Če bi takšno držo prevzela tudi njegova stranka, bi se moralo odzvati ustavno sodišče in sprožiti presojo ustavnosti njenega delovanja. Pred meseci sem že pisal o tem, pri čemer je bila takrat na prangerju SDS. Verjetno bi bilo deplasirano trditi, da je Levica zrcalna slika SDS kar se radikalizma tiče, vendar pa je nesporno dejstvo, da so v obeh strankah posamezniki - celo poslanci - z zelo spornim načinom komuniciranja. Če obstaja najmanjši sum, da bi sovražna retorika lahko postala uradno stališče stranke, so kriteriji v obeh primerih jasni. Najbolj plastično jih ilustrira hipotetični primer komunistične partije, katere delovanje bi danes moralo prepovedalo ustavno sodišče v vsaki demokratični in pravni državi. Iz preprostega razloga: ker takšna stranka poziva k nasilju, nasilni spremembi družbene ureditve in na takšen način pravzaprav legitimizira državni udar.

Tito: Biti komunist pomeni izjemno samodisciplino, znati premagati samega sebe.

Če bodo Luka Mesec in, recimo mu zmernejši del Levice, uspeli obvladati politiko stranke, kar pomeni, da bodo Kordiš in podobni prenapeteži obmolknili, potem obstaja realna možnost, da ta stranka na prihodnjih volitvah še okrepi svoj položaj in dejansko postane nov politični fenomen v Sloveniji, V marsičem je to že danes. Na Levico so zdolgočaseni mediji, naveličani vsega, najbolj pa samih sebe, komaj čakali. Končno nekaj vznemirljivo nepredvidljivega, populističnega, politično nekorektnega! Luka Mesec je na dobri poti, da si konec leta prisluži titulo Man of the Year. Toda Mesec ima v poslanski skupini tudi Violeto Tomič, ki izžareva nekakšno negativno energijo in nezadovoljstvo nad svetom, predvsem pa Miho Kordiša, ki bo Levici, če ga strankarski tovariši ne bodo odvadili primitivnih javnih izpadov, povzročil več škode kot vse druge stranke skupaj.

Prav Kordiš s svojo zafrustrirano jezo in vedno nove izjave Luke Meseca, s katerimi se blamira, so bile do tega trenutka edino zagotovilo, da Levica ne more premagati stare levice, pragmatične in privilegirane. Zaradi tega sem prepričan, da za Levico res ni večje kazni kot ta, da ima nekakšno parakoalicijsko pogodbo s Šarcem in da jo predstavljata Mesec in Kordiš. Še nekaj tako brilijantnih izjav, kletvic in groženj, pa bo šla Levica v zgodovino kot največje politično razočaranje tisočletja ...