Želim si, da je bralec današnjega komentarja vnaprej seznanjen z dejstvom, da je to tekst o mojem prijatelju in dolgoletnem prijateljstvu. Marko Peljhan je izjemen umetnik visoko-modernističnih umetniških praks. Na samem začetku njegove biografije so njegovo umetnost določale tri koordinate. Prva je bila arhitekturna poteza Nove Gorice, druga beseda novo, tretja točka njegovega koordinatnega sistema pa so bili sistemi, predvsem novo-tehnološki sistemi. Marko Peljhan je umetnik metodološke noveške sistematike, razumsko artikulirane lepote, umetnik racionalnosti in normalizacije. Ko sem ga prvič srečal, to je bilo v drugi polovici osemdesetih let, sem takoj vedel: Pred seboj sem zagledal XXI. stoletje!

Ne znate si predstavljati, kako blagodejno je bilo v času ideoloških patologij srečati odgovornega mladeniča s projekcijo, medtem ko se je vse staro pehalo za tem, da bi ohranilo ali prevzelo oblast. Starci, ki bi morali po vseh pravilih biti modri, so v začetku devtdesetih let militantno poblazneli, mladi umetnik pa je v istem obdobju prevzel nase najvišjo stopnjo odgovornosti. Saj še pomnite: Ne zaupaj nikomur, ki je starejši od trideset let. V Marku Peljhanu in v njegovi umetnosti sem za nekaj trenutkov celo videl možnost, da se bo svet uredil z razsvetljensko uravnovešenostjo in preudarnostjo. Žal se ni! S svojimi očmi sem gledal razpadanje vseh vrednot, ko so alkoholizirani literati in lokalni ideologi blazneli po telesu Balkanije.

Marko Peljhan, Makrolab

Marko Peljhan (dobitnik Zlate Nike) je bil in vedno bo vrhunsko občutljivo telo, ki je s svojo dejansko interkontinentalnostjo (Evropa - Severna Amerika) postalo presečišče dveh etičnih načel: avtonomije umetnosti in kategoričnega individualizma Zahodnega sveta. Ko sem se lotil oblikovanja komentarja, sem zelo hitro spoznal, da bi ga lahko formuliral na najmanj dva možna načina: 

a.) iz množice dokumentov, ki jih hranim na svojih knjižnih policah o njegovih umetninah, se zelo natančno vidi njegova umetniška doslednost, predvsem pa njegova prisega teoretskim izhodiščem situacionizma (Situationist International), ki so izoblikovala njegova rana dela, kot so Egoritmi I. II. in III..

b.) drug pristop pa bi lahko izhajal iz mojega spominskega inventarja različnih situacij, ko sem leta spremljal razvoj njegove umetniške pozicije. Samo izjemni umetniki izhajajo iz metodološkega razvoja, visoki modernisti ne sledijo emotivnim stihijam, divjim strastem ali boemskim patologijam vinjenih metafor, ampak živijo skladno z znaki, sistemi, modeli in celo moduli.

Odločitev je bila preprosta: tekst sem izoblikoval iz Markovih dokumentov. Prek njih sem vstopil v njegovo visoko organizirano ekspedicijo duha na Severni pol (Virgil Poljanski, Ljubljana, 1921). Njegova transkontinentalna želja vedno znova sproža v njem intermedialne projekcije.

Peljhanov transatlantski polet št. I.:

Če je v prejšnjem komentarju potekal dialog med minimalizmom in maksimalizmom, bo v danšanjem vidno razmerje med makro in mikro situacijo, med velikim in majhnim razmerjem, ki ju Marko izvenserijsko režira.

MAKRO//

Peljhanov transatlantski polet št. II.:

Ladomir - Faktura, četrta površina. Peljhan nam s pomočjo Hlebnjikova reže rezine občutljive kozmične materije, preči kozmos tako, da prisluškuje kozmičnemu šepetanju, včasih pa pošilja občutljive informacije vsemu človeštvu. Njegov radio nam sporoča pomembne informacije. S pomočjo Hlebnjikova išče nov jezik. Njegova umetnost je izjemno kritična, predvsem do nadzornih sistemov aparata prisile. Marko Peljhan in pesnik Velimir Hlebnjikov zaupata človeštvu. Kozmične razsežnosti so njuno pragradivo. Peljhanu omogočajo njegove novotehnološke materializacije, on resnično razume svoje visoko modernistične zaslone.

Peljhanov transatlantski polet št. III.:

Marko ne bi nikoli dopustil, da bi migrante spremenili v poceni delovno silo, da bi poceni delovna sila s časom postala zastonj delovna sila. Nikoli ne bi dopustil, da čakajoči migranti postanejo v delovnih taboriščih živi mrtveci, sužnji. Zavzema se za reprogramiranje "državnih skrivnosti in procedur", da ne bi bili tisti, ki so že tako ogroženim, še trikrat bolj zasužnjeni.

MIKRO //

Peljhanov transatlantski polet št. IV.:

On je vedno najmanj dvoje: umetnik terminala in transatlantski popotnik. Letališča so njegov dom, Nova Gorica njegova domovina, Ieva Auzina (dobitnica Zlate Nike) pa njegovo ravnotežje. Da, ko kometiram umetnika Marka Peljhana, govorim ves čas o kozmičnem umu, ki je usmerjen s svojo zavestjo v ekspedicijo duha proti Arktiki in še naprej navzgor v globoko kozmično zavest! 

Peljhanov transatlantski polet št. V.:

Zanj je izjemno pomembna gledališka izkušnja. Na gledališki akademiji so mu predavali o konceptih, kot je Biti z igro Mileta Koruna in o Praznem prostoru Peter Brooka. Oba klasična modernista sta se bojevala z mrtvaškimi vmesniki. Marko Peljhan je prenesel v Korunov in Brookov gledališki univerzum, v izpraznjen prostor igre popolnoma nove tehnološke situacije in digitalne animacije proizvedene v realnem času. Poleg tega ne smem pozabiti na njegov izjemen didaktični talent, ki se je zelo približal Korunovem.

Peljhanov transatlantski polet št. VI.: 

Osrednja Peljhanova visokmodernistična modaliteta je vzpostavitev avantgardnega spomina. Situacionisti (prirejena verzija po spominu): "Naše ideje so v umu vsakega od vas! Okrog vas je potrebno samo organizirati željeno situacijo, ki bo sprožila v vas točno tisto, kar si mi nismo ne želeli, ne predstavljali! To je vse, kar moramo narediti in svet se bo spremnil. To, kar vam v resnici manjka, je zavest o tistem, kar že veste!"

Tako je njegov radijski signal močno ojačan!

MAKROLAB// 

Njegov umetniško-znanstveni laboratorij je strateška in razvojna platforma za povezovanje znanosti in umetnosti, ki jo je leta 1997 sproduciral njegov zavod Projekt Atol. Laboratorij je bil prvič predstavljen na Documenti X v Kasslu. Makrolab je samooskrbovalna enota, ki temelji na obnovljivih virih in doslednem recikliranju odpadkov. Osnovna strateška formacija pa je vzpostavitev mreže umetniško-znanstvenih postaj. Preboj se je začel! 

Na tem mestu se zaključi XX. stoletje.

Umetnost manifestira: večnost. Večnost manifestira: kozmos. Kozmos manifestira: čas. Čas manifestira: umetniški stil! To je ta zaokrožena zborovska ritmizacija, ki jo razum oblikuje v umetniško delo. Marko Peljhan je oddajnik, ki oddaja lepe oblike. Na koncu XX. stoletja je Peljhanovo umetnost določalo na stotine izvirnih koordinat. Lahko si mislite, koliko jih bo leta 2020.